—

da je treba vzpostaviti delujoč enotni trg in spodbujati njegove svoboščine z izvrševanjem njegovih pravil ter odpravljanjem in preprečevanjem tržnih ovir;

—

da bi se morali politika konkurence in industrijska politika medsebojno krepiti, da bi bolje upoštevali strateške industrijske politike tretjih držav. V zvezi s tem EESO pozdravlja posodobljeno poročilo Komisije o izkrivljanjih v kitajskem gospodarstvu, ki jih povzroča država;

—

da je treba sistematično razvijati medsebojno povezanost pri dostopanju do materialnih virov (električna energija, nafta, plin, vodne poti, ceste, železnica itd.) in nematerialnih virov (internet, prenos podatkov, informacijski tokovi, omrežja itd.) ter njihovem prevozu;

—

da je pandemija spodbudila razvoj zdravstvene unije, energetska kriza pa nas je opozorila na pomembnost energetske unije z vsemi njenimi razsežnostmi;

—

da je treba nadalje povezati finančni, komunikacijski in energetski trg, saj so ključni za omogočanje konkurenčnosti;

—

da je treba dokončati enotni digitalni trg, npr. ustvarjanje podatkovnih prostorov ter spodbujanje izmenjave podatkov znotraj industrijskih ekosistemov in med njimi;

—

da je treba oblikovati in uvesti peto svoboščino, kot je v svojem poročilu predlagal Enrico Letta, da bi okrepili raziskave, inovacije in izobraževanje na enotnem trgu;

—

da enotni trg za krepitev konkurenčnosti potrebuje tudi močan socialni steber (npr. evropski steber socialnih pravic).

—

okrepiti nova odkritja in zeleno, trajnostno rudarjenje ključnih mineralov, pospešiti njihovo osnovno predelavo skupaj z močno povečano produktivnostjo ter povečati učinkovitost socialnega dialoga in postopkov izdaje dovoljenj;

—

povečati izvajanje krožnega gospodarstva s posebnim poudarkom na recikliranju s ciljem vračanja strateških in ključnih surovin, vključno z naprednim tehničnim projektiranjem in posebnimi področji, kot je rudarjenje odpadkov in vode;

—

razvijati raziskave na področju nadomeščanja z uporabo naprednih materialov in alternativnih tehnologij, npr. biotehnologije in bioproizvodnje. Bistvenega pomena sta tudi učinkovitejše pridobivanje in uporaba materialov;

—

natančno spremljati dobavne verige kritičnih surovin, da bi usmerjali diverzifikacijo pridobivanja in dobavnih verig ter zmanjšali in obvladovali tveganja. Trajnostno pridobivanje in potrebna skrbnost vzdolž vrednostne verige bi zmanjšala ekološki odtis rudarjenja ter spodbudila etične prakse in pravično trgovino;

—

sklepati dogovore s tretjimi državami v obliki sporazumov o prosti trgovini ali prožnejših sektorskih partnerstev.

—

krepitev instrumentov (npr. evropska javna jamstva, skupna evropska shema davčnih dobropisov), ki prispevajo k zmanjšanju tveganj za strateške zasebne naložbe in podpirajo preoblikovanje temeljnih industrij;

—

okrepitev sklada za inovacije in akta o neto ničelni industriji z vzpostavitvijo skupnih evropskih varnih sredstev;

—

nadomestitev nacionalnih shem državne pomoči z evropskimi programi (ali vsaj usklajevanje teh shem na evropski ravni), da bi preprečili tekmovanje v zniževanju subvencij;

—

preoblikovanje nedokončane unije kapitalskih trgov v unijo prihrankov in naložb, kot je v svojem poročilu predlagal Enrico Letta, saj je to ključno za preoblikovanje (neizkoriščenih) evropskih prihrankov v produktivne naložbe;

—

spodbujanje javno-zasebnih ekosistemov in industrijskega sodelovanja, in sicer z nadaljnjim razvojem industrijskih zavezništev, pomembnih projektov skupnega evropskega interesa, skupnih podjetij v okviru programa Obzorje Evropa in industrijskih grozdov. Te mreže odličnosti v strateških industrijskih vrednostnih verigah so ključne za ohranjanje evropske strateške avtonomije in usklajevanje političnih pobud EU z industrijskimi strategijami evropskih podjetij;

—

uporabo javnih naročil (14 % BDP) kot orodja za razvoj strateških evropskih industrijskih vrednostnih verig. Namesto iskanja najcenejše ponudbe bi bilo treba uvesti bolj celovit pristop, pri katerem bi se enako upoštevali stroški v življenjski dobi, širša socialna, odpornostna in okoljska merila ter ustvarjanje kakovostnih delovnih mest;

—

ustvarjanje vodilnih trgov za trajnostne proizvode;

—

uporabo javnih sredstev v korist splošnega interesa, tako da se za podjetja, ki prejemajo državo pomoč, uvedeta socialna pogojenost in javni nadzor.

—

zagotavljanjem razpoložljivosti in cenovne dostopnosti nizkoogljične energije s:

—

povečanjem finančne privlačnosti razogljičenja za industrijo z:

—

vzpostavitvijo pomembnega projekta skupnega evropskega interesa za industrijo z nizkimi emisijami CO2.

—

doseganje ciljev programa politike Digitalno desetletje do leta 2030 (npr. da bi 90 % malih in srednjih podjetij doseglo osnovno raven digitalne intenzivnosti in da bi vsaj 75 % podjetij uporabljalo storitve računalništva v oblaku, velepodatke ali tehnologije umetne inteligence);

—

podpiranje znatnih naložb v varno in trajnostno digitalno infrastrukturo: vzpostavljanje zelo visokozmogljivih omrežij ter evropske podatkovne infrastrukture za superračunalništvo in kvantno računalništvo, ki bo vodilna na svetovni ravni;

—

vlaganje v nove digitalne tehnologije, kot so generativna umetna inteligenca, kvantno računalništvo, digitalni dvojčki, računalništvo na robu/v oblaku itd.;

—

izboljšanje digitalne suverenosti z vzpostavitvijo industrijskih podatkovnih prostorov, odprtih standardov in centrov za preizkušanje in eksperimentiranje ter razvojem in povečevanjem obsega inovativnih digitalnih ekosistemov;

—

spodbujanje digitalnih rešitev, s katerimi se podpira prehod na podnebno nevtralno, krožno in z viri gospodarno gospodarstvo, npr. uvedba digitalnih potnih listov izdelkov, kot so baterije;

—

obsežno vlaganje v izpopolnjevanje/preusposabljanje, da bi izboljšali osnovne digitalne spretnosti delovne sile ter premostili izredno široko vrzel med povpraševanjem po strokovnjakih na digitalnem področju in njihovo ponudbo (in pri tem ponovno vzpostavili uravnoteženo zastopanost spolov).

—

zbiranje podatkov o spretnostih ter spremljanje procesa uničevanja in ustvarjanja delovnih mest/spretnosti;

—

vzpostavitev prožnih poti (npr. sistemi izobraževanja v alternaciji) med svetom dela in svetom izobraževanja (ki bo vedno zaostajal) ter oblikovanje kulture vseživljenjskega učenja, podprte s potrjevanjem pridobljenih kompetenc ali vzpostavitvijo individualnih učnih računov;

—

vzpostavitev trdnih sektorskih partnerstev za spretnosti med socialnimi partnerji in vsemi ustreznimi deležniki (npr. z drastičnim povečanjem števila vajeništev);

—

spodbujanje na človeka osredotočenega pristopa EU Industrija 5.0, da bi povečali privlačnost delovnih mest v industriji;

—

preoblikovanje podjetij v „učeče se organizacije“, ki kar najbolje izkoriščajo sposobnosti delavcev;

—

oblikovanje evropskega trga dela: prenosljivost pravic delavcev, zbliževanje izobraževalnih sistemov, priznavanje kompetenc, usklajevanje delovnih pogojev.

—

uvedbo pete svoboščine enotnega trga, da bi okrepili raziskave, inovacije in izobraževanje po vsej EU za izkoriščanje sinergij in vpliva velikosti;

—

bolj enotno uporabo javnega financiranja raziskav in razvoja za spodbujanje zasebnih naložb, da bi hitro dosegli vsaj ciljno raven financiranja v višini 3 % BDP;

—

skrbne ocene učinka stroškov in koristi, da bi lahko optimizirali naložbe v segmente inovacijskih vrednostnih verig ekosistemov, ki ustvarjajo največjo dodano vrednost;

—

upravljanje in financiranje zagonskih podjetij in podjetij v razširitveni fazi, pilotnih projektov in operacij industrializacije, da bi talente, podjetja in dobiček zadržali v EU;

—

izvajanje novega evropskega programa za inovacije, vključno s pobudami za revidirani Okvir za državno pomoč za raziskave in razvoj ter inovacije, akt o uvrstitvi v trgovanje, nabor talentov in regionalne inovacijske doline;

—

povečanje proračuna naslednjega (desetega) okvirnega programa na 200 milijard EUR (ter bolj pragmatičen pristop k inovacijam z dvojno rabo);

—

posebna prizadevanja za sprostitev inovacijskega potenciala MSP, na primer z boljšim vključevanjem v inovacijske mreže.

—

vse oblikovanje politik in vsa priprava zakonodaje v EU temeljita na načelih boljše priprave zakonodaje, vključno z ustreznim izvajanjem načela „za enega sprejetega se eden odpravi“, odpravljanjem čezmernih upravnih bremen in skladnostjo z načelom sorazmernosti;

—

je preverjanje konkurenčnosti globoko zasidrano v postopkih odločanja EU;

—

se uvede stresni test za inovacije kot bistveni del nabora orodij za boljše pravno urejanje;

—

se doseže cilj 25-odstotnega zmanjšanja zahtev glede poročanja za mala in srednja podjetja;

—

je uporaba delegiranih aktov strogo ciljno usmerjena, saj tovrstna ureditev v poslovno okolje vnaša negotovost;

—

se skrajša trajanje postopkov izdaje dovoljenj, tako da izboljša zasnova postopkov ter povečata zmogljivost in učinkovitost organov;

—

se po potrebi pospešijo pomembni postopki javnega posvetovanja;

—

se namesto direktiv uporabljajo predvsem uredbe, da bi dosegli harmonizacijo po vsej EU;

—

se izvajanje agende za boljše pravno urejanje uskladi z evropskim pravnim redom na področju socialnih zadev.