PRILOGA

Seznam kratic

UAIS – upravitelji alternativnih investicijskih skladov;

instrumenti AT1 – instrumenti dodatnega temeljnega kapitala iz člena 52(1) CRR;

DSRB – Direktiva 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta (1), kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2019/879 Evropskega parlamenta in Sveta (2);

DSRB I – Direktiva 2014/59/EU brez sprememb;

CBR – zahteva po skupnem blažilniku, kot je opredeljena v točki 6 člena 128 CRD IV;

kapital CET1 – navaden lastniški temeljni kapital iz člena 50 CRR;

CRD IV – Direktiva 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (3), kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2019/878 Evropskega parlamenta in Sveta (4);

CRR – Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (5), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2019/876 Evropskega parlamenta in Sveta (6);

EBA – Evropski bančni organ;

ESMA – Evropski organ za vrednostne papirje in trge;

zunanja MREL – minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, ki se uporablja v zvezi s subjekti v postopku reševanja, iz člena 45e DSRB;

GSPI – globalna sistemsko pomembna institucija;

notranja MREL – minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, ki se uporablja za podrejene družbe subjekta v postopku reševanja ali subjekta v tretji državi, ki same niso subjekti v postopku reševanja, iz člena 45f DSRB;

M-MDA – maksimalni znesek za razdelitev v zvezi z minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti iz člena 16a DSRB;

MiFID – Direktiva 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta (7);

MPE – več vstopnih točk;

MREL – minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti;

NCWO – v postopku reševanja noben upnik ni na slabšem kot v primeru običajnih insolvenčnih postopkov;

SEL – podrejena kvalificirana obveznost, ki izpolnjuje pogoje iz člena 72a CRR, razen tistih iz člena 72a(1)(b), in člena 72b(3) do (5) CRR;

SRB – Enotni odbor za reševanje;

EMR – enotni mehanizem za reševanje;

uredba o enotnem mehanizmu za reševanje – Uredba (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (8), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2019/877 Evropskega parlamenta in Sveta (9);

uredba o enotnem mehanizmu za reševanje I – Uredba (EU) št. 806/2014 brez sprememb;

TEM – mera skupne izpostavljenosti, izračunana v skladu s členoma 429 in 429a CRR;

instrumenti T2 – instrumenti dodatnega kapitala iz člena 2(1)(73) DSRB;

TLAC – skupna sposobnost pokrivanja izgub;

minimalna zahteva glede TLAC – harmonizirana najnižja raven standarda TLAC za GSPI iz členov 92a in 92b CRR ter člena 45d(1)(a) in (2)(a) DSRB;

standard TLAC – dokument o pogojih za TLAC, ki ga je novembra 2015 objavil Odbor za finančno stabilnost;

banke na najvišji ravni – subjekti v postopku reševanja, ki so del skupin v postopku reševanja s sredstvi nad 100 milijard EUR, iz člena 45c(5) DSRB;

TREA – znesek skupne izpostavljenosti tveganju, izračunan v skladu s členom 92(3) CRR;

KNPVP – kolektivni naložbeni podjemi za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje.

Če ni navedeno drugače, je treba vse sklice na pravne določbe v tej prilogi razumeti kot sklice na pravne določbe DSRB.

A.   VPRAŠANJA V ZVEZI Z OPREDELITVAMI

1.   Vprašanje (člen 2)

Ali „podrejeni kvalificirani instrumenti“, opredeljeni v členu 2(1)(71b), vključujejo tudi „podrejene kvalificirane obveznosti“ iz člena 44a?

Odgovor

„Podrejene kvalificirane obveznosti“ iz člena 44a DSRB so del koncepta „podrejenih kvalificiranih instrumentov“, ki je opredeljen v členu 2(1)(71b) DSRB. Zadnjenavedeni koncept je širši od predhodno navedenega, saj „podrejeni kvalificirani instrumenti“ vključujejo tudi instrumente T2, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 72a(1)(b) CRR.

2.   Vprašanje (člen 2)

Pod katerimi pogoji in kateri subjekti tretjih držav naj bi bili vključeni v skupino v postopku reševanja pri uporabi opredelitve pojma „skupina v postopku reševanja“ iz člena 2(1)(83b)?

Odgovor

Vključitev subjektov tretjih držav v skupino v postopku reševanja je odvisna od strategije reševanja, predvidene v načrtu reševanja skupine. Takšna strategija se določi z odločitvijo ustreznega organa za reševanje v skladu s členoma 12(1) in (3) ter 45e(2) in fine.

Če načrt reševanja skupine določa, da bi nadrejena družba v Uniji podrejeni družbi, ki je v tretji državi, v primeru njenega propada zagotovila podporo, jo je treba vključiti v skupino v postopku reševanja, ki jo vodi nadrejena družba v Uniji. Če pa bi v skladu z načrtom reševanja skupine propad podrejene družbe iz tretje države obravnavali zadevni organi tretje države s postopki za reševanje ali drugimi postopki tretje države, podrejena družba ne bi smela biti vključena v skupino v postopku reševanja, ki jo vodi nadrejena družba v Uniji.

3.   Vprašanje (člen 2)

Kakšen je namen sklica na člen 7 v opredelitvi izraza „podrejena družba“ v členu 2(1)(5)?

Odgovor

Opredelitev „podrejena družba“ v DSRB je bila spremenjena v členu 2(1)(5) z Direktivo (EU) 2019/879, da se pojasni obravnava kreditnih institucij, ki so stalno povezane s centralnim organom, samega centralnega organa in njihovih podrejenih družb, pri čemer se upošteva njihova posebna struktura skupine.

Z vključitvijo drugega dela v opredelitev „podrejena družba“ je pojasnjeno, da je treba pri uporabi členov 7, 12, 17, 18, 45 do 45m, 59 do 62, 91 in 92 vsak sklic na „podrejeno družbo“ razumeti tako, da vključuje tudi subjekte, ki so del skupin v postopku reševanja iz člena 2(1)(83b)(b), tj. kreditne institucije, ki so stalno povezane s centralnim organom, sam centralni organ in njihove podrejene družbe. Zaradi posebne lastniške strukture teh skupin ti subjekti običajno ne spadajo pod prvi del opredelitve pojma „podrejena družba“. Vendar bi bilo treba področje uporabe izraza „podrejena družba“ tako razširiti le po potrebi, ob upoštevanju, kateri subjekti takih skupin v postopku reševanja bi morali v skladu z odločitvijo organa za reševanje izpolnjevati člen 45e(3).

Iz sklica na člen 7 v drugem delu opredelitve pojma „podrejena družba“ je razvidno, da se ta določba, ki zahteva pripravo načrtov sanacije skupine, v katerih se opredelijo ukrepi, ki se lahko izvajajo na ravni nadrejene družbe v Uniji in vsake posamezne podrejene družbe, uporablja tudi za subjekte, ki so del skupin v postopku reševanja iz člena 2(1)(83b)(b). Medtem ko se načrti sanacije pripravijo za celotno skupino in ne za skupine v postopku reševanja, ki jih je organ za reševanje določil v načrtih reševanja skupine, je bil zakonodajni namen pojasniti, da lahko sklici na „podrejeno družbo“ v členu 7 po potrebi zajemajo tudi subjekte, ki spadajo v zgoraj navedene skupine v postopku reševanja.

4.   Vprašanje (člen 2)

Kakšna je opredelitev „centralnega organa“ iz člena 2(1)(a)(5) DSRB?

Odgovor

DSRB ne zagotavlja opredelitve pojma „centralni organ“, saj se ta koncept lahko razlikuje glede na nacionalno zakonodajo države članice. Vsaka država članica lahko v skladu s svojo zakonodajo opredeli centralni organ, pod pogojem, da je z njim povezanih več institucij. Čeprav se lahko značilnosti, ki so navedene v členu 10(1) CRR in se odražajo v točkah (a) do (d) člena 45g DSRB, uporabijo kot sklic, ne opredeljujejo pojma „centralni organ“, temveč značilnosti povezanosti s centralnim organom. To v praksi pomeni, da se lahko za subjekte, ki bi se po nacionalnem pravu lahko šteli za centralne organe, opustitve, zajete v teh določbah, uporabljajo le, če so izpolnjeni zadevni pogoji.

Sklici na centralne organe niso novi, saj jih je vsebovala že DSRB I, zlasti v členu 4(8) in (9).

B.   VPRAŠANJA V ZVEZI S POOBLASTILOM ZA PREPOVED NEKATERIH RAZDELITEV IZ ČLENA 16A DSRB

5.   Vprašanje (člen 16a)

Kako naj se člen 16a uporablja za subjekte, katerih načrt reševanja predvideva njihovo prenehanje po običajnih insolvenčnih postopkih, kadar je njihova zadevna MREL določena na ravni, ki presega znesek za pokrivanje izgub iz drugega pododstavka člena 45c(2)?

Odgovor

Člen 16a(1) DSRB določa, da je pooblastilo za omejevanje nekaterih razdelitev na voljo, kadar subjekt izpolnjuje zahtevo po skupnem blažilniku, ko se ta upošteva poleg kapitalskih zahtev iz točk (a), (b) in (c) člena 141a(1) CRD IV, vendar ne izpolnjuje zahteve po skupnem blažilniku, ko se ta upošteva poleg zahtev iz členov 45c in 45d DSRB (tj. MREL). Ta določba velja tudi za subjekte iz drugega pododstavka člena 45c(2) DSRB, saj ti subjekti niso izključeni s področja uporabe člena 16a(1) DSRB.

6.   Vprašanje (člen 16a)

Člen 16a organom za reševanje daje diskrecijsko pooblastilo, da prepovejo razdelitve zneskov, ki so večji od M-MDA, samo če je zadevna institucija v položaju, ko ne izpolnjuje zahteve po skupnem blažilniku, če se upošteva v kombinaciji z MREL, izračunano na podlagi zneska skupne izpostavljenosti tveganju.

Ali ta položaj vključuje tudi primere, ko subjekt ne izpolni zahteve po skupnem blažilniku v kombinaciji z vmesnimi cilji za MREL, določenimi v skladu z drugim pododstavkom člena 45m(1)? Ali se to pooblastilo uporablja le, če subjekt ne izpolni zahteve po skupnem blažilniku v kombinaciji s končnim ciljem za MREL?

Odgovor

Pooblastilo organov za reševanje za omejitev nekaterih razdelitev subjektov, določeno v členu 16a(1), se aktivira le, kadar subjekt izpolnjuje zahtevo po skupnem blažilniku v kombinaciji z ustreznimi kapitalskimi zahtevami, vendar ne v kombinaciji z MREL. Ker je vmesni cilj za MREL iz drugega pododstavka člena 45m(1) za subjekt v skladu s to določbo zavezujoč, se pooblastilo organov za reševanje iz člena 16a(1) aktivira tudi, kadar subjekt izpolnjuje zahtevo po skupnem blažilniku v kombinaciji z ustreznimi kapitalskimi zahtevami, vendar ne v kombinaciji z vmesnim ciljem za MREL. To pooblastilo je diskrecijsko in zanj veljajo pogoji iz člena 16a(2) in (3).

7.   Vprašanje (člen 16a)

Ali uporaba točke (b) člena 16a(1) pomeni, da obveznosti plačevanja variabilnih prejemkov ne morejo biti prepovedane, če so nastale, preden subjekt ni izpolnjeval svoje zahteve po skupnem blažilniku v položaju iz te določbe?

Odgovor

Kadar so izpolnjeni pogoji za izvajanje pooblastila organov za reševanje, da prepovejo nekatere razdelitve, lahko organ za reševanje subjektu prepove, da razdeli znesek, ki je večji od M-MDA, prek:

—	razdelitev v zvezi z navadnim lastniškim temeljnim kapitalom,

—	plačevanja variabilnih prejemkov ali posebnih pokojninskih ugodnosti,

—	izvrševanja plačil, povezanih z instrumenti dodatnega temeljnega kapitala.

Točka (b) člena 16a(1) izrecno določa, da omejitve veljajo za nove obveznosti za plačilo variabilnih prejemkov ali za obstoječe obveznosti za plačilo variabilnih prejemkov, „če je obveznost za plačilo nastala, ko [subjekt] ni izpolnjeval zahteve po skupnem blažilniku“. Če je torej obveznost za plačilo variabilnih prejemkov nastala, preden subjekt ni izpolnjeval zahteve po skupnem blažilniku, za tako plačilo ne veljajo omejitve iz člena 16a(1).

C.   VPRAŠANJA V ZVEZI Z NAČRTOVANJEM REŠEVANJA

8.   Vprašanje (člen 12)

Točka (e) člena 12(3) DSRB določa, da morajo v načrtu reševanja skupine biti „določeni morebitni dodatni ukrepi, ki niso navedeni v tej direktivi in jih zadevni organi za reševanje nameravajo sprejeti v zvezi s subjekti iz posamezne skupine v postopku reševanja“. Katere vrste ukrepov zajema ta določba?

Odgovor

Dodatni ukrepi, določeni v načrtu reševanja skupine, iz člena 12(3)(e) DSRB se na splošno nanašajo na instrumente in pooblastila, določene v nacionalnem pravu, ki ne izhajajo iz DSRB v skladu s členoma 1(2) in 37(9) DSRB.

Ta element načrta reševanja skupine je bil določen že v DSRB I. S spremembami člena 12(3)(e), uvedenimi z Direktivo (EU) 2019/879, je bil dodan le sklic na skupine v postopku reševanja.

9.   Vprašanje (člena 17 in 18)

Z Direktivo (EU) 2019/879 sta se spremenila člena 17 in 18 DSRB v zvezi s pooblastili organov za reševanje, da obravnavajo ali odpravijo ovire za rešljivost z zamenjavo sklicev na „institucijo“ s sklici na „subjekt“.

Ker se „institucija“ nanaša samo na kreditne institucije in investicijska podjetja, „subjekti“ pa na vse subjekte iz točk (a) do (d) člena 1(1) DSRB, ali to pomeni, da spremenjena člena 17 in 18 DSRB zdaj določata uporabo pooblastil za obravnavo ali odpravo ovir za rešljivost v zvezi s katerim koli subjektom iz točk (a) do (d) člena 1(1) DSRB?

Odgovor

S spremembo, določeno v Direktivi (EU) 2019/879, se je razširilo področje uporabe členov 17 in 18 in zdaj organom za reševanje omogoča, da te določbe uporabljajo za subjekte iz člena 1(1)(a) do (d) (tj. institucije, finančne institucije in določene holdinge).

10.   Vprašanje (člen 17)

V skladu s členom 17(3) mora subjekt, če je obveščen o bistvenih ovirah za rešljivost, organu za reševanje predlagati možne ukrepe za obravnavo ali odpravo teh ovir. Nato mora organ za reševanje oceniti, ali predlagani ukrepi učinkovito obravnavajo ali odpravljajo zadevne bistvene ovire.

Ali so predlagani ukrepi, če jih organ za reševanje sprejme, zavezujoči za subjekt in ali jih organ za reševanje lahko izvršuje?

Odgovor

DSRB izrecno ne navaja, kakšen bi moral biti pravni učinek ukrepov, ki jih subjekt predlaga za obravnavo ali odpravo bistvenih ovir za rešljivost, ki jih je ugotovil organ za reševanje, potem ko je organ za reševanje te ukrepe ocenil kot učinkovite.

Toda da se zagotovi učinkovito obravnavanje ali odprava bistvenih ovir, morajo biti ukrepi, ki jih predlaga subjekt, zavezujoči in izvršljivi na enak način kot nadomestni ukrepi, ki jih organ za reševanje določi v skladu s členom 17(4) in (5). Zato bi moral organ za reševanje imeti možnost, da od subjekta zahteva, da odpravi vsako nepravilno ali nezadostno izvajanje ukrepov, ki jih je ta subjekt predlagal.

DSRB ne določa, kako naj se zagotovi izvrševanje. Zato je ta zadeva prepuščena presoji nacionalnih zakonodajalcev. Država članica lahko na primer v svoji nacionalni zakonodaji, ki prenaša DSRB, določi, da so ukrepi, ki jih predlaga subjekt, zavezujoči, ko jih organ za reševanje sprejme. Lahko pa je v nacionalni zakonodaji določeno, da morajo organi za reševanje sprejeti upravno odločbo, naslovljeno na zadevne subjekte, s katero sprejmejo predlagane ukrepe in zahtevajo njihovo izvajanje.

11.   Vprašanje (člen 17)

Člen 17(4) določa, da mora organ za reševanje pri preučevanju nekaterih ukrepov za odpravo ovir za reševanje upoštevati „grožnjo, ki jo za finančno stabilnost predstavljajo te ovire za rešljivost, in učinek ukrepov na poslovanje subjekta ter na njegovo stabilnost in zmožnost prispevanja h gospodarstvu“.

Katere ukrepe iz zadnjega stavka drugega pododstavka člena 17(4) mora organ za reševanje upoštevati: ukrepe za odpravo ovir za rešljivost, ki jih je prvotno predlagal subjekt, ali nadomestne ukrepe, ki jih predlaga organ za reševanje?

Odgovor

„Ukrepi“ iz zadnjega stavka drugega odstavka člena 17(4), katerih učinke na poslovanje in stabilnost zadevnega subjekta ter na njegovo zmožnost prispevanja h gospodarstvu mora upoštevati organ za reševanje, se nanašajo na nadomestne ukrepe, ki jih mora organ za reševanje določiti v skladu s prvim stavkom iste določbe. Drugi pododstavek člena 17(4) se uporablja za določitev nadomestnih ukrepov s strani organa za reševanje.

12.   Vprašanje (člen 18)

Kar zadeva odstranjevanje ovir za rešljivost na ravni skupine, se drugi stavek člena 18(4) sklicuje na „organe za reševanje, pristojne na ravni skupine“. Ali naj bi ta sklic zajemal tudi organ za reševanje zadevnega subjekta v postopku reševanja?

Odgovor

Drugi stavek člena 18(4) zajema organe za reševanje nadrejene družbe in vseh podrejenih subjektov, ki spadajo na področje uporabe DSRB. Organi za reševanje subjektov v postopku reševanja, ki sami niso nadrejene družbe v Unije, so zajeti s sklicem na „organe za reševanje podrejenih družb“.

13.   Vprašanje (člen 18)

V skladu z odstavki 6, 6a in 7 člena 18, ki obravnavajo odpravo ovir za rešljivost na ravni skupine, morajo, če je organ za reševanje ob koncu ustreznega obdobja za sprejem skupne odločitve iz odstavka 5 navedenega člena zadevo iz odstavka 9 navedenega člena predložil EBA za zavezujoče posredovanje, organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, organ za reševanje subjekta v postopku reševanja in organ za reševanje podrejene družbe, kot je ustrezno, odložiti svojo odločitev in počakati na odločitev, ki jo utegne sprejeti EBA.

Ali lahko kateri koli organ za reševanje, vključno s tistim, ki mora sprejeti odločitev, če ni skupne odločitve, predloži zadeve iz člena 18(9) EBA?

Odgovor

Sprejemanje odločitev iz člena 18(6), (6a) in (7) je treba začasno prekiniti, če je organ za reševanje zadevo iz člena 18(9) predložil EBA za zavezujoče posredovanje v roku iz člena 18(5). Ta organ za reševanje je lahko kateri koli organ za reševanje, vključno s tistim, ki sprejema odločitev iz člena 18(6), (6a) ali (7), če ni bila sprejeta skupna odločitev.

14.   Vprašanje (členi 13, 16, 18 in 45h)

V skladu s členi 13(4), 16(3) in 18(1) sprejetje načrta reševanja skupine, ocena rešljivosti za skupine in sprejetje ukrepov za obravnavo ali odpravo bistvenih ovir za rešljivost potekajo na podlagi skupne odločitve, ki se sprejme na ravni celotne skupine.

Po drugi strani pa člen 45h določa, da se skupne odločitve v zvezi z MREL sprejemajo na ravni skupine za reševanje, vendar vedno z vključitvijo organa za reševanje na ravni skupine, tudi če se razlikuje od organa za reševanje subjekta v postopku reševanja.

Ali to pomeni, da za skupine s strategijo z več vstopnimi točkami organi za reševanje, odgovorni za podrejene družbe, ki ne spadajo v skupino v postopku reševanja, niso vključeni v skupne odločitve o MREL za to skupino v postopku reševanja?

Odgovor

S spremembami DSRB, uvedenimi z Direktivo (EU) 2019/879, je bil vzpostavljen drugačen postopek odločanja za načrte reševanja in za določitev MREL za skupine z več vstopnimi točkami (tj. kadar ima skupina več subjektov v postopku reševanja).

V skladu s členom 12(3)(a) in (aa) je treba v načrtih reševanja skupine določiti ukrepe za reševanje, ki jih je treba izvesti za vsak subjekt v postopku reševanja, ki sestavlja to skupino. Skladno s tem člen 13(4) določa, da je treba načrte reševanja skupine sprejeti s skupno odločitvijo organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine, in organov za reševanje podrejenih družb ter da je treba načrtovanje ukrepov za reševanje vsakega subjekta v postopku reševanja skupine vključiti v to skupno odločitev. Tako obstaja samo en načrt reševanja skupine, ki se sprejme z enotno skupno odločitvijo, ne glede na število skupin v postopku reševanja. To velja tudi za oceno rešljivosti za skupine v skladu s členom 16 in za sprejetje ukrepov za obravnavo ali odpravo ovir za rešljivost iz člena 18.

Za določitev MREL pa se postopek odločanja spremeni: namesto da temelji na celotni strukturi skupine, temelji na strukturi posamezne skupine v postopku reševanja. Člen 45h(1) namreč določa, da je treba MREL vsakega subjekta v postopku reševanja in njegovih podrejenih družb, ki so del iste skupine v postopku reševanja, določiti na podlagi skupne odločitve. To skupno odločitev bi morali sprejeti organ za reševanje subjekta v postopku reševanja, organ za reševanje, pristojen na ravni skupine (če je drugačen od prejšnjega), in organi za reševanje, odgovorni za podrejene družbe skupine v postopku reševanja, za katere se uporablja MREL na posamični podlagi. Zato je v primeru strategije z več vstopnimi točkami organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, vedno vključen v skupni postopek odločanja za MREL za vsako skupino v postopku reševanja, medtem ko organi za reševanje podrejenih družb, ki spadajo v drugo skupino za reševanje, v ta postopek niso vključeni.

D.   VPRAŠANJA V ZVEZI Z INSOLVENČNIMI POSTOPKI V ZVEZI Z INSTITUCIJAMI IN SUBJEKTI, ZA KATERE NE VELJAJO UKREPI ZA REŠEVANJE

15.   Vprašanje (člen 32b)

Člen 32b določa, da mora institucija ali subjekt prenehati na ustrezen način v skladu z veljavnim nacionalnim pravom, če ta propada ali bo verjetno propadla in kadar alternativni ukrepi zasebnega sektorja ali nadzorni ukrepi ne bi pravočasno preprečili propada, za ukrep za reševanje pa se šteje, da ni v javnem interesu.

Člen 32b vključuje sklicevanje na pogoje iz točk (a) do (c) člena 32(1) v zvezi s subjekti iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1). Vendar se člen 32(1) uporablja samo za institucije (tj. subjekte iz točke (a) člena 1(1)). Člen 32(1) se za subjekte iz točk (b), (c) in (d) uporablja samo posredno s sklicevanjem na to določbo v členu 33. Ali bi moral za te subjekte člen 32b vključevati sklicevanje na člen 33 in ne na člen 32?

Odgovor

Člen 32b se nanaša le na pogoje, omenjene v točkah (a) do (c) člena 32(1), in ne na celoten člen 32(1). Člen 32(1) je pravilen sklic, saj pogoji iz te določbe veljajo tudi za subjekte iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) s sklicem nanje v členu 33.

16.   Vprašanje (člen 32b)

Kako bi morale države članice v svojem nacionalnem pravu izvajati člen 32b DSRB in kakšna je povezava tega člena s preklicem dovoljenja subjekta?

Odgovor

Besedilo člena 32b DSRB je široko, da odraža razlike med nacionalnimi zakoni, ki urejajo insolventnost institucij in drugih finančnih subjektov iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) DSRB. Če torej ne obstaja javni interes za reševanje propadajočega subjekta, bi se morali insolvenčni postopki, ki so na voljo na nacionalni ravni, uporabljati, če:

—	izpolnjujejo merila, opredeljena v členu 2(47) DSRB, glede pojma „običajni insolvenčni postopki“ in

—	vodijo k prenehanju subjekta v skladu s členom 32b DSRB.

Kar zadeva preklic dovoljenja subjektu, ki izpolnjuje pogoje iz člena 32b DSRB, ta določba ne določa nobene posebne zahteve za preklic dovoljenja, ko so ti pogoji izpolnjeni, niti ne spreminja določb, ki urejajo preklic dovoljenja. Zato ostaja podlaga za odvzem dovoljenja tista, ki je obstajala pred začetkom veljavnosti člena 32b DSRB, in sicer člen 18 CRD IV in morebitne ustrezne nacionalne določbe.

Države članice morajo presoditi, ali neizvedba preklica dovoljenja preprečuje pravilno izvajanje člena 32b DSRB in ali je v zvezi s tem mogoče in treba sprejeti ukrepe na nacionalni ravni.

E.   VPRAŠANJA V ZVEZI S POOBLASTILI ZA MIROVANJE OBVEZNOSTI PLAČILA ALI IZROČITVE NA PODLAGI ČLENOV 33A IN 69

17.   Vprašanje (člen 33a)

Člen 33a(1) državam članicam nalaga obveznost, da „zagotovijo, da imajo organi za reševanje, po posvetovanju s pristojnimi organi, ki se morajo pravočasno odzvati, pooblastilo za mirovanje vseh obveznosti plačila ali izročitve“.

Poleg tega člen 45d(4) določa, da „[k]adar je več subjektov GSPI, ki pripadajo isti GSPI, subjektov v postopku reševanja, zadevni organi za reševanje [...] izračunajo znesek iz odstavka 3“.

Ali bi lahko DSRB v primeru čezmejne finančne institucije ali skupine od držav članic zahtevala, da pri prenosu zakonodaje naložijo zavezujočo zahtevo za pristojne organe ali organe za reševanje zunaj jurisdikcije države članice?

Odgovor

Pri prenosu DSRB so obveznosti države članice omejene na to, kar je mogoče v okviru pristojnosti in pooblastil v jurisdikciji te države članice.

Zato člena 33a(1) in 45d(4) ne zahtevata, da država članica nalaga obveznosti, ki jih vsebujeta, organom zunaj njene jurisdikcije.

18.   Vprašanje (člen 33a)

V skladu s členom 33a DSRB imajo nacionalni regulativni organi pooblastilo za mirovanje nekaterih obveznosti (odlog) po ugotovitvi, da subjekt propada ali bo verjetno propadel. V skladu s členom 33a(3) lahko države članice določijo, da organi za reševanje zagotovijo, da imajo vlagatelji dostop do ustreznega dnevnega zneska.

Odvisno od tega, kako se člen 33a prenese nacionalno, se lahko v nacionalnem pravu natančno določi, kako je treba izvajati pooblastilo za dostop do dnevnega zneska, vključno s količinskim določanjem tega zneska neposredno v pravu, ali pa namesto tega določi merila za organ za reševanje, da opredeli ta dnevni znesek za vsak primer posebej. Organ za reševanje bi moral nato upoštevati ta merila, ko izvaja pooblastilo.

V okviru EMR bi morali za institucije, za katere je neposredno pristojen SRB, pooblastilo za odlog izvajati nacionalni organi za reševanje, da bi se izvedle vse odločitve, ki jih nanje naslovi SRB.

Kateri organ bi sprejel te odločitve za subjekte v neposredni pristojnosti SRB v državah članicah, ki člen 33a(3) prenesejo tako, da ta organe za reševanje pooblašča za odločanje o tem, ali in v kakšnem obsegu je treba zagotoviti dnevni znesek glede vlog: nacionalni organi za reševanje ali sam SRB?

Odgovor

Če se člen 33a prenese tako, da se organu za reševanje podeli pooblastilo za odločitev, ali bo vlagateljem zagotovil dostop do dnevnega zneska in kakšen naj bo ta znesek, lahko SRB izvaja to pooblastilo za subjekte v neposredni pristojnosti SRB v skladu s postopki, ki so na voljo v uredbi o enotnem mehanizmu za reševanje. Ta določba nikakor ne preprečuje, da SRB odločitev o dnevnem znesku prenese na nacionalne organe za reševanje, ne da bi moral SRB znesek pozneje potrditi.

Glede na posebno naravo te naloge in ker je določitev ustreznega zneska odvisna od nacionalnih posebnosti, bi moral SRB sodelovati z nacionalnimi organi za reševanje pri določanju ustreznega zneska v skladu s členom 30 uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje.

19.   Vprašanje (člen 33a in člen 69)

V skladu s členom 33a(3) in tretjim pododstavkom člena 69(5) „[d]ržave članice lahko določijo, da organi za reševanje v primeru izvajanja pooblastila za mirovanje obveznosti plačila ali izročitve v zvezi z upravičenimi vlogami zagotovijo, da imajo vlagatelji dostop do ustreznega dnevnega zneska iz teh vlog“. Kako naj se ta dnevni znesek izračuna?

Poleg tega je na straneh 3 in 4 mnenja EBA o izplačilih v sistemu jamstva za vloge z dne 30. oktobra 2019 navedeno naslednje: „Zaželena je sprememba pravnega okvira EU, da se zagotovi, da imajo vlagatelji, ki nimajo dostopa do zapadlih in plačljivih vlog, vendar katerih vloge niso bile določene kot nedostopne, dostop do ustreznega dnevnega zneska iz svojih vlog. Zagotavljanje takega ustreznega dnevnega zneska se ne sme izvršiti s sredstvi sistema jamstva za vloge, temveč s sredstvi institucije.“ Ali to pomeni, da ni mogoče uporabiti sredstev sistema jamstva za vloge za plačilo dnevnih zneskov iz členov 33a in 69?

Odgovor

Država članica mora opredeliti določitev dnevnega zneska. To je mogoče doseči z natančnejšo navedbo tega zneska v zakonu o prenosu ali s prenosom naloge na organ za reševanje, da sprejme odločitev za vsak primer posebej.

Načelo zagotavljanja dnevnega zneska je omogočiti vlagateljem, da med reševanjem ohranijo dostop do dela svojih vlog v instituciji. Zato mora sredstva za podporo temu izplačilu zagotoviti institucija v mejah zneska, ki je na voljo na računu vlagatelja. Zdi se, da v členu 11 Direktive 2014/49/EU Evropskega parlamenta in Sveta (10) ni podlage za podporo intervenciji s strani sistema jamstva za vloge za financiranje plačila dnevnega zneska med reševanjem institucije.

20.   Vprašanje (člen 33a)

Ali člen 33a(8) vključuje tudi primere, v katerih se ugotovi, da subjekt iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1) (finančne institucije ali določeni holdingi) propada ali da bo verjetno propadel?

Odgovor

Člen 33a, vključno z odstavkom 8, se uporablja za subjekte iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1). Glede ugotovitve, da ti subjekti propadajo ali bodo verjetno propadli, se člen 33a(8) sklicuje na pogoj iz člena 32(1)(a), ki velja tudi za te subjekte na podlagi sklicevanja v členu 33.

F.   VPRAŠANJA V ZVEZI S PRODAJO PODREJENIH KVALIFICIRANIH OBVEZNOSTI NEPROFESIONALNIM STRANKAM

21.   Vprašanje (člen 44a)

Podrejene kvalificirane obveznosti lahko prodaja katera koli oseba, ki ima pravico prodajati take obveznosti in jih ima v lasti, npr. nefinančni subjekt ali fizična oseba. Ali morajo v tem primeru vsi ti subjekti in osebe upoštevati člen 44a(1) do (4)?

Odgovor

Člen 44a DSRB se uporablja za investicijska podjetja v smislu člena 4(1)(1) MiFID, kreditne institucije, družbe za upravljanje KNPVP in UAIS, ki opravljajo investicijske storitve ali investicijske posle, s katerimi se na neprofesionalne stranke prenesejo podrejene kvalificirane obveznosti. V členu 44a DSRB pomeni „prodajalci“ takšne subjekte, saj so samo ti kvalificirani za izpolnjevanje pogojev iz člena 44a, zlasti za izvedbo preizkusa primernosti v skladu s členom 44a(1) (glej vprašanje 10 Obvestila Komisije z dne 29. septembra 2020). Zato prodaja podrejenih kvalificiranih obveznosti neprofesionalnim strankam, ki ne vključuje nobene od teh institucij kot prodajalcev, ne spada na področje uporabe člena 44a(1) do (4) ter se v tem primeru za prodajalce podrejenih kvalificiranih obveznosti ne uporabljajo zahteve iz tega člena.

22.   Vprašanje (člen 44a)

Vprašanje 10 Obvestila Komisije z dne 29. septembra 2020 vključuje pojem „prodajalec“ iz člena 44a(1) DSRB – „družbe za upravljanje KNPVP in UAIS, ki opravljajo investicijske storitve ali dejavnosti, s katerimi se na neprofesionalne stranke prenesejo podrejene kvalificirane obveznosti“. Ali potrjujete, da se to nanaša samo na primere, kadar družbe za upravljanje KNPVP in UAIS ponujajo storitve MiFID posameznim neprofesionalnim strankam in ne kadar ponujajo kolektivno upravljanje portfelja?

Odgovor

Člen 44a DSRB se uporablja za investicijska podjetja v smislu člena 4(1)(1) MiFID, kreditne institucije, družbe za upravljanje KNPVP in UAIS, ki opravljajo investicijske storitve ali investicijske posle, s katerimi se na neprofesionalne stranke prenesejo podrejene kvalificirane obveznosti. V členu 44a DSRB so taki subjekti zajeti s pojmom „prodajalci“ (glej vprašanje 10 Obvestila Komisije z dne 29. septembra 2020).

V tem okviru bi morali tako opredeljeni prodajalci, da bi bili zajeti s členom 44a(1) do (4) DSRB, opravljati investicijske storitve ali investicijske posle v zvezi z neprofesionalnimi strankami, vključno kadar so nasprotna stranka pri prodaji podrejenih kvalificiranih obveznosti neprofesionalnim strankam.

23.   Vprašanje (člen 44a)

Kar zadeva razlage izraza „prodajalec“ v vprašanju 10 Obvestila Komisije z dne 29. septembra 2020, kako lahko države članice naložijo obveznosti iz odstavkov 1 do 4 člena 44a investicijskim podjetjem, družbam za upravljanje KNPVP in UAIS, ob upoštevanju, da ne spadajo na področje uporabe DSRB v skladu s členom 1 in da te obveznosti niso v pravnih aktih, ki veljajo za te subjekte?

Odgovor

V členu 44a ni naveden noben poseben organ, ki bi bil odgovoren za njegovo izvrševanje. To pomeni, da lahko države članice za izvrševanje člena 44a imenujejo kateri koli ustrezni organ ali organe, vključno z organi, imenovanimi na podlagi MiFID (organi za tržno ravnanje). Organi, odgovorni za izvrševanje člena 44a, bi morali uporabiti vse razpoložljive ukrepe in sankcije za zagotavljanje, da prodajalci in njihove neprofesionalne stranke učinkovito uporabljajo člen 44a. Take sankcije bi morale biti sorazmerne in spoštovati temeljne pravice na podlagi prava Unije. Glej tudi vprašanje 13 Obvestila Komisije z dne 29. septembra 2020.

24.   Vprašanje (člen 44a)

V odgovoru na vprašanje 10 Obvestila Komisije z dne 29. septembra 2020 je navedeno, da se člen 44a DSRB uporablja za številne subjekte, vključno z investicijskimi podjetji, vendar ne vključuje „investicijskih posrednikov“. Ali za osebe, ki so izvzete iz MiFID v skladu z njenim členom 3, velja člen 44a DSRB?

Odgovor

Za osebe, ki so izvzete iz MiFID na podlagi njenega člena 3, se uporabljajo nacionalne ureditve in v skladu z MiFID ne morejo svobodno opravljati storitev ali poslov ali ustanavljati podružnic v drugih državah članicah. Te nacionalne ureditve morajo biti vsaj enakovredne ureditvi MiFID, kar zadeva, med drugim, določbe o presoji primernosti iz člena 25(2) MiFID.

Zlasti v zvezi s podrejenimi kvalificiranimi obveznostmi so v členu 44a DSRB te zahteve glede primernosti postale strožje. Zato bi morale države članice, da bi zagotovile visoko raven zaščite vlagateljev v skladu s členom 3 MiFID, tudi osebam, za katere se MiFID ne uporablja (investicijski posredniki), pri prodaji podrejenih kvalificiranih obveznosti neprofesionalnim strankam naložiti zahteve, ki so vsaj enakovredne strožjim zahtevam iz člena 44a DSRB.

25.   Vprašanje (člen 44a)

Drugi pododstavek člena 44a(1) daje državam članicam možnost, da razširijo določbe tega člena na druge instrumente, ki štejejo za kapital ali obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov.

Če država članica pri nacionalnem prenosu DSRB uporabi možnost iz člena 44a(1), da vključi delnice v področje uporabe te določbe, kaj bi se zgodilo v primeru, če kreditna institucija povabi obstoječe delničarje k izdaji pravic, s katero bi vpisniki namesto izplačila dividend pridobili nove delnice? Ali bi moral prodajalec v tem primeru za take vpisnike opraviti preizkus primernosti na podlagi člena 44a(1)?

Odgovor

Drugi pododstavek člena 44a(1) določa možnost, da države članice razširijo področje uporabe te določbe na kapital ali druge obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, opredeljene v členu 2(1)(71) (glej vprašanje 14 Obvestila Komisije z dne 29. septembra 2020). Področje uporabe člena 44a(1) bi se lahko razširilo na delnice. V zvezi s tem je v uvodni izjavi 16 Direktive (EU) 2019/879 navedeno:

„Poleg tega bi morale imeti države članice možnost, da dodatno omejijo trženje in prodajo nekaterih drugih instrumentov določenim vlagateljem“.

Zato bi lahko bil vsak posel, ki vodi do prenosa delnic na neprofesionalno stranko, potencialno zajet v razširjeno področje uporabe člena 44a(1), ob spoštovanju ekonomskih in lastninskih pravic delničarjev.

26.   Vprašanje (člen 44a)

Kakšen postopek je treba upoštevati, če prodajalec med presojo primernosti iz člena 44a(1) DSRB ali pozneje ugotovi, da informacije, ki jih je v skladu z odstavkom 3 navedenega člena priskrbela neprofesionalna stranka, niso točne? Ker se preizkus primernosti izvaja v skladu z določbami MiFID, bi bilo primerno uporabiti postopek iz člena 25(3) MiFID, kar bi pomenilo, da bi moral prodajalec stranko le opozoriti, da investicijsko podjetje ne more ugotoviti, ali sta predvidena storitev ali produkt za stranko ustrezna, vendar bi vseeno lahko ponudilo storitev?

Ali bi lahko države članice uvedle strožje ukrepe v primeru, da neprofesionalna stranka ne izpolni člena 44a(3), tj. zavrnitev storitve, ali člen 44a(3) DSRB pomeni, da bi morali pristojni organi sankcionirati neprofesionalne stranke zaradi neizpolnjevanja obveznosti, da prodajalcu zagotovijo natančne informacije?

Odgovor

V skladu s členom 44a(1)(b) DSRB se prodaja podrejenih kvalificiranih obveznosti neprofesionalnim strankam lahko izvede le, če se prodajalec po opravljenem preizkusu primernosti v skladu s členom 25(2) MiFID prepriča, da so take obveznosti primerne za to neprofesionalno stranko (glej odgovor na vprašanje 15 Obvestila Komisije z dne 29. septembra 2020).

V skladu s členom 44a(2) DSRB mora prodajalec zagotoviti, da naložbe neprofesionalnih strank v podrejene kvalificirane obveznosti ne presegajo določenih omejitev.

Če torej informacije, ki jih predloži neprofesionalna stranka, niso natančne ali zadostne za izvedbo preizkusa primernosti ali preverjanja omejitev iz člena 44a(2) DSRB, prodajalcu ne bi smelo biti dovoljeno, da neprofesionalni stranki proda podrejene kvalificirane obveznosti.

Pravila o primernosti ne predvidevajo sankcij za neprofesionalne stranke. Prodajalec mora sprejeti vse razumne ukrepe, da zagotovi zanesljivost zbranih informacij o strankah v zvezi s presojo primernosti. To vključuje zagotavljanje, da:

—	se stranke zavedajo pomena predložitve natančnih in aktualnih informacij,

—	vsa orodja za oceno strankinega znanja in izkušenj ustrezajo svojemu namenu in so primerno zasnovana za uporabo pri njihovih strankah,

—	bodo stranke verjetno razumele vprašanja in

—	so sprejeti koraki za zagotovitev doslednosti informacij strank, na primer preverjanje, ali so v njih očitne netočnosti.

Člen 54 Delegirane uredbe Komisije (EU) 2017/565 (11) navaja tudi posledice za primere, ko podjetje ne prejme potrebnih informacij: podjetje stranki ali potencialni stranki ne sme priporočati investicijskih storitev ali finančnih instrumentov.

Poleg tega smernice ESMA (12) o nekaterih vidikih presoje primernosti iz MiFID zagotavljajo dodatne informacije o tem, kako bi morala podjetja samoocenjevanje strank uravnotežiti z objektivnimi merili:

„(...) družbe [morajo] kljub temu sprejeti razumne ukrepe za preverjanje zanesljivosti, točnosti in doslednosti informacij, zbranih o strankah. Družbe so odgovorne za to, da zberejo informacije, ki so potrebne za izvedbo ocene primernosti. To pomeni, da se morebiten dogovor, ki ga podpiše stranka, ali razkritje podjetja, katerih cilj bi bila omejitev odgovornosti podjetja glede ocene primernosti, ne bi štela za skladna z ustreznimi določbami MiFID II in povezane delegirane uredbe.“

27.   Vprašanje (člen 44a)

V skladu s členom 44a(2) mora prodajalec podrejenih kvalificiranih obveznosti zagotoviti, da naložba neprofesionalne stranke v podrejene kvalificirane obveznosti ne presega določene omejitve njenega portfelja finančnih instrumentov.

V skladu s členom 44a(4) portfelj finančnih instrumentov stranke vključuje gotovinske vloge in finančne instrumente, izključuje pa katere koli finančne instrumente, ki služijo kot zavarovanje. Ali izraz „finančni instrumenti, ki služijo kot zavarovanje“ vključuje finančne instrumente, ki jih je stranka dala kot zavarovanje, ali tudi finančne instrumente, ki jih je stranka prejela kot zavarovanje?

Odgovor

Pomen izraza „služijo kot zavarovanje“ iz člena 44a(4) se nanaša na finančne instrumente, ki so bili neprofesionalni stranki dani kot zavarovanje.

Finančne instrumente, ki jih je tretja oseba dala kot zavarovanje neprofesionalni stranki, je treba za namen omejitev glede imetništva podrejenih kvalificiranih obveznosti v skladu s členom 44a(2) izključiti iz njenega portfelja finančnih instrumentov. Če pride do izgube na teh finančnih instrumentih, to ne bo neposredno vplivalo na finančno stanje neprofesionalne stranke, saj so instrumenti, ki služijo kot zavarovanje, le osnovni vrednostni papir, ki zavaruje dolg tretje osebe do neprofesionalne stranke. Zato je treba zavarovanje, ki je neprofesionalni stranki dano kot zavarovanje, izključiti iz portfelja finančnih instrumentov za izračun dovoljenih omejitev pri naložbah v podrejene kvalificirane obveznosti.

Finančni instrumenti, ki jih neprofesionalna stranka da kot zavarovanje lastnega dolga do tretje osebe, pa ne bi smeli biti izključeni iz finančnega portfelja neprofesionalne stranke, saj vsako izgubo na teh instrumentih neposredno prevzame neprofesionalna stranka. Te instrumente bo treba neprofesionalni stranki vrniti, ko bo dolg neprofesionalne stranke do tretje osebe ugasnil. Zato je dano zavarovanje s strani neprofesionalne stranke pomembno za izračun dovoljenih omejitev pri naložbah v podrejene kvalificirane obveznosti.

28.   Vprašanje (člen 44a)

Ali je mogoče pri prenosu DSRB v nacionalno pravo združiti možnosti iz odstavkov 1 do 4 in odstavka 5 člena 44a? Ali je na primer mogoče minimalno nominalno vrednost iz odstavka 5 še povečati z dodatnim pogojem naložbe, ki ne presega 10 % celotnega naložbenega portfelja, kot je navedeno v odstavku 2(b) člena 44a?

Odgovor

V uvodni izjavi 16 Direktive (EU) 2019/879 je pojasnjeno, da se člen 44a(1) do (4) in člen 44a(5) ne bi smela prenesti kumulativno, temveč določata alternativni možnosti. Vendar pa lahko država članica za izboljšanje zaščite malih vlagateljev določi minimalni nominalen znesek podrejenih kvalificiranih obveznosti, ki je višji od zneska 50 000 EUR, če se odloči za prenos člena 44a(5) (glej tudi odgovor na vprašanje 16 Obvestila Komisije z dne 29. septembra 2020).

29.   Vprašanje (člen 44a)

Ali se minimalni nominalni znesek v višini najmanj 50 000 EUR iz člena 44a(5) nanaša na posamezno obveznost ali na skupino obveznosti (vrednost svežnja)?

Odgovor

Pravilo o minimalnem nominalnem znesku velja za vsak posamezni finančni instrument, ki izpolnjuje pogoje za podrejeno kvalificirano obveznost. Utemeljitev tega pravila je navedena v uvodni izjavi 16 Direktive (EU) 2019/879:

„Da bi zagotovili, da mali vlagatelji ne vlagajo pretirano v dolžniške instrumente, ki izpolnjujejo pogoje za MREL, bi morale države članice zagotoviti, da je minimalna nominalna vrednost takšnih instrumentov razmeroma visoka (...) [poudarek dodan].“

30.   Vprašanje (člen 44a)

Če se država članica odloči za prenos odstavka 6 člena 44a, ali ne bi smela prenesti tudi zahtev iz odstavkov 1, 2(a), 3 in 4 istega člena?

Odgovor

Možnost iz člena 44a(6) je na voljo le, če je izpolnjen tam določen prag 50 milijard EUR (glej vprašanje 19 Obvestila Komisije z dne 29. septembra 2020). V skladu s to možnostjo mora država članica poleg splošnih pravil o zaščiti vlagateljev, določenih v MiFID, uporabiti le minimalno zahtevo glede začetne naložbe v višini 10 000 EUR iz točke (b) člena 44a(2).

Vendar lahko ta država članica uporabi nekatere dodatne zahteve iz člena 44a(1) do (5), npr. preizkus primernosti iz člena 44a(1) ali pravilo glede minimalnega nominalnega zneska za podrejene kvalificirane obveznosti, nižje od 50 000 EUR. To opravičuje utemeljitev, da člen 44a(6) neprofesionalnim strankam zagotavlja nižjo zaščito v primerjavi z dvema glavnima alternativnima možnostma iz člena 44a(1) do (4) in člena 44a(5).

Hkrati je treba to možnost uporabiti skupaj z eno od možnosti iz člena 44a(1) do (4) ali člena 44a(5) za podrejene kvalificirane obveznosti, ki jih izdajo subjekti s sedežem v drugi državi članici, za katere ne velja obravnava, določena z možnostjo iz člena 44a(6) (glej vprašanje 12 Obvestila Komisije z dne 29. septembra 2020).

31.   Vprašanje (člen 44a)

Če se država članica odloči za prenos člena 44a(6) DSRB, ali bi bila katera koli stranka, ki želi kupiti podrejeno kvalificirano obveznost, stranka v skladu s členom 44a(2)(b)?

Odgovor

Če kupec podrejenih kvalificiranih obveznosti ni neprofesionalna stranka, kot je opredeljeno v točki (11) člena 4(1) MiFID, se člen 44a(6) ne uporablja, saj prodaja strankam, ki niso neprofesionalne stranke, ne spada na področje uporabe člena 44a(1), od katerega člen 44a(6) odstopa. Poleg tega veljajo tudi zahteve za zaščito vlagateljev, določene v MiFID.

32.   Vprašanje (člen 44a)

Ali bi bilo treba pri členu 44a(6) prag 50 milijard EUR izračunati glede na vrednost bilančne vsote subjektov pred reševanjem, ob začetku reševanja ali ob izdaji podrejenih kvalificiranih obveznosti?

Odgovor

Člen 44a(6) DSRB določa specifično možnost bolj omejenega prenosa, namenjeno državam članicam z majhnimi in manj likvidnimi trgi, kot se odraža v pragu v višini 50 milijard EUR, določenem v navedenem členu. Ta prag bi morala država članica oceniti ob prenosu Direktive (EU) 2019/879. Ker je ta možnost prenosa pogojena s pragom, morajo države članice redno spremljati in ocenjevati, ali njihov trg dosega prag v višini 50 milijard EUR in ali je uporaba možnosti iz člena 44a(6) DSRB še vedno upravičena. Če pogoj glede praga ni več izpolnjen, bi morala država članica izbrati eno od dveh glavnih alternativnih možnosti za prenos člena 44a DSRB in določiti navedena pravila v nacionalni zakonodaji (glej vprašanje 20 Obvestila Komisije z dne 29. septembra 2020).

G.   VPRAŠANJA V ZVEZI Z MINIMALNO ZAHTEVO GLEDE KAPITALA IN KVALIFICIRANIH OBVEZNOSTI

(a)    Kvalificirane obveznosti

33.   Vprašanje (člena 45b in 45f)

Člena 45b in 45f DSRB določata merila glede kvalificiranih obveznosti za subjekte v postopku reševanja in za podrejene družbe subjektov v postopku reševanja, ki sami niso subjekti v postopku reševanja. Katera merila primernosti veljajo za subjekte, katerih načrt reševanja določa njihovo prenehanje po običajnih insolvenčnih postopkih? Kako bi bilo treba obravnavati dodatne kapitalske zahteve, določene v členu 104a CRD IV, pri določanju cilja za MREL za te subjekte, če take dodatne kapitalske zahteve za ta subjekt niso določene na posamični podlagi?

Odgovor

DSRB določa le dva sklopa meril primernosti za namene skladnosti z MREL:

—	člen 45b(1) do (3) DSRB določa merila primernosti, ki veljajo za subjekte v postopku reševanja,

—	člen 45f(2) DSRB pa določa merila primernosti, ki veljajo za institucije, ki so podrejene družbe subjekta v postopku reševanja ali subjekta v tretji državi, vendar same niso subjekti v postopku reševanja.

Ker ni posebnih meril primernosti za subjekte, katerih načrt reševanja določa njihovo prenehanje v skladu z drugim pododstavkom člena 45c(2) DSRB, bi bilo treba ustrezno uporabljati ta dva sklopa meril. Za subjekte, ki niso podrejene družbe subjekta v postopku reševanja, se uporabljajo merila iz člena 45b(1) do (3) DSRB. To velja za subjekte, ki so nadrejene družbe, niso del skupine, nad katero se izvaja nadzor na konsolidirani podlagi, ali so podrejene družbe nadrejene družbe, za katere načrt reševanja določa tudi njeno prenehanje. Za subjekte, ki so podrejene družbe subjekta v postopku reševanja, je treba uporabljati merila iz člena 45f(2) DSRB.

V vsakem primeru bi bilo treba merila primernosti uporabiti glede na posebne okoliščine primera. Na primer, za subjekte, ki niso podrejene družbe subjekta v postopku reševanja, merilo iz člena 72b(2)(b)(i) CRR (uporablja se v skladu s členom 45b(1) DSRB), ki ne dovoljuje, da bi bile kvalificirane obveznosti v lasti subjektov, vključenih v isto skupino za reševanje, morda ne velja, saj v tem primeru likvidacijski subjekt ni del skupine za reševanje. Podobno za subjekte, ki so podrejene družbe subjekta v postopku reševanja, omejitve iz člena 45f(2) DSRB glede lastništva kvalificiranih obveznosti s strani subjekta v postopku reševanja in obstoječih delničarjev ter kapitala s strani tretjih oseb niso pomembne. V teh primerih ni treba zagotovitvi, da izvajanje pooblastil za odpis in konverzijo ne vpliva na nadzor podrejene družbe s strani subjekta v postopku reševanja, saj bo v primeru propada podrejena družba prenehala.

Kadar pristojni organ niso naložili dodatnih kapitalskih zahtev v skladu s členom 104a CRD IV na isti podlagi, na kateri bo sprejeta odločitev glede MREL, bi morali organi za reševanje šteti, da so dodatne kapitalske zahteve za ta subjekt enake nič. Če pa organi za reševanje menijo, da določitev MREL ob upoštevanju samo bonitetnih zahtev, ki se uporabljajo na posamični podlagi, med drugim ne bi dovolj odražala poslovnega modela ali profila tveganja subjekta, kot je navedeno v točki (d) člena 45c(1) DSRB, lahko v skladu s členom 45c(2) DSRB ocenijo, ali bi bilo treba MREL omejiti na znesek za pokrivanje izgub, in jo zvišajo, da ustrezno odraža zadevni del konsolidirane dodatne kapitalske zahteve, ki jo je določil pristojni organ v skladu s členom 104a CRD IV. Glej tudi odgovor na vprašanje 35 iz Priloge k Obvestilu Komisije z dne 29. septembra (13).

34.   Vprašanje (člen 45b)

Kakšen je medsebojni vpliv, če obstaja, morebitnega zmanjšanja 8‐odstotne zahteve glede TLOF v členu 45b(4) DSRB in morebitnega dovoljenja za uporabo nadrejenih obveznosti do 3,5 % za izpolnitev minimalne zahteve glede TLAC iz člena 72b(3) CRR? Ali je treba za GSPI vedno odobriti oba skupaj, četudi za dovoljenje le delno, če ocena glede tega, da noben upnik ne sme biti na slabšem, to dopušča?

Odgovor

Dovoljenje za uporabo prednostnih obveznosti do 3,5 % zneska skupne izpostavljenosti tveganju za izpolnjevanje minimalne zahteve glede TLAC iz člena 72b(3) CRR in zmanjšanje minimalne zahteve za podrejenost iz člena 45b(4) DSRB se lahko odobrita skupaj.

Podlaga za dovoljenje in znižanje je enaka, tj. pogoji iz točk (a) do (c) člena 72b(3) CRR, ki se nanašajo na neobstoj tveganja kršitve načela, da noben upnik ne sme biti na slabšem. Vendar se dovoljenje in znižanje uporabljata za različne zahteve, kar bi lahko pomenilo različne nominalne zneske. Tako je mogoče, da so pogoji iz člena 72b(3) CRR lahko izpolnjeni za eno zahtevo, za drugo pa niso izpolnjeni ali pa so izpolnjeni le delno.

Zato, čeprav se dovoljenje in znižanje dejansko lahko odobrita tako za izpolnjevanje minimalne zahteve glede TLAC v skladu s členom 92a CRR kot za določitev veljavne ravni podrejenosti v skladu s členom 45b(4) DSRB, DSRB ne določa, da ju je treba odobriti skupaj. V obeh primerih je treba izpolniti veljavne zakonsko določene pogoje iz točk (a) do (c) člena 72b(3) CRR.

35.   Vprašanje (člen 45b)

V DSRB je zdaj uporabljen izključno izraz „skupne obveznosti, vključno s kapitalom“, medtem ko je bil prej v členu 45(1) DSRB I uporabljen izraz „vse obveznosti in lastna sredstva“. Ali je bila ta sprememba izključno semantična ali pa predstavlja bistveno spremembo načina izračuna zneskov?

Odgovor

V angleški različici DSRB I je člen 45(1) vključeval izraz „vse obveznosti in lastna sredstva“, ki pa je bil nadomeščen z Direktivo (EU) 2019/879. Z Direktivo (EU) 2019/879 je bilo besedilo usklajeno z drugimi določbami DSRB I in DSRB, kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2019/879, kjer se uporablja izraz „skupne obveznosti, vključno s kapitalom“. Ta sprememba ne spreminja pomena tega izraza, ki ga je zato treba razumeti enako v celotni DSRB.

(b)    Določitev MREL

36.   Vprašanje (člen 45c)

Ali potrjujete, da izraz „kritične ekonomske funkcije“, uporabljen v členu 45c, ni nov izraz in da ima enak pomen kot izraz „kritične funkcije“, ki se že uporablja in je opredeljen v drugih določbah DSRB?

Odgovor

Izraz „kritične ekonomske funkcije“ oziroma „ključne ekonomske funkcije“, uporabljen v osmem pododstavku člena 45c(3) in osmem pododstavku člena 45c(7), je treba razumeti na enak način kot izraz „kritične funkcije“, ki se uporablja po vsej DSRB, kot je opredeljeno v členu 2(1)(35).

37.   Vprašanje (člen 45c)

Člen 45c(2) zahteva, da mora organ za reševanje, kadar je prednostna strategija reševanja prenehanje subjekta, oceniti, ali je upravičeno omejiti njegovo MREL na znesek za pokrivanje izgub.

Ali drži, da kadar organ za reševanje oceni, da ni upravičeno omejiti MREL teh subjektov na znesek za pokrivanje izgube, člen 45c(2) ne zahteva, da se strategija v načrtu reševanja spremeni iz likvidacije v reševanje, ampak namesto tega organu za reševanje omogoča, da določi zahtevo MREL, ki je višja od zneska za pokrivanje izgube?

Odgovor

Drugi in tretji pododstavek člena 45c(2) opredeljujeta, kako določiti MREL za subjekte, katerih načrt reševanja določa njihovo prenehanje v primeru propada.

V skladu s to določbo mora organ za reševanje oceniti, ali je za te subjekte upravičeno omejiti MREL na znesek za pokrivanje izgube iz točke (a) prvega pododstavka člena 45c(2). Pri tej oceni morajo organi za reševanje zlasti oceniti morebiten vpliv take MREL na finančno stabilnost in tveganje za širjenje negativnih posledic po finančnem sistemu. Če po tej oceni organ za reševanje ugotovi, da omejitev MREL teh subjektov na znesek za pokrivanje izgube ni upravičena, lahko določi MREL nad zneskom, ki bi izhajal iz člena 45c(3)(a)(i) in (b)(i) ali bil v skladu s členom 45c(7)(a)(i) in (b)(i). Glej tudi vprašanje 37 Obvestila Komisije z dne 29. septembra 2020 (14).

38.   Vprašanje (člen 45c)

Drugi pododstavek člena 45c(2) od organov za reševanje zahteva, da ocenijo, ali je upravičeno omejiti MREL za subjekte, ki bodo prenehali po običajnih insolvenčnih postopkih, na znesek za pokrivanje izgube. Tretji pododstavek te določbe nadalje zahteva, da organi za reševanje preučijo morebiten vpliv na finančno stabilnost in tveganje za širjenje negativnih posledic po finančnem sistemu.

Ali je treba to oceno izvesti z uporabo:

—	splošnega pristopa, pri katerem se izračuna en sam dodatek, ki se nato prišteje znesku za pokrivanje izgube vsakega subjekta, za katerega se načrtuje, da bo prenehal po običajnem insolvenčnem postopku v okviru pristojnosti organa za reševanje, ali

—	posebnega pristopa, pri katerem se odločitve za določitev dodatka in njegovo kalibracijo sprejemajo za vsak primer posebej?

Odgovor

Drugi in tretji pododstavek člena 45c(2) ki določata, kako določiti MREL za subjekte, katerih načrt reševanja določa njihovo prenehanje v primeru propada, je treba uporabljati za vsak primer posebej. To je splošno temeljno načelo določb DSRB o določitvi MREL.

To ne posega v možnost, da imajo organi za reševanje v zvezi s to zadevo notranje politike, ki se nato uporabljajo za posamezne primere.

39.   Vprašanje (člen 45c)

Ali je pri izračunu zneska za dokapitalizacijo pravno mogoče določiti stroge zgornje meje za morebitno zmanjšanje zneska skupne izpostavljenosti tveganju in mere skupne izpostavljenosti po reševanju za namene petega pododstavka člena 45c(3) ali bi morali znesek skupne izpostavljenosti tveganju in mere skupne izpostavljenosti vedno izračunati na podlagi dejanskega zmanjšanja bilance stanja ob upoštevanju zneska za pokrivanje izgube?

Odgovor

V skladu s prvim pododstavkom člena 45c(3) bi moral znesek za dokapitalizacijo po izvajanju preferenčne strategije reševanja obnoviti skladnost z zahtevami glede kapitala in količnika finančnega vzvoda subjekta.

Pri določanju zneska za dokapitalizacijo kot del kalibracije MREL peti pododstavek člena 45c(3) določa, da se znesek skupne izpostavljenosti tveganju in mera skupne izpostavljenosti prilagodita morebitnim spremembam, ki izhajajo iz ukrepov za reševanje, predvidenih v načrtu reševanja (tj. odločitev, da se institucija začne reševati, uporaba instrumenta za reševanje ali izvajanje enega ali več pooblastil za reševanje, kot je opredeljeno v členu 2(1)(40)).

To pomeni, da je treba vsako prilagoditev zneska za dokapitalizacijo izvesti za vsak primer posebej in v skladu z morebitnimi spremembami, ki izhajajo iz načrtovanih ukrepov za reševanje. Ob načrtovanju reševanja in kalibracije MREL mora prilagoditev zneska za dokapitalizacijo temeljiti na ocenah potreb po dokapitalizaciji po reševanju (tj. ocenah kakršnega koli povečanja ali zmanjšanja skupne bilančne vsote in drugih sprožilcev za spremembe zahtev glede kapitala in zahtev glede količnika finančnega vzvoda subjekta po reševanju). Zato bi uporaba člena 45c(3) na način, ki je skladen z zakonodajnim namenom in strukturo MREL, pomenila, da so pri izračunu zneska za dokapitalizacijo pričakovane izgube pri reševanju, ki vodijo v zmanjšanje bilance stanja, kot je navedeno v točki (a) petega pododstavka, enake znesku za pokrivanje izgube, izračunanem v skladu s točkama (a)(i) in (b)(i) prvega pododstavka.

40.   Vprašanje (člen 45c)

V skladu z odstavkoma 3 in 7 člena 45c je kalibracija zunanje in notranje MREL enaka. Ali je za subjekte, ki so v pristojnosti organa za reševanje, pravno mogoče, da ta organ za reševanje vključi blažilnik za zaupanje trga iz šestega pododstavka teh določb samo v posebnih primerih (npr. z uporabo meril, povezanih z odvisnostjo podrejene družbe o grosističnega financiranja)?

Odgovor

Pri kalibraciji zunanje in notranje MREL člen 45c(3) in (7) določa, da ima organ za reševanje pooblastilo za povečanje zneska za dokapitalizacijo, ki je izračunan na podlagi zneska skupne izpostavljenosti, in sicer za znesek, ki je zadosten za ohranitev tržnega zaupanja. V skladu s temi določbami gre za diskrecijsko pooblastilo, ki bi ga moral organ za reševanje uporabiti za vsak primer posebej. To ne posega v možnost, da imajo organi za reševanje notranje politike o tej zadevi, ki se nato uporabljajo za posamezne primere.

41.   Vprašanje (člen 45c)

Ali lahko pojasnite, kako bi moral organ za reševanje upoštevati merila iz člena 45c(6), ko ocenjuje, ali bi zahteve iz odstavka 5 navedenega člena uporabil za subjekt v postopku reševanja, ki ni GSPI, del GSPI ali banka na najvišji ravni?

Odgovor

Pri odločanju, ali naj se zahteve iz člena 45c(5) uporabijo za subjekt v postopku reševanja, ki ni GSPI, del GSPI ali del skupine v postopku reševanja, kater bilančna vsota presega 100 milijard EUR (banka na najvišji ravni), je ključni dejavnik pri odločitvi organa za reševanje ocena, da se razumno pričakuje, da bi propad zadevnega subjekta pomenil sistemsko tveganje.

Poleg te ocene mora organ za reševanje upoštevati tudi naslednja merila:

—	razširjenost vlog in odsotnost dolžniških instrumentov v modelu financiranja,

—	v kakšnem obsegu je omejen dostop do kapitalskih trgov za kvalificirane obveznosti,

—	v kakšnem obsegu se zadevni subjekt v postopku reševanja zanaša na navaden lastniški temeljni kapital za izpolnitev MREL.

Ker odločitev, ki jo sprejme organ za reševanje, pomeni, da bodo za zadevni subjekt v postopku reševanja veljale strožje zahteve glede kalibracije MREL (člen 45c(5)) in podrejenosti (člen 45b(4), (7) in (8)), ta merila pomagajo zagotoviti, da je takšna odločitev sorazmerna s cilji, ki jih je treba doseči, in upošteva značilnosti zadevnega subjekta. Zato bi se lahko štelo, da kadar so izpolnjena zgoraj omenjena merila v zvezi s subjektom v postopku reševanja (tj. razširjenost vlog pri financiranju, omejen dostop do dolžniških trgov, odvisnost od navadnega lastniškega temeljnega kapitala za izpolnitev MREL), organ za reševanje ne bi smel uporabljati zahtev iz člena 45c(5) za tak subjekt, če bi to povzročilo nesorazmerno MREL. Ta zaključek ne bi smel biti samodejen, ampak odvisen od specifičnega položaja v konkretnem primeru.

Tri zgoraj navedena merila je mogoče najti tudi v členu 45m(7), kjer se uporabljajo za splošno določanje sorazmerne dolžine prehodnih obdobij. Na merila iz člena 45m(7) se sklicuje tretji pododstavek člena 45m(1) in se uporabljajo tudi na določitev prehodnih obdobij, ki se končajo po 1. januarju 2024. Kljub temu pa morajo organi za reševanje pri tej posebni odločitvi o podaljšanju prehodnega obdobja po 1. januarju 2024 upoštevati tudi naslednje:

—	razvoj finančnega položaja subjekta,

—	možnosti, da bo subjekt lahko zagotovil skladnost z MREL in njegovo podrejeno komponento v razumnem roku,

—	zmožnost nadomestitve obveznosti, ki ne izpolnjujejo več ustreznih meril primernosti ali zapadlosti, in v primeru nezmožnosti, ali je ta nezmožnost omejena na posamezen primer ali posledica motenj na trgu.

Zato določitev prehodnih obdobij, ki se končajo po 1. januarju 2024, v skladu s tretjim pododstavkom člena 45m(1) organu za reševanje sama po sebi ne preprečuje odločitve, da bo za isti subjekt v postopku reševanja uporabil zahteve iz člena 45c(5). Podobno ima lahko subjekt v postopku reševanja, za katerega se uporabljajo zahteve iz člena 45c(5), prehodno obdobje, ki se konča po 1. januarju 2024, kot je določeno v skladu s členom 45m(7).

42.   Vprašanje (člen 45c)

Ali se morajo za namene člena 45c(10) organi za reševanje in pristojni organi medsebojno posvetovati ali bi morali organi za reševanje zahtevati potrebne informacije od zadevne institucije?

Odgovor

Člen 45c(1) pojasnjuje, da mora MREL, katere kalibracija je podrobno opisana v naslednjih odstavkih člena 45c, določiti organ za reševanje po posvetovanju s pristojnim organom. Poleg tega lahko organi za reševanje za kalibracijo MREL v skladu s členoma 3(4) in 90(1) od pristojnih organov zahtevajo potrebne informacije za izpolnjevanje nalog v skladu z uredbo DSRB.

(c)    Določitev MREL za subjekte v postopku reševanja v okviru GSPI

43.   Vprašanje (člen 45d)

Kaj pomeni izraz „del GSPI“ iz člena 45d(1)?

Odgovor

GSPI so opredeljene v členu 2(1)(83c) DSRB s sklicevanjem na člen 4(1)(133) CRR. Slednja določba opredeljuje GSPI kot tiste, ki so opredeljene v skladu s členom 131(1) in (2) CRD IV. Člen 131(1) CDR IV od držav članic zahteva, da imenujejo organe, ki so pristojni, da na konsolidirani podlagi določijo GSPI v njihovi jurisdikciji. Člen 131(2) določa metodologijo za ta namen.

Člen 131(1) CRD IV določa, da morajo biti GSPI:

(a)	skupina, na čelu katere je EU nadrejena institucija, EU nadrejeni finančni holding ali EU nadrejeni mešani finančni holding, ali

(b)	institucija, ki ni podrejena družba EU nadrejene institucije, EU nadrejenega finančnega holdinga ali EU nadrejenega mešanega finančnega holdinga.

Možnost iz točke (b) zgoraj je bila vključena, da bi zajela teoretični primer, v katerem je GSPI samostojna banka. Zato je subjekt v postopku reševanja, ki je „del GSPI“, subjekt, ki sam ni GSPI v skladu s točko (b) člena 131(1) CRD IV, vendar je del bonitetne konsolidacije GSPI v skladu s točko (a) te določbe. V praksi to postane pomembno, ko je kot subjekt v postopku reševanja opredeljen ne le subjekt iz točke (a) člena 131(1) CRD IV, temveč tudi drug subjekt iz skupine GSPI, tj. kadar se upošteva strategija reševanja z več vstopnimi točkami. V tem primeru bi moral za oba subjekta v postopku reševanja veljati člen 45d DSRB.

44.   Vprašanje (člena 45d in 45h)

Kaj je „subjekt GSPI, ki pripada isti GSPI“, kot je omenjeno v členih 45d(4) in 45h(2) DSRB?

Odgovor

GSPI so opredeljene v členih 2(1)(83c) DSRB in 4(1)(133) CRR s sklicevanjem na člen 131(1) in (2) CRD IV.

V členu 4(1)(136) CRR je subjekt GSPI opredeljen kot „subjekt s pravno osebnostjo, ki je GSPI ali je del GSPI ali GSPI zunaj EU“.

Te opredelitve so pomembne pri uporabi člena 45d(4) in člena 45h(2) DSRB. V praksi te določbe zajemajo situacijo, ko skupina, ki jo vodi GSPI, vsebuje več kot en subjekt v postopku reševanja (običajno samo GSPI in enega ali več drugih subjektov), tj. kadar se upošteva strategija reševanja z več vstopnimi točkami.

45.   Vprašanje (člen 45d)

Kakšen je pomen izraza „nadrejeni subjekt v Uniji“ v členu 45d(4)(b)? Ali se nanaša na nadrejeno družbo v Uniji ali na nadrejeno institucijo v Uniji?

Odgovor

Izraz „nadrejeni subjekt v Uniji“ iz člena 45d(4)(b) je nadrejena družba v Uniji, kot je opredeljena v členu 2(1)(85).

(d)    Uporaba notranje MREL v zvezi s subjekti, ki sami niso subjekti v postopku reševanja

46.   Vprašanje (člen 45f)

V skladu s točko (ii) člena 45f(2)(a) DSRB mora obveznost izpolnjevati merila podrejenosti iz člena 72b(2)(d) CRR, da bi lahko bila skladna z notranjo MREL.

Hkrati točka (iii) člena 45f(2)(a) DSRB določa, da morajo biti kvalificirane obveznosti za notranjo MREL, „ki so v običajnem insolvenčnem postopku razvrščene za obveznostmi, ki ne izpolnjujejo pogoja iz točke (i) in ki niso primerne za kapitalske zahteve“.

Vendar se merilo iz točke (i) ne nanaša na razvrstitev v primeru insolventnosti. Nanaša se na obveznosti, „ki se izdajo subjektu v postopku reševanja in jih ta kupi bodisi neposredno bodisi posredno prek drugih subjektov v isti skupini v postopku reševanja, ki so obveznosti kupili od subjekta, za katerega velja ta člen, ali se izdajo obstoječemu delničarju, ki ni del iste skupine v postopku reševanja, in jih ta kupi, kolikor izvajanje pooblastila za odpis ali konverzijo v skladu s členi 59 do 62 ne vpliva na nadzor, ki ga subjekt v postopku reševanja izvaja nad podrejeno družbo“. Zato imajo obveznosti iz točke (i) člena 45f(2)(a) lahko katero koli razvrstitev.

Ali je pravilno, da je razvrstitev iz točke (iii) člena45f (2)(a) DSRB odvisna od razvrstitve instrumentov, ki ne izpolnjujejo merila iz točke (i) iste določbe, tj. da je razvrstitev, potrebna za instrumente notranje MREL, odvisna od razvrstitve instrumentov, ki jih je podrejeno podjetje dejansko izdalo zunaj skupine v postopku reševanja? To bi pomenilo, da je treba razvrstitev, ki je potrebna za izpolnjevanje potreb notranje MREL, oceniti za vsako institucijo posebej.

Odgovor

Skupna obravnava točk (i), (ii) in (iii) člena 45f(2)(a) DSRB postavlja naslednje zahteve v zvezi z razvrstitvijo kvalificiranih obveznosti v primeru insolventnosti za notranjo MREL:

—	izpolniti morajo merilo splošne podrejenosti iz člena 72b(2)(d) CRR, tj. podrejenost izključenim obveznostim iz člena 72a(2) CRR, v skladu s točko (ii) člena 45f(2)(a) DSRB.

—	izpolniti morajo dodatno merilo podrejenosti na podlagi točk (i) in (iii) člena 45f(2)(a) DSRB tako, da morajo biti podrejene vsem obveznostim, ki niso primerne za notranjo MREL in ki niso kapital.

Utemeljitev posebne zahteve glede podrejenosti je zagotoviti, da se kvalificirane obveznosti za notranji MREL ne obravnavajo pari passu z drugimi podrejenimi obveznostmi, ki niso primerne za notranjo MREL v skladu s točko (i) člena 45f(2)(a). To bo ublažilo tveganja za terjatve na podlagi tega, da noben upnik ne sme biti na slabšem, če se kvalificirane obveznosti za notranjo MREL odpišejo ali konvertirajo v skladu s členom 59(1)(a) in (1a) neodvisno od ukrepa za reševanje (tj. ko postane poslovanje neuspešno), saj bi lahko v tem primeru odpisali ali konvertirali le te kvalificirane obveznosti.

47.   Vprašanje (člen 45f)

Ali so pri zneskih navadnega lastniškega temeljnega kapitala in drugega kapitala iz člena 45f(2)(b) DSRB upoštevani odbitki, izvedeni v skladu s členi 36, 56 in 66 CRR?

Odgovor

Za izpolnjevanje zunanje in notranje MREL je treba sklic na „kapital“ razlagati v skladu s členom 2(1)(38) DSRB, ki se sklicuje na opredelitev iz točke (118) člena 4(1) CRR, ob upoštevanju morebitnih dodatnih pogojev, določenih v DSRB, kot so tisti v točki (ii) člena 45f(2)(b).

V tem okviru točka (118) člena 4(1) CRR določa, da „kapital“ pomeni vsoto temeljnega in dodatnega kapitala. Iz ustreznih določb CRR o izračunu temeljnega kapitala (člen 25) in dodatnega kapitala (člen 71) je jasno, da so zneski izraženi po odbitkih iz členov 56 oziroma 66 CRR.

Poleg tega točka (68a) člena 2(1) DSRB opredeljuje „navaden lastniški temeljni kapital“ s sklicem na člen 50 CRR, medtem ko slednji pojasnjuje, da se navadni lastniški temeljni kapital izračuna po odbitkih iz člena 36 CRR.

48.   Vprašanje (člen 45f)

Kakšna je razlika med odstavkoma 3 in 4 člena 45f?

Odgovor

Razlikovanje med odstavkoma 3 in 4 člena 45f je povezano z lastniškim razmerjem med podrejeno družbo, za katero bi se lahko opustila notranja MREL, in njeno vmesno ali končno nadrejeno družbo.

Odstavek 3 se nanaša na možnost opustitve notranje MREL, kadar sta podrejena družba in subjekt v postopku reševanja v isti državi članici, in določa pogoje, ki omogočajo takšno opustitev.

Odstavek 4 se nanaša na možnost opustitve notranje MREL, kadar sta podrejena družba in vmesna nadrejena družba v isti državi članici, medtem ko ima končna nadrejena družba (subjekt v postopku reševanja) sedež v drugi državi članici. Odstavek 3 se torej nanaša na neposredno lastniško strukturo, odstavek 4 pa na tako imenovano razpršeno strukturo („daisy chain“) v več kot eni državi članici.

49.   Vprašanje (člen 45f)

V skladu s členom 45f lahko organ za reševanje opusti uporabo notranje MREL v dveh primerih:

—	kadar imata subjekt v postopku reševanja in podrejena družba sedež v isti državi članici (odstavek 3);

—	kadar imata podrejena družba in njena nadrejena družba sedež v isti državi članici, tudi če subjekt v postopku reševanja nima sedeža v isti državi članici, če nadrejena družba med drugim izpolnjuje notranjo MREL na podkonsolidirani podlagi (odstavek 4).

Toda v zvezi z jamstvi iz odstavka 5 člena 45f BRRD izrecno določa njihovo odobritev le v prvonavedenem položaju, in sicer, če imata subjekt v postopku reševanja in podrejena družba sedež v isti državi članici.

Ni jasno, zakaj je v primeru čezmejnih skupin v postopku reševanja mogoče odobriti opustitve (kar se lahko šteje za „bolj tvegan“ pristop), ni pa mogoče dovoliti skladnosti z notranjo MREL z jamstvom (kar se šteje za „manj tvegan“ pristop).

Ali lahko organ za reševanje podrejene družbe dovoli, da se zahteva iz člena 45(1) v celoti ali delno izpolni z jamstvom, ki ga zagotovi njena nadrejena družba v skladu s pogoji iz člena 45f(5), čeprav subjekt v postopku reševanja nima sedeža v isti državi članici kot nadrejena družba?

Odgovor

Člen 45f(3) se nanaša na opustitve za notranjo MREL v primeru neposrednega lastništva med podrejeno družbo in subjektom v postopku reševanja v isti državi članici, medtem ko se člen 45f(4) nanaša na opustitve za notranjo MREL v primeru, ko imata podrejena družba in njena vmesna nadrejena družba sedež v isti državi članici, medtem ko je subjekt v postopku reševanja lahko v isti državi članici ali pa ne.

Glede možnosti, da podrejena družba delno ali v celoti izpolnjuje notranjo MREL z zavarovanimi jamstvi (člen 45f(5)), je določba izrecna za položaj neposrednega lastništva med podrejeno družbo in subjektom v postopku reševanja v isti državi članici, vendar ne zagotavlja enakovredne določbe za položaj, ko sta podrejena družba in njena vmesna nadrejena družba v isti državi članici.

Toda uporaba zavarovanih jamstev za izpolnitev notranje MREL bi morala biti mogoča tudi v slednjem primeru. Če je mogoče uporabiti opustitev med podrejeno družbo in njeno vmesno nadrejeno družbo v isti državi članici, bi morala biti v podobnih okoliščinah prav tako omogočena tudi uporaba zavarovanega jamstva, zlasti ker bi to podrejeni družbi s prejetjem ustreznih virov zagotovilo večjo zaščito kot popolna opustitev MREL.

50.   Vprašanje (člen 45f)

Kakšen je pri ocenjevanju merila za odobritev opustitev glede notranjih MREL iz točke (b) člena 45f(3) in (4) DSRB ali za uporabo zavarovanih jamstev v skladu s členom 45f(5) cilj za MREL, na podlagi katerega se bo ocenjevala skladnost med fazo povečevanja MREL do leta 2024? Ali je treba skladnost oceniti glede na končni cilj za MREL za leto 2024 ali glede na vmesni cilj za leto 2022?

Ali lahko organ za reševanje v katerem koli prehodnem obdobju, ki se morda določi, dovoli izpolnjevanje notranje MREL z jamstvi, če so izpolnjeni vsi drugi pogoji (razen skladnosti s ciljem za zunanjo MREL)?

Odgovor

Pri ocenjevanju skladnosti subjekta v postopku reševanja ali nadrejene družbe z MREL v členih 45e in členu 45(1), kot je določeno v točki (b) odstavka 3 oziroma 4 člena 45f, bi se morala upoštevati prehodna obdobja iz člena 45m.

Zato je treba pred letom 2024 skladnost z odstavkoma 3(b) in 4(b) člena 45f oceniti glede na vmesni zavezujoči cilj, določen v drugem pododstavku člena 45m(1).

To pomeni, da bi lahko za podrejeno družbo, ki ni subjekt v postopku reševanja, odobrili opustitev notranje MREL, če subjekt v postopku reševanja ali njena nadrejena družba izpolnjujeta vmesno zahtevo na konsolidirani podlagi in vse druge pogoje iz člena 45f(3) ali (4) v trenutku odločitve o opustitvi.

Enako velja za izpolnjevanje pogoja iz točke (b) člena 45f(3) pri oceni možnosti, da se dovoli, da se del ali celotna notranja MREL izpolni z zavarovanimi jamstvi v skladu s prvim pododstavkom člena 45f(5).

51.   Vprašanje (člen 45f)

V členu 45f(3) in (4) je naštetih več pogojev, ki bi omogočili opustitev uporabe člena 45f. Toda iz besedila direktive ni razvidno, ali bi se morali ti pogoji izpolniti kumulativno ali posamično.

Ali so pogoji iz odstavkov 3 in 4 člena 45f kumulativni ali pa izpolnjevanje katerega koli od navedenih pogojev zadostuje, da se omogoči opustitev uporabe člena 45f za podrejeno družbo, ki ni subjekt v postopku reševanja?

Odgovor

Da bi se zagotovila zadovoljiva raven previdnosti in zaščitnih ukrepov pri odobritvi opustitve za notranjo MREL ali pri dovoljenju uporabe zavarovanih jamstev, morajo biti pogoji iz člena 45f(3), (4) in (5) izpolnjeni kumulativno.

52.   Vprašanje (člen 45f)

Bi lahko pojasnili utemeljitev pogojev iz člena 45f(5) za uporabo zavarovanih jamstev za izpolnitev notranje MREL?

Odgovor

Člen 45f(5) pooblašča organ za reševanje podrejene družbe, da omogoči, da se njena notranja MREL delno ali v celoti izpolni z jamstvom, ki ga zagotovi zadevni subjekt v postopku reševanja, če imata subjekt v postopku reševanja in podrejena družba sedež v isti državi članici in sta del iste skupine v postopku reševanja ter če subjekt v postopku reševanja izpolnjuje svojo zunanjo MREL (glej tudi odgovor na vprašanje 49 zgoraj, če sta podrejena družba in njena vmesna nadrejena družba v isti državi članici).

Člen 45f(5) določa sklop pogojev, ki jih morajo izpolnjevati jamstva za zagotovitev, da so takšna jamstva učinkovita pri pokrivanju izgub podrejene družbe in njeni dokapitalizaciji, ko se sprožijo, ne glede na to, ali je v tistem trenutku subjekt v postopku reševanja sam v reševanju. Ti pogoji določajo naslednje:

—	znesek jamstva je enak znesku notranje MREL, ki ga nadomešča (točka (a)),

—	jamstvo je zavarovano vsaj do 50 % zneska jamstva (točka (c)),

—	za garancijo veljajo diskrecijski (tj. ugotovitev, da podrejena družba ni več uspešna – ko postane njeno poslovanje neuspešno) in samodejni sprožilci (tj. nezmožnost plačila dolgov ali drugih obveznosti, ko ti zapadejo), kar nastopi prej (točka (b)),

—

sprejme se le finančno zavarovanje, kot je opredeljeno v Direktivi 2002/47/ES Evropskega parlamenta in Sveta (15), tj. dogovori o prenosu lastniške pravice na finančnem zavarovanju ali dogovori o finančnem zavarovanju z vrednostnimi papirji (zastave). To zagotavlja večjo zaščito imetnika zavarovanja, saj je v skladu z navedeno direktivo tako zavarovanje izvršljivo, tudi če je subjekt v postopku reševanja insolventen ali je v postopku reševanja (točka (c)),

—	zavarovanje je visoko kakovostno (neobremenjeno, upoštevani so odbitki) (točki (d) in (e)),

—	dejanska zapadlost zavarovanja izpolnjuje enak pogoj zapadlosti kot kvalificirane obveznosti (točka (f)) in

—	za prenos zavarovanja ne sme biti ovir, vključno kadar se v zvezi s subjektom v postopku reševanja sprejme ukrep za reševanje (točka (g)).

53.   Vprašanje (člena 45f in 45f)

Ali je pravilno šteti, da izraz „takojšnji“, kot se uporablja v točki (c) odstavkov 3 in 4 člena 45f in v točki (f) člena 45g, ne velja le za prenos kapitala, temveč tudi za odplačilo obveznosti subjekta v postopku reševanja do podrejene družbe.

Odgovor

Pogoj za odobritev opustitve za notranjo MREL iz odstavkov 3(c) in 4(c) člena 45f in točke (f) člena 45g zagotavlja, da ne obstajajo sedanje ali predvidljive ovire (praktične ali pravne) za takojšen prenos kapitala na podrejeno družbo in takojšnje odplačilo njenih obveznosti s strani subjekta v postopku reševanja ali vmesnega nadrejenega podjetja.

(e)    Postopek za določitev MREL

54.   Vprašanje (člen 45h)

Člen 45h(1) navaja, da morajo organ za reševanje subjekta v postopku reševanja, organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, kadar ne gre za isti organ, in organi za reševanje podrejenih družb skupine v postopku reševanja, za katere velja zahteva iz člena 45f na posamični podlagi, storiti vse, kar je v njihovi moči, da bi sprejeli skupno odločitev. Ali bi bilo za čezmejne skupine primerno, da se pri prenosu v nacionalno pravo vključi določba, ki bo nacionalnemu organu za reševanje omogočila sodelovanje z vsemi ustreznimi organi?

Odgovor

Drugi pododstavek člena 88(5) že določa, da morajo člani, ki sodelujejo v kolegiju za reševanje, tesno sodelovati. Ta obveznost se nanaša na vse naloge iz člena 88(1), ki vključuje določitev MREL (točka (i) te določbe).

Določba, ki bi nacionalnim organom za reševanje omogočala sodelovanje z drugimi ustreznimi organi, torej ne bi bila v nasprotju z veljavnimi pravili DSRB.

55.   Vprašanje (člen 45h)

Člen 45h(2) DSRB se nanaša na člen 12 CRR. Vendar je bil s spremembami CRR z Uredbo (EU) 2019/876 navedeni člen 12 črtan.

Ali lahko potrdite, da bi se moral člen 45h(2) DSRB namesto tega sklicevati na člen 12a CRR?

Odgovor

Sklic na člen 12 CRR v členu 45h(2) DSRB je treba razumeti kot sklic na člen 12a CRR.

56.   Vprašanje (člen 45h)

Odstavka 4 in 5 člena 45h se uporabljata za odločitve organov za reševanje v primeru nestrinjanja glede konsolidirane MREL za skupino v postopku reševanja (zunanja MREL) oziroma glede individualne MREL subjektov skupine v postopku reševanja (notranja MREL).

Ali se odstavek 6 člena 45h uporablja, če hkrati ni sprejeta skupna odločitev o nobeni od zgoraj omenjenih zahtev?

Odgovor

Člen 45h(6) obravnava položaj, v katerem se organi za reševanje ne strinjajo tako glede ravni konsolidirane zahteve za skupino v postopku reševanja kot glede zahtev za podrejene družbe, ki niso subjekti v postopku reševanja. V tem primeru bodo organi za reševanje podrejenih družb sprejeli odločitev o individualni ravni MREL za podrejene družbe v skladu z odstavkom 5 (tj. z ustreznim upoštevanjem stališč organa za reševanje subjekta v postopku reševanja). Prav tako bo organ za reševanje subjekta v postopku reševanja sprejel odločitev o konsolidirani zahtevi za skupino v skladu s koraki iz odstavka 4.

(f)    Prehodne ureditve in ureditve po končanem reševanju

57.   Vprašanje (člen 45m)

V skladu s členom 45m(8) lahko organi za reševanje naknadno popravijo prehodno obdobje ali načrtovane cilje za MREL. Ali se ta določba nanaša samo na načrtovane cilje za MREL v skladu s členom 45m(6) ali je mogoče prvotno prehodno obdobje, določeno v skladu s členom 45m(1), naknadno popraviti?

Odgovor

Organi za reševanje lahko popravijo prvotno določeno prehodno obdobje v skladu s členom 45m(1) in ne le načrtovano MREL, sporočeno v skladu s členom 45m(6).

Sklic na „[o]b upoštevanju odstavka 1“ na začetku člena 45m(8) je bil uporabljen za zagotovitev, da organ za reševanje pri popravku prehodnega obdobja izpolnjuje pravila in merila, ki so v njem navedena.

58.   Vprašanje (člen 45m)

Ali se lahko vmesna ciljna raven, določena v skladu z drugim pododstavkom člena 45m(1), podaljša, če organi za reševanje v skladu s tretjim pododstavkom te določbe določijo prehodno obdobje, ki se konča po 1. januarju 2024?

Odgovor

Vmesno ciljno raven, določeno v drugem pododstavku člena 45m(1), morajo subjekti izpolniti 1. januarja 2022 in je organ za reševanje ne more podaljšati. Možnost določitve prehodnega obdobja, ki se konča po 1. januarju 2024, iz tretjega pododstavka člena 45m(1) velja samo za končno MREL.

Vendar je treba opozoriti, da mora vmesni cilj praviloma zagotavljati linearno povečevanje kapitala in kvalificiranih obveznosti do izpolnitve MREL. Zato podaljšanje prehodnega obdobja za končno MREL po 1. januarju 2024 vpliva na vmesni cilj, ki ga določijo organi za reševanje, saj vodi do nižjega vmesnega cilja, kot bi se določil, če bi se prehodno obdobje končalo 1. januarja 2024.

59.   Vprašanje (člen 45m)

V skladu z drugim pododstavkom člena 45m(1) „[v]mesne ciljne ravni praviloma zagotavljajo linearno povečevanje kapitala in kvalificiranih obveznosti zaradi približevanja zahtevi.“

Ali potrjujete, da se izraz „zahteva“ v tej določbi ne nanaša samo na splošno količinsko zahtevo, temveč tudi na podrejenost?

Odgovor

V skladu s prvim stavkom drugega pododstavka člena 45m(1) se vmesne ciljne ravni, ki jih določi organ za reševanje, nanašajo na zahteve iz členov 45e ali 45f (zunanja ali notranja MREL) in na zahteve, ki izhajajo iz uporabe člena 45b(4), (5) ali (7) (podrejenost), kot je ustrezno.

Pravilo, ki od organov za reševanje zahteva, da zagotovijo linearno povečevanje, velja za vse vmesne ciljne ravni, ki jih določi organ za reševanje. Zato mora vmesna ciljna raven, ki se nanaša na splošno kalibracijo MREL, zagotoviti linearno povečevanje do končne zunanje ali notranje MREL, ki jo določi organ za reševanje. Prav tako bi bilo treba za podrejenost določiti podrejeni vmesni cilj glede na končni cilj podrejenosti, ki ga določi organ za reševanje. Upoštevati je treba tudi minimalno zahtevo glede TLAC in najnižjo raven zahtev iz člena 45c(5) ali (6), ki jih je treba izpolniti do 1. januarja 2022, saj za vmesno ciljno raven ni mogoče določiti nižjega zneska od teh minimalnih zahtev (za vmesno ciljno raven se lahko določi znesek, ki je višji od teh minimalnih zahtev na podlagi pravila linearnega povečevanja).

H.   VPRAŠANJA V ZVEZI S POGODBENIM PRIZNANJEM REŠEVANJA S SREDSTVI UPNIKOV

60.   Vprašanje (člen 55)

Prvi pododstavek člena 55(1) določa, da morajo obveznosti, ki niso izključene s področja uporabe reševanja s sredstvi upnikov in za katere velja pravo tretje države, vključevati pogodbeno klavzulo, v skladu s katero nasprotna stranka priznava, da je obveznost lahko predmet pooblastil za odpis in konverzijo organov EU za reševanje, ter soglaša, da so taka pooblastila zanjo zavezujoča.

Drugi pododstavek člena 55(1) nadalje podeljuje organu za reševanje pooblastilo, da odobri opustitev te zahteve za subjekte, katerih MREL so enake znesku za pokrivanje izgub, pod pogojem, da se ustrezne obveznosti ne upoštevajo za izpolnjevanje MREL.

Ali bi bilo treba diskrecijsko pravico organa za reševanje iz drugega pododstavka člena 55(1) uporabiti za vsak primer posebej ali na splošno za vse subjekte, ki izpolnjujejo ustrezna merila?

Odgovor

Oceno iz drugega pododstavka člena 55(1) je treba opraviti za vsak primer posebej. Ta določba podeljuje organom za reševanje diskrecijsko pravico, da izvzetje uporabijo („lahko odločijo“) za subjekte, ki spadajo v ustrezno tam omenjeno kategorijo.

Poleg tega je izvzetje mogoče odobriti le, če lahko institucija izpolni svojo MREL s preostalimi obveznostmi. Ta element je treba preveriti, preden se odobri izvzetje, in to preverjanje je načeloma mogoče izvesti le za vsak primer posebej.

61.   Vprašanje (člen 55)

Ali se datum iz člena 55(1)(d) nanaša na Direktivo (EU) 2019/879 ali na DSRB I?

Odgovor

Točka (d) člena 55(1) se nanaša na DSRB I, ki je že vsebovala člen 55, saj se nanaša na prenos oddelka DSRB, ki vsebuje ta člen, ne na prenos samega člena. Novi člen 55, uveden z Direktivo (EU) 2019/879, nadomešča prejšnji člen 55 z novo različico te določbe, vendar ne nadomešča celotnega oddelka, v katerega spada člen 55.

62.   Vprašanje (člen 55)

Kako je treba razumeti izraz „razred“ iz petega pododstavka člena 55(2)? Ali se nanaša na razvrstitve obveznosti v primeru insolventnosti ali na vrsto zadevnega finančnega instrumenta?

Ali je treba sklicevanja na „razred“ v členu 45b(5) razumeti enako kot v členu 55(2)?

Odgovor

Beseda „razred“ v petem pododstavku člena 55(2) se nanaša na razvrstitve obveznosti v primeru insolventnosti. Ta razlaga je usklajena s pomenom in uporabo besede v drugih določbah DSRB (npr. v členu 34(1)(f), ki se nanaša na načelo, da noben upnik ne sme biti na slabšem). Iz tega razloga je treba sklicevanje na „razred“ v členu 45b(5) razumeti v tem smislu.

63.   Vprašanje (člen 55)

Peti pododstavek člena 55(2) določa, da mora organ za reševanje, kadar v okviru ocene rešljivosti ali v katerem koli drugem trenutku ugotovi, da v razredu obveznosti znesek obveznosti, ki so upravičene do opustitve zaradi neizvedljivosti, in obveznosti, ki so izključene ali bodo verjetno izključene v skladu s členom 44(2) in (3), znaša več kot 10 % navedenega razreda, nemudoma oceniti vpliv tega dejstva na rešljivost zadevnega subjekta. Vendar se ta določba v zvezi z oceno, ali je presežen 10‐odstotni prag, ne sklicuje na obveznosti, za katere institucija ne vključi pogodbenega določila (tj. kršitev obveznosti v skladu s členom 55(1)).

Ali bi bilo pravilno prenesti DSRB tako, da se pri izračunu 10‐odstotnega praga ne vključijo obveznosti, za katere institucija ni vključila pogodbenega določila?

Odgovor

Besedilo, uporabljeno v petem pododstavku člena 55(2), je omejeno na obveznosti, za katere organ za reševanje dovoli, da zaradi neizvedljivosti ne vključujejo pogodbenega določila, skupaj z obveznostmi, ki so izključene ali bodo verjetno izključene iz reševanja s sredstvi upnikov v skladu s členom 44(2) in (3). Posebno obveznost ocene vpliva na rešljivost na podlagi tega pododstavka je zato mogoče prenesti samo s sklicevanjem na te obveznosti.

Vendar DSRB državam članicam ne preprečuje obsežnega prenosa določbe in vključitve tudi obveznosti, za katere banke ne vključijo določila. Ta pristop bi bil v skladu s cilji reševanja in DSRB, saj bi povečal pregled nad rešljivostjo institucije.

Poleg tega obveznost iz te določbe ne posega v splošno obveznost organa za reševanje, da zagotovi rešljivost institucije v skladu s členom 17. V okviru splošne ocene rešljivosti bi moral organ za reševanje upoštevati tudi vpliv obveznosti, ki ne vključujejo pogodbenega določila, ker institucija ali subjekt nista izpolnila obveznosti iz člena 55(1).

64.   Vprašanje (člen 55)

Pod katerimi pogoji lahko organ za reševanje odloči, da se ne strinja z oceno o neizvedljivosti, ki jo je pripravilo podjetje? Nekatere težave bi se lahko pojavile v primeru, da je bila pogodba sklenjena in je nato organ za reševanje ugotovil, da bi bilo treba vključiti pogodbeno določilo iz člena 55(1).

Poleg tega, če subjekt ugotovi, da je vključitev pogodbenega določila neizvedljiva, in o tej oceni obvesti organ za reševanje v skladu s prvim pododstavkom člena 55(2), v katerem trenutku lahko ta subjekt sklene zadevno pogodbo?

Odgovor

Merila za ocenjevanje neizvedljivosti bodo določena v delegirani uredbi, v kateri bodo opredeljeni regulativni tehnični standardi, ki jih razvija EBA, v skladu s pooblastilom iz člena 55(6).

Kar zadeva trenutek, ko je pogodbo mogoče skleniti, institucija ne more skleniti pogodbe, dokler ne obvesti organa za reševanje. Lahko pa jo sklene, ne da bi čakala na odgovor organa za reševanje o obstoju pogoja neizvedljivosti, ker drugi pododstavek člena 55(2) določa, da obveznost vključitve določila miruje od trenutka uradnega obvestila institucije.

65.   Vprašanje (člen 55)

Kako je treba razumeti izraz „v razumnem roku“ iz člena 55(2)?

Ali se v prvem pododstavku te določbe sklicevanje na „razumni rok“ nanaša na subjekt (ki mora v tem roku zagotoviti informacije, ki jih zahteva organ za reševanje) ali na organ za reševanje (ki mora informacije zahtevati v tem roku)?

Odgovor

„Razumni rok“ je pomemben, da organ za reševanje zahteva potrebne informacije (v prvem pododstavku člena 55(2)) in vključitev določila (v tretjem pododstavku istega odstavka).

Prvi pododstavek člena 55(2) omogoča diskrecijsko pravico na nacionalni ravni, da se opredeli razumen rok, v katerem organ za reševanje od subjekta zahteva potrebne informacije. V vsakem primeru je priporočljivo, da se tak rok opredeli skladno z rokom, ki bo določen v skladu s tretjim pododstavkom člena 55(2), glede zahteve za vključitev določila. Ta element bo določen v delegirani uredbi, ki bo temeljila na regulativnem tehničnem standardu, ki ga razvija EBA v skladu z nalogami iz člena 55(6).

66.   Vprašanje (člena 55 in 59)

Peti pododstavek člena 55(2) se sklicuje na člen 73 „pri uporabi pooblastila za odpis ali konverzijo kvalificiranih obveznosti“. Člen 73 določa zaščitne ukrepe za delničarje v primeru „delnih prenosov“ in „uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov“.

Ali bi bilo to treba razlagati tako, da zaščitni ukrepi iz člena 73 veljajo tudi pri odpisu in konverziji kvalificiranih obveznosti „neodvisno od ukrepa za reševanje“ v skladu s členom 59(1)(a) in (1a)?

Odgovor

Člen 73 se uporablja samo za instrument za reševanje s sredstvi upnikov, ki je ena od možnih uporab pooblastil za odpis in konverzijo ter se izvaja „v zvezi z obveznostmi institucije v postopku reševanja“.

Vendar načelo iz člena 73(1)(b) – ki se nanaša na uporabo načela, da noben upnik ne sme biti na slabšem – velja tudi, kadar se odpis ali konverzija izvede neodvisno od reševanja v skladu s členom 59(1)(a). Tretji pododstavek člena 59(1) zlasti določa, da se „[p]o izvajanju pooblastila za odpis ali konverzijo zadevnih kapitalskih instrumentov in kvalificiranih obveznosti neodvisno od ukrepa za reševanje [...] opravi vrednotenje iz člena 74 in [...] uporabi člen 75“. Člena 74 in 75 pomenita uporabo načela, da noben upnik ne sme biti na slabšem.

I.   VPRAŠANJA V ZVEZI Z ODPISOM ALI KONVERZIJO KAPITALSKIH INSTRUMENTOV IN KVALIFICIRANIH OBVEZNOSTI

67.   Vprašanje (člen 59)

Katere so „izjemne okoliščine“ iz člena 59(1b), ki omogočajo odstopanje od načrta reševanja?

Odgovor

Uvodna izjava 54 in točka (j) člena 87 DSRB pojasnjujeta, da bi morali organi za reševanje pri sprejemanju ukrepov za reševanje slediti ukrepom, določenim v načrtih reševanja, razen če ob upoštevanju okoliščin zadevnega primera ocenijo, da bodo cilji reševanja učinkoviteje doseženi s sprejetjem ukrepov, ki niso določeni v načrtu reševanja. „Izjemne okoliščine“ iz člena 59(1b) bi bilo zato treba razlagati ob upoštevanju uvodne izjave 54 in točke (j) člena 87. To je pomembno tako v primerih, kadar je treba ukrepe sprejeti samo v zvezi s podrejeno družbo in kadar je potrebna shema za reševanje skupine, kot je pojasnjeno v točki (a) člena 91(6).

68.   Vprašanje (člen 59)

S spremembami člena 59 DSRB se kvalificirane obveznosti, ki izpolnjujejo pogoje iz točke (a) člena 45f(2) DSRB, razen pogoja v zvezi s preostalo zapadlostjo obveznosti, kot je določeno v členu 72c(1) CRR, lahko tudi odpišejo ali konvertirajo v trenutku, ko postane poslovanje neuspešno.

Ali se pooblastilo za odpis ali konverzijo teh instrumentov uporabi samo v primerih, ko je podrejena družba subjekta v postopku reševanja, ki jih je izdala, del iste skupine v postopku reševanja kot zadevni subjekt v postopku reševanja? Ali pa se lahko to pooblastilo uporabi tudi v primerih, ko je sama podrejena družba subjekt v postopku reševanja in torej ni del iste skupine v postopku reševanja kot nadrejeni subjekt in ko ima podrejena družba, za katero ne velja notranji MREL, instrumente, ki izpolnjujejo zahteve za notranji MREL?

Odgovor

Pooblastilo za odpis ali konverzijo kvalificiranih obveznosti v trenutku, ko postane poslovanje neuspešno, iz člena 59(1a) DSRB je na voljo samo za subjekte, ki sami niso subjekti v postopku reševanja.

To je razvidno iz samega člena 59(1a) DSRB, v skladu s katerim morajo biti izpolnjeni pogoji iz točke (a) člena 45f(2), razen pogoja v zvezi s preostalo zapadlostjo obveznosti. Člen 45f se uporablja samo za subjekte, ki sami niso subjekti v postopku reševanja.

Dejansko uvodni stavek člena 45f(2) DSRB pojasnjuje, da se določbe, ki jih vsebuje, uporabljajo za subjekte iz člena 45f(1) DSRB. Zadnjenavedena določba določa področje uporabe notranje MREL in pojasnjuje, da notranja MREL ne velja za subjekte v postopku reševanja.

Zato je kvalificirane obveznosti podrejenih družb, ki so subjekti v postopku reševanja, mogoče odpisati ali konvertirati samo med reševanjem z uporabo instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov in ne v trenutku, ko postane poslovanje neuspešno.

J.   VPRAŠANJA V ZVEZI S POGODBENIM PRIZNANJEM POOBLASTIL ZA MIROVANJE V PRIMERU REŠEVANJA

69.   Vprašanje (člen 71a)

Člen 71a(2) daje državam članicam možnost, da od nadrejenih družb v Uniji zahtevajo, da zagotovijo, da njihove podrejene družbe v tretjih državah v določene finančne pogodbe vključijo pogodbena določila, s katerimi izključijo, da bi lahko bilo izvajanje pooblastil za reševanje razlog za odpoved ali druge ukrepe uveljavljanja pravic v zvezi s temi pogodbami. Ta zahteva lahko velja za podrejene družbe v tretjih državah, ki so kreditne institucije, investicijska podjetja (ali ki bi bile investicijska podjetja, če bi bil njihov sedež v zadevni državi članici) ali finančne institucije.

Ali se lahko države članice pri izvajanju te možnosti odločijo, da bodo zahtevo iz prvega pododstavka člena 71a(2) uporabile samo za eno ali dve našteti kategoriji subjektov (npr. samo za podrejene družbe v tretjih državah, ki so kreditne institucije)?

Odgovor

Člen 71a(2) je mogoče prenesti tako, da se zahteva vključitev tam omenjenega določila le od nekaterih kategorij subjektov, naštetih v točkah (a) do (c) drugega pododstavka, pod pogojem, da to ni v nasprotju z drugimi določbami DSRB.

K.   VPRAŠANJA V ZVEZI Z DRUGIMI DOLOČBAMI DSRB

70.   Vprašanje (člen 33)

Ali bi se moralo sklicevanje v členu 33(4) nanašati na odstavek 2 istega člena in ne na odstavek 3? Odstavek 2 člena 33 je določba, ki vsebuje pravilo, da je treba ukrepe za reševanje v zvezi s subjekti iz člena 1(1)(c) ali (d) sprejeti le, če so izpolnjeni pogoji iz člena 32(1), pri čemer je določba v odstavku 4 izjema od tega pravila.

Odgovor

Sklic „ob upoštevanju odstavka 3“ v členu 33(4) pomeni, da je treba v okviru uporabe člena 33(4), kjer je to primerno, izpolniti pogoje iz člena 33(3).

Natančneje, če so podrejene družbe mešanega poslovnega holdinga v neposredni ali posredni lasti vmesnega finančnega holdinga in so izpolnjeni pogoji iz točk (b) in (c) člena 33(4), je treba subjekt iz pogoja (a) navedene določbe razumeti kot finančni holding in ne kot mešani poslovni holding. Tako je „ob upoštevanju odstavka 3“ potrebno pojasnilo, saj sta v točkah (c) in (d) člena 1(1) zajeti obe vrsti holdingov.

71.   Vprašanje (člen 36)

Ali bi bilo treba v členu 36(11)(a) izraz „kapitalski instrumenti“ nadomestiti z izrazom „kapitalski instrumenti in kvalificirane obveznosti“?

Odgovor

V členu 36(11)(a) sklic na „kvalificirane obveznosti“ ni potreben, ker se ta določba nanaša na možnost povečanja vrednosti terjatev šele po uporabi instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov in ne po uporabi pooblastil za odpis ali konverzijo v skladu s členom 59.

V vsakem primeru je po dokončnem vrednotenju kljub temu v skladu s členom 46(3) in členom 60(2)(a) možno povečanje vrednosti instrumentov, ki so bili odpisani v skladu s členi 59 do 62.

72.   Vprašanje (člen 47)

Člen 47 določa pravila glede obravnave delničarjev v primeru reševanja s sredstvi upnikov ali odpisa ali konverzije kapitalskih instrumentov. Vendar so bila v skladu z Direktivo (EU) 2018/879 pooblastila za odpis in konverzijo iz člena 59 razširjena tudi na nekatere kvalificirane obveznosti. Zakaj se ta sprememba ne odraža v členu 47?

Odgovor

Člen 47 se uporablja za „delničarje in imetnike drugih lastniških instrumentov“ v okviru uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov ali izvajanja pooblastil za odpis in konverzijo v skladu s členom 59.

Z Direktivo (EU) 2018/879 se je področje uporabe pooblastil za odpis in konverzijo razširilo na imetnike nekaterih kvalificiranih obveznosti. Ker pa teh imetnikov ni mogoče šteti za „delničarje in imetnike drugih lastniških instrumentov“ na podlagi opredelitev v točkah (61) in (62) člena 2(1), področja uporabe člena 47 ni treba prilagoditi.

Prav tako določbe člena 47 ne vplivajo na imetnike ustreznih kapitalskih instrumentov (ki so že vključeni v področje uporabe člena 59 DSRB I), saj tudi ti niso „delničarji in imetniki drugih lastniških instrumentov“ na podlagi zgoraj navedenih opredelitev.

Kar zadeva sklicevanje v odstavku (1)(b)(i) člena 47 na razvodenitev delničarjev s konverzijo ustreznih kapitalskih instrumentov v skladu s pooblastilom iz člena 59(2), je prav tako treba razumeti, da vključuje konverzijo kvalificiranih obveznosti v skladu s členom 59. Dejansko se člen 60(1) o zaporedju odpisa in konverzije ustreznih kapitalskih instrumentov in kvalificiranih obveznosti v svoji točki (a) sklicuje na potrebo po sprejetju enega ali obeh ukrepov iz člena 47(1) pri zmanjšanju postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala, preden to vpliva na druge vrste instrumentov.

73.   Vprašanje (člen 108)

Člen 108(2)(c) DSRB določa, da je „v zadevni pogodbeni dokumentaciji in po potrebi v prospektu v zvezi z izdajo […] izrecno navedena nižja razvrstitev v skladu s tem odstavkom“. Ali bi bilo treba z nacionalnimi ukrepi za prenos člena 108(2)(c) v nacionalno pravo od izdajateljev zahtevati, da v svoji dokumentaciji navedejo zadevne nacionalne ukrepe za prenos ali člen 108(2) DSRB?

Odgovor

Sklic v pogodbi na nižjo razvrstitev obveznosti, ki se zahteva v skladu s členom 108(2)(c), bi se moral nanašati na nacionalne ukrepe za prenos člena 108(2) v državi članici izdajatelja dolžniških instrumentov. Vendar dodaten sklic v pogodbenem določilu na člen 108(2) DSRB ne bo v nasprotju z njim.

74.   Vprašanje (splošno)

Ali izraz „subjekt“, kadar se ne uporablja skupaj z izrazom „institucija“ (tj. v izrazu „institucija ali subjekt iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1)“), zajema institucije iz točke (a) člena 1(1) poleg subjektov iz točk (b) do (d) te določbe?

Ali se poleg tega v členu 16a(1) izraz „subjekt“ nanaša na institucijo ali finančni holding, ki mora na konsolidirani podlagi izpolnjevati bonitetne zahteve?

Odgovor

Poseben pomen izraza „subjekt“ je odvisen od določb, v katerih se uporablja, in od tega, kdo mora izpolnjevati osnovne obveznosti v teh določbah ali v njih navedenih določbah. Upoštevati je treba področje uporabe DSRB, kot ga določa člen 1(1). Izraz se lahko nanaša na vse subjekte ali del subjektov iz točk (a) do (d) člena 1(1), vključno z institucijami iz točke (a).

Pri členu 16a je namen sklicevanja na besedo „subjekt“ zajeti vse subjekte iz točk (a) do (d) člena 1(1), ki morajo izpolnjevati zahtevo po skupnem blažilniku in MREL v skladu s členom 45, ne glede na to, ali to velja na posamični ali konsolidirani podlagi (tj. zunanja in notranja MREL).

L.   VPRAŠANJA V ZVEZI Z UREDBO O ENOTNEM MEHANIZMU ZA REŠEVANJE

75.   Vprašanje (člen 3 uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje)

Opredelitev pojma „subjekt v postopku reševanja“ v točki (24a) člena 3(1) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje se sklicuje samo na SRB, ne pa tudi na nacionalne organe za reševanje. Ta opredelitev se uporablja v več členih uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje (npr. v členih 12k, 16, 21 in 27). Ali se lahko določbe uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje, ki vsebujejo izraz „subjekt v postopku reševanja“, uporabijo za subjekte v postopku reševanja in za skupine iz člena 7(3), ki ne spadajo v neposredno pristojnost SRB?

Odgovor

Člen 3(24a) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje (določba, ki odraža člen 2(83a) DSRB) SRB ne daje pooblastil, da opredeli subjekt kot subjekt v postopku reševanja. To je posledica ustreznega načrta reševanja, ki določa ukrepe za reševanje v zvezi s tem subjektom.

Člen 9(1) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje določa, da nacionalni organi za reševanje pripravijo in sprejmejo načrte reševanja za subjekte iz člena 7(3) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje v skladu s členom 8(5) do (13) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje. Obveznost, da so v načrtu reševanja določeni ukrepi za reševanje, ki se lahko uporabijo v primeru propada, je določena v členu 8(6) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje. Poleg tega je v drugem pododstavku člena 8(10) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje določena zahteva, da se za vsako skupino opredelijo subjekti v postopku reševanja in skupine v postopku reševanja.

76.   Vprašanje (člen 10a uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje)

V skladu s členom 10a(1) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje ima SRB, kadar je subjekt v položaju, da zahtevo po skupnem blažilniku izpolnjuje, vendar ne izpolnjuje svoje zunanje ali notranje MREL, izračunane na podlagi zneska skupne izpostavljenosti tveganju, pooblastilo, da subjektu prepove, da razdeli znesek, ki je večji od M-MDA. Ali se pooblastilo SRB v skladu s to določbo nanaša na vse subjekte, za katere velja uredba o enotnem mehanizmu za reševanje, ali samo na tiste, za katere je SRB v skladu s členom 7(2), (4)(b) in (5) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje neposredno odgovoren?

Poleg tega, kako naj SRB izvaja pooblastila iz člena 10a uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje? Ali bi morali nacionalni organi za reševanje v tem primeru tudi izvajati navodila SRB v skladu s členom 29 uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje?

Odgovor

V skladu z delitvijo nalog iz člena 7 uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje lahko SRB izvaja pooblastila iz člena 10a uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje samo v zvezi s subjekti v njegovi neposredni pristojnosti (tj. subjekti in skupinami iz člena 7(2) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje ter subjekti in skupinami iz člena 7(4)(b) in (5) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje, kadar so izpolnjeni pogoji za uporabo teh odstavkov). Za preostale subjekte iz člena 7(3) bi moral biti pristojni nacionalni organ za reševanje tisti, ki izvaja pooblastila za omejevanje razdelitev.

Člen 10a uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje ne določa izrecno, na koga naj se naslovi odločitev SRB o prepovedi razdelitve zneska, ki je večji od M-MDA. Vendar pa je ta odločitev tesno povezana z uporabo MREL, saj je pooblastilo iz člena 10a uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje v skladu s členom 12j(1)(b) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje eden od ukrepov, s katerim je treba obravnavati kršitev MREL. Prav tako je tesno povezana z odpravo bistvenih ovir za rešljivost, saj drugi pododstavek člena 10(9) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje opredeljuje, da položaj, ko institucija izpolnjuje zahtevo po skupnem blažilniku skupaj s kapitalskimi zahtevami, ne pa tudi zahteve po skupnem blažilniku hkrati z MREL, morda povzroča bistveno oviro za rešljivost. V obeh primerih so odločitve SRB naslovljene na nacionalne organe za reševanje, ki jih morajo izvajati v skladu s členom 29 uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje – glej člen 12(5) in člen 10(10) do (12) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje.

Po analogiji s temi določbami in ob upoštevanju utemeljitve povezav med SRB in nacionalnimi organi za reševanje, bi bilo treba člen 10a uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje razlagati tako, da bi morale biti odločitve SRB iz navedenega člena naslovljene na ustrezne nacionalne organe za reševanje, ki bi jih morali izvajati v skladu s členom 29 uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje.

77.   Vprašanje (člen 10a uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje)

Kadar je subjekt v položaju, ko ne izpolnjuje zahteve po skupnem blažilniku v kombinaciji z MREL, ima SRB pooblastilo, da na podlagi člena 10a uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje subjektu prepove, da razdeli znesek, ki je večji od M-MDA, s katerim koli od tam navedenih ukrepov.

Vendar se člen 10a uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje sklicuje samo na SRB in ne na nacionalne organe za reševanje. Poleg tega člen 10a uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje ni naveden v tretjem pododstavku člena 7(3) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje. Ali lahko nacionalni organi za reševanje ukrepajo na podlagi člena 10a uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje v zvezi s subjekti in skupinami iz člena 7(3) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje?

Odgovor

Zaradi delitve nalog iz člena 7 uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje lahko SRB izvaja pooblastila, ki mu jih podeljuje člen 10a uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje, samo v zvezi s subjekti v njegovi neposredni pristojnosti (tj. subjekti in skupinami iz člena 7(2) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje ter subjekti in skupinami iz člena 7(4)(b) in (5) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje, kadar so izpolnjeni pogoji za uporabo teh odstavkov) (glej tudi odgovor na vprašanje 80). Čeprav člen 10a uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje ni vključen na seznam določb v četrtem pododstavku člena 7(3) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje, so nacionalni organi za reševanje še vedno pooblaščeni za uporabo pooblastila za prepoved nekaterih razdelitev na podlagi nacionalnega prenosa člena 16a DSRB.

Čeprav člen 10a uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje ni vključen na seznam določb v četrtem pododstavku člena 7(3) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje, je treba opozoriti, da se na ta člen sklicujejo druge določbe, ki izrecno veljajo za nacionalne organe za reševanje v skladu s členom 7(3) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje:

—	točka (i) drugega pododstavka člena 10(9) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje vključuje okoliščine, opisane v členu 10a(1) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje, kot okoliščine, ki povzročajo bistveno oviro za rešljivost,

—	člen 12j(1)(b) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje navaja pooblastila iz člena 10a uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje kot enega od ukrepov za odpravo kršitve MREL.

78.   Vprašanje (člen 12k uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje)

V skladu s členom 12k(1) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje mora SRB določiti vmesne ciljne ravni za zahteve iz člena 12f ali 12g uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje ali za zahteve, ki so posledica uporabe člena 12c(4), (5) ali (7) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje, kot je ustrezno, ki jih morajo subjekti iz člena 12(1) in (3) izpolnjevati 1. januarja 2022.

Ali bi bilo treba to določbo razlagati tako, da se od SRB zahteva določitev vmesnih ciljnih ravni tudi za subjekte iz člena 7(3) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje, za katere nacionalni organi za reševanje določijo MREL (tj. subjekte iz člena 12(3) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje)?

Odgovor

Za subjekte iz člena 12(3) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje mora vmesne cilje iz drugega pododstavka člena 12k(1) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje določiti nacionalni organ za reševanje, glede na razdelitev nalog iz člena 7(3) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje.

79.   Vprašanje (člen 18 uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje)

V skladu s členom 18(1a) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje ima SRB pooblastilo, da sprejme shemo za reševanje v zvezi s centralnim organom in vsemi kreditnimi institucijami, ki so stalno povezane z njim in so del iste skupine v postopku reševanja, kadar ta skupina kot celota izpolnjuje pogoje iz prvega pododstavka odstavka (1) člena 18 uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje.

Vendar se člen 18(1a) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje sklicuje izključno na SRB in ne na nacionalni organ za reševanje. Poleg tega člen 18(1a) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje ni naveden v četrtem pododstavku člena 7(3) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje. Ali imajo nacionalni organi za reševanje na podlagi uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje pooblastilo, da sprejmejo shemo za reševanje v zvezi s centralnim organom in kreditnimi institucijami, ki so stalno povezane z njim in so del iste skupine v postopku reševanja?

Odgovor

Četrti pododstavek člena 7(3) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje ne vključuje sklica na člen 18(1a) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje glede uporabe ukrepov za reševanje v zvezi s centralnim organom in vsemi kreditnimi institucijami, ki so stalno povezane z njim in so del iste skupine v postopku reševanja.

Kljub temu so nacionalni organi za reševanje še vedno pooblaščeni, da sprejmejo ukrepe za reševanje pod pogoji iz člena 18(1a) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje, saj člen 7(3)(e) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje od nacionalnih organov za reševanje zahteva, da v skladu z ustreznimi postopki in zaščitnimi ukrepi sprejmejo odločitve o reševanju in uporabijo instrumente za reševanje za subjekte in skupine, za katere so neposredno pristojni. Člen 18(1a) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje se lahko šteje za posebnost pogojev iz člena 18(1) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje.

Poleg tega bi se uporabljala tudi nacionalna določba za prenos člena 32a DSRB, saj ne bi bila v nasprotju z uredbo o enotnem mehanizmu za reševanje.

80.   Vprašanje (člen 33 DSRB)

Zakaj se člen 33(3) DSRB ne odraža v uredbi o enotnem mehanizmu za reševanje in kakšne posledice bi to lahko imelo?

Odgovor

Tako je bilo že v okviru uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje I in DSRB I.

V skladu s členom 33(3) DSRB velja, da je treba, če so podrejene institucije mešanega poslovnega holdinga v lasti vmesnega finančnega holdinga, ukrepe za reševanje za namene reševanja skupine sprejeti v zvezi z vmesnim finančnim holdingom in ne v zvezi z mešanim poslovnim holdingom. Ta člen je bil spremenjen z Direktivo (EU) 2019/879, a le z namenom dodati, da je treba v fazi načrtovanja reševanja vmesni finančni holding opredeliti kot subjekt v postopku reševanja.

Mešani poslovni holdingi so vključeni v področje uporabe DSRB na podlagi sklicevanja nanje v členu 1(1)(c). Člen 2 uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje pa se ne sklicuje na mešane poslovne holdinge, kar pomeni, da ti ne spadajo na področje uporabe uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje. Zato v uredbi o enotnem mehanizmu za reševanje ni bilo treba odraziti člena 33(3) DSRB. Treba je opozoriti, da se tudi člen 17(5)(k) DSRB, ki organom za reševanje dovoljuje, da od mešanih poslovnih holdingov zahtevajo ustanovitev ločenega finančnega holdinga za obravnavo ali odpravo bistvenih ovir za rešljivost, ne odraža v členu 10(11) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje.

81.   Vprašanje (člen 45b)

Ali lahko glede na odgovor na vprašanje 34 Obvestila Komisije z dne 29. septembra 2020 pojasnite, kaj pomenijo „subjekti, ki spadajo na področje uporabe uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje“?

Če države članice uporabijo možnost iz zadnjega pododstavka člena 45b(8) DSRB z določitvijo odstotka, višjega od 30 %, ali se bo ta odstotek uporabljal za subjekte iz člena 7(3) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje, ki so v neposredni pristojnosti nacionalnih organov za reševanje?

Odgovor

Subjekti, ki spadajo na področje uporabe uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje, so subjekti, navedeni v členu 2 uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje. Za namen ocene, kateri subjekti spadajo v področje uporabe uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje, razdelitev nalog med SRB in nacionalnimi organi za reševanje v členu 7 uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje ni pomembna.

Če sodelujoča država članica uporabi možnost iz četrtega pododstavka člena 45b(8) DSRB in poveča odstotek na več kot 30 %, bi to povečanje veljalo samo za subjekte, ki ne spadajo na področje uporabe uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje, kot je določeno v členu 2 uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje. To je posledica dejstva, da uredba o enotnem mehanizmu za reševanje velja za vse subjekte, ki spadajo na njeno področje uporabe, ne glede na razdelitev nalog med SRB in nacionalnimi organi za reševanje. Ko nacionalni organ za reševanje izvaja svoje naloge v zvezi s subjektom iz člena 7(3) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje, mora uporabljati pravila uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje z izvajanjem pooblastil, podeljenih na podlagi nacionalnih pravil za prenos DSRB. To je razvidno iz člena 7 uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje, natančneje točke (d) prvega pododstavka in četrtega pododstavka člena 7(3).

Dejansko se je z uredbo o enotnem mehanizmu za reševanje poleg tega, da SRB daje centralizirana pooblastila za reševanje, nameravalo tudi prilagoditi pravila in načela DSRB posebnim značilnostim EMR ter zagotoviti, da SRB in nacionalni organi za reševanje uporabljajo enaka bistvena pravila pri sprejemanju odločitev v skladu z uredbo o enotnem mehanizmu za reševanje. Ta pristop je določen v uvodnih izjavah 18, 21 in 23 ter zlasti v uvodni izjavi 28 uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje, ki v zadnjem stavku določa, da bi „[v] določenih okoliščinah [...] morali nacionalni organi za reševanje svoje naloge opravljati na podlagi te uredbe in v skladu z njo in pri tem uporabljati pooblastila, prenesena nanje z nacionalnim pravom, ki prenaša Direktivo 2014/59/EU, in v skladu z njim, v kolikor to ni v nasprotju s to uredbo.“ Ta pristop izhaja tudi iz prvega pododstavka člena 1 uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje, v skladu s katerim uredba o enotnem mehanizmu za reševanje „določa enotna pravila in enotni postopek za reševanje subjektov“, ki spadajo na področje uporabe uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje.

Kadar se torej uredba o enotnem mehanizmu za reševanje in nacionalni predpisi za prenos DSRB razlikujejo, mora uredba o enotnem mehanizmu za reševanje prevladati glede subjektov, vključenih na njeno področje uporabe, kot določa člen 2 uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje.

---

(1)  Direktiva 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 173, 12.6.2014, str. 190).

(2)  Direktiva (EU) 2019/879 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 o spremembi Direktive 2014/59/EU glede sposobnosti kreditnih institucij in investicijskih podjetij za pokrivanje izgub in dokapitalizacijo ter Direktive 98/26/ES (UL L 150, 7.6.2019, str. 296).

(3)  Direktiva 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL L 176, 27.6.2013, str. 338).

(4)  Direktiva (EU) 2019/878 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 o spremembi Direktive 2013/36/EU v zvezi z izvzetimi subjekti, finančnimi holdingi, mešanimi finančnimi holdingi, prejemki, nadzorniškimi ukrepi in pooblastili ter ukrepi za ohranitev kapitala (UL L 150, 7.6.2019, str. 253).

(5)  Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L 176, 27.6.2013, str. 1).

(6)  Uredba (EU) 2019/876 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 o spremembi Uredbe (EU) št. 575/2013 v zvezi s količnikom finančnega vzvoda, količnikom neto stabilnega financiranja, zahtevami glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, kreditnim tveganjem nasprotne stranke, tržnim tveganjem, izpostavljenostmi do centralnih nasprotnih strank, izpostavljenostmi do kolektivnih naložbenih podjemov, velikimi izpostavljenostmi, zahtevami glede poročanja in razkritja ter Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L 150, 7.6.2019, str. 1).

(7)  Direktiva 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih finančnih instrumentov ter spremembi Direktive 2002/92/ES in Direktive 2011/61/EU (UL L 173, 12.6.2014, str. 349).

(8)  Uredba (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL L 225, 30.7.2014, str. 1).

(9)  Uredba (EU) 2019/877 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 o spremembi Uredbe (EU) št. 806/2014 glede sposobnosti kreditnih institucij in investicijskih podjetij za pokrivanje izgub in dokapitalizacijo (UL L 150, 7.6.2019, str. 226).

(10)  Direktiva 2014/49/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o sistemih jamstva za vloge (UL L 173, 12.6.2014, str. 149).

(11)  Delegirana uredba Komisije (EU) 2017/565 z dne 25. aprila 2016 o dopolnitvi Direktive 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z organizacijskimi zahtevami in pogoji poslovanja investicijskih podjetij ter opredeljenimi izrazi za namene navedene direktive (UL L 87, 31.3.2017, str. 1).

(12)  Smernice o nekaterih vidikih zahtev glede primernosti iz MiFID II z dne 6. novembra 2018, ESMA35-43-1163.

(13)  Obvestilo Komisije v zvezi z razlago nekaterih pravnih določb revidiranega okvira za reševanje bank v odziv na vprašanja, ki so jih postavili organi držav članic (UL C 321, 29.9.2020, str. 1).

(14)  Obvestilo Komisije v zvezi z razlago nekaterih pravnih določb revidiranega okvira za reševanje bank v odziv na vprašanja, ki so jih postavili organi držav članic (UL C 321, 29.9.2020, str. 1).

(15)  Direktiva 2002/47/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. junija 2002 o dogovorih o finančnem zavarovanju (UL L 168, 27.6.2002, str. 43).