6.3.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 86/10

—

ob upoštevanju vrhunskega srečanja Združenih narodov o trajnostnem razvoju in končnega dokumenta, ki ga je Generalna skupščina sprejela 25. septembra 2015, z naslovom Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, zlasti cilja 2 v okviru ciljev trajnostnega razvoja iz te agende, ki predvideva odpravo lakote, zagotovitev prehranske varnosti in boljše prehrane ter spodbujanje trajnostnega kmetijstva (1),

—

ob upoštevanju pariškega sporazuma pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, ki je bil sprejet 12. decembra 2015 (2),

—

ob upoštevanju celostnega razvojnega programa za afriško kmetijstvo (CAADP), ki ga je sprejela Afriška unija (AU) leta 2002 (3),

—

ob upoštevanju vrhunskega srečanja voditeljev držav Afriške unije leta 2003 v Maputu (Mozambik), na katerem so se vlade Afriške unije dogovorile, da bodo v kmetijski sektor vložile več kot 10 % skupnih sredstev, dodeljenih iz nacionalnih proračunov (4),

—

ob upoštevanju zasedanja skupščine voditeljev držav in vlad Afriške unije iz julija 2012, na kateri je bilo v počastitev desete obletnice sprejetja CAADP leto 2014 razglašeno za leto kmetijstva in prehranske varnosti (5) v Afriki,

—

ob upoštevanju deklaracije o pospešitvi rasti in preoblikovanja kmetijstva za skupno blaginjo in boljše možnosti preživljanja, ki je bila sprejeta na vrhu voditeljev držav Afriške unije dne 27. junija 2014 v Malabu (Ekvatorialna Gvineja) in s katero so se vlade Afriške unije ponovno zavezale, da bodo kmetijstvu dodelile vsaj 10 % javnih sredstev (6),

—

ob upoštevanju pobude skupine G8 za prehransko varnost, ki je bila sprejeta leta 2009 v L'Aquili (7),

—

ob upoštevanju okvira in smernic za zemljiško politiko v Afriki, ki so bili sprejeti na skupni konferenci ministrov za kmetijstvo, zemljišča in živinorejo aprila 2009 v Adis Abebi (Etiopija) (8), ter deklaracije o vprašanjih in izzivih v zvezi z zemljišči v Afriki (9), ki so jo sprejeli voditelji držav Afriške unije na vrhu julija 2009 v Sirti, da bi pozvali k učinkovitemu izvajanju okvira in smernic za zemljiško politiko v Afriki,

—

ob upoštevanju vodilnih načel o obsežnih naložbah v kmetijska zemljišča v Afriki, ki so bila sprejeta na skupni konferenci ministrov za kmetijstvo, razvoj podeželja, ribištvo in akvakulturo Afriške unije dne 1. in 2. maja 2014 v Adis Abebi (10),

—

ob upoštevanju deklaracije afriških organizacij civilne družbe iz maja 2013 z naslovom Posodobitev afriškega kmetijstva – komu prinaša koristi? (11),

—

ob upoštevanju deklaracije zahodnoafriških organizacij malih kmetov, ki je bila sprejeta 13. marca 2014 v Djiminiju (12),

—

ob upoštevanju prostovoljnih smernic FAO iz leta 2004 za postopno uresničitev pravice do zadostne hrane v okviru nacionalne prehranske varnosti (13),

—

ob upoštevanju poročila Mednarodne ocene kmetijskega znanja, znanosti in tehnologije za razvoj (IAASTD) z naslovom Kmetijstvo na razpotju iz leta 2009 (14),

—

ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966 (15),

—

ob upoštevanju Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) iz leta 1979 (16),

—

ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev iz leta 1987 (17),

—

ob upoštevanju Deklaracije OZN o pravicah avtohtonih prebivalcev iz leta 2007 (18),

—

ob upoštevanju osnovnih načel in smernic OZN o izselitvah in razselitvah na podlagi razvoja iz leta 2007 (19),

—

ob upoštevanju vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah, ki jih je leta 2011 potrdil Svet za človekove pravice (20), in smernic OECD za večnacionalna podjetja, ki so bile posodobljene leta 2011 (21),

—

ob upoštevanju partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje iz Busana iz leta 2011 (22),

—

ob upoštevanju prostovoljnih smernic za odgovorno upravljanje zemljiške posesti, ribištva in gozdov (VGGT) iz leta 2012 (23),

—

ob upoštevanju Mednarodne konvencije o varstvu novih sort rastlin (Konvencija UPOV) iz leta 1991 (24),

—

ob upoštevanju Mednarodne pogodbe o rastlinskih genskih virih za prehrano in kmetijstvo (ITPGRFA) iz leta 2001 (25),

—

ob upoštevanju Konvencije o biološki raznovrstnosti iz leta 1992 ter z njo povezanega Kartagenskega protokola o biološki varnosti iz leta 2000 in Nagojskega protokola o dostopu do genskih virov ter pošteni in pravični delitvi koristi, ki izhajajo iz njihove uporabe, iz leta 2010 (26),

—

ob upoštevanju afriškega vzorčnega zakona o biološki varnosti (27),

—

ob upoštevanju resolucije o zemljiški zakonodaji za samopreskrbo s hrano, ki jo je parlamentarna skupščina Frankofonije sprejela 12. julija 2012 (28),

—

ob upoštevanju resolucije o družbenih in okoljskih posledicah pašništva v državah AKP, ki jo je Skupna parlamentarna skupščina AKP-EU sprejela 27. novembra 2013 v Adis Abebi (29),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Okvir politike EU za pomoč državam v razvoju pri reševanju vprašanja zanesljive preskrbe s hrano (30), ki je bilo sprejeto 31. marca 2010, in sklepov Sveta o okviru politike, ki so bili sprejeti 10. maja 2010 (31),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o prehranski varnosti in zagotavljanju zadostne hranilne vrednosti živil z dne 28. maja 2013 (32),

—

ob upoštevanju akcijskega načrta Komisije za prehrano iz julija 2014 (33),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. septembra 2011 o okviru politike EU za pomoč državam v razvoju pri reševanju vprašanja zanesljive preskrbe s hrano (34),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2013 o pristopu EU k odpornosti in zmanjšanju tveganja nesreč v državah v razvoju: izkušnje s krizami prehranske varnosti (35),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2014 o vlogi premoženjskih pravic, lastnine in ustvarjanja bogastva pri izkoreninjenju revščine in spodbujanju trajnostnega razvoja v državah v razvoju (36),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2015 o Tanzaniji, zlasti o vprašanju prilaščanja zemljišč (37),

—

ob upoštevanju izjave o zbliževanju mnenj pri boju za zemljišča in vodo, podane na Svetovnem socialnem forumu marca 2015 v Tunisu (38);

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 30. aprila 2015 o o Expu 2015 v Milanu: Nahranimo planet– energija za življenje (39),

—

ob upoštevanju zahtev afriške civilne družbe za vključitev samopreskrbe s hrano in pravice do hrane v program predsedovanja Nemčije skupini G7 iz junija 2015 (40),

—

ob upoštevanju milanske listine (41), ki je bila predstavljena na Expu 2015 v okviru teme Nahranimo planet – energija za življenje in jo je podpisalo več kot milijon voditeljev držav, vlad in posameznikov ter poziva vsa združenja, podjetja, nacionalne in mednarodne institucije ter posameznike, naj prevzamejo odgovornost in zagotovijo, da bodo lahko prihodnje generacije uživale pravico do hrane, prav tako pa vsebuje zavezujoče obveznosti za zagotavljanje te pravice po vsem svetu,

—

ob upoštevanju dejstva, da je Odbor OZN za prehransko varnost v svetu ustrezen forum za soglasje o mednarodni politični usmeritvi pri tem vprašanju in da lahko vse vpletene strani na tem forumu izrazijo svoje mnenje,

—

ob upoštevanju Milanskega pakta mest o prehranski politiki z dne 15. oktobra 2015 (42), ki ga je pripravil milanski mestni svet in podpisalo 113 mest po vsem svetu, nato pa je bil posredovan generalnemu sekretarju OZN Ban Ki Munu, in ki ponazarja ključno vlogo mest pri oblikovanju politike na področju hrane,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. januarja 2016 o razmerah v Etiopiji (43),

—

ob upoštevanju javne predstavitve o novem zavezništvu za prehransko varnost in prehrano (NAFSN), ki jo je organiziral Odbor za razvoj 1. decembra 2015 (44),

—

ob upoštevanju študije z naslovom Novo zavezništvo za prehransko varnost in prehrano v Afriki, ki jo je po naročilu Odbora za razvoj opravil profesor Olivier de Schutter in objavil generalni direktorat za zunanjo politiko Unije novembra 2015 (45),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj ter mnenja Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A8-0169/2016),

A.

ker je cilj novega zavezništva za prehransko varnost v Afriki (NAFSN) izboljšati prehransko varnost in 50 milijonov ljudem v podsaharski Afriki do leta 2020 pomagati poiskati izhod iz revščine; ker so sodelujoče države s pogajanji sprejele okvire državnega sodelovanja (CCF), v katerih so opredeljene zaveze glede olajševanja zasebnih naložb v afriškem kmetijskem sektorju;

B.

ker so se v Afriki v zadnjih tridesetih letih zanemarjale naložbe v kmetijstvo v malem obsegu, odvisnost držav z nizkim dohodkom od uvožene hrane pa se je precej povečala, zaradi česar so postale ranljive na nihanje cen na mednarodnih trgih;

C.

ker obstaja tveganje, da bodo velika javno-zasebna partnerstva postavila v prevladujoč položaj velika kmetijska podjetja v afriškem kmetijstvu, ki izpodrivajo lokalna podjetja;

D.

ker so zasebne naložbe v sklopu NAFSN dosegle več kot 8,2 milijona malih kmetov in ustvarile več kot 21 000 delovnih mest, pri čemer je več kot polovica namenjena ženskam;

E.

ker je po krizi zaradi pomanjkanja hrane leta 2008 prevladalo splošno priznavanje, da je treba podpirati male kmete pri pridelavi hrane za domače trge;

F.

ker je začetek programov strukturnega prilagajanja v zgodnjih osemdesetih prispeval k razvoju izvoznega kmetijstva, v katerem se je prednost namenila povečanju pridelave dobičkonosnih pridelkov za prodajo na svetovnem trgu; ker je takšna izbira dajala prednost obsežnim, zelo kapitaliziranim in mehaniziranim oblikam pridelave, malo kmetijstvo pa povsem zanemarjala;

G.

ker bodo mednarodni trgi v prihodnosti bolj nestanovitni; ker države ne bi smele tvegati, da bi bile prekomerno odvisne od uvoza, temveč bi morale v prvi vrsti vlagati v domačo pridelavo hrane in tako povečati odpornost;

H.

ker morajo biti družinski in mali kmetje v središču NAFSN;

I.

ker je prehranska varnost v državah v razvoju povečini odvisna od trajnostne uporabe naravnih virov;

J.

ker je namen tako imenovanih polov rasti privabiti mednarodne vlagatelje, tako da se zemljišča zagotovijo velikim zasebnim podjetjem, in ker tega ne bi smeli početi na račun družinskih kmetov;

K.

ker sporazumi o NASFN ne vsebujejo konkretnih kazalnikov za lakoto in podhranjenost;

L.

ker so družinski in mali kmetje dokazali, da lahko s kmetijsko-ekološkimi praksami pridelujejo raznolike pridelke in trajnostno povečajo proizvodnjo hrane;

M.

ker monokulture povečujejo odvisnost od kemičnih gnojil in pesticidov, povzročajo obsežno degradacijo tal in prispevajo k podnebnim spremembam;

N.

ker je kmetijstvo odgovorno za vsaj 14 % skupnih emisij toplogrednih plinov, predvsem zaradi uporabe dušikovih gnojil;

O.

ker obstajajo različne oblike zemljiške posesti (običajna, javna in zasebna), vendar se NAFSN v zvezi z urejanjem pravic do posesti skoraj izključno sklicuje na vpisovanje zemljiških pravic;

P.

ker bo do leta 2050 70 % svetovnega prebivalstva živelo v mestih, zato bo združen svetovni in lokalni pristop k prehrani pomembnejši kot kdajkoli prej;

Q.

ker vpisovanje zemljiških pravic ni edina zaščita pred razlastitvijo zemljišča in preselitvijo;

R.

ker je spol zelo pomemben vidik naložb v afriško kmetijstvo; ker so ženske na podeželju dolgo že dolgo tarča diskriminacije, ko gre za dostop do vrste proizvodnih virov, vključno z zemljišči, posojili, naložbami in storitvami;

S.

ker je bila do nedavnega podpora za kmetijstvo usmerjena v pridelavo kmetijskih rastlin za izvoz, ki jo upravljajo moški, ženske pa so bile večinoma odgovorne za pridelavo hrane za preživljanje družine;

T.

ker FAO ocenjuje, da je bilo po svetu izgubljenih približno 75 % genetske raznolikosti rastlin; ker obsežna genetska erozija povečuje izpostavljenost podnebnim spremembam in pojav novih škodljivcev in bolezni;

U.

ker so nadzor, lastništvo in cenovna dostopnost semen ključni za prehransko varnost in odpornost revnih kmetov;

V.

ker bi bilo treba zaščititi pravico kmetov do razmnoževanja, uporabe, izmenjave in prodaje lastnih semen;

W.

ker so izboljšave v prehranjevalni vrzeli v Afriki osrednjega pomena za agendo za trajnostni razvoj; ker slabo prehranjevanje izhaja iz vrste med seboj prepletenih procesov, povezanih z zdravstveno oskrbo, izobraževanjem, komunalno ureditvijo in higieno, dostopom do virov, krepitvijo vloge žensk ipd.;

X.

ker je namen zavez o regulativnih reformah v panogi semen, sprejetih v okviru državnega sodelovanja (CCF), krepiti žlahtniteljske pravice na račun sedanjih semenskih sistemov, ki jih še zmeraj uporabljajo najrevnejši kmeti;

1.

ugotavlja, da je več okvirov državnega sodelovanja usmerjenih v razvoj posebnih gospodarskih območij, da bi čim bolj povečali naložbe s pobudami, ki segajo od cestne ali energetske infrastrukture do davčnih in carinskih režimov ter režimov zemljiške posesti; poudarja tudi, da je treba zagotoviti in izboljšati poudarek na dostopu do vode, okrepiti izobraževanje o prehrani in deliti najprimernejše strategije;

2.

opaža, da se politike naložb v kmetijstvo osredotočajo predvsem na spodbujanje obsežnega pridobivanja zemljišč in kmetijstvo, usmerjeno v izvoz, ki običajno ni povezano z lokalnimi gospodarstvi; ugotavlja, da bi utegnili z vzpostavitvijo obsežnega namakanja v ciljih območjih za naložbe NAFSN zmanjšati razpoložljivost vode za druge uporabnike, kot so mali kmetje ali pastirji; poudarja, da je treba v navedenih okoliščinah kritično oceniti in izboljšati sposobnost velikih javno-zasebnih partnerstev za zmanjševanje revščine in prehransko varnost; poudarja, da bi morale kmetijske naložbene politike povezovati in podpirati razvoj lokalnega gospodarstva, vključno z malimi in družinskimi kmeti; opozarja, da smernice FAO o lastništvu posesti priporočajo varen dostop do zemljišč, da bi družinam omogočili pridelavo hrane za gospodinjsko porabo in izboljšanje dohodka gospodinjstev; poudarja, da je treba obsežne naložbe v afriška zemljišča oblikovati na podlagi teh smernic, zagotoviti malim kmetom in lokalnim skupnostim dostop do zemljišč, spodbujati lokalne naložbe MSP ter zagotoviti, da bodo javno-zasebna partnerstva prispeval k prehranski varnosti ter zmanjševanju revščine in neenakosti;

3.

poudarja, da pri procesu odločanja v okviru sodelovanja niso sodelovali vsi deležniki in so bili med drugim podeželske skupnosti, delavci na kmetijskih gospodarstvih, mali kmetje, ribiči in staroselci prejkone izključeni, kar pomeni, da ni bila upoštevana njihova pravica do sodelovanja;

4.

obžaluje odsotnost posvetovanja med afriškimi organizacijami civilne družbe ob začetku delovanja NAFSN; poudarja, da bi morala biti udeležba skupin, za katere ni zagotovljena prehranska varnost, v politikah, ki vplivajo nanje, temelj vseh politik na področju prehranske varnosti;

5.

poudarja, da se je NAFSN zavezal spodbujanju vključujoče, na kmetijstvu temelječe rasti, ki podpira malo kmetijstvo ter pomaga zmanjševati revščino, lakoto in podhranjenost; v zvezi s tem poudarja, da mora NAFSN kolikor mogoče omejiti uporabo kemičnih gnojil in pesticidov, ki povzročajo zdravstvene in okoljske posledice za lokalne skupnosti, na primer izgubo biotske raznovrstnosti in erozijo tal;

6.

kritizira domnevo, da korporativne naložbe v kmetijstvo samodejno izboljšujejo prehransko varnost in prehrano ter zmanjšujejo revščino;

7.

opozarja na poročilo skupine G-20 iz leta 2011, v katerem je poudarjeno, da se naložbe zaradi davčnih razlogov lahko izkažejo kot prehodne; opozarja, da se je v številnih raziskavah o spodbudah za vlagatelje pokazalo, da posebne davčne olajšave nimajo vpliva ali da negativno vplivajo na odločitev za naložbe (46);

8.

ugotavlja, da so afriške države zaradi davčnih olajšav, tudi oprostitve davka od dohodkov pravnih oseb v posebnih ekonomskih conah, prikrajšane za davčne prihodke, ki bi lahko služili za nujne javne naložbe v kmetijstvu, zlasti prehransko varnost in programe za prehrano (47);

9.

poziva vlade in donatorje, naj ustavijo pregled vseh politik, projektov in svetovalnih ureditev, ki neposredno podpirajo in olajšujejo prilaščanje zemljišč, saj podpirajo izjemno škodljive projekte in naložbe ter posredno povečujejo pritisk na zemljišča in naravne vire, to pa lahko privede do resnih kršitev človekovih pravic; poziva, naj se raje podprejo politike, ki ščitijo in dajejo prednost proizvajalcem hrane na drobno, zlasti ženskam, ter spodbujajo trajnostno rabo tal;

10.

svari pred posnemanjem azijskega modela „zelene revolucije“ iz 60. let prejšnjega stoletja v Afriki ter zanemarjanjem njegovih negativnih socialnih vplivov in vplivov na okolje; opozarja, da cilji trajnostnega razvoja vključujejo cilj spodbujanja trajnostnega kmetijstva, ki bi ga bilo treba doseči do leta 2030;

11.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da NAFSN v Malaviju spodbuja širitev tobačne proizvodnje, namesto da bi podpiral alternativne načine preživetja v skladu z zavezami iz Okvirne konvencije Svetovne zdravstvene organizacije o nadzoru nad tobakom (FCTC) iz leta 2005 in obveznostmi, ki jih je sprejel v Agendi za trajnostni razvoj do leta 2030;

12.

poziva države članice EU, naj si prizadevajo za preoblikovanje NAFSN v resnični instrument trajnostni razvoj in podpiranje družinskega kmetovanja in lokalnih gospodarstev v podsaharski Afriki, pri čemer želi spomniti, da družinski in mali kmetje proizvedejo približno 80 % hrane v svetu ter zagotavljajo več kot 60 % delovnih mest v regiji;

13.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se okviri državnega sodelovanja zgolj selektivno sklicujejo na mednarodne standarde, ki opredeljujejo odgovorne naložbe v kmetijstvo, in da se ne sklicujejo ne na prostovoljne smernice FAO iz leta 2004 za postopno uresničitev pravice do zadostne hrane v okviru nacionalne prehranske varnosti ne na druge dolžnosti zasebnih vlagateljev glede spoštovanja človekovih pravic;

14.

poziva EU in države članice, ki so skupaj največje svetovne donatorice pomoči, naj:

15.

poziva sodelujoče države, naj:

16.

opozarja na zavezo članov NAFSN o upoštevanju prostovoljnih smernic FAO za postopno uresničitev pravice do zadostne hrane v okviru nacionalne prehranske varnosti ter jih poziva, naj se zavežejo izvajanju mednarodnih standardov, ki določajo odgovorno vlaganje v kmetijstvo, in ravnajo v skladu z vodilnimi načeli o podjetništvu in človekovih pravicah ter smernicami OECD za večnacionalna podjetja;

17.

poudarja, da mora NAFSN okrepiti dobro upravljanje naravnih virov, zlasti z zagotavljanjem, da bodo imeli ljudje dostop do svojih virov, in z varovanjem njihovih pravic v povezavi s pogodbami, ki urejajo posle z naravnimi viri;

18.

poziva EU, naj si v sodelovanju z OZN prizadeva, da bi vse države sprejele milansko listino in zaveze, ki jih ta vsebuje, in sicer kot zavezujoče;

19.

poudarja pomen, ki ga imata za trajnostno kmetijstvo urejanje voda in boj proti podnebnim spremembam; poziva vse partnerje NAFSN, naj se osredotočijo na izboljšanje dostopa do vode in do tehnik, ki vključujejo namakanje ter izboljšanje varstva okolja in ohranjanja tal;

20.

poziva EU, naj si v sodelovanju z OZN prizadeva za sprejetje in širjenje Milanskega pakta mest o prehranski politiki (Milan Urban Food Policy Pact);

21.

poziva sodelujoče države, naj se zavežejo izvajanju mednarodnih standardov, ki urejajo naložbe v skladu s pristopom, ki temelji na človekovih pravicah, ter vključujejo okvir in smernice Afriške unije za zemljiško politiko v Afriki in njena vodilna načela o obsežnih naložbah v Afriki;

22.

poziva, naj se v celoti objavijo vsa pisma o nameri v okvirih državnega sodelovanja; poudarja, da so za zagotovitev pravične delitve tveganj in koristi potrebni trdni institucionalni in pravni okviri; poudarja, da je aktivno sodelovanje civilne družbe v NAFSN bistvenega pomena za krepitev preglednosti zagotavljanje uresničevanja ciljev tega združenja; poudarja, da je treba spodbujati dialog in posvetovanje z vsemi civilnodružbenimi skupinami;

23.

obžaluje, da je edini skupni kazalnik v desetih okvirih sodelovanja v novem zavezništvu indeks enostavnosti poslovanja Svetovne banke;

24.

poudarja, da bi morala zasebna podjetja, vključena v večstranske razvojne pobude, odgovarjati za svoja dejanja; poziva člane NAFSN, naj za to predložijo letna poročila o ukrepih v okviru združenja in naj ta poročila objavijo in zagotovijo, da bodo dostopna lokalnemu prebivalstvu in skupnostim, ter naj vzpostavijo neodvisni mehanizem odgovornosti, ki bo vključeval mehanizem za pritožbe lokalnega prebivalstva in skupnosti; poudarja tudi, da je treba za naložbe novega zavezništva, ki vplivajo na zemljiške pravice, opraviti neodvisne predhodne ocene vpliva na zemljiške pravice ter da morajo biti te naložbe skladne s prostovoljnimi smernicami FAO za odgovorno upravljanje posesti zemlje, ribištva in gozdov;

25.

ugotavlja, da so mednarodna podjetja, ki delujejo v okviru NAFSN, naklonjena pogodbenemu kmetovanju v velikem obsegu, zaradi česar obstaja tveganje zapostavljanja majhnih pridelovalcev; poziva afriške države, ki sodelujejo v NAFSN, naj zagotovijo, da bo pogodbeno kmetovanje koristilo tako kupcem kot lokalnim dobaviteljem; zato meni, da je ključnega pomena krepiti na primer organizacije kmetov, da bi se izboljšal njihov pogajalski položaj;

26.

poudarja, da zasebni sektor že zagotavlja 90 % delovnih mest v partnerskih državah in da ni mogoče zanikati potenciala za sodelovanje zasebnega sektorja, saj so zasebna podjetja idealna za zagotavljanje trajnostne podlage za mobilizacijo domačih virov, ki so podlaga vsakega programa pomoči; poudarja pomen preglednega regulativnega okvira, ki jasno določa pravice in obveznosti vseh akterjev, tudi revnih kmetov in ranljivih skupin, saj brez takšnega okvira ni mogoče uspešno varovati teh pravic;

27.

poziva, naj se okviri državnega sodelovanja revidirajo tako, da bo mogoče učinkovito obvladovati tveganja pogodbenega kmetovanja in shem pogodbene pridelave za male proizvajalce z zagotovitvijo poštenih pogodbenih določb, vključno s cenovnimi sporazumi, spoštovanja pravic žensk, podpore za trajnostno kmetijstvo in ustreznih mehanizmov za reševanje sporov;

28.

opozarja, da popolna osredotočenost na vpisovanje zemljiških pravic pogosto ustvarja negotovost za male proizvajalce hrane in domorodna ljudstva, zlasti ženske, katerih zemljiške pravice niso pravno priznane, poleg tega pa so izpostavljene nepoštenim zemljiškim poslom, razlastitvi brez privolitve ali pa jim ni zagotovljeno pravično nadomestilo;

29.

poudarja, da je treba male proizvajalce hrane postaviti na vodilne položaje in jim omogočiti, da jih njihova neodvisna združenja podpirajo pri nadzorovanju njihove zemlje, naravnih virov in programov;

30.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da vlagatelji in lokalne elite, ki sodelujejo v poslih z zemljišči, ciljna območja pogosto opisujejo kot „prazna“, „neobdelana“ ali „premalo izkoriščena“, a je v Afriki zelo malo zemljišč resnično neobdelanih, saj so na primer zelo razširjene pašniške dejavnosti;

31.

poudarja, da 1,2 milijarde ljudi še vedno živi bodisi brez stalnega dostopa do zemlje bodisi zaseda posest, do katere formalno niso upravičeni, zanjo nimajo lastninskih pravic, ne razpolagajo s popisi, ki bi določali meje njihovih posesti, niti pravnih ali finančnih sredstev, s katerimi bi posest spremenili v kapital;

32.

pozdravlja vključitev prostovoljnih smernic za odgovorno upravljanje zemljiške posesti, ribištva in gozdov (VGGT) iz leta 2012 v vse okvire državnega sodelovanja; poziva, naj se v postopku pregleda okvirov državnega sodelovanja učinkovito izvajajo VGGT in izvede sistematična ocena skladnosti z njimi, pa tudi z okvirom ciljev trajnostnega razvoja;

33.

poudarja, da bi se moral NAFSAN osredotočati na boj proti prilaščanju zemljišč, ki predstavlja kršenje človekovih pravic, saj lokalne skupnosti prikrajša za zemljišča, od katerih so odvisne za pridelavo hrane in za preživljanje družin; poudarja, da je prilaščanje zemljišč v več državah v razvoju ljudem odtegnilo delo in njihova sredstva za preživljanje ter jih prisililo, da so zapustili svoje domove;

34.

poziva sodelujoče države, naj:

35.

opozarja tudi, da bi moral pravni sistem priznavati in varovati pravice do uporabe, ki izhajajo iz običajnih pravic zemljiške posesti, in sicer v skladu z odločbami in sodbami Afriške komisije za človekove pravice in pravice ljudstev;

36.

poziva, naj se za NAFSN izvede predhodna ocena učinka v zvezi z zemljiškimi pravicami, pogoj zanj pa naj bo prostovoljna, predhodna in informirana privolitev zadevnega lokalnega prebivalstva;

37.

podpira čvrst in inovativen mehanizem za spremljanje v okviru odbora za svetovno prehransko varnost (CFS); poziva EU, naj ob posvetovanju s civilnodružbenimi organizacijami oblikuje odločno stališče, da bi prispevala k svetovni prireditvi za spremljanje v okviru 43. zasedanja CFS oktobra 2016, da bi se zagotovila celostna in temeljita ocena uporabe in izvajanja smernic o zemljiški posesti;

38.

poziva vlade zadevnih držav, naj zagotovijo, da podjetja pozorno analizirajo vpliv svojih dejavnosti na človekove pravice (skrbni pregled) z izvedbo in objavo neodvisnih predhodnih ocen o njihovem vplivu na človekove, socialne in okoljske pravice ter z izboljšanjem in zagotavljanjem dostopa do domačih pritožbenih postopkov na področju človekovih pravic, ki so neodvisni, pregledni, zanesljivi in je zoper njih mogoča pritožba;

39.

poziva člane NAFSN, naj vzpostavijo neodvisne mehanizme za reševanje sporov za skupnosti, ki so prizadete zaradi razlastitev zemlje, ki so posledica velikih naložbenih projektov;

40.

opozarja, da je za boj proti podhranjenosti potrebna tesna povezava med kmetijstvom, živilskim sektorjem in javnim zdravstvom;

41.

opozarja, da si je treba po najboljših močeh prizadevati za izboljšanje prehrane in varnost hrane ter boj proti lakoti iz 2. cilja trajnostnega razvoja; vztraja, da bi bilo treba bolj podpirati opolnomočenje zadrug kmetov, ki so bistvene za razvoj kmetijstva in varnost hrane;

42.

ugotavlja, da je stabilnost večja in je izseljevanja manj, kjer je prehranska varnost utemeljena na zdravih in živih tleh ter produktivnih kmetijskih ekosistemih, odpornih na podnebne spremembe;

43.

poudarja, da je visoko kakovostna, uravnotežena prehrana bistvenega pomena in potrjuje, da bi morala biti prehrana v središču (ponovne) vzpostavitve prehranskih sistemov;

44.

zato poziva, naj se omogoči nadomestitev pretirane odvisnosti od uvožene hrane s krepitvijo njene domače proizvodnje, pri tem pa da prednost lokalnim poljščinam, ki imajo ustrezno hranilno vrednost; ugotavlja, da to postaja bolj pomembno zaradi vse večje spremenljivosti podnebja in nestanovitnosti trgov;

45.

opozarja, da vnosa energije samega po sebi ni mogoče uporabiti za določitev stanja prehranjenosti;

46.

poudarja, da so potrebne strategije za zmanjšanje živilskih odpadkov v celotni prehranski verigi;

47.

poudarja, da je treba zaščititi kmetijsko biotsko raznovrstnost; poziva države članice EU, naj vlagajo v kmetijsko-ekološke načine kmetovanja v državah v razvoju v skladu z ugotovitvami IAASTD, priporočili posebnega poročevalca Združenih narodov o pravici do hrane in cilji trajnostnega razvoja;

48.

podpira razvoj politik, ki bodo vodile k trajnostnemu družinskemu kmetovanju in spodbujale vlade, da oblikujejo okolje (naklonjene politike, ustrezna zakonodaja, participativno načrtovanje za dialog o politikah, naložbe), ki bo omogočalo razvoj družinskega kmetovanja;

49.

poziva afriške vlade, naj:

50.

poudarja, da mora NAFSN privesti v primarni in predelovalni fazi do regionalno prilagojene kmetijske strukture;

51.

poziva afriške vlade, naj spodbujajo medgeneracijsko solidarnost in ji priznajo ključno vlogo v boju proti revščini;

52.

poudarja pomen spodbujanja programov izobraževanja o prehrani v šolah in lokalnih skupnostih;

53.

poudarja, da je pravica do vode neločljiva od pravice do hrane in da resolucija OZN iz leta 2010 še ni privedla do odločnih ukrepov, da bi se pravica do vode uveljavila kot človekova pravica; poziva EU, naj obravnava predlog Italijanskega odbora za svetovno pogodbo o vodi (CICMA) o izbirnem protokolu k Mednarodnemu paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah;

54.

priznava, da je dostop do čiste pitne vode življenjskega pomena in da kmetovanje nanj učinkuje;

55.

priznava, da je dostop do vode za potrebe kmetovanja pomemben in da je prevelika odvisnost od dragocene vode za namakanje tvegana, zato ugotavlja, da je treba zmanjšati potratno namakalno prakso, in poudarja, da so lahko z vodo varčne kmetijske tehnike pomembne za preprečevanje evapotranspiracije, saj zadržujejo vodo v zdravih in živih tleh ter ne onesnažujejo vodnih virov;

56.

ugotavlja, da bi trajnostno upravljanje tal lahko povečalo svetovno proizvodnjo hrane tudi za 58 % (48);

57.

opaža sinergije med pristopi, ki so osredotočeni na tla, in tistimi, ki so osredotočeni na drevesa, ter pomen prilagajanja kmetijskih ekosistemov na podnebne spremembe; ugotavlja zlasti, da je veliko povpraševanje po lesu za kurjavo; še posebej poudarja, da so drevesa večnamenska, saj izboljšujejo vsebnost dušika;

58.

priznava posebne potrebe kmetijstva na tropskih in polsušnih območjih, zlasti zaradi poljščin, ki jih je treba zaščititi pred soncem, in varstva tal, ter meni, da so ekstraktivne monokulture preživete, in tudi opaža, da se v državah donatoricah NASFN postopoma opuščajo;

59.

opozarja pred tem, da bi s pobudami, ki se financirajo iz NAFSN, ustvarili preveliko odvisnost od proizvodnje neživilskih kmetijskih proizvodov namesto živil, zlasti surovin za biološko gorivo, saj lahko njihova proizvodnja škoduje prehranski varnosti in samopreskrbi s hrano v sodelujočih državah;

60.

ugotavlja, da lahko kmetijske tehnike, ki krepijo naravne procese, kot so ustvarjanje vrhnje plasti tal, regulacija vode, nadzor škodljivcev ali kroženje hranil v zaprtih krogih, zagotovijo dolgoročno produktivnost in rodovitnost z nizkimi stroški za kmete in upravne organe;

61.

ugotavlja, da lahko pride v državah v razvoju, kot so države, ki sodelujejo v NAFSN, do prekomerne ali neustrezne uporabe kmetijskih kemikalij;

62.

ugotavlja, da nepismenost in pomanjkanje ustreznega usposabljanja ta pojav še zaostrujeta, kar lahko pripelje do občutno povišane stopnje ostankov pesticidov v svežem sadju in zelenjavi ter zastrupitev in drugih učinkov na zdravje kmetov in njihovih družin;

63.

opozarja, da je preživetje kmetov v Afriki v 90 odstotkih povezano s pravico, da prosto pridelujejo, izmenjujejo in prodajajo semena, in da je raznovrstnost semen izjemno pomembna za odpornost kmetijstva na podnebne spremembe; poudarja, da zahteve podjetij po krepitvi žlahtniteljskih pravic v skladu s Konvencijo UPOV iz leta 1991 ne smejo privesti do prepovedi tovrstnih neformalnih praks;

64.

ugotavlja, da je prekomerna deregulacija sektorja semen v sodelujočih državah nevarna, saj lahko povzroči preveliko odvisnost malih kmetov od semen in fitofarmacevtskih sredstev, ki jih proizvajajo tuja podjetja;

65.

opozarja, da določbe TRIPS, ki zahtevajo določeno obliko zaščite rastlinskih sort, od držav v razvoju ne zahtevajo sprejetja režima iz Konvencije UPOV; poudarja, da te določbe vseeno omogočajo državam, da razvijejo sisteme sui generis, ki so bolje prilagojeni značilnostim kmetijske proizvodnje vsake države in tradicionalnim semenskim sistemom, ki temeljijo na kmetih, medtem ko najmanj razvitim državam, ki so članice STO, ni treba upoštevati tozadevnih določb TRIPS; poudarja, da morajo sistemi sui generis podpirati cilje in obveznosti iz Konvencije o biološki raznovrstnosti, Nagojskega protokola in pogodbe ITPGRFA ter da ne smejo biti v nasprotju z njimi;

66.

obžaluje poziv podjetij, da se – v afriškem kontekstu prek regionalnih institucij – uskladijo zakoni o semenih na podlagi načel razločljivosti, izenačenosti in nespremenljivosti, kar bo na nacionalni in regionalni ravni oviralo razvoj in rast semenskih sistemov, ki temeljijo na kmetih, saj takšni sistemi navadno ne pridelujejo oziroma shranjujejo semen, ki bi izpolnjevala merila razločljivosti, izenačenosti in nespremenljivosti;

67.

poziva države članice G7, naj prek semenskih bank v skupnostih podpirajo semenske sisteme, s katerimi upravljajo kmetje,

68.

opozarja, da komercialne vrste semen kratkoročno sicer lahko izboljšajo donos, a se lahko tradicionalne in domače vrste, ki jih vzgojijo kmetje, ter z njimi povezano znanje najbolje prilagodijo posebnim kmetijsko-ekološkim okoljem in podnebnim spremembam; poleg tega poudarja, da je njihov večji donos odvisen od uporabe različnih sredstev (gnojil, pesticidov, hibridnih semen), kar pa utegne kmete potisniti v začaran krog zadolženosti;

69.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da uvajanje in širjenje certificiranih semen v Afriki krepi odvisnost malih kmetov, povečuje verjetnost zadolževanja in zmanjšuje raznovrstnost semen;

70.

zagovarja podpiranje lokalnih politik, ki so usmerjene v zagotavljanje skladnega in trajnostnega dostopa do raznolike in hranljive prehrane na podlagi načel prevzemanja odgovornosti in subsidiarnosti;

71.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bodo zaveze v zvezi s pravicami kmetov, ki jih je sprejela EU v pogodbi ITPGRFA, odražale v vsaki tehnični podpori in finančni pomoči za oblikovanje politike o semenih; poziva EU, naj podpira režime pravic intelektualne lastnine, ki izboljšujejo razvoj lokalno prilagojenih sort semen in semen, shranjenih na kmetijah;

72.

poziva države članice G8, naj ne podpirajo gensko spremenjenih kmetijskih rastlin v Afriki;

73.

opozarja, da afriški vzorčni zakon o biološki varnosti določa visoko referenčno merilo za biološko varnost; meni, da bi bilo treba v skladu s tem merilom zagotoviti vso pomoč tujih donatorjev za razvoj biološke varnosti na nacionalni in regionalni ravni;

74.

poziva afriške države, naj ne izvajajo nacionalnih ali regionalnih režimov biološke varnosti s standardi, ki bi bili nižji od tistih, določenih v Kartagenskem protokolu o biološki varnosti;

75.

poziva sodelujoče države, naj kmetom ponudijo možnost, da se izognejo odvisnosti od vhodnih surovin, in naj podpirajo semenske sisteme kmetov, da bi se ohranjala in izboljšala kmetijska biotska raznovrstnost z ohranjanjem lokalnih javnih semenskih bank ter izmenjevanjem in stalnim razvijanjem lokalnih vrst semen, zlasti z zagotavljanjem prilagodljivosti katalogov semen, da ne bi bile izključene vrste, ki jih vzgojijo kmetje, in da bi se zagotovilo ohranjanje tradicionalnih pridelkov;

76.

poziva sodelujoče države, naj varujejo in spodbujajo dostopnost in izmenjavo semen in kmetijskih vhodnih surovin za male kmete, marginalizirane skupine in podeželske skupnosti ter naj spoštujejo mednarodne sporazume o prepovedi patentiranja življenjskih in bioloških procesov, zlasti kar zadeva avtohtone sorte in vrste;

77.

izpostavlja tveganje še večje marginalizacije žensk pri odločanju zaradi razvoja nekaterih tržnih pridelkov; ugotavlja, da je agronomsko usposabljanje pogosto osredotočeno na moške in da ženske potiska na obrobje, zaradi česar so potem izključene iz upravljanja z zemljo in pridelki, za katere so tradicionalno skrbele;

78.

obžaluje, da v okvirih državnega sodelovanja večinoma niso določene natančne zaveze v zvezi z upoštevanjem načela enakosti spolov pri pripravi proračuna in ne spremljajo napredka na podlagi razčlenjenih podatkov; poudarja, da se je treba od abstraktnih in splošnih zavez pomakniti h konkretnim in natančnim, ki sodijo v nacionalne akcijske načrte za opolnomočenje žensk kot nosilk pravic;

79.

poziva vlade, naj odpravijo vsakršno diskriminacijo žensk v smislu dostopa do zemljišč ter programov in storitev mikrokreditov, poleg tega pa ženske učinkovito vključijo v oblikovanje in izvajanje politik za raziskave in razvoj kmetijstva;

80.

poudarja, da je treba zagotoviti preglednost vsakršnega financiranja, odobrenega zasebnim podjetjem, in da je treba tako financiranje razkriti javnosti;

81.

poziva donatorje, naj uskladijo uradno razvojno pomoč (URP) z načeli učinkovitosti razvoja, se osredotočijo na rezultate, da bi izkoreninili revščino, ter spodbujajo vključujoča partnerstva, preglednost in odgovornost;

82.

poziva donatorje, naj svojo podporo za razvoj kmetijstva namenjajo predvsem prek nacionalnih skladov za razvoj, ki dodeljujejo subvencije in posojila malim kmetom in družinskim kmetijam;

83.

poziva donatorje, naj podpirajo izobraževanje in usposabljanje kmetov ter tehnično svetovanje zanje;

84.

poziva donatorje, naj spodbujajo ustanavljanje poklicnih in ekonomskih organizacij kmetov ter podpirajo oblikovanje kmetijskih zadrug, ki bodo omogočale dostop do proizvodnih sredstev in kmetom pomagale pri predelavi in trženju svojih proizvodov na načine, ki bodo varovali dobičkonosnost njihove proizvodnje;

85.

meni, da financiranje, ki so ga države članice G8 zagotovile za NAFSN, nasprotuje cilju podpiranja domačih lokalnih podjetij, ki ne morejo konkurirati večnacionalnim podjetjem, ki že imajo vzpostavljen prevladujoč položaj na trgu ter se jim pogosto odobrijo poslovne, tarifne in davčne ugodnosti;

86.

opozarja, da je namen razvojne pomoči zmanjšati revščino in jo na koncu izkoreniniti; je prepričan, da bi bilo treba uradno razvojno pomoč osredotočiti na neposredno podpiranje malega kmetijstva;

87.

poudarja, da je treba oživiti javne naložbe v afriško kmetijstvo ob hkratnem zagotavljanju podpore za zasebne naložbe ter dati prednost naložbam v agroekologijo, da bi trajnostno povečali prehransko varnost in zmanjšali revščino in lakoto, hkrati pa ohranili biotsko raznovrstnost ter spoštovali avtohtono znanje in inovacije;

88.

poudarja, da bi morale države članice G7 afriškim državam zajamčiti pravico, da zavarujejo svoje kmetijske sektorje s carinskimi in davčnimi režimi, ki so naklonjeni družinskim in malim kmetijam;

89.

poziva EU, naj poskuša odpraviti vse naštete pomanjkljivosti NAFSN, naj si prizadeva za izboljšanje preglednosti in upravljanja tega združenja ter naj zagotovi, da bodo ukrepi, sprejeti v njegovem okviru, skladni s cilji razvojne politike;

90.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in članom NAFSN.