26.10.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

L 280/1

(1)

Unija si je zadala cilj ohraniti in razviti območje svobode, varnosti in pravice. V skladu s sklepi predsedstva iz Evropskega sveta iz Tampereja z dne 15. in 16. oktobra 1999 ter zlasti s točko 33 teh sklepov bi moralo načelo vzajemnega priznavanja sodb in drugih odločitev sodnih organov postati temelj pravosodnega sodelovanja v civilnih in kazenskih zadevah v Uniji, ker bi okrepljeno vzajemno priznavanje ter potrebno približevanje zakonodaje izboljšalo sodelovanje med pristojnimi organi in sodno varstvo pravic posameznika.

(2)

Svet je 29. novembra 2000 v skladu s sklepi iz Tampereja sprejel program ukrepov za izvajanje načela vzajemnega priznavanja odločb v kazenskih zadevah (3). V uvodu programa je zapisano, da je namen vzajemnega priznavanja „okrepiti sodelovanje med državami članicami in povečati varstvo pravic posameznika“.

(3)

Izvajanje načela vzajemnega priznavanja odločb v kazenskih zadevah temelji na predpostavki, da države članice zaupajo v kazenskopravne sisteme drugih držav članic. Obseg vzajemnega priznavanja je v veliki meri odvisen od vrste parametrov, ki vključujejo mehanizme za zaščito pravic osumljencev ali obdolžencev in skupne minimalne standarde, potrebne za lažje izvajanje načela vzajemnega priznavanja.

(4)

Vzajemno priznavanje odločb v kazenskih zadevah lahko učinkovito deluje le v duhu zaupanja, kjer ne le sodni organi, temveč vsi udeleženci kazenskega postopka, priznavajo odločbe sodnih organov drugih držav članic kot enakovredne svojim lastnim, kar pomeni ne le zaupanje v ustreznost pravil drugih držav članic, ampak tudi zaupanje v pravilno izvajanje teh pravil.

(5)

Člen 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljnjem besedilu: EKČP) in člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina) zagotavljata pravico do poštenega sojenja. Člen 48(2) Listine zagotavlja spoštovanje pravice do obrambe. Ta direktiva spoštuje te pravice in bi se jo zato moralo ustrezno izvajati.

(6)

Čeprav so vse države članice pogodbenice EKČP, izkušnje kažejo, da samo to vedno ne zagotavlja zadostne stopnje zaupanja v kazenskopravne sisteme drugih držav članic.

(7)

Za okrepitev vzajemnega zaupanja je treba bolj dosledno izvajati pravice in jamstva iz člena 6 EKČP. Prav tako je treba s to direktivo in drugimi ukrepi v Uniji nadalje razviti minimalne standarde iz EKČP in Listine.

(8)

Člen 82(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije določa, da se določijo minimalna pravila, ki se uporabljajo v državah članicah in ki olajšajo vzajemno priznavanje sodb in sodnih odločb ter policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah s čezmejnimi posledicami. Točka (b) drugega pododstavka člena 82(2) določa, da so „pravice posameznikov v kazenskem postopku“ eno izmed področij, na katerem se lahko uvedejo minimalna pravila.

(9)

Skupna minimalna pravila bi morala pomeniti, da se bo povečalo zaupanje v kazenskopravne sisteme vseh držav članic, kar bi moralo v zameno pripeljati do bolj učinkovitega pravosodnega sodelovanja v duhu vzajemnega zaupanja. Takšna skupna minimalna pravila bi bilo treba določiti na področju tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih.

(10)

Svet je 30. novembra 2009 sprejel resolucijo o načrtu za krepitev procesnih pravic osumljenih ali obtoženih oseb v kazenskih postopkih (4). Načrt predvideva postopne korake za sprejetje ukrepov v zvezi s pravico do prevajanja in tolmačenja (ukrep A), pravico do informacij o pravicah in obtožnici (ukrep B), pravico do pravnega nasveta in pravne pomoči (ukrep C), pravico do komuniciranja s sorodniki, delodajalci in konzularnimi organi (ukrep D) ter v zvezi s posebnim varstvom za osumljence ali obtožence, ki spadajo v skupino ranljivih oseb (ukrep E).

(11)

Evropski svet je v stockholmskem programu, ki je bil sprejet 10. decembra 2009, pozdravil načrt in ga vključil v stockholmski program (točka 2.4). Evropski svet je poudaril, da načrt ni izčrpen, ter pozval Komisijo, naj še dodatno preuči elemente minimalnih procesnih pravic osumljenih ali obtoženih oseb, in oceni, ali je treba za boljše sodelovanje na tem področju preučiti tudi druga vprašanja, na primer domnevo nedolžnosti.

(12)

Ta direktiva se nanaša na ukrep A iz načrta. Določa skupna minimalna pravila, ki jih je treba uporabljati pri tolmačenju in prevajanju v kazenskih postopkih z namenom krepitve medsebojnega zaupanja med državami članicami.

(13)

Ta direktiva črpa iz predloga Komisije za okvirni sklep Sveta o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih z dne 8. julija 2009 in iz predloga Komisije za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih z dne 9. marca 2010.

(14)

Pravica do tolmačenja in prevajanja za osebe, ki ne govorijo ali razumejo jezika postopka, je določena v členu 6 EKČP, kakor ga razlaga sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice. Ta direktiva omogoča lažje uveljavljanje te pravice v praksi. V zvezi s tem je cilj te direktive osumljencem ali obdolžencem zagotoviti pravico do tolmačenja in prevajanja v kazenskem postopku z namenom zagotovitve njihove pravice do poštenega sojenja.

(15)

Pravice, ki jih določa ta direktiva, bi se morale uporabljati kot nujni spremljajoči ukrepi tudi pri izvrševanju evropskega naloga za prijetje (5) v mejah, določenih v tej direktivi. Izvršitvene države članice bi morale zagotoviti tolmačenje in prevajanje za zahtevano osebo, ki ne govori ali razume jezika postopka, ter kriti s tem povezane stroške.

(16)

V nekaterih državah članicah je organ, ki ni sodišče, pristojno za kazenske zadeve, pristojen naložiti sankcije za relativno manjše kršitve. To se lahko zgodi, na primer, pri ponavljajočih se prometnih prekrških, ki se lahko ugotovijo pri opravljanju kontrol v prometu. V takih okoliščinah se od pristojnega organa ne bi smelo zahtevati, da zagotovi spoštovanje vseh pravic iz te direktive. Kadar pravo države članice določa, da sankcije za manjše kršitve naloži tak organ in da je možna pritožba na sodišče, pristojno za kazenske zadeve, bi se ta direktiva morala zato uporabljati le za postopke pred tem sodiščem po vloženi pritožbi.

(17)

Ta direktiva bi morala zagotavljati brezplačno in ustrezno jezikovno pomoč ter osumljencem ali obdolžencem, ki ne govorijo ali razumejo jezika, v katerem poteka kazenski postopek, omogočiti, da v polni meri uveljavljajo pravico do obrambe, in jim zagotoviti pravičen postopek.

(18)

Tolmačenje za osumljence ali obdolžence bi moralo biti zagotovljeno nemudoma. Vendar pa, kadar preteče nekaj časa, preden je tolmačenje zagotovljeno, to ne bi smelo pomeniti kršitve zahteve po zagotovitvi tolmačenja brez zamude, kadar je dolžina tega časa glede na okoliščine razumljiva.

(19)

Komuniciranje med osumljenci ali obdolženci in njihovimi pravnimi svetovalci bi bilo treba tolmačiti v skladu s to direktivo. Osumljenci ali obdolženci bi med drugim morali imeti možnost svojim pravnim svetovalcem pojasniti svojo različico dogodkov, opozoriti na izjave, s katerimi se ne strinjajo, in ga seznaniti z dejstvi, ki bi se morala predložiti pri njihovi obrambi.

(20)

Za namene priprave obrambe bi bilo treba tolmačiti komuniciranje med osumljenci ali obdolženci in njihovimi pravnimi svetovalci, kadar je vsebina pogovora neposredno povezana s kakršnim koli zaslišanjem med postopkom, z vložitvijo pritožbe ali drugih prošenj v postopku, kot je prošnja za varščino, kadar je to potrebno za zagotovitev pravičnega postopka.

(21)

Države članice bi morale zagotoviti, da je vzpostavljen postopek ali mehanizem za ugotavljanje, ali osumljenci ali obdolženci govorijo in razumejo jezik kazenskega postopka ter ali potrebujejo pomoč tolmača. Takšen postopek ali mehanizem predvideva, da pristojni organi na kakršen koli ustrezen način preverijo, ali osumljenci ali obdolženci govorijo in razumejo jezik kazenskega postopka ter ali potrebujejo pomoč tolmača, in sicer tudi tako, da se z njimi pogovorijo.

(22)

Tolmačenje in prevajanje v skladu s to direktivo bi moralo biti zagotovljeno v maternem jeziku osumljencev ali obdolžencev ali v katerem koli drugem jeziku, ki ga govorijo ali razumejo, da se jim omogoči, da v polni meri uveljavljajo svojo pravico do obrambe in da se zagotovi pravičnost postopka.

(23)

Spoštovanje pravice do tolmačenja in prevajanja iz te direktive ne bi smelo posegati v nobeno drugo procesno pravico, ki jo zagotavlja nacionalno pravo.

(24)

Države članice bi morale zagotoviti izvajanje nadzora nad ustreznostjo zagotovljenega tolmačenja in prevajanja, kadar so bili pristojni organi za določen primer opozorjeni.

(25)

Osumljenci ali obdolženci ali osebe, ki so v postopku za izvrševanje evropskega naloga za prijetje, bi morale imeti pravico do ugovora odločitvi, da tolmačenje ni potrebno, v skladu s postopki iz nacionalnega prava. Ta pravica ne pomeni, da so države članice dolžne zagotoviti ločeni mehanizem ali pritožbeni postopek, prek katerega bi se lahko ugovarjalo takšni odločitvi, in ne posega v časovne roke, ki veljajo pri izvrševanju evropskega naloga za prijetje.

(26)

Kadar je ocenjeno, da kakovost tolmačenja ni dovolj visoka, da bi zagotavljala pravico do poštenega sojenja, bi moral biti pristojni organ zmožen zamenjati imenovanega tolmača.

(27)

Dolžnost skrbeti za osumljence ali obdolžence v morebitno slabšem položaju, zlasti zaradi fizične prizadetosti, ki vpliva na njihovo zmožnost učinkovitega sporazumevanja, je podlaga za pravično sojenje. Tožilstvo, organi pregona in sodni organi bi zato morali zagotoviti, da take osebe lahko učinkovito uveljavljajo pravice, ki izhajajo iz te direktive, na primer tako, da se upošteva morebitna ranljivost, ki vpliva na njihovo zmožnost spremljanja postopka in njihovo razumljenost, ter da sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev teh pravic.

(28)

Kadar se za namene tolmačenja na daljavo uporablja videokonferenca, bi morali imeti pristojni organi možnost uporabiti orodja, ki se jih razvija v okviru evropskega e-pravosodja (na primer informacije o sodiščih, ki imajo opremo ali naprave za izvedbo videokonference).

(29)

To direktivo bi bilo treba oceniti na podlagi pridobljenih praktičnih izkušenj. Če je to potrebno, bi jo bilo treba spremeniti, da se izboljšajo zaščitni ukrepi, ki jih določa.

(30)

Za zagotovitev pravičnosti postopka bi bilo treba v skladu s to direktivo za osumljence ali obdolžence prevesti bistvene dokumente ali vsaj bistvene dele takšnih dokumentov. Določeni dokumenti bi v ta namen vedno morali veljati za bistvene, zato bi jih bilo treba prevesti, denimo, vsako odločbo o odvzemu prostosti zadevni osebi, vsako obtožnico in vsako sodbo. Pristojni organi držav članic bi morali odločiti na lastno pobudo ali na zahtevo osumljencev ali obdolžencev ali njihovega pravnega svetovalca, kateri drugi dokumenti so prav tako bistveni za zagotovitev pravičnega postopka in bi jih zato bilo treba prevesti.

(31)

Države članice bi morale poenostaviti dostop do nacionalnih registrov o sodnih tolmačih in prevajalcih, kadar takšni registri obstajajo. S tem v zvezi bi bilo treba posebno pozornost nameniti lažjemu dostopu do obstoječih registrov prek portala e-pravosodja, kakor je predvideno v Večletnem akcijskem načrtu 2009–2013 o evropskem e-pravosodju z dne 27. novembra 2008 (6).

(32)

Ta direktiva bi morala predpisovati minimalna pravila. Države članice bi morale imeti možnost razširitve pravic iz te direktive, da bi zagotovile višjo raven zaščite tudi v primerih, ki v direktivi niso izrecno obravnavani. Raven varstva ne sme biti nikoli nižja od standardov, ki jih zagotavljata EKČP ali Listina, kakor ju razlaga sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice ali Sodišča Evropske unije.

(33)

Določbe te direktive, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP ali Listino, bi se morale razlagati in izvajati skladno s pravicami, kakor se razlagajo v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropske unije.

(34)

Ker cilja te direktive, in sicer doseganja skupnih minimalnih pravil, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker se ta cilj zaradi njegovega obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(35)

V skladu s členom 3 Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, sta obe državi članici podali uradno obvestilo, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi te direktive.

(36)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja –