12.8.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 236/125

A.

ker je bil namen prvega železniškega paketa, ki je bil sprejet leta 2001 in obsega tri direktive o razvoju železnic Skupnosti, izdaji licence prevoznikom v železniškem prometu ter naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture in podeljevanju varnostnega spričevala, oživiti železniški sektor, saj naj bi bil to prvi korak v smeri oblikovanja integriranega evropskega železniškega prostora, ter zagotoviti stabilno finančno strukturo za uresničitev tega cilja,

B.

ker bi morale biti direktive prvega železniškega paketa prenesene v nacionalno zakonodajo 15. marca 2003, Komisija pa je s sprožitvijo postopkov za ugotavljanje kršitev držav članic zaradi nepravilnega ali nepopolnega izvajanja prvega železniškega paketa čakala do junija 2008,

C.

ker se na podlagi drugega poročila Komisije o spremljanju razvoja trga storitev v železniškem prometu delež železniškega prometa ni povečal, temveč ustalil na nizki ravni – približno 10 % v tovornem prometu in manj kot 7 % v potniškem prometu v letu 2002,

1.

obžaluje, ker se tri direktive prvega železniškega paketa v veliki večini držav članic (22) ne izvajajo ustrezno; meni, da je to neizvajanje preprečilo povečanje deleža železnic v splošnem prometu;

2.

opozarja, da je Parlament že z resolucijo z dne 12. julija 2007 poudaril, da je popolno izvajanje prvega železniškega paketa brezpogojna prednostna naloga; zato izraža veliko nezadovoljstvo, ker velika večina držav članic ni upoštevala te prednostne naloge, vključno z Avstrijo, Belgijo, Bolgarijo, Češko republiko, Nemčijo, Dansko, Estonijo, Grčijo, Španijo, Francijo, Madžarsko, Irsko, Italijo, Litvo, Luksemburgom, Latvijo, Poljsko, Portugalsko, Romunijo, Švedsko, Slovenijo in Slovaško;

3.

obžaluje, ker je Komisija zapravila pet let za ukrepanje zoper to nepravilnost in čakala do junija 2008, da je poslala uradne opomine, in do oktobra 2009, da je poslala obrazložena mnenja o nepravilnem ali nepopolnem izvajanju prvega železniškega paketa; obžaluje, da Evropska komisija svojega nadzora ni v zadostni meri osredotočila na finančne temelje železniškega sistema; zato jo poziva, naj nemudoma sproži sodne postopke zoper 22 držav članic, ki ne izvajajo prvega železniškega paketa;

4.

poziva 22 držav članic, naj brez nadaljnjih zamud upoštevajo evropsko zakonodajo; je prepričan, da te države članice z neizvajanjem direktiv prvega železniškega paketa še vedno preprečujejo pošteno konkurenco na trgu storitev v železniškem prometu;

5.

zahteva, da Komisija objavi stvarne informacije o elementih, ki jih posamezne države članice ne izvajajo v celoti, zlasti glede pomanjkljivega vzpostavljanja neodvisnega regulativnega organa in neizvajanja določb o uporabninah za dostop do tirov; poleg tega poziva Komisijo, naj obvesti Parlament o razlikah med Komisijo in državami članicami pri pravnih tolmačenjih neodvisnosti upravljavcev železniške infrastrukture (člena 4(2) in14(2) Direktive 2001/14/ES);

6.

poudarja, da je treba zagotoviti dovolj veliko stopnjo neodvisnosti upravljavcev železniške infrastrukture, saj imajo ti v skladu z Direktivo 2001/14/ES osrednjo vlogo pri zagotavljanju enakega dostopa do železniških infrastrukturnih zmogljivosti vsem prosilcem z dodeljevanjem železniških infrastrukturnih zmogljivosti, naložitvijo uporabnin za uporabo železniške infrastrukture in podeljevanjem varnostnega spričevala;

7.

meni, da je neodvisnost upravljavcev železniške infrastrukture osnovni pogoj za zagotavljanje poštene, pregledne in nediskriminacijske obravnave vseh prevoznikov; poudarja, da je zlasti zaskrbljujoče, da niso bila določena zadostna praktična in pravna jamstva, ki bi zagotavljala neodvisnost upravljavcev železniške infrastrukture, zlasti ko ti delujejo v okviru železniškega holdinga, ki zajema tudi dejavnosti železniškega prometa;

8.

zahteva, naj države, ki ne spoštujejo te določbe, z vsemi potrebnimi pravnimi in delujočimi ukrepi jasno ločijo temeljno nalogo dodeljevanja zmogljivosti v nacionalnem železniškem omrežju od vseh obstoječih železniških prevoznikov, saj bi nesamostojnost upravljavcu železniške infrastrukture lahko preprečila stvarno določitev uporabe infrastrukture;

9.

izraža zaskrbljenost, ker regulativnim organom niso podeljena zadostna pooblastila in sredstva in ker na posameznih nacionalnih trgih zaradi teh pomanjkljivosti ni nadzora nad problemi na področju konkurence;

10.

prosi Komisijo, naj Parlament obvesti o pooblastilih regulativnih organov, ki jih morajo države članice okrepiti, da bi jim zagotovile resnično pristojnost za nadzor svojih železniških trgov;

11.

meni, da neuspešno vzpostavljanje resnično neodvisnih regulativnih organov v državah članicah ovira ustrezno izvajanje prvega železniškega paketa;

12.

ugotavlja, da so bile v prvi železniški paket vključene specifične določbe v zvezi s financiranjem infrastrukture in soočanjem z dolgom železniških družb (člen 9 Direktive 2001/12/ES);

13.

obžaluje, da je vlaganje v razvoj in vzdrževanje železniške infrastrukture v številnih državah članicah še vedno večinoma nezadostno in da se v nekaterih primerih kakovost obstoječe infrastrukture slabša; odločno poziva države članice, naj zberejo potrebna sredstva, da bodo zagotovile razvoj novih projektov v železniškem prometu in zadostno vzdrževanje obstoječe infrastrukture;

14.

ugotavlja, da sta neodvisnost upravljavcev železniške infrastrukture ter zagotavljanje pooblastil in sredstev regulativnim organom osnovni pogoj za zadovoljivo zaračunavanje dostopa do tirov; opozarja, da je treba uporabnine za infrastrukturo izračunavati pošteno, pregledno in skladno ter da je treba železniškim podjetjem zagotoviti zadostno jasnost;

15.

izraža zaskrbljenost zaradi nezadostnega izvajanja določb o pristojbinah za infrastrukturo, zlasti neobstoja načrtov izvedbe, s katerimi bi izboljšali izvedbo železniškega omrežja in tarifnih sistemov, ki temeljijo na neposrednih stroških železniških storitev, pa tudi zaradi dejstva, da upravljavec železniške infrastrukture pristojbin za infrastrukturo ne določa samostojno;

16.

obžaluje, ker se zaradi neizvajanja ustvarja vtis, da pristojbine za infrastrukturo niso neposredno povezane s stroški železniških storitev, in da železniški trg mogoče ne bo zmogel teh visokih pristojbin; ugotavlja, da visoka stopnja pristojbin za infrastrukturo lahko ovira vstop novih prevoznikov na trg, in da je Komisija prejela več pritožb prevoznikov glede dostopa do terminalov in železniških storitev;

17.

meni, da bi bilo treba poenotiti načela obračunavanja železniških in cestnih uporabnin ter tako postaviti temelje za resnično enake konkurenčne pogoje med različnimi načini prevoza; poudarja, da bi takšni enaki konkurenčni pogoji omogočili razvoj trajnostnejšega in učinkovitejšega prometnega sistema ter v največji meri poudarili okoljsko konkurenčnost železnic;

18.

poudarja, da je ustrezno in popolno izvajanje prvega železniškega paketa temeljni pogoj za oblikovanje evropskega železniškega omrežja in da je prizadevanje za takšno izvajanje z vsemi pravnimi postopki, s katerimi razpolaga, brezpogojna prednostna naloga Evropske komisije;

19.

odločno poziva Komisijo, naj do septembra 2010 predlaga revizijo prvega železniškega paketa; zahteva, da Komisija v okviru revizije prednostno obravnava vprašanja v zvezi z neodvisnostjo upravljavcev železniške infrastrukture in pomanjkanjem sredstev in pooblastil regulativnih organov ter predlaga primerna načela zaračunavanja uporabnin za dostop do infrastrukture, ki bodo spodbudila javne in zasebne naložbe v sektor železniškega prometa;

20.

meni, da je uspešnost odprtja trgov v sektorju železniškega prometa odvisna od popolnega izvajanja določb prvega železniškega paketa; nadaljnja liberalizacija trga v železniškem prometu ne bi smela vplivati na kakovost storitev v železniškem prometu, hkrati pa bi morala varovati obveznosti javnih služb; dokler se trgi v celoti ne odprejo, bi moralo veljati načelo recipročnosti;

21.

poziva Komisijo, naj se v okviru preoblikovanja prvega železniškega paketa do konca leta 2010 odzove na zahteve iz odstavkov 3, 5, 10 in 16 ali poda informacije v zvezi z njimi;

22.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.