21.3.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 88/43

1.

Pariški sporazum je precejšen dosežek, saj je splošen, zavezujoč in uravnotežen; prinaša svetovni načrt ukrepov, s katerimi bi zvišanje temperature v tem stoletju ustavili na precej pod 2 oC ter si prizadevali za dodatno omejitev tega zvišanja na 1,5 oC v primerjavi z ravnmi iz leta 1990. Zlasti je pomemben zato, ker začrtana pot v razogljičenje pomeni zanesljivo vodilo odločevalcem na vseh ravneh, da se izognejo dragi odvisnosti od naložb v visokoogljične projekte, podjetjem in vlagateljem pa prinaša gotovost in jasno usmeritev. 22. zasedanje Konference pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC COP 22) bo moralo ohraniti pozitivno dinamiko iz Pariza in zagotoviti, da bodo različni mehanizmi iz sporazuma začeli delovati.

2.

Tudi če bodo pogodbenice izpolnile vse svoje sedanje zaveze, pa to ne bo dovolj za uresničitev dogovorjenih ciljev. Potrebno bo dodatno ukrepanje regij in mest, ki so tesno povezani z lokalnimi skupnostmi in ozemlji, hkrati pa morajo pogodbenice čim prej predlagati nove prispevke – že v okviru spodbujevalnega dialoga leta 2018. Zlasti glede EU Evropski odbor regij ponavlja svoje prejšnje stališče, da je treba do leta 2030 doseči 50-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, da bi tako te emisije na svetovni ravni dosegle svojo najvišjo raven čim prej, do leta 2050 ali kmalu za tem pa bi bile postopno odpravljene.

3.

EU ima s svojim visoko razvitim sistemom upravljanja na več ravneh posebno odgovornost za to, da pokaže enotno in ambiciozno vodstvo pri soočanju s podnebnimi spremembami; OR zato pozdravlja pravočasno ratifikacijo Pariškega sporazuma s strani Evropske unije in poziva države članice, ki ga še niso ratificirale, naj to storijo čim prej. OR hkrati poziva Evropsko komisijo in države članice, naj posodobijo in podrobno opredelijo okvir za leto 2030 in načrt za leto 2050 ter tako izpolnijo zahtevo iz sporazuma po oblikovanju dolgoročnih razvojnih strategij za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do sredine stoletja; ta proces bi se moral začeti čim prej, da bi lahko opravili celovito razpravo, v katero bi bili tesno vključeni predstavniki nacionalnih, regionalnih in lokalnih oblasti, civilne družbe in podjetij.

4.

Pariški sporazum je priznal pomen upravljanja na več ravneh na področju podnebne politike. To načelo bi bilo zdaj treba udejanjiti na vseh ravneh upravljanja, da se razvijejo povezave in odpravijo vrzeli med nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi politikami podnebnih sprememb, skupaj z okvirom večje preglednosti in razvojem potrebnih instrumentov za analizo stanja na svetovni ravni, boljšim razumevanjem raznolikih posledic podnebnih sprememb, izgub in škode ter ustreznega podnebnega financiranja in podpore glede zmogljivosti.

5.

OR zato poziva k nadaljnjemu razvoju akcijskega programa Lima-Pariz in z njim povezane platforme nedržavnih akterjev za podnebne ukrepe (Non-State Actors Zone for Climate Action, NAZCA). Prek programa svetovnih podnebnih ukrepov, ki so ga predstavili novi „podnebni prvaki“ (angl. Climate Champions) (1), bi ju lahko v celoti vključili v sekretariat UNFCCC, kar bi lahko bila podlaga za popolno upravljanje na več ravneh pri podnebnem ukrepanju, kot je omenjeno tudi v resoluciji Evropskega parlamenta.

6.

Regije in mesta, ki največ prispevajo k akcijskemu programu Lima-Pariz in NAZCA, so že pokazali, v kolikšni meri so zavezani boju proti podnebnim spremembam in kakšen je njihov potencial za večje ukrepanje. Zlasti so koristne prostovoljne pobude, kot sta Konvencija županov EU in memorandum o soglasju „pod dvema stopinjama“, saj akcijskemu programu Lima-Pariz in NAZCA zagotavljajo kvantitativne podatke in razkrivajo večje ambicije, kot jih kažejo nacionalni zakonodajalci. Podnacionalne in nacionalne oblasti ter medvladne organizacije bi morale priznati in spodbujati prispevek, ki ga imajo te pobude pri pospeševanju delovanja na vseh ravneh. Njihova prizadevanja bi bilo treba upoštevati in vključiti v ustrezne nacionalno določene prispevke, kot je npr. že naredila Mehika. Podpreti bi bilo treba tudi druge pobude glede spremljanja in poročanja ter mehanizme za merjenje zmanjšanja emisij in ocenjevanje politik za blažitev in prilagajanje.

7.

Potrebno je tudi boljše vključevanje regij in mest v procesu UNFCCC, da bi se lahko povratne informacije s terena pravočasno posredovale OZN. Države bi imele tako dostop do najboljših podatkov, torej bi lahko sprejemale stroškovno učinkovite odločitve, ki jih bodo regije in mesta lahko uresničile na terenu. Zato je nujno vzpostaviti trajen in neposreden dialog med različnimi ravnmi, začenši z lokalno in regionalno ravnjo.

8.

Med ukrepi za poglobitev tega dialoga so:

9.

Evropska komisija in Svet sta po konferenci COP 21 vse bolj v stiku z OR, da bi lokalni pristop bolje vključili v zakonodajo EU, zlasti prek agende EU za mesta. Načrt izvajanja Pariškega sporazuma v EU tudi v celoti podpira načelo upravljanja na več ravneh.

10.

Evropska komisija je poleg tega začela postopek za podaljšanje in okrepitev Konvencije županov EU. Ta zdaj vključuje element prilagoditve in se razvija tudi v drugih delih sveta.

11.

Z vidika OR je to priznanje bistveno nadgraditi in zagotoviti uravnotežen pristop, ki bo upošteval različne prispevke regij in mest v tem okviru.

12.

OR želi poudariti, da je načelo upravljanja na več ravneh vključujoče in stroškovno učinkovito, ker vsem ravnem upravljanja omogoča, da usklajujejo svoja prizadevanja, s tem pa čim bolj izkoristijo svoj potencial za ukrepanje.

13.

Regije imajo ključno vlogo, saj omogočajo, da se politike za mesta umestijo na širše ozemlje in povežejo z drugimi politikami, kot so gozdarstvo, zelena in modra infrastruktura, teritorialna kohezija in kmetijstvo. Ta funkcija regij je v EU še posebno pomembna zato, ker ozemlje sestavljajo mala in srednja mesta, ki imajo pogosto omejene vire in možnosti ukrepanja. Po zaslugi regij se lahko izognemo dragemu podvajanju prizadevanj in zagotovimo široko kohezijo med mestnimi in podeželskimi območji.

14.

V Konvenciji županov EU je na primer veliko regij, ki so regionalni koordinatorji in lahko tako več mest hkrati spodbudijo k podpisu konvencije.

15.

OR zato poudarja ključno vlogo regij v državah članicah, ki vodijo tovrstno vertikalno usklajevanje med vsemi ravnmi upravljanja.

16.

V Italiji so na primer regije vzpostavile medregionalni svet za prilagajanje podnebnim spremembam, v katerem sodelujejo državna vlada in vse regije. Svet zagotavlja, da bo italijanska strategija za prilagajanje, pripravljena na podlagi evropske strategije za prilagajanje podnebnim spremembam, izvajana na regionalni ravni.

Regije pa so odgovorne tudi za to, da mestom in krajem na svojem ozemlju pomagajo izdelati ustrezne lokalne načrte za prilagajanje.

17.

Na podlagi tega primera OR poziva regije v EU, naj prevzamejo vodstvo pri izvajanju nacionalnih in evropskih podnebnih strategij ter se na lokalni ravni zavzemajo za spremembe. Evropsko komisijo in države članice pa poziva, naj to vlogo vnesejo v svojo opredelitev vključujočega upravljanja na področju podnebja in energije ter v svojo strategijo izvajanja Pariškega sporazuma. To pomeni, da bi bilo treba pri pripravi novih podpornih orodij za podpisnice ustrezno upoštevati tudi vlogo regionalnih koordinatorjev v okviru Konvencije županov.

18.

Poleg vertikalne koordinacije je po mnenju OR treba poglobiti tudi horizontalno koordinacijo med različnimi politikami. Splošno vključevanje podnebnih vprašanj v vse politike bo lokalnim prebivalcem omogočilo številne dodatne ugodnosti, kot so boljša kakovost življenja in delovna mesta v domačem kraju. Omogočilo bo tudi nastajanje sinergij in zmanjšanje stroškov ukrepanja. Tako se na primer ocenjuje, da bi lahko ustrezno izvajanje svežnja EU o krožnem gospodarstvu prispevalo k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov za 2–4 % letno (2). OR zato poziva COP 22, naj v okviru boja proti podnebnim spremembam obravnava ključno vlogo zmanjšanja izkoriščanja surovin in trajnostnega ravnanja z odpadki.

19.

OR zato poziva mesta in regije, naj se zavzemajo za sodelovanje med upravami. Uspešen primer tega je mešani upravni odbor za trajnostni razvoj v finskem mestu Espoo. Tudi po zaslugi takšnega celostnega pristopa je bil Espoo v nedavni študiji, ki jo je naročilo nizozemsko predsedstvo Sveta EU, razglašen za najbolj trajnostno mesto v EU.

20.

Če gledamo širše od horizontalnega sodelovanja na lokalni in regionalni ravni, se je treba izogniti tudi omejenemu razmišljanju pri pripravi podpornih ukrepov EU, ki so na voljo regijam in mestom. Zato se OR veseli vzpostavitve točke VEM (vse na enem mestu), ki jo je Evropska komisija napovedala v sporočilu „Po pariški konferenci“, in poudarja pomen te storitve pri odzivu na potrebe regij.

21.

OR se v pripravah na COP 22 in naprej zavezuje, da bo podprl Evropsko komisijo in Svet v prizadevanjih za uspešno izvajanje sporazuma v tesnem sodelovanju z Evropskim parlamentom.

22.

OR bi si moral prizadevati, da kot institucija postane ogljično nevtralen. Pri tem se bo povezal z drugimi institucijami EU, zlasti Evropskim parlamentom.

23.

V okviru EU je OR zavezan obveščanju regij in mest o njihovi ključni vlogi pri povečanem ukrepanju glede podnebja ter o vseh podpornih mehanizmih za lažje ukrepanje od spodaj navzgor.

24.

OR kot trden podpornik Konvencije županov EU med svojimi člani spodbuja sodelovanje v tej pobudi. Oblikoval je tudi skupino ambasadorjev konvencije v OR, ki bodo pobudo promovirali v svojih državah.

25.

OR je zato pripravljen voditi z zgledom. Sodeluje v shemi Unije za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) in obljublja, da bo nadaljeval skupna prizadevanja z upravo in svojimi člani za zmanjšanje emisij CO2 in porabe fosilnih goriv. V ta namen bo preučil, kako izravnati emisije toplogrednih plinov, ki se jim pri potovanju članov in osebja ni mogoče izogniti. To pomeni, da mora OR izračunati svoj ogljični odtis in vanj vključiti vse misije in seje zunaj sedeža. Iz nadomestila za emisije toplogrednih plinov bi se morali financirati trajnostni projekti v EU. Pogosteje bi bilo treba uporabljati nove tehnologije, kot so videokonference, med drugim na sejah komisij OR.

26.

OR bi moral – s ciljem delovanja brez papirja – slediti zgledu Evropskega parlamenta, ki dokumentov za plenarna zasedanja in seje odborov ne tiska več, razen če poslanec ne vloži posebne zahteve zanje ali je tiskanje dokumentov potrebno iz drugih nujnih razlogov.

27.

Zunaj meja EU je OR zavezan usklajenemu delovanju z GD CLIMA, Evropsko službo za zunanje delovanje in državami članicami v okviru mreže za zeleno diplomacijo, da se podpre izvajanje obstoječih obljub pogodbenic, ki niso članice EU, hkrati pa se te spodbudi, da sprejmejo nove obljube, podobne zavezam, ki jih je sprejela Evropska unija.

28.

OR bo v prizadevanjih, da podnebna politika ostane v ospredju političnega dogajanja in se podpre njeno izvajanje v lokalnih in regionalnih skupnostih po svetu, zlasti uporabil svoje strukture, kot so Evro-sredozemska skupščina lokalnih in regionalnih oblasti (ARLEM), Konferenca regionalnih in lokalnih oblasti za vzhodno partnerstvo (CORLEAP), projektna skupina za Ukrajino ter skupni posvetovalni odbori in delovne skupine z državami kandidatkami in potencialnimi kandidatkami.

29.

OR bo dejavno sodeloval v okviru konference MEDCOP 22 v Tangeru, da se dodatno okrepi vloga mest in regij tega območja pri ukrepanju na področju podnebja in energije. Zlasti bo podprl osredotočenost na financiranje in krepitev zmogljivosti lokalnih in regionalnih oblasti na evro-sredozemskem območju in na ta vprašanja opozoril delegacijo EU na COP 22.

30.

OR namerava konkretno pomagati pri promociji Konvencije županov na svetovni ravni, začenši z evro-sredozemsko konvencijo županov in morda tudi vzhodno konvencijo županov v letu 2016.

31.

Nadaljevati namerava tudi svoj angažma na ravni UNFCCC v podporo ambicioznim podnebnim ciljem delegacije EU in zlasti modela upravljanja na več ravneh v EU pri svojih partnerjih iz skupine lokalnih oblasti in občin.

32.

Glede na to, kako veliko je treba narediti na področju podnebja, moramo vsi spremeniti način proizvodnje in porabe. Da bi javnost postala dojemljiva za te globoke spremembe, bodo zato imeli regije in mesta ključno odgovornost: povezati se bodo morali z državljani in jim omogočiti, da v tem prehodu prevzamejo dejavno vlogo.

33.

Regije in mesta imajo bistveno vlogo pri olajševanju širjenja informacij o spremembah ravnanja in ukrepih v podporo ukrepanja posameznikov na področju podnebja.

34.

Regije in mesta morajo tudi opredeliti in v usklajevanju z višjimi ravnmi upravljanja (nacionalna, evropska in svetovna raven) odpraviti ozka grla, ki državljanom onemogočajo polno sodelovanje v prehodu v nizkoogljično in odporno družbo.

35.

Za spodbujanje podnebnih ukrepov so življenjskega pomena tudi dolgoročna partnerstva regij in mest s podjetji, univerzami, lokalnimi skupnostmi, civilno družbo, nevladnimi organizacijami in šolami.

36.

OR zato poziva regije in mesta, naj izpolnijo svojo vlogo pri zagovarjanju projektov z več akterji na podnacionalni ravni, da se razvije kultura trajnostnega razvoja, ki bo spodbudila prizadevanja na nacionalni in evropski ravni; pri tem poudarja, da v različnih delih EU ter med regijami in mesti obstajajo velike razlike glede potreb in ranljivosti, povezanih s spremembami podnebja.

37.

Raziskave imajo ključno vlogo pri oblikovanju ustreznih političnih odzivov na izzive, ki jih prinašajo podnebne spremembe. Tesne povezave z univerzitetnimi krogi bodo prispevale k dobri pripravi politike, saj bodo odločitve temeljile na trdnih strokovnih nasvetih.

OR zato poziva regije in mesta, naj se tesno povežejo z univerzami in raziskovalnimi centri na svojih območjih in zunaj njih ter podprejo medregionalno sodelovanje na teh področjih.

38.

Soustvarjanje znanja že v začetnih fazah ter navzkrižno preverjanje med oblikovalci politik in člani akademske skupnosti bosta spodbudila sodelovanje pri opredeljevanju težav in skupno reševanje težav skozi celoten proces raziskav in cikel priprave politik.

39.

OR z zadovoljstvom ugotavlja, da bo nedavni sklep Medvladnega foruma za podnebne spremembe, da pripravi posebno poročilo o mestih in podnebju leta 2023, že zdaj povečal raziskave o pomenu mest v boju proti spreminjanju podnebja. Evropsko komisijo poziva, naj dejavno sodeluje pri pripravi tega poročila in v ta proces vključi tudi OR; hkrati naj se zavzema tudi za teritorialno vizijo podnebnih ukrepov na več ravneh. OR Evropsko komisijo zlasti poziva, naj spodbuja raziskave na teh področjih, ki bodo lahko konstruktivno prispevale k posebnemu poročilu, ki se bo uporabilo v prihodnjih razpravah UNFCCC, zlasti globalnem pregledu, v katerem bo ocenjeno stanje glede izvajanja Pariškega sporazuma do leta 2023.

40.

OR spodbuja vključevanje predstavnikov raziskovalcev v načrtovanje in izvajanje politik prilagajanja in blažitve.

41.

Pomembno je, da Pariški sporazum priznava velik pozitiven vpliv ukrepov prilagajanja in blažitve.

42.

Pregled strategije EU za prilagajanje na podnebne spremembe, ki naj bi bil objavljen leta 2017, bo OR obravnaval v ločenem mnenju. V tem okviru se OR zavzema za trdno zavezanost vključevanju ukrepov prilagajanja in blažitve in za splošno umestitev prilagajanja v vse ustrezne politike.

43.

OR poudarja, da bi morali regije in mesta zaradi potencialnih negativnih učinkov spreminjanja podnebja na ljudi in premoženje prevzeti večjo vlogo in čim prej izboljšati svojo odpornost. Vendar pa vztraja, da je za prilagajanje na spreminjanje podnebja potrebno vertikalno in horizontalno sodelovanje in da se morajo regije in mesta v ta namen povezati.

44.

OR izraža zadovoljstvo z objavo akcijskega načrta Komisije za Sendajski okvir za zmanjšanje tveganja nesreč 2015–2030 in splošno razširitvijo odpornosti na nesreče iz sporazuma COP 21. Povezave med gradnjo odporne infrastrukture in prilagajanjem na podnebne spremembe bi bilo treba še bolj okrepiti, da se spodbudi horizontalno usklajevanje med službami civilne zaščite in ukrepi prilagajanja podnebnim spremembam na vseh ravneh.

45.

OR se zavzema za večje zavedanje in boljše podporne mehanizme, da se oblikujejo regionalizirane nacionalne strategije za prilagajanje. Njihov razvoj v skladne regionalne akcijske načrte, čemur bi sledila lokalna raven, je treba pozorno spremljati in na ravni EU določiti jasne mejnike, ki jih je treba doseči v rednih presledkih.

46.

Za izvajanje Pariškega sporazuma je bistveno vprašanje financiranja in dostopa do financiranja, zlasti za regije in mesta.

47.

Čeprav v EU obstajajo različne možnosti financiranja, se regije in mesta soočajo z različnimi ovirami, ki preprečujejo njihov dostop do podpornih ukrepov, ki so na voljo na ravni EU, tako iz skladov EU kot prek Evropske investicijske banke (EIB).

OR po številnih razpravah v OR in z različnimi deležniki poziva Evropsko komisijo, EIB in države članice, naj se osredotočijo na razvoj ustreznih upravnih zmogljivosti regij in mest, da bi lahko izkoristili vse možnosti javnega in zasebnega financiranja, ki so na voljo na ravni EU, kar velja zlasti za manjše teritorialne subjekte.

48.

Tudi institucije EU bi se morale posebej potruditi z obveščanjem in posredovanjem informacij o teh različnih možnostih. OR zagotavlja podporo Evropski komisiji in EIB pri razvoju potrebnih usmerjenih orodij za komuniciranje.

49.

OR je zaskrbljen zaradi potencialno neučinkovite uporabe sredstev iz strukturnih skladov v več državah članicah. Podnebnim ukrepom je namenjenih 20 % proračuna EU, vendar pa se merilo glede podnebja v projektih, ki se financirajo iz strukturnih sredstev, ne uporablja ali preverja sistematično, zaradi česar obstaja nevarnost, da se sredstva EU uporabijo za projekte, ki so v nasprotju s podnebnimi cilji EU. Evropska komisija in države članice bi morale biti posebej skrbne, te primere raziskati in sprejeti potrebne korektivne ukrepe, pri tem pa upoštevati načelo tehnološke nevtralnosti in pravico držav članic, da izbirajo med različnimi viri energije.

50.

OR poziva države članice, naj spoštujejo svojo zavezo, da bodo postopno odpravljale subvencije, ki škodijo okolju. Poleg tega je prepričan, da bi bilo treba z reformo ETS, ki poteka, doseči pravično ceno ogljika, ki ne bo ogrozila konkurenčnosti držav članic, ter vzpostaviti mehanizem, ki bo regijam omogočil, da podprejo prizadevanja za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. OR želi Evropsko komisijo in Svet opozoriti na uspešen primer ogljičnega trga, ki sta ga vzpostavila Kalifornija in Quebec. Milijarde dolarjev se zdaj vlagajo nazaj v lokalno gospodarstvo, da se v prehodu na nizkoogljično gospodarstvo podprejo podjetja, mesta in kraji ter državljani. OR poziva EU, naj se pri dodeljevanju kvot zgleduje po tem primeru. Države članice hkrati poziva, naj regijam omogočijo prevzeti dejavno vlogo v sistemu trgovanja z emisijami (ETS), zlasti z upravljanjem dela prihodkov od dražb, ki naj jih ponovno vložijo v trajnostne projekte.

51.

EU mora pregledati tudi lastno zakonodajo, da bi olajšala naložbe v obnovljive vire energije; danes na primer nižja obdavčitev biogoriv šteje za državno pomoč, ki se odobri le začasno in izjemoma, kar povzroča nestanovitne naložbene pogoje in upravno breme tako za proizvajalce kot tudi za dobavitelje goriv iz obnovljivih virov.

Ker so potrebe po financiranju velike, bodo morali regije in mesta pritegniti tako javne kot zasebne naložbe. Še vedno je veliko neizkoriščenega potenciala za podjetja v sektorjih, povezanih z izvajanjem Pariškega sporazuma.

52.

OR zato poziva regije in mesta, naj podprejo spremembo razmišljanja od „subvencioniranja“ k „financiranju“ uresničljivih poslovnih načrtov za trajnostni razvoj.

53.

V ta namen je treba povečati dialog med javnim in zasebnim sektorjem. Poleg tega morajo regije in mesta pogosteje sodelovati z EIB in bančnim sektorjem, da bi razširili svoje poznavanje inovativnih mehanizmov financiranja za nizkoogljične in odporne projekte.

V tem okviru OR vztraja, da sta regulativna varnost in predvidljivost ključna pogoja za uresničitev takšnih projektov. OR tudi poudarja pomen izmenjave dobrih praks pri vključevanju trajnostnih meril v finančnem sektorju. Finančne proizvode bi bilo treba oceniti in označiti glede na to, koliko so izpostavljeni tveganjem, povezanim s podnebjem, ter glede na njihov prispevek k prehodu na nizkoogljično gospodarstvo, kar bi bilo lahko vodilo pri odločanju javnih in zasebnih vlagateljev.