8.5.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 131/9

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah, Evropske konvencije o človekovih pravicah ter Listine EU o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki je stopila v veljavo 21. januarja 2011 v skladu s Sklepom Sveta z dne 26. novembra 2009 o sklenitvi Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov s strani Evropske skupnosti (2010/48/ES) (1),

—

ob upoštevanju Listine skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev (2),

—

ob upoštevanju členov 2, 10, 19 in 168 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (3),

—

ob upoštevanju predloga Komisije za direktivo Sveta o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost (KOM(2008)0426) ter stališča Parlamenta z dne 2. aprila 2009 (4),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom "Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast" (KOM(2010)2020),

—

ob upoštevanju Priporočila Sveta 98/376/ES z dne 4. junija 1998 o invalidskih parkirnih izkaznicah (5),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. avgusta 2010 z naslovom Evropska digitalna agenda (KOM(2010)0245),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. maja 2000 z naslovom "K Evropi brez ovir za invalide" (KOM(2000)0284),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. septembra 2001 z naslovom "e-Evropa 2002: dostopnost javnih spletišč in njihove vsebine" (KOM(2001)0529),

—

ob upoštevanju mednarodne klasifikacije Mednarodne zdravstvene organizacije o funkcioniranju, invalidnosti in zdravju (ICF) z dne 22. maja 2001 (resolucija skupščine Svetovne zdravstvene organizacije (WHA) 54.21),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. novembra 2003 z naslovom "Enake možnosti za invalide: evropski akcijski načrt" (KOM(2003)0650),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. januarja 2003"K pravno zavezujočemu instrumentu Združenih narodov za uveljavljanje in varstvo pravic in dostojanstva invalidov" (KOM(2003)0016),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. marca 2005"Zelena knjiga o odzivu na demografske spremembe: nova solidarnost med generacijami" (KOM(2005)0094),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. novembra 2007 z naslovom "Položaj invalidnih oseb v Evropski uniji: evropski akcijski načrt 2008–2009" (KOM(2007)0738),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. decembra 2010 z naslovom Evropska platforma proti revščini in socialni izključenosti: evropski okvir za socialno in teritorialno kohezijo (KOM(2010)0758),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. novembra 2010 z naslovom "Evropska strategija o invalidnosti za obdobje 2010–2020: obnovljena zaveza za Evropo brez ovir" (KOM(2010)0636),

—

ob upoštevanju izbirnega protokola h Konvenciji Združenih narodov o pravicah invalidov ("izbirni protokol"), sprejetega 13. decembra 2006,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta z dne 30. novembra 2009 o spodbujanju vključevanja na trg dela – rešitev iz krize in priprava lizbonske strategije za obdobje po letu 2010,

—

ob upoštevanju peticije 1454/2010 Urzule Weber-Król,

—

ob upoštevanju poročila Komisije o delovanju in učinku Uredbe (ES) št. 1107/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o pravicah invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo v zračnem prevozu (KOM(2011)0166),

—

ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropskih skupnosti (zadeva C 13/05 glede Direktive 2000/78/ES - enaka obravnava pri zaposlovanju in delu - zasnova invalidnosti) z dne 11. julija 2006,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2010/707/EU z dne 21. oktobra 2010 o smernicah za politike zaposlovanja držav članic (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 1988 o znakovnih jezikih za gluhe (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. maja 1989 o ženskah v politiki (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. septembra 1992 o pravicah umsko prizadetih oseb (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. decembra 1995 o pravicah invalidov (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. maja 1996 o pravicah avtističnih oseb (11),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 1996 o parkirni izkaznici za invalide – pravicah za invalide (12),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. aprila 1997 o enakih možnostih za invalide (13),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. junija 2003 o sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu: Na poti k zakonsko obvezujočemu instrumentu Združenih narodov za spodbujanje in zaščito pravic ter dostojanstva invalidov (14),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. januarja 2011 z naslovom "Letni pregled rasti: spodbujanje ukrepov EU za celovit odziv na krizo" (KOM(2011)0011) in priloženega osnutka skupnega poročila o zaposlovanju,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2011/308/EU z dne 19. maja 2011 o smernicah za politike zaposlovanja držav članic (15),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. marca 2011 o zmanjšanju neenakosti na področju zdravja v EU (16),

—

ob upoštevanju okvirnega sporazuma o vključujočih trgih dela, sklenjenega 25. marca 2010 med evropskimi socialnimi partnerji,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o skupnih vrednotah in načelih v zdravstvenih sistemih Evropske unije (2006/C146/01),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 8. junija 2010 o enakosti in zdravju v vseh politikah ter solidarnosti na področju zdravja,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane in Odbora za pravice žensk in enakost spolov in Odbora za peticije (A7-0263/2011),

A.

ker imajo invalidi (fizični invalidi ter osebe z duševnimi in vedenjskimi motnjami) kot polnopravni državljani enake pravice kot drugi in imajo pravico do brezpogojnega dostojanstva, enakega obravnavanja ter neodvisnega življenja in polne udeležbe v družbi,

B.

ker je v Evropski uniji več kot 80 milijonov invalidov, kar je približno 16 % vse populacije – tu so zajete tudi osebe z duševnimi boleznimi, zlasti z avtizmom –, stopnja brezposelnosti pa je še vedno izredno visoka, vsaj dvakrat višja kot med neinvalidi; ker so invalidi ranljiva skupina prebivalstva, med katero je stopnja revščine za 70 % višja od povprečja; ker je stopnja zaposlenosti med invalidi le okoli 45-odstotna, kakovostna delovna mesta pa zagotavljajo gospodarsko neodvisnost in spodbujajo osebne dosežke, ker brezposelnost povečuje tveganje za revščino in socialno izključenost, saj vsaj četrtina prebivalstva enkrat v življenju trpi zaradi težav z duševnim zdravjem in ker se lahko v 10-tih odstotkih primerov takšne težave razvijejo v kronične težave z duševnim zdravjem, kar še povečuje potrebo po aktivnih in usmerjenih ukrepih za boj proti ter trajni situaciji; ker je večja izpostavljenost tveganju revščine rezultat pogosto omejenega dostopa do zaposlitve, usposabljanja, zdravstvenih storitev in ustrezne oskrbe,

C.

ker krize najbolj prizadenejo ravno najbolj marginalizirane družbene skupine in ker so invalidi ena od skupin, ki jih je finančna kriza v Evropi najbolj prizadela,

D.

ker državljani Odbor za peticije redno opozarjajo na pomanjkljivosti pri izvajanju veljavnega načela enake obravnave invalidov,

E.

ker je treba invalide močno podpirati, saj so med najbolj izključenimi v družbi; ker so invalidke na splošno med najbolj ranljivimi in marginaliziranimi v družbi, so žrtve diskriminacije in so izključene iz udeležbe v izobraževanju, zaposlovanju ter družbenem življenju,

F.

ker so za uspeh strategije Evropa 2020, katere cilj je razviti pametno (na osnovi inovacij in raziskav), trajnostno in vključujočo evropsko rast nujno potrebne strukturne izboljšave na področju mobilnosti in vključevanja invalidov,

G.

ker se bo to število v naslednjih letih bistveno povečalo in se bo starostna piramida prebivalstva neizogibno obrnila, saj je več kot tretjina ljudi, starih nad 75 let, delno omejenih zaradi invalidnosti, več kot 20 % pa invalidnost resno ovira,

H.

ker je Evropska unija uradno ratificirala Konvencijo Organizacije združenih narodov o pravicah invalidov in ker jo je tudi podpisalo vseh 27 držav članic EU, 17 od njih pa jo je ratificiralo,

I.

ker je sedaj pristojnost Evropske unije na področju zaščite proti diskriminaciji zaradi invalidnosti omejena na zaposlovanje, delo in poklicno usposabljanje (Direktiva 2000/78/ES) in ker je Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov mešan sporazum, v skladu s katerim imajo institucije EU in države članice obveznosti glede njegovega izvajanja ter morajo preučiti predloge in pristope v tem poročilu in jih obravnavati v naslednjem predlogu Komisije o evropskem aktu o dostopnosti,

J.

ker so socialne politike, namenjene invalidom, pogosto v pristojnosti držav članic, torej izhajajo iz nacionalne tradicije in družbenih norm, gospodarske razvitosti in iz zelo pomembne vloge družin in združenj, ki podpirajo invalide pri njihovi samostojnosti in vključevanju v družbo,

K.

ker je invalidnost razvijajoči se koncept in posledica medsebojnega sodelovanja med invalidi ter ovirami zaradi stališč v družbi in ovirami v okolju, ki preprečujejo, da bi invalidi pod enakimi pogoji in z isto dostojnostjo sodelovali v družbi,

L.

ker je med mobilnostjo, invalidnostjo in socialno vključenostjo tesna povezava, zlasti glede svobode in dostopa do komunikacije (vključno z brajico in znakovnimi jeziki ter drugimi alternativnimi oblikami komunikacije), svobode gibanja na vseh področjih življenja in dostopa do storitev; ker je treba spodbujati udeležbo v vseh pogledih družbenega življenja, pri čemer je treba upoštevati pomembnost politik Skupnosti na področju informacijskih in komunikacijskih tehnologij, domotike in spletnih komunikacijskih rešitev, ter potrebo po zagotovitvi popolne dostopnosti s spodbujanjem združljivih standardov na notranjem trgu in pospeševanju njihovega širjenja,

M.

ker je dostop do informacij (člen 11 Listine o temeljnih pravicah) in kulture, kot je določeno v resoluciji Sveta z dne 6. maja 2003 o dostopnosti invalidnih oseb do kulturnih ustanov in kulturnih dejavnosti, izredno pomemben za intelektualni razvoj ljudi, tudi invalidov, in neposredno vpliva na njihove možnosti zaposlitve,

N.

ker imajo invalidi pravico do skupnostnih storitev v podporo neodvisnemu življenju, pravico do osebne pomoči, do ekonomske in socialne neodvisnosti ter celovite udeležbe v družbi in na trgu dela, ker bi, če bi bile dejavnosti podpore plačane, predstavljali skoraj 50 % BDP (Komisija o merjenju gospodarske uspešnosti in socialnega napredka, 21. april 2010),

O.

ker ovire glede dostopnosti za vse pri uporabi storitev in blaga za invalide pomenijo veliko prepreko,

P.

ker so invalidi v nekaterih državah članicah in sektorjih žrtve diskriminacije vse življenje, zlasti pa v obdobju izobraževanja in usposabljanja, zaradi pomanjkanja zgodnjega prepoznavanja in intervencije za invalidne otroke in učence, kar omejuje njihove zaposlitvene možnosti,

Q.

ker je v starostni skupini od 16 do 19 let stopnja nevključenosti v izobraževanje 37-odstotna za osebe, ki jih invalidnost znatno omejuje, in 25-odstotna za osebe, ki jih omejuje do neke mere, v nasprotju s 17-odstotno za osebe, ki jih invalidnost ne omejuje,

R.

ker člen 24 Konvencije Združenih narodov o invalidih, ki jo je EU ratificirala decembra 2010, prepoveduje izključitev iz izobraževalnega sistema na podlagi invalidnosti, in ker je vključujoče izobraževanje najbolj učinkovito sredstvo za boj proti diskriminacijskemu odnosu, zgraditev vključujoče družbe in zagotavljanje izobraževanja za vsakogar,

S.

ker so invalidne ženske pogosto diskriminirane dvakrat, vlade pa lahko to odpravijo z izvajanjem enakosti spolov na vseh ustreznih področjih politike invalidnosti,

T.

ker gospodarska kriza na splošno predstavlja izziv za zaposlovanje, zlasti za invalide, saj je višanje stopnje brezposelnosti bistveno večje pri osebah z invalidnostjo, in ker je čedalje več strahu, da bi bile lahko invalidnine uporabljene za nadzor nad ponudbo delovne sile,

U.

ker družinski člani invalidov trpijo zaradi diskriminacije združb in ker bodo njim namenjeni ukrepi pozitivno vplivali na celostno in enakopravno uresničevanje pravic invalidov,

V.

ker je bila leta 2007 Komisiji posredovana peticija z 1 364 984 podpisi, katere avtorji so pozvali k obsežni zaščiti invalidov v vseh politikah Evropske unije in ker Komisija te upravičene pobude doslej ni ustrezno upoštevala,

1.

poudarja, da cilja strategije Evropa 2020 o 75-odstotni zaposlenosti prebivalstva, starega od 20 do 64 let, nikakor ne bo mogoče doseči, če ne bodo vključeni tudi tisti pripadniki omenjene starostne skupine, ki trpijo za katero od oblik invalidnosti;

2.

poudarja, da so finančni izdatki v korist invalidov in ekonomska vlaganja vanje, naložba v dobro počutje vseh in v trajnostno družbo, v kateri lahko ljudje živijo dlje in delajo bolj učinkovito v boljših pogojih, ki se bo dolgoročno obrestovala, zato poudarja, da zaradi varčevalnih ukrepov v javnih financah ni sprejemljivo zmanjšanje storitev za invalide ali projektov, katerih cilj je njihova socialna vključenost, saj bi to zmanjšanje pomenilo pomanjkanje jamstva za nekatere temeljne in neodtujljive pravice invalidov; meni, da bi treba na tem področju naložbe občutno povečati; ponovno opozarja, da morajo biti vsi sistemi zdravstvenega varstva v Evropski uniji osnovani na temeljnih vrednotah, tj. univerzalnosti, dostopu do visokokakovostnega varstva in solidarnosti;

3.

ugotavlja, da so evropske družbe skozi celotno finančno krizo ostale resnično solidarne in se sedaj že kažejo znaki oživljanja; v celoti priznava in poudarja potrebo po individualnih ukrepih za invalidne osebe, ki zaradi različnih ravni in značilnosti invalidnosti potrebujejo celo bolj intenzivno podporo, ki temelji na človekovih pravicah in ponosu, ter tveganja diskriminacije, ki se ga pogosto ne upošteva in ga je zato treba spodbujati in krepiti z evropskimi kampanjami za osveščanje javnosti; poudarja, da je zato treba upoštevati potrebe invalidnih oseb glede na njihove specifične zahteve, da se najdejo ustrezne rešitve na vseh ravneh izobraževanja in usposabljanja ter poklicnega življenja;

4.

poudarja, da so cilji za novo evropsko strategijo o invalidnosti 2010-2020 pomembni, poziva pa k opredelitvi natančneje določenih ukrepov na vseh ravneh upravljanja na podlagi zanesljivih podatkov; meni, da je treba upoštevati osnovno načelo "Ničesar o invalidih brez invalidov"; to pomeni, da je treba invalide vključiti v vse ukrepe in odločitve, ki jih zadevajo;

5.

obžaluje, da sporočilo Komisije o evropski strategiji o invalidnosti ne vključuje celostnega vidika enakosti spolov ali ločenega poglavja o politikah na področju invalidnosti, specifične za spol, kljub dejstvu, da so invalidne ženske pogosto v slabšem položaju kot invalidni moški ter so pogosteje žrtve revščine in socialne izključenosti; poziva Komisijo in države članice, naj upoštevajo vidike spolov pri Evropski strategiji o invalidnosti 2010–2020;

6.

poudarja, da je potreben nov, učinkovit pristop do invalidnosti, za začetek z ustanovitvijo Evropskega odbora za invalidnost, ki bi se redno sestajal, pri čemer bi aktivno sodeloval Evropski parlament, predstavniki organizacij invalidov in nacionalnih delovnih skupin, da se zagotovi bolj učinkovite mehanizme za usklajevanje, spremljanje ter ocenjevanje, izvajanje Evropske strategije o invalidnosti v programih in strategijah Komisije in držav članic, v skladu z načeli subsidiarnosti;

7.

opominja, da bi morala trajnostna družba, v kateri ljudje živijo dlje in so bolj zdravi, vključevati tudi izboljšave pri načrtovanju mestnih in skupnih območjih ter dostopu do razpoložljivega blaga in storitev, pri čemer je zajet tudi enak dostop do novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij, da se izboljša kakovost življenja invalidov ter prepreči socialna izključenost;

8.

poziva k spoštovanju listine Evropske unije o temeljnih pravicah v celoti in k podpori načelu oblikovanja za vse in splošnega oblikovanja; priznava prizadevanja Evropske unije in Združenih narodov glede zakonodaje, namenjene krepitvi popolnega vključevanja invalidov v družbo, vendar meni, da je treba storiti še več;

9.

zlasti poudarja, da je tudi mlajšim invalidom treba zagotoviti polno spoštovanje pravic iz konvencije o otrokovih pravicah, kot so pravica do igre, izobrazbe, sodelovanja v življenju njegove skupnosti, do kulturnega in umetniškega življenja, zdravstvenih storitev, ki jih zahteva njihovo zdravstveno stanje, do svobode iskanja in dobivanja informacij in zamisli; zlasti opozarja na člen 23 te konvencije, ki določa, da "mora [invalidni] otrok uživati polno in dostojno življenje v razmerah, ki jamčijo dostojanstvo, spodbujajo samozavest in olajšujejo njegovo dejavno udeležbo v družbi" ter zahteva, "da ima [invalidni otrok] učinkovit dostop in da je deležen izobraževanja, usposabljanja, storitev zdravstvenega varstva, rehabilitacije, priprave na zaposlitev in možnosti za razvedrilo na način, ki pospešuje kar največjo možno vključitev v družbo in otrokov osebnostni, vštevši kulturni in duhovni, razvoj";

10.

poziva k učinkovitemu vključevanju invalidnosti v strategijo EU 2020 in njene vodilne pobude, vključno z Unijo inovacij, v kateri invalidnost ni omenjena;

11.

opozarja na dejstvo, da so številni invalidi žrtve diskriminacije zaradi pomanjkanja enake zakonske obravnave ter poziva države članice, naj popravijo in odpravijo takšne pomanjkljivosti, tudi kar zadeva učinkovit dostop invalidov do sodstva, ustrezno usposabljanje za osebe, ki delajo na področju pravosodja, tudi policijskega in zaporniškega osebja, ter poudarja pomembnost jamčenja in zagotavljanja enake udeležbe v političnem in javnem življenju, vključno s pravico do glasovanja, kandidiranja na volitvah in opravljanja javne funkcije, v skladu s členom 29 Konvencije ZN o pravicah invalidov, ker po ocenah relevantnih nevladnih organizacij in strokovnjakov za volitve le majhen odstotek invalidov lahko sodeluje na volitvah;

12.

meni, da bi morala nabava blaga in storitev, tudi relevantne in dostopne informacije o njih, vključevati ustrezne (spletne) rešitve za nakup ter blago in storitve, ki so oblikovane tako, da je do njih možno dolgoročno dostopati; opozarja, da je treba proizvode za invalide preveriti tako z vidika evropskih kot tudi svetovnih standardov; poziva Komisijo, naj sprejme nadaljnje ukrepe za spodbujanje razvoja in dostopa do univerzalno oblikovanega blaga in storitev, kot je določeno v členu 29 Konvencije ZN o pravicah invalidov, vključno z izmenjavo izkušenj;

13.

poudarja dejstvo, da so z vidika Konvencije ZN o pravicah invalidov številne študije pokazale, da so ženske invalidke žrtve dvojne diskriminacije zaradi spola in invalidnosti; poziva Komisijo, naj glede na skoraj popolno pomanjkanje mehanizmov na tem področju v sisteme socialnega varstva uvede posebne ukrepe za zaščito invalidnih žensk;

14.

poudarja, da so zlasti ljudje z duševnimi motnjami in intelektualnimi okvarami izpostavljeni tveganju zlorabe in nasilja; poziva države članice, naj vzpostavijo razvit mehanizem kontrole za zagotavljanje socialnih storitev in zakonske zaščite žrtev ter naj zagotovijo spoštovanje človekovih pravic in svoboščin ljudi v oskrbnih domovih, pri čemer se še posebej upošteva invalidne ženske in otroke; poziva Evropski inštitut za enakost spolov, naj opravi študije o situaciji invalidnih deklet in žensk v povezavi z nasiljem; poudarja potrebo po ukrepih in programih za boj proti dvojni diskriminaciji žensk in se zavzema za popolno enakost pravic in možnosti; poziva Evropsko komisijo in države članice, naj sprejmejo dejavne in učinkovite ukrepe za podporo in spodbujanje prehoda od institucionalnega varstva do varstva znotraj skupnosti, pri čemer naj učinkovito uporabijo možnosti financiranja iz finančnih virov EU, kot je program Progress za ukrepe, s katerimi se osvešča javnost o razmerah invalidov, ki domujejo v institucijah; poziva države članice, naj invalidnim ženskam, ki so žrtve nasilja, zagotovijo prednostni dostop do socialnih stanovanj, subvencij za prilagoditev domačega okolja, pomoči na domu in javnih storitev, ki se ukvarjajo s primeri seksističnega nasilja;

15.

poudarja, da je treba države članice spodbujati, da namenijo znatno več pozornosti socialnim vidikom invalidnosti; meni, da je predpogoj za posameznikovo možnost uveljavljanja državljanskih pravic vzpostavitev pravne podlage za podprt mehanizem sprejemanja odločitev; poziva države članice, naj v čim večji možni meri spodbujajo oblike podpore, kot so osebna pomoč in druge storitve, ki podpirajo neodvisno življenje, da se na splošno zmanjša institucionalna oskrba v korist drugih oblik podpore; poziva Komisijo, naj opravi poglobljeno študijo o teh vprašanjih ter dvigne osveščenost družbe v zvezi s tem; poudarja vlogo prostovoljnega dela kot nepogrešljive podpore invalidom in poziva Komisijo in države članice, naj nadaljujejo in izboljšujejo pobude in podporne programe, posvečene tovrstnemu delu;

16.

poudarja, da je treba zagotavljati enak dostop do javnih informacij, pri tem pa posebej upoštevati javno upravljanje na področju naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek, v skladu s členom 21 Konvencije ZN o pravicah invalidov;

17.

poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe za pripravo na naravne nesreče in nesreče, ki jih povzroči človekova malomarnost, s posebnim poudarkom na zagotavljanju ustreznih in koristnih informacij za invalide, med drugim s predstavitvijo uporabnih in ustreznih mednarodnih primerov;

18.

poudarja, da si je treba na nacionalni in evropski ravni prizadevati za spodbujanje prehoda iz institucionalne na lokalno oskrbo, ob uporabi strukturnih skladov skupaj z ukrepi za povečanje ozaveščenosti javnosti o položaju invalidov, ki prebivajo v zavodih;

19.

poudarja, da zaenkrat še ni oziroma ni dovolj zanesljivih podatkov, ločeno glede na spol, o invalidskih vprašanjih in storitvah za invalide v državah članicah, niti specifičnih kazalnikov in informacij o številu in kakovosti oskrbnih institucij in domov, ter da bi moral Eurostat zagotoviti več letnih podatkov, ločenih po spolu, o invalidih in njihovih negovalcih;

20.

izraža razočaranje nad pomanjkanjem preglednosti in omejeno udeležbo invalidov pri zbiranju podatkov in posvetovanju ter je mnenja, da bi morala Evropska komisija spodbujati udeležbo invalidov v postopkih posvetovanja, ki morajo biti v celoti dostopni v skladu z izkušnjami nevladnih organizacij, zasnovani tako, da omogočajo jasno izražanje pomislekov, ter podprti z učinkovitimi informacijskimi kampanjami; meni, da samo 336 odgovorov civilne družbe v posvetovanju, ki ga je Komisija leta 2009 organizirala na svojem osrednjem posvetovalnem spletišču, kaže, da informacijske kampanje niso dosegle ciljnih skupin; opozarja tudi, da tako imenovano spletno orodje ni bilo dostopno za slepe, ki uporabljajo bralnike zaslona; poziva države članice, naj poskrbijo, da bodo invalidi in njihove organizacije vključeni v vse postopke izvajanja na vseh ravneh, kakor določa člen 33 Konvencije ZN o pravicah invalidov;

21.

poziva Komisijo, naj okrepi spremljanje, sodelovanje ter izmenjavo dobrih praks med državami članicami, zlasti v zvezi z zbiranjem primerljivih podatkov in kazalnikov napredka za doseganje ciljev na nacionalni ravni in tudi na ravni Unije; poudarja, da bi moralo merjenje invalidnosti temeljiti na potrebah invalidov in ne samo na medicinskih vidikih, pač pa bi moralo zajeti tudi socialne, zaposlitvene in okoljske vidike; obenem poudarja pomen uskladitve v boju proti zlorabam in lažnim invalidom;

22.

opominja, da registracija invalidov za storitve in pomoč iz javnega proračuna ne sme voditi v kršenje človekovih pravic in zasebnosti ter stigmatiziranja;

23.

poudarja, da bodo tudi demografske spremembe prispevale k vedno večjemu številu starejših invalidnih oseb, saj bo zaradi daljše življenjske dobe več ljudi izkusilo nastop invalidnosti, tako da se bodo potrebe po razvoju in oblikovanju storitev in rešitev, ki koristijo tako invalidom ne glede na njihovo starost kot tudi starejšim, ki so invalidni ali pa tudi ne, povečevale;

24.

spodbuja povezovanje med tema družbenima skupinama, ki bo prispevalo k inovativni rasti, temelječi tudi na zaposlovanju in socialnem razvoju v državah članicah, ter bo zadostilo novim potrebam zaradi starajoče se družbe in demografskih sprememb;

25.

pozivaKomisijo, naj okrepi tako sankcije kotpozitivne pobude za države članice, da izvajajo člen 16 Uredbe (ES) št.1083/2006 in da spoštujejo njene pravno zavezujoče zahteve;poziva Komisijo, naj okrepi določbe proti diskriminaciji in o dostopnosti v prihodnji kohezijski politiki za obdobje 2014-2020 ter naj spremlja in oceni ustrezno izvajajnje evropskih programov financiranja ter uporabo evropskih skladov;

26.

poziva Komisijo, naj spodbuja uporabo evropskih strukturnih skladov, zlasti Evropskega sklada za regionalni razvoj, da bi se z evropskimi sredstvi izboljšala dostopnosti do blaga in storitev ter grajenega okolja;

27.

se zaveda, da je prosto gibanje temeljna pravica v Evropski uniji; poudarja, da pozitivno vpliva na kakovost življenja in udeležbo invalidov ter njihovih družin v družbi in na trgu dela, zlasti glede boljšega dostopa do zdravstvenih storitev, posvečanja več pozornosti kroničnim boleznim, ki povzročajo invalidnost, da bi se zmanjšale neenakosti v zdravstvu v Evropski uniji;

28.

poudarja, da se v Evropi, ki spodbuja enakost in svobodo gibanja na njenem ozemlju za vse svoje državljane, pravice invalidov še vedno razlikujejo med državami članicami;

29.

poudarja, da dostopen prevoz invalidom omogoča lažje vključevanje na trg dela, s čimer prispeva k boju proti revščini in socialni izključenosti;

30.

poziva Komisijo in države članice, naj hitreje povečajo dostopnost storitev z različnimi strategijami za premagovanje ovir za dostop do tehnologij, ki omogočajo znižanje cen, tudi z vodilnimi pobudami strategije Evropa 2020, da bi dosegli njene cilje;

31.

opozarja, da je mobilnost osrednje vprašanje evropske strategije zaposlovanja, in da še vedno obstaja veliko posebnih ovir za dostojno življenje in samostojnost invalidov v EU, zlasti v smislu prenosljivosti socialnih prihodkov in dajatev ter pomoči in tudi dostopa do potrebne opreme ali osebne asistence;

32.

poudarja, da so invalidi v skladu z Direktivo o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu (2011/24/EU) upravičeni do čezmejnega zdravstvenega varstva in jim je treba dati enak dostop do zdravstvene oskrbe v kateri koli državi članici EU, zlasti če potrebujejo visoko specializirano oskrbo;

33.

poziva k boljšemu medsebojnemu priznavanju statusa invalidnosti v državah članicah; poziva države članice k izmenjavi dobre prakse, da bi se nacionalni sistemi za določanje stopnje invalidnosti med državami EU zbližali, kar bi invalidom omogočilo boljšo mobilnost;

34.

poudarja, da je treba države članice spodbuditi, da bodo v svojih socialnih sistemih ter ob upokojitvi priznale dejavnost in neplačano delo negovalcev, najpogosteje žensk, ki skrbijo za invalide; zato bi bilo treba tem ženskam nameniti posebno pozornost;

35.

priznava pomen Priporočila Sveta 98/376/ES z dne 4. junija 1998 o parkirni kartici za invalide, v katerem je navedeno, naj bo kartica standardnega formata in naj jo priznavajo vse države članice, kar bo njenim imetnikom olajšalo uporabo avtomobila, in ugotavlja, da so enotna evropska listina o pravicah potnikov ter pridobivanje in podaljšanje vozniškega dovoljenja ali drugih dovoljenj in dokumentov, potrebnih za lažjo mobilnost med državami članicami, bistveni za vključevanje invalidov v družbo v vseh državah članicah EU; priznava, da so inovativne oblike neplačljivih komunikacijskih orodij za slepe in gluhe ter dostopne informacijske storitve s posebnim poudarkom na spletnih storitvah prav tako bistvene za polno uveljavljanje pravic; to vključuje tudi lahko berljive različice za ljudi s kognitivnimi in intelektualnimi težavami; poziva, naj se zmanjšajo ovire za svobodno gibanje invalidov s sprejetjem evropske kartice mobilnosti za invalide, ki bo temeljila na vzajemnem priznavanju invalidskih izkaznic in invalidnin ter prejemkov s strani držav članic, da se invalidom olajša študij, delo in potovanje, tudi z uporabo okvira odprte metode usklajevanja; poziva, naj Komisija oblikuje bolj informativno spletno stran, namenjeno invalidom, na kateri bodo pojasnjene njihove pravice ter dodatne posebne informacije glede potovanj;

36.

poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe za spodbujanje fizično neoviranega dostopa do delovnih mest in domov za invalide kot načina, da se jim pomaga pri vključitvi v delovno življenje;

37.

poudarja, da se inovativna gospodarstva, ki temeljijo na znanju, ne morejo razviti brez invalidom dostopnih vsebin in oblik, na primer slepim dostopnih spletišč ter podnaslovljenih vsebin za naglušne, tudi storitev javnih občil, in spletnih storitev, dostopnih uporabnikom znakovnih jezikov, uporabnih programov za pametne telefone, zvočnih in taktilnih pripomočkov na javnih prevoznih sredstvih, za kar so potrebni zavezujoči predpisi;

38.

poziva Komisijo in države članice k dvotirnemu pristopu, pri katerem so zavezujoča zakonodaja in standardi dopolnilni instrumenti, potrebni za doseganje dostopnosti; poudarja, da mora zakonodaja določiti okvir, ki bo trajen, glede na hiter razvoj v sektorju informacijskih in komunikacijskih tehnologij; ugotavlja, da bi standardi morali biti pripomočki, ki se razvijajo in s tem zagotavljajo izvajanje zakonodaje;

39.

se zaveda pomanjkanja enakega dostopa do zdravstvenega varstva, vključno z dostopom do informacij o zdravju in zdravstvenem varstvu, ter poziva Evropsko komisijo, naj pospeši pripravo priporočil, ki bodo podpirala enak dostop do zdravstvenih storitev ter informacij o zdravju in zdravstvenem varstvu;

40.

poudarja, da si je za dejavno vključevanje invalidov na vsa področja družbenega življenja treba prizadevati za komunikacijske rešitve za ljudi z motnjami v duševnem razvoju (npr. lahko berljiva spletišča) ter pomožne in alternativne metode komunikacije za ljudi s kompleksnimi komunikacijskimi potrebami;

41.

poziva države članice, naj s pomočjo skupine spodbuja vključevanje in sprejemanje invalidov v družbi z izboljšanjem dostopa do športih možnosti in dejavnosti, možnosti in dejavnosti v prostem času ter kulturnih možnosti in dejavnosti, vključno s spodbujanjem in izmenjavo med državami članicami kulturnega gradiva, dostopnega slabovidnim, v skladu z resolucijo Sveta z dne 6. maja 2003 o dostopnosti kulturne infrastrukture in kulturnih dejavnosti za invalide (17);

42.

poziva države članice, naj odpravijo pomanjkljivosti v zakonodaji o dostopnosti, zlasti javnega prevoza, v zakonodaji o pravicah potnikov, tudi glede poškodb opreme za gibanje ter storitev elektronskih informacijskih komunikacijskih sistemov, ter v predpisih o javnem grajenem okolju in storitvah;

43.

meni, da enake možnosti ne pomenijo enakih pogojev in okoliščin za osebe z različnimi potrebami, zato bi morale imeti osebe z različnimi invalidnostmi dostop do zadostnih sredstev za nakup blaga in storitev, s čimer se ustvarjajo resnično enake možnosti;

44.

ponovno izraža svoje stališče, da je treba invalidom omogočiti splošen, učinkovit in nediskriminatoren dostop do socialne zaščite, socialnih ugodnosti, zdravstvenega varstva, izobraževanja in dostop do blaga in storitev (ter oskrbo z njimi), ki so na voljo javnosti, vključno s stanovanji, telekomunikacijami in elektronskimi komunikacijami, informacijami v dostopnih oblikah, finančnimi storitvami, kulturo in prostim časom, stavbami, odprtimi za javnost, načini prevoza ter drugimi javnimi prostori in zmogljivostmi;

45.

poudarja, da sta ponovna vključitev na trg dela in ekonomska samostojnost zelo pomembni dejavniki za socialno vključenost invalidov;

46.

ponovno poudarja, da izdelki, blago in storitve oziroma njihove prilagojene različice ne bi smeli biti diskriminatorni, zato ne bi smeli biti dražji za invalide;

47.

meni, da imajo mala in srednja podjetja bistven pomen pri vstopu invalidov na trg dela, kjer lahko ustvarijo ustrezne delovne pogoje, da invalidi pokažejo svoje individualne in poklicne sposobnosti; zato poudarja, da bi morali malim in srednjim podjetjem zagotoviti informacije o olajševalnih ukrepih in podpori za zaposlovanje zaščitenih kategorij delavcev ter o ustreznih tehnologijah in izobraževanju, ki invalidom omogočajo, da postanejo samostojni in aktivni delavci;

48.

poudarja izjemno pomembnost zaposlovanja invalidov na rednem trgu dela; se zaveda velike potrebe po prožnejših pravnih oblikah delovnih razmerij s poudarkom na sodobnih oblikah odnosov med delodajalci in zaposlenimi ter poziva Komisijo in vlade držav članic, naj sprejmejo pravne in finančne ukrepe, ki bodo učinkovito podpirali zaposlovanje invalidov;

49.

poziva države članice, naj izboljšajo in prilagodijo svoje politike aktivnega zaposlovanja tako, da invalidom omogočijo vstop na trg dela ter obstanek na njem; se zavzema za uvedbo pobud, usklajenih s potrebami posameznih vrst invalidnosti, vključno z načrti in poklicnim svetovanjem, ki delujejo od trenutka, ko se posamezniki, ki potrebujejo pomoč, prijavijo pri ustanovi, ustanovljeni v ta namen;

50.

poudarja, da bi bile lahko invalidske delavnice in integrirana delovna mesta, čeprav ne pod enakimi pogoji kot na prostem trgu dela, dragoceni rešitvi za spremljanje in podporo oseb z različnimi invalidnostmi in v različnem življenjskem obdobju, vključno z razumno nastanitvijo v prehodu na prosti trg dela, ter meni, da bi bilo treba neupravičeno zavrnitev razumne nastanitve (člen 5 Direktive 2000/78/ES) obravnavati kot obliko diskriminacije v skladu s členom 2 Konvencije o ZN o pravicah invalidov; ugotavlja, da bi se lahko v nekaterih državah članicah za prehod na prosti trg dela uporabile invalidske delavnice in kvote ter zagotavljanje posebnih možnosti za invalide in osebja, usposobljenega za zadovoljevanje njihovih potreb; poudarja, da bi bilo treba pozdraviti zagotavljanje predstavnikov iz vrst invalidov v velikih podjetjih, kar omogoča,da invalidi nastopajo v svojem imenu; prav tako bi bilo treba pozdraviti krepitev tesnejšega sodelovanja med pomembnimi lokalnimi nevladnimi organizacijami in malimi podjetji; poudarja, da bi po potrebi morali pomagati osebni pomočniki, saj bi to bistveno izboljšalo možnosti invalidov, da vstopijo na trg dela;

51.

poudarja pomen prehodnih programov, ki, prvič, ponujajo možnosti za delo, ki se začnejo z invalidskimi delavnicami ter napredujejo proti odprtemu trgu dela, ter, drugič, ustvarjajo prožnejši okvir za prehod iz poklicne rehabilitacije k drugim oblikam zaposlovanja med uresničevanjem strategije Evropa 2020;

52.

poziva države članice, naj utrdijo in izboljšajo aktivno politiko zaposlovanja, sprejeto za vključevanje ljudi s posebnimi potrebami na delovna mesta in povečanje učinkovitost pristojnih nacionalnih organov;

53.

ugotavlja, da bi morale države članice prednostno sprejeti predlog direktive Sveta o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost (KOM(2008)0426); poziva Komisijo, naj še naprej podpira premagovanje tehničnih težav v Svetu, dokler se ne doseže hiter sporazum; ugotavlja, da protidiskriminacijska politika igra ključno vlogo pri spodbujanju socialne vključenosti in zaposlovanja invalidov;

54.

poziva k pregledu evropske zakonodaje o javnih naročilih, da bi merila dostopnosti postala obvezna pri uveljavljanju izbirnih meril, ki spodbujajo socialno vključenost, inovacije in dostopnost za invalide;

55.

poudarja, da kljub razlikam med državami članicami velika večina sistemov socialne varnosti ni dovolj prožnih, da bi lahko posamezniki prejemali pomoč na način, ki bi jim omogočil obstanek na trgu dela; poziva, naj se ti sistemi revidirajo tako, da bodo bolj proaktivni, tako da lahko posamezniki, ki prejemajo pomoč ali ki so delno invalidni, ostanejo na trgu dela;

56.

poziva, naj tudi Komisija v svojem sporočilu o evropski strategiji o invalidnosti izrazi zaskrbljenost zaradi majhne razpoložljivosti podnapisov in zvočnih opisov na televiziji v Evropski uniji; poudarja zlasti dejstvo, da so organizacije gluhih in naglušnih ob podpori Evropskega parlamenta več let vodile vseevropsko kampanjo za zagotavljanje širšega dostopa do podnapisov na televiziji v Evropski uniji; poziva k skrbnejšemu izvajanju obveznosti iz Direktive 2007/65/ES s strani držav članic, ki spodbuja izdajatelje televizijskega programa k zagotavljanju večje dostopnosti medijskih storitev osebam z okvarami sluha in vida; poziva Komisijo, naj poskrbi za posebne možnosti financiranja javnih izdajateljev televizijskega programa, s pomočjo katerih bodo lahko uvedli okvir storitev podnapisov in zvočnih opisov v njihove programe;

57.

ugotavlja, da je raven zaposlenosti invalidov v Evropi odločno prenizka in opozarja evropske institucije, da ciljev strategije EU2020 ne bo mogoče uresničiti, če se položaj teh ljudi ne izboljša; družbo je zato treba seznanili z invalidnostjo, ki jo mora ta sprejeti, tudi na predšolski in osnovnošolski ravni;

58.

meni, da sedanji izobraževalni sistemi in sistemi usposabljanja ne morejo preprečiti visokega deleža invalidov v številu oseb, ki predhodno zapustijo šolanje, ne da bi bile potrebne dodatne javne politike, ki ponujajo posebno učno podporo, saj cilji strategije Evropa 2020 določajo zmanjšanje na manj kot 10 %; poudarja, da to vodi v pomembne socialne in zaposlitvene slabosti ter posledično v revščino invalidov, zlasti v obdobju sedanje gospodarske krize; poudarja, glede na visok delež invalidov v številu oseb, ki predhodno zapustijo šolanje, in z vidika sklepov Sveta z dne 11. maja 2010 o socialni razsežnosti izobraževanja in usposabljanja, potrebo po vlaganju v učinkovite (tudi alternativne) izobraževalne programe in programe (poklicnih) usposabljanj in njihovem spodbujanju, ki so prilagojeni potrebam, značilnostim in zmožnostim invalidov; ugotavlja, da to zahteva razpoložljivost ustreznega števila kvalificiranega in motiviranega strokovnega osebja z zanesljivimi in primernimi programi ter razpoložljivost takšnih programov v učnem načrtu vseh poklicnih izobraževalnih ustanov, ustanov za usposabljanje ter ustanov visokošolskega izobraževanja, tudi v posebnih učnih načrtih za invalide, da se prepreči negativno obnašanje do invalidnih otrok in jim omogoči pridobitev ustreznih kvalifikacij za vstop na sodoben in prost trg dela; poziva države članice in Komisijo, naj invalidom omogočijo boljši dostop do informacij o obstoječih programih mobilnosti in izobraževanja ter enak dostop do programov vseživljenjskega učenja; ugotavlja, čeprav je temu že tako, da je treba v strategijo Evropa 2020 in v njene vodilne pobude vključiti protidiskrimimacijske politike, da se zagotovi izvajanje člena 24 Konvencije ZN o pravicah invalidov;

59.

je prepričan, da bi moralo biti vključujoče izobraževanje žariščna točka, zlasti pri priznavanju pridobljenih izkušenj; to bi moralo biti poudarjeno v strateškem okviru za evropsko sodelovanje na področju izobraževanja in usposabljanja (ET 2020), pa tudi v vodilni pobudi za nove veščine in delovna mesta v strategiji Evropa 2020; poleg tega ugotavlja, da so potrebne nove, ustrezne smernice in pravilna raba informacijske tehnologije v šolah in doma, da se zagotovi osebna in prilagojena pomoč;

60.

poudarja, da je treba vsem otrokom, tudi invalidnim, zagotoviti pravico do splošnega dostopa do vseh sektorjev in stopenj izobraževanja v vseh institucijah; poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo splošne informacije za družine invalidnih otrok, da bi jim omogočili zgodnje prepoznavanje in podporo ter ponudili več rešitev za njihove posebne potrebe; opozarja na pomen javne podpore družinam invalidnih oseb, ne samo s finančnega vidika, ampak tudi pri nudenju pomoči (tudi storitev otroškega varstva), zdravstvene in psihološke pomoči in pri delitvi strokovnega znanja ter tudi na pomen bolj prilagodljivega delovnika (enega od) staršev invalidnih otrok; priporoča, naj države članice ustvarijo posebna okenca, kjer bodo invalidi in njihove družine lahko dobili želene informacije ter nasvete upravne narave; poziva države članice, naj podprejo družine invalidov in strokovnjake, ki delajo v nacionalnih zdravstvenih sistemih, z ukrepi, kot je zagotavljanje ciljnih informacij in usposabljanja ter z vključevanjem združenj bolnikov v postopke odločanja in spremljanja;

61.

poudarja, da morajo delodajalci invalidom omogočiti, da zasedejo delovno mesto, če so zanj kvalificirani, ter na njem napredujejo, pri tem pa jih podpirati z usposabljanjem;

62.

poudarja, da je pomembno spodbujati projekte, ki povezujejo šolo in delo, ki mladim invalidom omogočajo dejanski in neposreden prehod iz izobraževalnega in vzgojnega sistema v "življenje";

63.

poudarja, da je treba za mlade invalide razvijati tudi neformalne vidike izobraževanja in usposabljanja v okviru druženja, sredstev javnega obveščanja, kjer bi zaradi dostopnosti treba bolj razvijati sisteme podnaslavljanja in zvočnega opisovanja, pri športu, igri ter dejavnostih na prostem glede na posebnosti vsakega otroka in mladostnika; poudarja, da to niso le nujni instrumenti za zdrav razvoj vsakega človeka, ampak tudi neodtujljive pravice, ki jih priznava OZN;

64.

poudarja, da je vseživljenjsko učenje ključni način podpore in povečevanja prilagodljivosti ter stalnosti zaposlovanja za invalide ter da je zlasti pomembno za ljudi, ki postanejo invalidni v aktivnem delovnem obdobju, zlasti tiste, pri katerih se invalidnost postopoma razvija;

65.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo ter uvedejo storitve rehabilitacije v zdravstvu, izobraževanju, usposabljanju, zaposlovanju, podpori za samostojno življenje, prometu itd., ki so učinkovitejše in se prekrivajo; tega se ne sme samo spremljati in individualno prilagajati, temveč tudi prispevati k dolgoročnemu proračunskemu in razvojnemu načrtovanju;

66.

je prepričan, da je treba ustrezna sredstva usmeriti v organizacije invalidov; vztraja, da bi morala biti zaradi znanih finančnih težav takšnih organizacij stopnja sofinanciranja v njihovem primeru vsaj 10 % vrednosti predstavljenih projektov;

67.

poudarja, da bi lahko tudi prostovoljna družbena odgovornost podjetij pomembno vplivala na položaj invalidov; poziva, naj se uvedejo pomoč in subvencije s posebnim poudarkom na sredstvih EU in programih, ki bi se razlikovali glede na tip pogodbe, za podjetja in posameznike, ki zaposlujejo invalidne delavce; poziva akterje in zainteresirane strani, naj podprejo in izvajajo dobro prakso na tem področju s posebnim poudarkom na ženskah z invalidnimi otroki;

68.

ponovno poudarja, da bi moralo biti usposabljanje javnih uradnikov v institucijah EU in državah članicah pri sprejemanju in obveščanju invalidov obvezno, ter da bi bilo treba dostop do javnih pravnih dokumentov in postopkov podpreti s konkretnimi ukrepi; poziva institucije EU, naj bodo za zgled pri zaposlovanju invalidov, in poziva države članice, naj tudi one uveljavijo to strategijo;

69.

poudarja, da bi morale politike za spodbujanje in podpiranje neodvisnega podjetništva nameniti ustrezno pozornost vključevanju invalidov na trg dela in v gospodarske dejavnosti, saj je to povezovanje vir prožnosti, ki jim pogosto omogoča premagovanje omejitev in ovir na delovnem mestu; poziva države članice, naj uvedejo bolj primerno in učinkovito pomoč za samostojne podjetniške politike v zvezi s to skupino;

70.

poziva Komisijo, naj učinkoviteje predstavi prednosti dostopnosti ter naj vključi stroške in izdatke ustvarjanja okolja brez ovir za vse, zlasti ob upoštevanju starajoče se družbe;

71.

spodbuja uvajanje posebnih oblik dopusta, tako da starši lahko skrbijo za invalidne otroke; nadalje priporoča, da se staršem invalidnih otrok priznajo njihove obveznosti in opravljeno delo ter se to upošteva kot poklicne izkušnje in posebne pravice za starostno pokojnino;

72.

poudarja, da tudi z neoviranim dostopom do zdravstvenih storitev in zapletenih storitev rehabilitacije ni mogoče popolnoma ustaviti poslabšanja zdravstvenega stanja, zlasti v starajoči se družbi, zaradi česar mora biti vsakdo odgovoren glede svojih vsakodnevnih dejavnosti in potrošniških navad, če želimo doseči trajnostno družbo, v kateri bo zdravje imelo čedalje večjo vrednost, od preventive do rehabilitacije;

73.

poziva Komisijo, naj zagotovi ustrezno finančno podporo krovni predstavniški organizaciji invalidov v EU in drugim evropskim invalidskim organizacijam za posamezne vrste invalidnosti, da bi se jim omogočila polna vključenost v oblikovanje politik in izvajanje zakonodaje, namenjenih razvijanju zavez evropske strategije o invalidnosti ter Konvencije ZN o pravicah invalidov, ter v druge postopke odločanja o invalidskih vprašanjih;

74.

obžaluje dejstvo, da se morajo invalidi v vsakdanjem življenju spopadati z dodatnim finančnim bremenom – posebni stroški, ki nastanejo kratkoročno očitno zaradi invalidnosti – kar bistveno vpliva na kakovost njihovega življenja;

75.

poziva Komisijo, naj v luči ciljev zmanjšanja revščine razčleni podatke o revščini in izračuna število invalidov, ki živijo v revščini, da bi se v okviru strategije EU 2020 lahko dosegli primerljivi cilji za zmanjšanje revščine pri invalidih;

76.

poudarja, da bi odprava ali resno zmanjšanje revščine omogočila večjo zaposlenost invalidov, kar bi povečalo neto davčne prihodke države in zmanjšalo število tistih, ki potrebujejo pomoč zaradi skrajne revščine;

77.

želi opomniti na zagon, ki ga je prineslo evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti ter nova evropska platforma proti revščini in socialni izključenosti, in trdi, da revščine ne moremo zmanjšati, če ne bomo invalidov vključili že v procesu izobraževanja in kasneje na trg dela ter prilagodili dohodkovne politike s področja invalidnosti in invalidskim pokojninskim sistemom v skladu s točko 12 sklepov Sveta EPSCO, sprejetih na seji z dne 30. novembra 2009; ob tem se je treba zavedati, da slednji prinašajo tudi stigmatizacijo;

78.

priznava, da sta zgodnje odkrivanje in pomoč poglavitna in temeljna pri invalidnih otrocih ter da ju je treba obravnavati kot dolgoročne naložbe v starajoči se družbi; ugotavlja, da so družine z invalidi bolj izpostavljene revščini in socialni izključenosti ter da jim je treba posvetiti posebno pozornost;

79.

poziva države članice, naj se v okviru varčevalnih ukrepov za boj proti gospodarski krizi izognejo vsakršnem neupravičenemu zmanjšanju sredstev za socialno varstvo invalidov, saj jim je treba zagotoviti sprejemljiv življenjski standard kot neodtujljivo pravico;

80.

ugotavlja, da so zlasti invalidi izpostavljeni tveganju, da bodo socialno izključeni in jih bo prizadela revščina, ter poudarja, da je stopnja revščine pri invalidih za 70 % višja od tiste pri neinvalidih; poudarja, da so v najtežjem položaju težji invalidi ali osebe z večplastno invalidnostjo ter starši samohranilci, katerih otroci so invalidi; poziva Komisijo in države članice, naj jim zagotovijo pravice in sprejmejo ukrepe za izboljšanje kakovosti življenja, med drugim z zagotavljanjem dostopa do praktičnih informacij o vsakdanjih vprašanjih, tudi s seznanitvijo s postopki in storitvami pridobivanja veščin, ki vplivajo na družinsko življenje;

81.

poziva Svet in Komisijo, naj sprejmeta dodatne ukrepe, pripravita redna poročila o redkih boleznih ter zagotovita dejansko pomoč pri navezovanju stikov med starši in strokovnjaki, ki so najbližji njihovim prebivališčem; meni, da je to treba upoštevati in oceniti pri delu organizacije INSERM; poziva Komisijo, naj spodbuja vzpostavitev evropske mreže pooblaščenih centrov za diagnosticiranje in zdravljenje specifičnih oblik redkih bolezni, da se uskladijo in spremljajo njihove dejavnosti in koristi za paciente;

82.

potrjuje, da ima Komisija na podlagi novih pravic, sprejetih z Listino EU o temeljnih pravicah, pravilen pristop do enakih možnosti: krepitev boja proti diskriminaciji, podpora politike dejavnega vključevanja ter ozaveščanje o invalidnosti, vključno s pojmi oblikovanje za vse ter univerzalno oblikovanje, in poudarjanje pomena razumne prilagoditve;

83.

poziva države članice in Komisijo, naj hitro ratificirajo in začnejo izvajati Konvencijo ZN o pravicah invalidov in njen izbirni protokol ter pozdravlja pobudo Komisije, da pristopi k izbirnemu protokolu konvencije;

84.

poziva Svet in Komisijo, naj preučita možnosti za sklenitev medinstitucionalnega sporazuma z Evropskim parlamentom in v enem letu pripravita posebno priporočilo za vključitev Parlamenta v spremljanje izvajanja Konvencije ZN o pravicah invaldidov istočasno;

85.

poziva Svet, naj sprejme predlog Komisije v zvezi s sklepom o pristopu EU k izbirnemu protokolu, pri čemer poudarja dejstvo, da bi lahko mehanizem, ki ga uvaja protokol, ob sodelovanju Evropskega parlamenta, vodil v izvajanje Konvencije ZN o pravicah invalidov s strani EU;

86.

poziva Komisijo, naj v skladu s seznami ukrepov iz evropske strategije o invalidnosti ter v tesnem sodelovanju z Evropskim parlamentom zasnuje oprijemljive, ustrezne ter natančneje razdelane ukrepe v zvezi z izvajanjem evropske strategije o invalidnosti za vse ravni upravljanja, pa tudi mehanizem spremljanja;

87.

poziva države članice, naj kolikor mogoče podpirajo ustrezne ukrepe in prilagojena orodja, ki ne sodijo nujno v medicinski vidik, za bolj neodvisno življenje, da bi invalidom in njihovim družinam omogočili enake možnosti in aktivno življenje;

88.

poudarja, da je treba pomagati tistim, ki lahko delajo in hočejo ostati del aktivnega prebivalstva, čeprav so izgubili del svojih funkcionalnih zmožnosti; poziva države članice, naj spodbujajo kulturo vključenosti in ljudem z delno delovno zmožnostjo pomagajo pri vključevanju na trg dela;

89.

poziva države članice, naj ponovno preučijo svoje ukrepe v zvezi z invalidnostjo in nacionalne programe oziroma strategije v rokih in okvirih evropske strategije o invalidnosti in v skladu s strategijo EU 2020 ter Konvencijo o ZN o pravicah invalidov;

90.

poziva Komisijo, naj predstavi zakonodajni predlog za evropski akt o dostopnosti, kakor je napovedano v evropski strategiji o invalidnosti, pri čemer poudarja, da so potrebni trdni in zavezujoči ukrepi na ravni EU, da bi se izboljšala dostopnost do blaga in storitev za invalide z jasnim časovnim razporedom;

91.

poziva države članice, naj s podporo Komisije sprejmejo posebne socialne ukrepe za zagotovitev enakovrednega dostopa do zdravstvenega varstva, vključno z visokokakovostnimi zdravstvenimi in rehabilitacijskimi storitvami za duševne in telesne invalide;

92.

poudarja, da je pomembno raziskovanje novih terapevtskih metod, ki dodatno olajšujejo vključevanje invalidov v družbo; poudarja, da sta se na primer dramska terapija in terapija z živalmi izkazali za zelo učinkoviti, saj spodbujata socializacijo in medosebno komunikacijo;

93.

poziva Komisijo, naj sprejme potrebne ukrepe za pomoč slabovidnim, da bodo ti lahko opravljali poslovne transakcije;

94.

poziva Komisijo, naj v načrtovanem pregledu reforme javnih naročil bolj upošteva vprašanja invalidnosti;

95.

poziva Komisijo, naj si glede na rezultat razprave po objavi zelene knjige o pokojninah v prihodnji beli knjigi, ki naj bi bila objavljena v drugi polovici leta 2011, prizadeva tudi za medsektorsko politiko o invalidnosti.

96.

poziva Komisijo, naj oceni, ali nadaljnji ukrepi, sprejeti v okviru evropskih strukturnih skladov, zlasti sklada za razvoj podeželja, pomagajo invalidom, ki živijo na podeželju, biti aktivni evropski državljani;

97.

poziva Komisijo in Svet, naj storita vse, da se oblikujejo pravila o osebnem pregledu pri uporabi prevoznih storitev, ki bodo potnikom zagotovila temeljne pravice in dostojanstvo ter ki bodo služila namenu njihovega potovanja, zlasti v zvezi z medicinskimi pripomočki, pomagali in dodatki, ki jih je mogoče vkrcati, in da se doseže jasno, skupno razlago obstoječih varnostnih zahtev, tako da invalidom ne bo onemogočeno potovanje – brez ustreznih utemeljitev in nesorazmerno pogosto – zgolj zato, da se ponudnik storitev izogne neprijetnostim;

98.

poziva Komisijo, naj poveča prizadevanja za dosego posamezniku prilagojenih navigacijskih storitev za slepe ter osebe z resnimi okvarami vida ter o temu vsako leto poročajo in oblikujejo posebna priporočila – ob upoštevanju dinamičnega tehnološkega razvoja – s čimer se bo zagotovil napredek in omogočil nenehen večmodalen prevoz od vrat do vrat, kot to določa bela knjiga z naslovom "Na poti h konkurenčnemu in z viri gospodarnemu prometnemu sistemu";

99.

poziva države članice, naj pregledajo svoje zagotavljanje zdravstvenih storitev za invalide, na primer splošne ukrepe, povezane s fizično dostopnostjo do storitev, usposabljanjem in medicinskim osebjem, ozaveščanje, informacije v dostopnih oblikah, prilagojene svetovalne storitve, vključno s prevodi v različne jezike, ter zdravstvene storitve, prilagojene potrebam invalidov;

100.

poziva Komisijo in države članice, naj se pri podpiranju športa in rekreacije za invalide izognejo razlikovanju pri opredeljevanju invalidnosti ter poziva Svet, naj nadaljuje svoja prizadevanja, hkrati pa opozarja, da je Odbor ministrov Sveta Evrope leta 1986 obljubil podporo športu za invalide;

101.

poziva Komisijo in Svet, naj izboljšata dostop za invalide na področju avtorskih pravic, vključno z okrepljeno izmenjavo najboljših praks, za podpiranje razvoja optimalnih oblik sodelovanja in za zagotavljanje, da ponudniki storitev spoštujejo ustrezne, skupne in obvezne zahteve glede invalidov, s posebnim poudarkom na invalidih, ki imajo težave z vidom;

102.

poudarja, da je v skladu z duhom Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov tudi Direktiva 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah – zlasti njene določbe o zavajajoči opustitvi – pomembna za invalide;

103.

poziva Komisijo in Svet, naj ukrepata na podlagi prakse in izkušenj Evropskega parlamenta, da bi gluhim zagotovili neoviran dostop do IKT, v skladu s sklepi Parlamenta iz let 1988 in 1998, ter naj o tem vsako leto poročata zadevnim poslancem in poslankam Parlamenta;

104.

poziva Komisijo, naj pripravi študijo z ljudmi s težavami z vidom v mislih, v kateri bo analizirala značilnosti digitalnih zaslonov (vmesnikov) industrijskih in domačih izdelkov ter alternative in enakovredne rešitve za obveščanje slepih in v skladu s tem poda posebne zakonodajne predloge;

105.

poziva države članice in Komisijo, naj se znakovni jezik v državah članicah prizna kot uradni jezik; ugotavlja, da bi si zato morale države članice prizadevati za možnost takšnega priznanja v skladu z Bruseljsko deklaracijo z dne 19. novembra 2010;

106.

poziva Komisijo, naj bo pozorna na to, da se v skladu razvojnimi ciljev tisočletja OZN interesi invalidov vključijo pri v zagotavljanje pomoči za mednarodne odnose in razvoj;

107.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.