(1)

Ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 12. februarja 2016 o boju proti financiranju terorizma, Sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 2. februarja 2016 o akcijskem načrtu za okrepitev boja proti financiranju terorizma ter Direktive (EU) 2017/541 Evropskega parlamenta in Sveta (2) bi bilo treba sprejeti skupna pravila o trgovini s tretjimi državami, da bi se zagotovila učinkovita zaščita pred nezakonito trgovino s predmeti kulturne dediščine in pred njihovo izgubo ali uničenjem, ohranjanje kulturne dediščine človeštva ter preprečevanje financiranja terorizma in pranja denarja s prodajo ukradenih predmetov kulturne dediščine kupcem v Uniji.

(2)

Izkoriščanje narodov in ozemelj lahko vodi v nezakonito trgovino s predmeti kulturne dediščine, zlasti kadar je taka nezakonita trgovina posledica oboroženih spopadov. V tej zvezi bi morala ta uredba upoštevati regionalne in lokalne značilnosti narodov in ozemelj, ne pa tržne vrednosti predmetov kulturne dediščine.

(3)

Predmeti kulturne dediščine so del kulturne dediščine in so pogosto velikega kulturnega, umetniškega, zgodovinskega in znanstvenega pomena. Kulturna dediščina predstavlja enega od osnovnih elementov civilizacije ter ima med drugim simbolno vrednost in je kulturni spomin človeštva. Bogati kulturno življenje vseh narodov ter združuje ljudi v skupnem spominu, poznavanju in razvoju civilizacije. Zato bi jo bilo treba zaščititi pred protipravno prisvojitvijo in krajo. Že vedno je prihajalo do kraj na arheoloških najdiščih, a zdaj je to doseglo industrijske razsežnosti in je skupaj s trgovanjem z nezakonito izkopanimi predmeti kulturne dediščine hudo kaznivo dejanje, ki povzroča veliko trpljenja tistim, ki jih to neposredno ali posredno prizadene. Nezakonita trgovina s predmeti kulturne dediščine v mnogih primerih prispeva k nasilni akulturaciji ali nasilni izgubi kulturne identitete, kraja predmetov kulturne dediščine pa med drugim vodi v razpad kultur. Dokler je mogoče dobičkonosno trgovati z nezakonito izkopanimi predmeti kulturne dediščine in se z njimi okoriščati brez večjih tveganj, se bodo takšna izkopavanja in kraje nadaljevala. Zaradi gospodarske in umetniške vrednosti predmetov kulturne dediščine je zanje povpraševanje na mednarodnem trgu veliko. Zaradi pomanjkanja odločnih mednarodnih pravnih ukrepov in neučinkovitega izvrševanja morebitnih ukrepov, ki obstajajo, pa ti predmeti prehajajo v sivo ekonomijo. Unija bi zato morala prepovedati vnos predmetov kulturne dediščine, ki so bili protipravno izvoženi iz tretjih držav, na carinsko območje Unije, pri čemer bi bilo treba posebni poudarek nameniti predmetom kulturne dediščine iz tretjih držav, v katerih poteka oborožen spopad, zlasti kadar s temi predmeti kulturne dediščine nezakonito trgujejo teroristične organizacije ali druge kriminalne združbe. Ta splošna prepoved ne bi smela pomeniti sistematičnih kontrol, vendar pa bi bilo treba državam članicam dovoliti, da ukrepajo, kadar so na podlagi obveščevalne dejavnosti seznanjene glede sumljivih pošiljk, in sprejmejo vse ustrezne ukrepe, s katerimi prestrežejo nezakonito izvoženi predmeti kulturne dediščine.

(4)

Zaradi različnih pravil, ki se uporabljajo v državah članicah glede uvoza predmetov kulturne dediščine na carinsko območje Unije, bi bilo treba sprejeti ukrepe, s katerimi bi zlasti zagotovili, da za določen uvoz predmetov kulturne dediščine veljajo enotne kontrole ob njihovem vstopu na carinsko območje Unije, in sicer na podlagi obstoječih procesov, postopkov in upravnih orodij, katerih namen je doseči enotno izvajanje Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (3).

(5)

Varstvo predmetov kulturne dediščine, ki veljajo za nacionalno bogastvo držav članic, že urejata Uredba Sveta (ES) št. 116/2009 (4) ter Direktiva 2014/60/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5). Ta uredba se zato ne bi smela uporabljati za predmete kulturne dediščine, ki so bili ustvarjeni ali odkriti na carinskem območju Unije. Skupna pravila, ki jih uvaja ta uredba, bi morala zajemati carinsko obravnavo predmetov kulturne dediščine, ki niso predmeti kulturne dediščine Unije in ki vstopajo na carinsko območje Unije. Relevantno carinsko območje za namene te uredbe bi moralo biti carinsko območje Unije v času uvoza.

(6)

Kontrolni ukrepi, ki jih je treba vzpostaviti v zvezi s prostimi conami in tako imenovanimi „prostocarinskimi območji“ bi morali imeti čim širše področje uporabe v smislu zadevnih carinskih postopkov, da bi preprečili izogibanje tej uredbi prek izkoriščanja teh prostih con, ki imajo potencial, da se uporabijo za nadaljnje širjenje nezakonite trgovine. Ti kontrolni ukrepi bi se torej morali nanašati ne le na predmete kulturne dediščine, ki se sprostijo v prosti promet, temveč tudi na predmete kulturne dediščine v posebnem carinskem postopku. Vendar pa področje uporabe ne bi smelo presegati cilja preprečevanja vstopa nezakonito izvoženih predmetov kulturne dediščine na carinsko območje Unije. V skladu s tem sistematični kontrolni ukrepi zajemajo sprostitev v prosti promet in nekatere posebne carinske postopke, po katerih se lahko obravnavajo predmeti ob vstopu na carinsko območje Unije, izključevati pa bi morali tranzit.

(7)

Veliko tretjih držav in večina držav članic je seznanjenih z opredelitvami pojmov, ki se uporabljajo v Konvenciji Unesca o ukrepih za prepoved in preprečevanje nedovoljenega uvoza in izvoza kulturnih dobrin ter prenosa lastninske pravice na njih, podpisani 14. novembra 1970 v Parizu (v nadaljnjem besedilu: Konvencija Unesca iz leta 1970), h kateri je pristopilo veliko število držav članic, ter v Konvenciji UNIDROIT o ukradenih ali nezakonito izvoženih predmetih kulturne dediščine, podpisani 24. junija 1995 v Rimu. Zato opredelitve pojmov, ki se uporabljajo v tej uredbi, temeljijo na navedenih opredelitvah pojmov.

(8)

Zakonitost izvoza predmetov kulturne dediščine bi bilo treba presoditi predvsem na podlagi zakonov in drugih predpisov države, v kateri so bili ti predmeti kulturne dediščine ustvarjeni ali odkriti. Da pa ne bi nerazumno ovirali zakonite trgovine, bi bilo treba osebi, ki želi predmete kulturne dediščine uvoziti na carinsko območje Unije, v določenih primerih izjemoma dovoliti, da namesto tega dokaže zakonit izvoz iz druge tretje države, v kateri so se predmeti kulturne dediščine nahajali, preden so bili odpremljeni v Unijo. Ta izjema bi se morala uporabljati v primerih, ko države, v katerih so bili predmeti kulturne dediščine ustvarjeni ali odkriti, ni mogoče zanesljivo določiti, ali kadar so bili predmeti kulturne dediščine izvoženi pred začetkom veljavnosti Konvencije Unesca iz leta 1970, in sicer 24. aprila 1972. Da bi preprečili izogibanje tej uredbi s tem, da bi se nezakonito izvoženi predmeti kulturne dediščine pred njihovim uvozom v Unijo enostavno prenesli v drugo tretjo državo, bi se izjeme morale uporabljati, kadar so se predmeti kulturne dediščine več kot pet let nahajali v tretji državi za druge namene, kot so začasna uporaba, tranzit, ponovni izvoz ali pretovarjanje. Kadar te pogoje izpolnjuje več kot ena država, bi morala biti relevantna država zadnja izmed teh držav pred vnosom predmetov kulturne dediščine na carinsko območje Unije.

(9)

V členu 5 Konvencije Unesca iz leta 1970 se države pogodbenice poziva k ustanovitvi ene ali več nacionalnih služb za zaščito predmetov kulturne dediščine pred nezakonitim uvozom, izvozom in prenosom lastninske pravice. Take nacionalne službe bi morale imeti zadostno število kvalificiranega osebja za zagotavljanje omenjene zaščite v skladu z navedeno konvencijo in bi morale tudi omogočati potrebno dejavno sodelovanje med pristojnimi organi držav članic, ki so pogodbenice navedene konvencije, na področju varnosti in boja proti nezakonitemu uvozu predmetov kulturne dediščine, zlasti iz območij, na katerih potekajo oboroženi spopadi.

(10)

Da se trgovina s predmeti kulturne dediščine prek zunanjih meja Unije ne bi nesorazmerno ovirala, bi se morala ta uredba uporabljati le za predmete kulturne dediščine, ki presegajo določeno starostno mejo, ki je določena v tej uredbi. Primerno se zdi tudi določiti finančni prag, da se predmeti kulturne dediščine nižje vrednosti izvzamejo iz uporabe pogojev in postopkov za uvoz na carinsko ozemlje Unije. S temi pragi se bo zagotovilo, da so ukrepi iz te uredbe osredotočeni na tiste predmete kulturne dediščine, ki so najpogosteje tarča tatov na konfliktnih območjih, pri čemer pa niso izključeni drugi predmeti, ki morajo biti predmet kontrole za zagotavljanje varstva kulturne dediščine.

(11)

V okviru nadnacionalne ocene tveganja v zvezi s tveganji pranja denarja in financiranja terorizma, ki vplivajo na notranji trg, je bila nezakonita trgovina z ukradenimi predmeti kulturne dediščine identificirana kot možen vir dejavnosti financiranja terorizma in pranja denarja.

(12)

Ker so nekatere kategorije predmetov kulturne dediščine, in sicer arheološki predmeti in sestavni deli spomenikov, še posebej izpostavljene kraji in uničevanju, se zdi potrebno uvesti sistem strožjega nadzora, preden se jim dovoli vstop na carinsko območje Unije. V takem sistemu bi bilo treba pred sprostitvijo predmetov kulturne dediščine v prosti promet v Unijo ali njihovim dajanjem v posebni carinski postopek, ki ni tranzit, predložiti dovoljenje za uvoz, ki ga je izdal pristojni organ države članice. Osebe, ki želijo pridobiti tako dovoljenje, bi morale biti zmožne dokazati, da so bili predmeti kulturne dediščine zakonito izvoženi iz države, v kateri so bili ustvarjeni ali odkriti, in sicer s predložitvijo ustreznih podpornih dokumentov in dokazil, kot so izvozna potrdila, dokazila o lastništvu, računi, prodajne pogodbe, potrdila o zavarovanju, prevozne listine in izvedenske cenitve. Pristojni organi držav članic bi morali na podlagi popolnih in točnih zahtevkov brez nepotrebnega odlašanja odločiti, ali bodo izdali dovoljenje. Vsa uvozna dovoljenja bi bilo treba hraniti v elektronskem sistemu.

(13)

Ikona je upodobitev verske osebnosti ali verskega dogodka. Izdelana je lahko v različnih materialih in velikostih ter je lahko v obliki spomenika ali prenosna. V primerih, kadar je bila ikona nekoč na primer del notranjosti cerkve, samostana, kapele, bodisi kot samostojen element ali kot del arhitekturnega sestava, na primer ikonostasa ali stojala za ikone, je bistven in neločljiv del bogoslužja in liturgičnega življenja ter bi jo bilo treba obravnavati kot sestavni del verskega spomenika, ki je bil razstavljen. Tudi v primerih, kadar specifičen spomenik, katerega del je bila ikona, ni znan, obstajajo pa dokazi, da je bila nekoč sestavni del spomenika, zlasti kadar so prisotni znaki ali elementi, na podlagi katerih lahko sklepamo, da je bila nekoč del ikonostasa ali stojala za ikone, bi morala biti ikona še vedno zajeta v kategoriji „predmeti, ki so sestavni deli razstavljenih umetniških ali zgodovinskih spomenikov ali arheoloških najdišč, ki so bili razstavljeni“, navedeni v Prilogi.

(14)

Glede na posebno naravo predmetov kulturne dediščine je vloga carinskih organov nadvse pomembna in omogočiti bi jim bilo treba, da po potrebi od deklaranta zahtevajo dodatne informacije in s fizičnim pregledom preučijo predmete kulturne dediščine.

(15)

Za kategorije predmetov kulturne dediščine, za uvoz katerih ni potrebno uvozno dovoljenje, bi morale osebe, ki želijo uvoziti te predmete na carinsko območje Unije, z izjavo potrditi njihov zakonit izvoz iz tretje države in prevzeti odgovornost zanj ter zagotoviti zadostne informacije, na podlagi katerih lahko carinski organi te predmete kulturne dediščine identificirajo. Za poenostavitev postopka in zaradi pravne varnosti bi bilo treba informacije o predmetih kulturne dediščine zagotoviti z uporabo standardiziranega dokumenta. Za opis predmetov kulturne dediščine bi lahko uporabljali standard identifikacije predmeta, ki ga priporoča Unesco. Imetnik predmetov bi moral te podrobnosti zabeležiti v elektronskem sistemu, da se carinskim organom olajša identifikacija, omogoči analiza tveganja in ciljno usmerjene kontrole ter zagotovi sledljivost predmetov kulturne dediščine, potem ko vstopijo na notranji trg.

(16)

V okviru enotnega okenca EU za carino bi Komisija morala biti odgovorna za vzpostavitev centraliziranega elektronskega sistema za vložitev zahtevkov za uvozna dovoljenja in izjave uvoznikov ter tudi shranjevanje in izmenjavo informacij med organi držav članic, zlasti v zvezi z izjavami uvoznikov in uvoznimi dovoljenji.

(17)

Treba bi bilo omogočiti, da obdelava podatkov v skladu s to uredbo zajema tudi osebne podatke, tako obdelavo pa bi bilo treba izvajati v skladu s pravom Unije. Države članice in Komisija bi morale osebne podatke obdelovati samo za namene te uredbe ali v ustrezno utemeljenih okoliščinah za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, vključno z varovanjem pred grožnjami javni varnosti in njihovim preprečevanjem. Vsako zbiranje, razkritje, posredovanje, sporočanje in drugo obdelovanje osebnih podatkov v okviru področja uporabe te uredbe bi moralo potekati v skladu z zahtevami uredb (EU) 2016/679 (6) in (EU) 2018/1725 (7) Evropskega parlamenta in Sveta. Pri obdelavi osebnih podatkov za namene te uredbe bi bilo treba upoštevati tudi pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz člena 8 Konvencije Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pa tudi pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter pravico do varstva osebnih podatkov iz členov 7 oziroma 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

(18)

Za predmete kulturne dediščine, ki niso bili ustvarjeni ali odkriti na carinskem območju Unije, a so bili izvoženi kot blago Unije, se ne bi smela zahtevati predložitev uvoznega dovoljenja ali izjave uvoznika, kadar so vrnjeni na to območje kot vrnjeno blago v smislu Uredbe (EU) št. 952/2013.

(19)

Predložitev uvoznega dovoljenja ali izjave uvoznika se prav tako ne bi smela zahtevati za začasni uvoz predmetov kulturne dediščine za namene izobraževanja, znanosti, ohranjanja, restavriranja, razstavljanja, digitalizacije, uprizoritvene umetnosti, raziskav akademskih ustanov ali za namen sodelovanja med muzeji ali podobnimi ustanovami.

(20)

Za hrambo predmetov kulturne dediščine iz držav, v katerih potekajo oboroženi spopadi ali ki so jih prizadele naravne nesreče, izključno z namenom iskanja zatočišča za zagotovitev njihovega varnega hranjenja in ohranitve s strani ali pod nadzorom javnega organa, se ne bi smela zahtevati predložitev uvoznega dovoljenja ali izjave uvoznika.

(21)

Da se olajša predstavitev predmetov kulturne dediščine na trgovskih sejmih umetnin, uvozno dovoljenje ne bi smelo biti potrebno, kadar so predmeti kulturne dediščine v postopku začasnega uvoza v smislu člena 250 Uredbe (EU) št. 952/2013 in kadar je bila namesto uvoznega dovoljenja predložena izjava uvoznika. Vendar pa bi bilo treba zagotoviti uvozno dovoljenje, kadar taki predmeti kulturne dediščine po sejmu umetnin ostanejo v Uniji.

(22)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za sprejetje podrobnih ureditev za predmete kulturne dediščine, ki so vrnjeno blago, ali za začasni uvoz predmetov kulturne dediščine na carinskem območju Unije in njihovo varno hranjenje, predlog zahtevkov za izdajo uvoznega dovoljenja in obrazcev za izdajo uvoznega dovoljenja ter predlog izjav uvoznika in njihovo spremno dokumentacijo, pa tudi nadaljnja postopkovna pravila o njihovi predložitvi in obdelavi. Na Komisijo bi bilo treba prenesti tudi izvedbena pooblastila za pripravo vzpostavitve elektronskega sistema za vložitev zahtevkov za uvozna dovoljenja in izjav uvoznikov ter za shranjevanje in izmenjavo informacij med državami članicami. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (8).

(23)

Da bi pri organizaciji usposabljanj, dejavnosti za krepitev zmogljivosti in kampanj ozaveščanja zagotovili učinkovito usklajevanje in preprečili podvajanje prizadevanj ter da bi po potrebi naročili ustrezne raziskave in poskrbeli za razvoj standardov, bi morale Komisija in države članice sodelovati z mednarodnimi organizacijami in organi, kot so Unesco, Interpol, Europol, Svetovna carinska organizacija, Mednarodni center za študij varstva in restavriranja kulturnih dobrin in Mednarodni muzejski svet (ICOM).

(24)

V podporo učinkovitemu izvajanju te uredbe in za zagotovitev podlage za njeno ocenjevanje v prihodnosti bi morale države članice in Komisija elektronsko zbirati in deliti relevantne informacije o trgovinskih tokovih predmetov kulturne dediščine. Zaradi preglednosti in javnega nadzora bi bilo treba čim več informacij objaviti. Trgovinskih tokov predmetov kulturne dediščine ni mogoče učinkovito spremljati samo na podlagi njihove vrednosti ali teže. Nujno je, da se elektronsko zbirajo informacije o številu prijavljenih kosov. Ker v kombinirani nomenklaturi za predmete kulturne dediščine niso določene dodatne merske enote, je treba zahtevati, da se prijavi število kosov.

(25)

Strategija in akcijski načrt EU za obvladovanje tveganja na carinskem področju sta med drugim namenjena krepitvi zmogljivosti carinskih organov za večjo odzivnost na tveganja na področju predmetov kulturne dediščine. Uporabljati bi bilo treba skupni okvir za obvladovanje tveganja, določen v Uredbi (EU) št. 952/2013, ter ustrezne informacije v zvezi s tveganjem bi bilo treba izmenjevati med carinskimi organi.

(26)

Da bi izkoristili strokovno znanje mednarodnih organizacij in organov, dejavnih na kulturnem področju, in njihove izkušnje v zvezi z nezakonito trgovino s predmeti kulturne dediščine, bi bilo treba priporočila in smernice, ki jih te organizacije in organi izdajo, upoštevati pri opredelitvi tveganj, povezanih s predmeti kulturne dediščine, v skupnem okviru za obvladovanje tveganja. Zlasti bi morali rdeči seznami, ki jih objavi ICOM, služiti kot smernice za opredelitev teh tretjih držav, katerih dediščina je najbolj v nevarnosti, in predmetov, ki se iz teh držav izvažajo in ki naj bi bili pogosteje predmet nezakonite trgovine.

(27)

Treba je vzpostaviti kampanje ozaveščanja, usmerjene v kupce predmetov kulturne dediščine, glede tveganj, povezanih z nezakonito trgovino, in pomagati udeležencem na trgu pri razumevanju in uporabi te uredbe. Države članice bi morale k razširjanju teh informacij pritegniti ustrezne nacionalne kontaktne točke in druge službe za informiranje.

(28)

Komisija bi morala zagotoviti, da je mikro-, malim in srednjim podjetjem (MSP) zagotovljena ustrezna tehnična pomoč, in olajšati posredovanje informacij tem podjetjem, da bi se ta uredba učinkovito izvajala. MSP s sedežem v Uniji, ki uvažajo predmete kulturne dediščine, bi zato morala izkoristiti sedanje in prihodnje programe Unije, namenjene podpiranju konkurenčnosti malih in srednjih podjetij.

(29)

Za spodbujanje spoštovanja določb in odvračanje od izogibanja tem določbam bi morale države članice uvesti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za nespoštovanje določb te uredbe ter o njih obvestiti Komisijo. Kazni, ki jih uvedejo države članice za kršitve te uredbe, bi morale imeti enakovreden odvračilni učinek po vsej Uniji.

(30)

Države članice bi morale zagotoviti, da carinski organi in pristojni organi soglašajo z ukrepi iz člena 198 Uredbe (EU) št. 952/2013. Podrobnosti teh ukrepov bi morale biti urejene v nacionalnem pravu.

(31)

Komisija bi morala nemudoma sprejeti pravila za izvajanje te uredbe, zlasti pravila v zvezi z ustreznimi elektronskimi standardiziranimi obrazci, ki se uporabijo za predložitev zahtevka za izdajo uvoznega dovoljenja ali za pripravo izjave uvoznika, in zatem v najkrajšem možnem času vzpostaviti elektronski sistem. Uporabo določb v zvezi z uvoznimi dovoljenji in izjavami uvoznikov bi bilo treba ustrezno odložiti.

(32)

V skladu z načelom sorazmernosti je potrebno in primerno, da se za doseganje osnovnih ciljev te uredbe določijo pravila o vnosu ter pogojih in postopkih za uvoz predmetov kulturne dediščine na carinsko območje Unije. V skladu s členom 5(4) Pogodbe o Evropski uniji ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –