23.12.2009

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/69

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru Za evropsko strategijo na področju e-pravosodja

(COM(2008) 329 konč.)

2009/C 318/13

Poročevalec: g. PEGADO LIZ

Evropska komisija je 30. maja 2008 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 9. septembra 2009. Poročevalec je bil g. PEGADO LIZ.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel soglasno na 456. plenarnem zasedanju 30. septembra in 1. oktobra 2009 (seja z dne 30. septembra).

1.   Sklepi in priporočila

1.1	EESO pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom Za evropsko strategijo na področju e-pravosodja, saj je bilo pripravljeno in predloženo ob pravem času, je dobro strukturirano in utemeljeno. Tako je EESO upravičeno sklenil, da v zvezi s tem pripravi mnenje, čeprav za to prvotno ni bil zaprošen.

1.2

Ključni dejavniki, ki jih je treba preučiti, so sporazum, sklenjen med EP, Svetom in Komisijo, ki ga je upošteval Svet za pravosodje in notranje zadeve v svoji resoluciji z dne 28. novembra 2008 o nujni izvedbi akcijskega načrta na področju e-pravosodja do leta 2013, ter priporočila o področju uporabe in prihodnjem razvoju te pobude.

1.3	Na podlagi tega je EESO ustrezno upošteval smernice za sprejetje ukrepov. Pri tem pa je v določeni meri in z nekaj zadržki upošteval tudi številne predpostavke glede oblikovanja in izvedbe teh ukrepov.

1.4	EESO želi najprej opozoriti, da je treba ustrezno opredeliti specifično področje uporabe e-pravosodja ob upoštevanju drugih aplikacij novih informacijskih tehnologij, ko se uporabljajo za različne vidike državljanstva in javno upravo na splošno.

1.5

EESO želi tudi poudariti končne cilje zagotavljanja pravičnosti (t.i. pravičnega pravosodja), da bi a) hvalevredne pobude za poenostavitev in poenotenje zakonodaje in postopkov glede dostopa do pravosodja resnično služile interesu državljanov na splošno ter bolj specifično gospodarskim in socialnim akterjem ter da bi b) te pobude sprejemali in načrtovali pravosodni delavci.

1.6

EESO izraža zaskrbljenost, da bi pobude na tem področju lahko posegale v temeljne pravice evropskih državljanov, zlasti v pravico do varstva podatkov. Zato močno priporoča, da se vsi sprejeti ukrepi izvajajo ob polnem spoštovanju temeljnih načel mednarodnih konvencij in nacionalnega civilnega procesnega prava, ki je skupno vsem državam članicam EU.

1.7	EESO Komisijo poziva, naj ustrezno upošteva posebne značilnosti različnih nacionalnih zakonodaj, ki so odraz kulturnih standardov in nacionalnih vrednot, ki jih je treba ohranjati, v skladu z načelom subsidiarnosti ter s presojo stroškov in koristi vsake pobude v okviru načela sorazmernosti.

1.8	EESO zato priporoča, da Komisija pri oblikovanju različnih pobud, ki jih ima v načrtu, vedno upošteva stališče širše javnosti glede delovanja pravosodja in tako zagotovi, da informacijske in komunikacijske tehnologije služijo pravosodju in ne ravno obratno.

1.9	EESO zlasti priporoča posebno pazljivost pri uvajanju mehanizmov za dematerializacijo sodnih postopkov, da bi izpolnili postopkovne zahteve in zahteve glede trajnih nosilcev podatkov ter tako zagotovili pravno gotovost in varnost.

1.10	EESO pa Evropski parlament in Svet poziva tudi, naj natančno spremljata, kako se oblikujejo posamezni ukrepi, spremljata pa naj tudi izvajanje ukrepov v skladu z vrednotami in standardi iz posameznih resolucij, ki jih podpira tudi EESO.

2.   Uvod in obrazložitev

2.1   Vprašanje e-pravosodja se je prvič sistematično obravnavalo med italijanskim predsedovanjem EU leta 2003, ko je bila skupaj s Svetom Evrope organizirana konferenca, na kateri je bilo sklenjeno, da „si moramo v okviru razprav o koristih, priložnostih in nevarnostih interneta prizadevati predvsem za vrednote in pravice, ki so zapisane zlasti v konvencijah Sveta Evrope o človeških pravicah in varstvu podatkov“ (1).

2.2   V naslednjih letih so številne države članice razvile svoje sisteme elektronskega pravosodja; nekateri od teh so s teoretičnega vidika dobro oblikovani in se osredotočajo na zagotavljanje nemotene praktične uporabe (2), vendar niso usklajeni.

2.3   Na ravni Skupnosti se je vprašanje začelo obravnavati v povezavi z e-upravljanjem, zlasti v dokumentih e-Evropa 2002 in e-Evropa 2005, ki ju je Evropski svet sprejel v Feiri (2000) oziroma v Sevilli (2002), ter strateškem dokumentu i2010 (3).

2.3.1

Dejansko pa se je projekt e-pravosodja začel v okviru 6. okvirnega programa kot eden prvih „integriranih projektov“, čeprav so bili cilji projekta še vedno izredno omejeni, sam projekt pa precej eksperimentalen. Šele na neuradnem srečanju ministrov za pravosodje januarja 2007 v Dresdnu se je vprašanje obravnavalo samostojno in se podrobneje preučilo na konferenci z naslovom Delo na področju e-pravosodja, ki je bila maja 2007 v Bremnu (4).

2.4   Za obravnavo tega vprašanja je odločilno spodbudo dalo šele portugalsko predsedstvo (5), najprej na neuradnem srečanju ministrov za pravosodje in notranje zadeve od 1. do 2. oktobra 2007, kjer so opredelili ključne vidike prihodnjih usmeritev, nato od 6. do 7. decembra 2007 v okviru Sveta za pravosodje in notranje zadeve, ki je ocenil opravljeno delo in določil konec junija 2008 kot rok za pripravo projekta, in nenazadnje v okviru srečanja Sveta ministrov 14. decembra 2007, ki je v svojih sklepih pozdravil dosežen napredek na področju e-pravosodja in pozval k nadaljevanju dela.

2.5   Na podlagi omenjenega je Komisija pripravila obravnavano sporočilo, ki ga je predložila Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, vendar EESO ni prejel zaprosila za pripravo mnenja o tej tematiki. Zato je sklenil, da na lastno pobudo pripravi mnenje o sporočilu.

2.6   Medtem sta Evropski parlament (6) in Svet (7) že imela priložnost, da sprejmeta stališče o tem sporočilu in sporočilu, priloženem akcijskem načrtu. Glede na to, da je to program ukrepov, ki se bodo oblikovali v petletnem obdobju, spodnjih pripomb in priporočil ne smemo obravnavati kot nepomembne, saj so to stališča predstavnikov civilne družbe, ki jih prihodnje pobude na tem področju še posebej zanimajo in zadevajo. Pripombe in priporočila bi lahko upoštevali pri izvajanju posameznih načrtovanih ukrepov (8).

3.   Povzetek dokumenta Komisije  (9)

4.   Splošne ugotovitve

4.1   EESO močno podpira pobudo Komisije, ki je zdaj dopolnjena s predlogi Evropskega parlamenta in smernicami Sveta.

4.1.1

Kljub temu predlaga določene omejitve in ima nekaj zadržkov.

4.2   Zelo pomembno je, da se področje uporabe e-pravosodja ustrezno opredeli. Čeprav je to področje možno vključiti v širši okvir e-demokracije ali e-uprave, katerih sestavni del je, in je povezano tudi s področjem e-prava, kar naj bi olajšalo elektronski dostop do a) pravnih besedil na področju materialnega in procesnega prava („trdo in mehko pravo“), takoj ko so ta pripravljena, b) sodnih praks sodišč in c) upravnih odločb, pa e-pravosodje ne sme biti omejeno na sodne vidike izvajanja pravosodja na področju civilnega, gospodarskega in morda upravnega prava, ali povedano drugače, na sodne prakse in postopke, vključno z arbitražnimi postopki (10).

4.3   Poleg tega je treba upoštevati, da končni cilj programov zagotavljanja pravičnosti ni doseči hitro, učinkovito, stroškovno učinkovito ali enostavno pravosodje, ampak zagotoviti pravično pravosodje (11), ki v celoti spoštuje temeljne pravice, zlasti pravico do varstva osebnih podatkov.

4.3.1

EESO želi zato opozoriti, naj si ne prizadevamo preveč za poenostavitev, učinkovitost, finančni prihranek ali pospešitev, ker bi to lahko ogrozilo temeljno vrednoto zagotavljanja pravičnosti in otežilo ali bolj zapletlo dostop do pravosodja, namesto da bi ga olajšalo.

4.4   Prav tako pomembno bo zagotoviti, da načrtovana dematerializacija ali poenostavitev postopkovnih ukrepov ter standardizacija delovnih metod in postopkov ne zabrišejo razlik med nedvomno različnimi vidiki, torej da skupaj z odvečnimi in nepotrebnimi elementi ne odstranijo tudi bistvenih elementov, ki morda niso ali ne smejo biti enaki.

4.4.1

Zelo pomembno je tudi zagotoviti, da vsi programi za izvedbo informacijskih tehnologij dejansko ustrezajo potrebam evropskih državljanov na splošno in bolj specifično gospodarskim in socialnim akterjem ter pravosodnim delavcem. Taki programi prav tako ne smejo biti v nasprotju z interesi omenjenih strokovnjakov.

4.4.2

Treba je zagotoviti tudi, da se po uvedbi in oblikovanju sistemov ne dopuščajo zlonamerni ali zgolj malomarni posegi tretjih strani, ki bi lahko ogrozili varnost in zanesljivost uporabe sistema ali omogočili, da se delno ali v celoti spremeni dokumentacija in vsebina dokumentacije.

4.5   Hkrati pa je treba vedno upoštevati različne postopkovne vidike, ki bi se lahko nepoznavalcem zdeli odveč in nepotrebni, vendar pa pomembno prispevajo k temu, da javnost bolj ceni sodnike in njihove razsodbe, in zagotavljajo spoštovanje temeljnih pravic pri delovanju pravosodja (12).

4.6   Ker je procesno pravo podrejeno materialnemu pravu, na slednje pa vplivajo kulturne razlike med državami članicami in zaradi tega ni možno, zaželeno ali primerno to pravo standardizirati, tudi osnovnih in zato različnih vidikov sekundarnih sodnih postopkov ne smemo in jih ne moremo standardizirati. V nasprotnem primeru bi obstajala možnost kršitve materialnega prava, ki naj bi ga ščitili in spoštovali.

4.7   Pravo in zlasti procesno pravo predstavljata sveženj tehničnih pravnih instrumentov, ki se uporabljajo za zagotavljanje pravičnosti in ki naj bi jih uporabljali specializirani pravni strokovnjaki z ustreznimi strokovnimi izkušnjami, zato je logično, da se pri opredelitvi in uporabi prava uporabi tehnični jezik, značilen za to stroko.

4.7.1

Prevelika prizadevanja, da bi pravo „poenostavili“ in „približali vsem“, lahko povzročijo, da pravo postane manj natančno in izgubi poseben tehničen pomen, ki pa ni in ne bi smel biti enak v vseh nacionalnih zakonodajah.

4.7.2

Tudi v tem primeru ne potrebujemo standardizacije, ampak „korelacijsko tabelo“ ali „skupni referenčni okvir“ za različne pravne instrumente.

4.8   EESO meni, da uspešna izvedba katerega koli načina za uporabo novih tehnologij na področju pravosodja pomeni tudi izpolnitev potreb in ciljev organizacije, skladnost z obstoječimi računalniškimi sistemi, predhodno preučitev trenutnih postopkov ter hitro in poceni prilagoditev sistema novim razmeram in ciljem.

4.8.1

Večjo pozornost je treba nameniti splošnemu razmerju med stroški in koristmi pobude kot celote na vseh stopnjah izvedbe, saj ocena učinka Komisije (očitno na voljo samo v enem uradnem jeziku) tega razmerja ne ovrednoti. Vendar pa posebej priznava, da so „nastali stroški dejanski stroški, ki pa jih ni možno oceniti …“ in se jih lahko določi zgolj za vsak primer posebej, glede koristi pa, da se „splošno gledano, gospodarski učinek težko ovrednoti, vendar pa nedvomno obstaja“. To je zelo subjektivno stališče, s katerim se pri tako obsežnem projektu ne moremo zlahka strinjati (13).

5.   Posebne ugotovitve

5.1   Sojenje sestavljajo številni (postopkovni) ukrepi, ki jih je treba zaradi pravne gotovosti in varnosti ter za zagotovitev pravic udeleženih strank dokumentirati, zato lahko problematika trajnih nosilcev podatkov celotnega postopka sojenja omejuje ustni postopek in dematerializacijo v pravni državi.

5.1.1

Nekatere vidike predvidenih ukrepov je tako treba v okviru obstoječe „splošne strategije“ natančno preučiti.

5.2   EESO meni, da je treba pred vzpostavitvijo portala e-pravosodja vsem, ki delujejo na področju pravosodja (sodniki, državni tožilci, sodni uradniki, upravni organi, vladni uradniki in vsi pravosodni delavci), omogočiti temeljito usposabljanje, da bo portal uporaben in delujoč instrument za vse uporabnike.

5.2.1

EESO želi, da bi se portal uporabljal kot forum za pravne informacije in storitve ter kot uporabna kontaktna točka med javnostjo, podjetji in člani sodstva za pomoč pri reševanju pravnih vprašanj.

5.2.2

Po mnenju EESO bi bil lahko portal koristen in praktičen instrument za vsakdanjo uporabo vseh pravosodnih delavcev. Zato pa je treba zagotoviti zanesljivost in pristnost informacij na portalu, ki naj bi po možnosti imel tudi različne ravni dostopa in pravic do dostopa v skladu z vrsto iskanih podatkov, da se zaščitijo udeleženi posamezniki.

5.2.3

Prav tako bi morali imeti možnost portal uporabiti kot dostopno točko do zakonodaje Skupnosti in nacionalne zakonodaje, podobno kot v primeru evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah (14). Portal pa bi moral biti dostopen tudi širši javnosti in zagotavljati boljše splošne pravne nasvete in pomoč pri reševanju pravnih težav.

5.3   EESO glede videokonferenc meni, da bi morali na vseh sodiščih držav članic temeljito preveriti (15), ali imajo na voljo avdiovizualno opremo, in tako spodbuditi široko uporabo te opreme, saj trenutno ni jasno, ali so vse države članice sodiščem zagotovile potrebno opremo za izvedbo videokonferenc in ali je obstoječa oprema ustrezna oziroma ustrezno deluje (16).

5.3.1

Če naj bi se poleg tega zbirali dokazi s pričami ali sporočali pravosodni ukrepi ali odločitve, pa EESO meni, da je treba dejansko uskladiti zakonodaje različnih držav članic glede podajanja izjav in izvedbe videokonferenc za zagotovitev, da se zakonodaja z istega področja ne tolmači in uporablja različno. Brez potrebne zakonodajne uskladitve bodo uporabo videokonferenc onemogočale pravne ali celo kulturne ovire v posameznih državah članicah.

5.3.2

EESO meni, da bodo v primeru sprejetja predlagane oblike izvedbe konferenc, posamezna sodišča morala vedno vnaprej predložiti zahtevo za uporabo te storitve, in se strinja, da bi portal bil v veliko pomoč pri videokonferencah med sodišči, saj vsebuje vse potrebne elemente za ta postopek (17).

5.4   Po mnenju EESO mora sodelovanje med organi, zlasti v zvezi s povezovanjem nacionalnih kazenskih evidenc, zaradi občutljive narave objavljenega gradiva temeljiti na strogih zahtevah glede varnosti in varstva podatkov, da bi zaščitili zasebnost udeleženih posameznikov (18).

5.4.1

Vendar pa EESO meni, da bi bilo pred tem treba izvesti študijo o nacionalni zakonodaji in obstoječih razmerah v posameznih državah članicah za zagotovitev, da se izmenjava informacij o kazenskih zadevah pri tem občutljivem gradivu ne izvaja in obravnava različno.

5.5   Glede prevajanja EESO opozarja, da mora biti portal e-pravosodja na voljo v več jezikih, torej zagotavljati informacije v vseh jezikih EU. Sistem avtomatskega prevajanja bo uporaben, če bo omogočal prevod in simultano tolmačenje spletne strani, da bo dostopna vsem državljanom EU.

5.5.1

Kot sredstvo za pomoč pravnim strokovnjakom bi moral portal e-pravosodja vsebovati podatkovno bazo sodnih prevajalcev in tolmačev ter potrebne obrazce, ki jih bo treba pravilno prevesti v jezik, ki se uporablja v pravnem sistemu posamezne države članice.

5.5.2

Posebno pozornost je treba nameniti izvedljivosti in sorazmernosti visokih stroškov, potrebnih za izvedbo učinkovitega sistema avtomatskega simultanega prevajanja v vse jezike Skupnosti, glede na rezultate, ki jih je mogoče doseči, in praktično uporabo tega sistema.

5.6   Zlasti moramo izraziti zadržke in biti previdni glede pobud, kot so popolna dematerializacija evropskega plačilnega naloga (19) in evropskega postopka v sporih majhne vrednosti (20) ter uvedba drugih „evropskih sodnih postopkov v izključno elektronski obliki“, pozivi ali obvestila o pravosodnih ukrepih izključno v elektronski obliki, plačilo pravnih stroškov prek spleta ali elektronski podpis dokumentov.

5.6.1

EESO priporoča skrajno previdnost pri uvedbi katere koli od zgoraj navedenih pobud, pazljivo preučitev razmerja med stroški in koristmi ter nujno dolgo preizkusno obdobje, preden se te pobude povsod sprejmejo. Prav tako poziva, naj se zagotovi, da se bo ravnalo popolnoma v skladu s predpisi procesnega prava, skupnih vsem državam, ki spoštujejo pravno državo.

---

(1)  Konferenca z naslovom Evropske strategije na področju interneta in e-pravosodja, Rim, 13.–14. november 2003.

(2)  Dober primer je Belgija, kjer v komisiji, pristojni za razvoj projekta e-pravosodja, sodelujejo nekateri najpomembnejši profesorji prava in pravniki s tega področja, kot sta profesor George de Leval, strokovnjak na področju metod uvajanja postopkov in sredstev komunikacije med člani sodstva, in profesor Yves Poullet, strokovnjak na področju zakonodaje o dokazovanju. Drug primer je Portugalska, kjer je bila izvedena poglobljena študija o uporabi novih tehnologij v različnih fazah in na različnih stopnjah sodnih postopkov. Ta študija je bila izvedena predvsem na podlagi podrobnega poročila „Za prenovljeno pravosodje: kakovost in učinkovitost upravljanja civilnih postopkov“, ki ga je pripravila stalna opazovalna skupina za pravosodje na Portugalskem, ki jo vodi profesor Boaventura de Sousa Santos, koordinira pa profesor Conceição Gomes.

(3)  COM(2005) 229 konč., 1.6.2005. Glej mnenje EESO, UL C 110, 8.5.2006, poročevalec: g. LAGERHOLM.

(4)  Poudariti je treba, da v dokumentu Haaški program: deset prednostnih nalog za naslednjih pet let, COM(2005) 184 konč., 10. maj 2005, ni omenjena uporaba novih tehnologij na področju pravosodja. Premajhna ambicioznost programa je bila omenjena v mnenju EESO, ki ga je pripravil g. Pariza Castaños, UL C 65, 17.3.2006. Glej nedavno poročilo Komisije o izvajanju haaškega programa za leto 2007 (COM(2008) 373 konč., 2.7.2008), ki navaja, da je „splošna ocena dokaj nezadovoljiva“.

(5)  V zvezi s tem je treba omeniti Sklep št. 1149/2007/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. septembra 2007 o vzpostavitvi posebnega programa Civilno pravosodje za obdobje 2007–2013 v okviru splošnega programa Temeljne pravice in pravosodje (UL L 257, 3.10.2007).

(6)  Glej Resolucijo Evropskega parlamenta z dne 18. decembra 2008, ki vsebuje priporočila Komisiji na področju e-pravosodja (poročevalka: Diana Wallis, 2008/2125(INI) – T6-0637/2008) in mnenje Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (poročevalec: Luca Romagnoli) z dne 5. novembra 2008.

(7)  Glej sporočilo za javnost 2908. seje Sveta za pravosodje in notranje zadeve, 27. in 28. november 2008 (16325/08) in referenčni dokument št. 1531/08 z dne 7. novembra 2008: dopis predsedstva za Coreper/Svet (JURINFO 71, JAI 612, JUSTCIV 239, COPEN 216).

(8)  Kar je dejansko razvidno iz izjav in razprav medparlamentarnega foruma o pravosodnem sodelovanju v civilnih zadevah, ki ga je organiziralo francosko predsedstvo 2. decembra 2008 v Evropskem parlamentu v Bruslju, zlasti med drugo sejo o e-pravosodju: orodje za državljane, pravnike in podjetja.

(9)  Zaradi omejitve dolžine mnenj povzetka sporočila Komisije nismo vključili. Zato vam svetujemo, da preučite sporočilo Komisije in z njim povezani resoluciji EP in Sveta.

(10)  Pri tem niso zajeti mehanizmi alternativnega reševanja sporov, ki ne sodijo v področje pravosodja, čeprav so namenjeni reševanju sporov. To so zgolj prostovoljni in izvensodni postopki, katerih cilj je uskladiti interese zainteresiranih strani.

(11)  To je odlično povedano z latinskim pregovorom „Justitia est constans et perpetua voluntas jus suum cuique tribuendi“ (Pravičnost je stalna in trajna pripravljenost vsakomur zagotoviti njegovo pravico.).

(12)  Avtor v tem primeru misli zlasti na t.i. „temeljna načela“ procesnega prava, med katerimi je najpomembnejše načelo „zagotavljanja poštenega sojenja“, kar vključuje nepristranskost sodišča, načelo enakopravnosti obeh strank, načelo dispozitivnosti, načelo odločanja po lastni presoji, zagotavljanje kontradiktornega postopka, pravico do javnega sojenja, pravico do dokazov, kontinuiteto postopkov ter zagotovilo, da je bil obtoženec ustrezno obveščen ali seznanjen z vsemi postopkovnimi ukrepi (v vseh primerih glej Miguel Teixeira de Sousa, Estudos sobre o Novo Processo Civil (Študije o novih civilnih postopkih), ki jih je objavil LEX Lisbon leta 1977).

(13)  Glej oceno učinka (SEC(2008) 1947, 30.5.2008, točki 5.3.2 in 5.3.3, strani 30–31).

(14)  Zlasti glede na to, da je nedavni predlog odločbe Komisije o spremembi Odločbe 2001/470/ES uporabo portala omogočil zgolj pravnim strokovnjakom (glej UL C 175 z dne 28.7.2009, str. 84; poročevalka: ga. SÁNCHEZ MIGUEL).

(15)  Češko predsedstvo Sveta pa je medtem države članice pozvalo, naj sporočijo vse informacije o avdiovizualni opremi, ki jo imajo na voljo njihova sodišča, in vse odgovore objavilo v dokumentu z naslovom Summary of the replies of the EU Member States to the request of the Czech Minister of Justice for information on national videoconferencing equipment in the judiciary (Povzetek odzivov držav članic EU na prošnjo češkega ministrstva za pravosodje, da posredujejo informacije o opremi za videokonference v pravosodju).

(16)  Dejansko je Komisija vprašanje interoperabilnosti sistema pred kratkim obravnavala v svojem dokumentu (COM(2008) 583 konč.), ki ga obravnava mnenje EESO (UL C 218 z dne 11.9.2009, str. 36; poročevalec: g. PEZZINI). Priporočamo, da preučite to mnenje skupaj z izbranim seznamom nekaterih drugih mnenj EESO na tem področju.

(17)  Treba je zlasti omeniti delo, ki ga je opravila delovna skupina Sveta za obdelavo pravnih podatkov (e-pravosodje), predvsem pa poročilo o napredku na področju obdelave pravnih podatkov (DOC 9362/09), strateški dokument o videokonferencah (DOC 9365/09), navodila za uporabnike (DOC 9863/09) in knjižico z informacijami za javnost (DOC 9862/09) (vsi dokumenti z dne 15. maja 2009), ki ravno tako izražajo podobne pomisleke kot to mnenje.

(18)  Glej Mnenje Evropskega nadzornika za varstvo podatkov o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru – Za evropsko strategijo na področju e-pravosodja (2009/C128/02), UL C 128, 6.6.2009, str. 13.

(19)  Uredba (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (UL L 399, 30.12.2006, str. 1).

(20)  Uredba (ES) št. 861/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti (UL L 199, 31.7.2007, str. 1).

---