22.9.2009

SL

Uradni list Evropske unije

C 228/116

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, Odboru regij in Evropski centralni banki: EMU@10: dosežki in izzivi po desetih letih obstoja ekonomske in monetarne unije

COM(2008) 238 konč. – SEC(2008) 553

2009/C 228/23

Evropska komisija je 7. maja 2008 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 5. marca 2009. Poročevalec je bil g. BURANI.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 452. plenarnem zasedanju 24. in 25. marca 2009 (seja z dne 24. marca) z 79 glasovi za, 1 glasom proti in 17 vzdržanimi glasovi.

1.   Povzetek in sklepi

1.1

V tem mnenju EESO obravnava sporočilo Komisije, ki opisuje dosežke ekonomske in monetarne unije (EMU) deset let po njeni ustanovitvi in izpostavlja izzive, ki nas čakajo v prihodnosti. Sporočilo je bilo pripravljeno, preden smo dobili popolno sliko sedanje krize. EESO se poskuša čim bolj izogibati skušnjavi, da bi ga tekoči dogodki vodili k obravnavanju vprašanj, ki ne spadajo v področje uporabe dokumenta Komisije. Aktualni dogodki so obravnavani v drugih mnenjih.

1.2

Začetna pričakovanja niso bila v celoti izpolnjena. Optimizem, ki ga je bilo zaznati ob ustanovitvi EMU, so skalila neugodna gospodarska gibanja, objektivni dejavniki, ki v veliki meri niso imeli nikakršne zveze s skupno valuto. Javnost ni vedno najbolje obveščena in je delno pod vplivom nenehnega nezaupanja v Evropsko unijo, zaradi česar euro krivi za dejavnike, ki upočasnjujejo gospodarstvo in ki v resnici nimajo nikakršne zveze z vprašanji, povezanimi z eurom.

1.3

Eden nespornih dosežkov monetarne unije je, da je ustalila dolgoročna inflacijska pričakovanja na stopnji, ki je blizu opredeljeni stabilnosti cen; poleg tega zmanjšanja splošne obrestne mere prispevajo h gospodarski rasti. Zaradi povezovanja finančnih trgov je gospodarska kriza, ki je nastala drugje, zajela tudi Evropo.

1.4

Kljub dejstvu, da je evro druga najpomembnejša valuta na svetu, Euroskupina in ECB nimata institucionalne vloge v mednarodnih gospodarskih in finančnih organizacijah. Za to obstaja več razlogov, ki med drugim vključujejo tudi dejstvo, da države članice, ki so del območja eura (in druge, ki niso), že sodelujejo v teh organizacijah. Če bi bili ti dve instituciji zastopani v mednarodnih organih, bi bilo boljše gospodarsko upravljanje teoretično bolj izvedljivo.

1.5

V EU se prihodnji izzivi nanašajo predvsem na odpravljanje pomanjkljivosti preteklih desetih let: razlike med državami članicami EMU na področju inflacije in stroškov dela ter še vedno nedokončano povezovanje trga blaga in trga storitev. Prvi cilj je treba obravnavati v okviru vrste nacionalnih programov, ki so ob ustreznem upoštevanju pakta za stabilnost in rast usmerjeni v konvergenco, dogovorjeno med vladami in socialnimi partnerji. Drugega se je treba lotiti v obliki študije, ki opredeljuje notranje, naravne omejitve združevanja, onkraj katerih združevanje dejansko postane nemogoče ali preveč zapleteno.

1.6

Na mednarodnem prizorišču se EMU sooča s političnimi izzivi in izzivi, povezanimi s konkurenco, ki se jih bo morala lotiti s programi na področju domače proračunske politike in boljšim povezovanjem strukturnih reform, z okrepitvijo mednarodne vloge eura, navsezadnje pa tudi z učinkovitim gospodarskim upravljanjem. V zvezi s tem je treba posebno pozornost nameniti javni porabi, konkurenčnosti in socialnim sistemom – trem področjem, na katerih je enotno ukrepanje težavno zaradi različnih razmer v posameznih državah članicah.

1.7

V zvezi s finančnim upravljanjem EESO poziva k prenovi vseh politik, na katerih so doslej temeljile tržne prakse: zametki finančne krize, ki jo je sprožilo posojanje tveganih drugorazrednih hipotek, problem, ki ga je gospodarska kriza samo še poglobila, izhajajo iz tržnega uvajanja že po svoji naravi nezanesljivih finančnih produktov. Vse to je bilo posledica napačnega razlaganja koncepta tržnega gospodarstva, ki ga sicer ne bi smeli opustiti, prav gotovo pa bi ga morali regulirati z ustreznimi pravili.

2.   Uvod

2.1

Maja 2008 je Komisija objavila Sporočilo, ki ocenjuje prvo desetletje delovanja ekonomske in monetarne unije (EMU) ter obravnava politični program za drugo desetletje (1). Sporočilo je objavljeno v drugi številki publikacije European Economy  (2) in ga spremlja analiza tega področja (dolga več kot 300 strani). EESO je ena od institucij, na katere je sporočilo naslovljeno, in se zahvaljuje Komisiji za priložnost, da izrazi svoje stališče. Upa, da bodo njegove pripombe upoštevane v duhu, v kakršnem so bile oblikovane, in sicer kot poskus konstruktivnega prispevka k razpravi.

2.2

Analiza je koristna pomoč pri razumevanju vprašanj, navedenih v sporočilu, saj dodatno pojasnjuje izjave Komisije; je ekonometrični in finančni analitični dokument z ozkim, specializiranim krogom bralcev. EESO ga je upošteval in se nanj sklicuje v zvezi s številnimi vprašanji, ki zahtevajo podrobno analizo.

2.3	EESO navaja pripombe glede številnih točk Komisije v vrstnem redu, v katerem so navedene v sporočilu, in upa, da bodo njegove pripombe koristne in sprejete kot aktivni prispevek socialnih partnerjev, ki jih zastopa EESO.

3.   Sporočilo: zgodovinski korak

3.1   Dokument na začetku navaja, da je EMU „za evropske državljane in preostali del sveta pomenil zelo pomemben političen znak, da je Evropa zmožna sprejemati daljnosežne odločitve“ ter da je „[e]uro […] po desetih letih svojega obstoja zelo uspešen“. Te izjave so neprimerne zaradi načina, na katerega so predstavljene v sporočilu: izražanje zadovoljstva je prepričljivo kot sklepna ugotovitev na podlagi dokazov, vendar je njegov učinek nasproten, če je predstavljeno kot dejstvo. EESO se na splošno strinja z vsebino izjav, vendar bi raje videl, da bi bile predstavljene na koncu in ne na začetku sporočila.

3.2   Komisija v nadaljevanju spreminja stališče, saj ugotavlja, da euro do zdaj „ni izpolnil nekaterih prvotnih pričakovanj“ zaradi prepočasne rasti produktivnosti, globalizacije in omejenosti naravnih virov, podnebnih sprememb ter staranja prebivalstva; vse to so dejavniki, ki „bodo dodatno ovirali sposobnost naših gospodarstev za rast“. Na prvi pogled se zdi, da te izjave vzpostavljajo povezavo med svetovnimi družbeno-gospodarskimi gibanji in neizpolnjenimi zadanimi cilji eura, česar Komisija zagotovo ni nameravala.

3.2.1   V nadaljevanju besedila (na strani 7) Komisija obžaluje, da je „[e]uro […] [v javnosti] pogosto grešni kozel za slabo gospodarsko učinkovitost, ki pa je dejansko posledica neustreznih ekonomskih politik na nacionalni ravni“, pri čemer upravičeno ločuje gospodarska gibanja in vprašanja, povezana z eurom. Za spodbujanje eura bi bilo koristneje razložiti, da je ta skupna valuta prizadeta zaradi svetovnega gospodarskega trenda, ki vpliva na monetarno politiko, kar bolj ali manj velja tudi za večino drugih valut.

3.2.2   Monetarna politika, zlasti politika EMU, ne more sama odpraviti težav, ki izhajajo iz povezanih svetovnih trgov, pri katerih se težave enega trga v realnem času in verižno širijo na drugega. Trgi zunaj Evrope so predolgo delovali na podlagi preveč liberalne razlage koncepta tržnega gospodarstva v gospodarskem in finančnem sektorju. Prosti trg potrebuje pravila, ki določajo omejitve, ki se jih ne sme prekoračiti, ter učinkovit nadzor, s katerim se zagotovi upoštevanje teh pravil; Evropa je ti zahtevi na splošno izpolnila, pri čemer to na žalost ne velja za druge trge.

4.   Glavni dosežki prvih desetih let

4.1   Komisija upravičeno poudarja, da je monetarna politika „ustalila dolgoročna inflacijska pričakovanja na stopnji, ki je blizu stabilnosti cen, kot jo je opredelila ECB“. Priznava, da se je inflacija pred kratkim sicer povečala „predvsem zaradi hitro rastočih cen nafte in [surovin]“, vendar se „po umiritvi teh zunanjih pritiskov pričakuje ponoven padec inflacije“, kar se je pred kratkim tudi zgodilo. V zvezi z obrestnimi merami meni, da so razlog za strožje kreditne pogoje za gospodinjstva in podjetja pretresi na finančnih trgih, vendar se tudi v zvezi s tem „pričakuje[…] […] vzpostavitev normalnih kreditnih pogojev, čeprav bodo cene nafte […] še naprej naraščale […]“.

4.1.1   Velika večina opazovalcev pričakuje dolgotrajno krizo in ne zna napovedati, koliko časa bodo nacionalna gospodarstva, zlasti v zahodnih državah, potrebovala, da si opomorejo. Žal so ekonometrične napovedi zaradi spremenljivega svetovnega geopolitičnega položaja omejene zgolj na izmenjavo mnenj. EESO želi opozoriti zlasti na eno izjavo v sporočilu: Komisija se ne strinja z uvedbo strožjih kreditnih pogojev za gospodinjstva in podjetja zaradi inflacije, vendar nikjer ne navede dejstva, da so družine uporabniki kreditov in tudi varčevalci, ki s svojimi vlaganji prispevajo h gospodarski rasti ter v zadnji fazi tudi k odplačevanju javnega dolga in financiranju podjetij.

4.1.2   Obrestne mere za prihranke v obliki bančnih depozitov in vrednostnih papirjev rastejo počasneje od inflacije: po ukinitvi davka je to razlog za znatno zmanjšanje kupne moči, pri čemer izgublja vrednost tudi vloženi kapital. Velike izgube, ki so jih utrpeli delniški trgi, pa spodbujajo družine k iskanju varnejših naložb v konvencionalne hranilne vloge kljub manjšim donosom in eroziji kapitala.

4.2   EESO se strinja s Komisijo glede prednosti eura, ki jih navaja: zaradi reforme pakta za stabilnost in rast leta 2005 so države članice sprejele fiskalne politike, katerih cilj je makroekonomska stabilnost v EMU, s čimer se je spodbudilo povezovanje nacionalnih gospodarstev in trgov ter zagotovilo, da je euro deloval kot „močan katalizator za povezovanje finančnih trgov“. Vendar je treba to povezovanje, ki „je izboljšal[o] sposobnost odzivanja euroobmočja na neugodne zunanje dogodke“, obravnavati natančneje.

4.2.1   EMU je sicer omogočila vzpostavitev zelo povezanega finančnega trga, ki je zagotovo odpornejši na negativne zunanje dogodke na številnih posameznih nacionalnih trgih, vendar je treba prav tako upoštevati, da se povezovanje v EMU dopolnjuje s tesnimi, zapletenimi povezavami s svetovnimi trgi. Komisija poudarja, da se „zdi, da je v trenutnih svetovnih finančnih pretresih euroobmočje varno pred najhujšimi pretresi“, vendar so razlog za te pretrese predvsem na področju hipotekarnih posojil razmere na zunanjih trgih, ki niso povezane z EMU.

4.2.2   Ob upoštevanju teh ugotovitev je pomembno tudi vprašanje, ki ga je Komisija obravnavala v nadaljevanju sporočila in ki zadeva zunanji vpliv Euroskupine ne le na gospodarsko upravljanje, ampak tudi na institucije, ki urejajo finančne trge. Razlog za krizo hipotekarnih posojil so neprimerne prakse dodeljevanja kreditov in dvomljivi sistemi listinjenja, pri čemer se nekateri od njih v Evropi ne uporabljajo: zato se je smiselno vprašati, ali bi se lahko izognili škodi ali jo omilili, če bi Euroskupina (ali ECB) imela institucionalno vlogo v svetovnih gospodarskih in finančnih organizacijah.

4.2.3   To zamisel utemeljujejo javni ukrepi za podporo in stečaji glavnih finančnih skupin v Združenih državah z evropskimi podružnicami, kar odpira občutljivi vprašanji konkurence in nadzora. EESO pa ni edini, ki opozarja na to: tudi Komisija obžaluje „nezadostno prisotnost v mednarodnih krogih“, pri čemer ne navede ali pojasni, kaj vse je – oz. česa ni – naredil Svet, da bi to „prisotnost“ Evrope dejansko omogočil.

4.3   Velikih koristi za države članice, ki so v procesu dohitevanja, ni treba izpostavljati še enkrat, saj je Komisija to vprašanje obravnavala v prejšnjem sporočilu (3), ki ga je EESO obravnaval v enem svojih mnenj (4).

4.4   Euro „se je […] uveljavil kot druga najpomembnejša mednarodna valuta na svetu“ in predstavlja četrtino svetovnih deviznih rezerv; posojila bank iz euroobmočja, ki so jih prejeli posojilojemalci iz držav zunaj euroobmočja v eurih, znašajo 36 % skupnih posojil v primerjavi s posojili bank iz Združenih držav, ki znašajo 45 % skupnih posojil. Vendar ne smemo počivati na lovorikah: zaradi pomembnosti eura, ki bo po vseh napovedih samo še naraščala, je treba doseči oprijemljive rezultate in koristi predvsem v zvezi s cenami nafte. Odvisnost od tega vira energije je ena od ovir, ki obremenjuje gospodarstva držav euroobmočja, nekatere od njih celo zelo močno. Nihanja cen niso odvisna samo od monopolnih politik držav proizvajalk, ampak tudi od špekulacij in nihanj dolarja, ki ni več dovolj stabilen, da bi bil zanesljiva valuta. Razmisliti moramo o strategiji za navajanje cen nafte v eurih vsaj v transakcijah z državami EMU: ta poteza pa bo povzročila določene težave, zato se je je treba lotiti s previdnostjo. Uspešnost ne bo odvisna samo od položaja eura, ampak tudi od pogajalske moči Evrope kot celote.

4.5   Komisija na koncu izpostavi tudi gospodarsko upravljanje, ki so ga omogočila prizadevanja Euroskupine; njeno delovanje je zdaj, ko ima stalnega predsednika, še učinkovitejše. Notranje upravljanje eura pa ni dovolj, če želimo zagotoviti njegovo stabilnost in ugled: navedene pripombe poudarjajo potrebo po „zunanjem upravljanju“, ki bo mogoče le, če bosta imeli Euroskupina in ECB institucionalno vlogo tudi v mednarodnih organizacijah, zlasti v Mednarodnem denarnem skladu (glej točki 4.2.2 in 4.4). Nič več ni sprejemljivo, da organi, ki zastopajo enotno valuto, nimajo pravice do glasovanja.

5.   Prihodnji izzivi za EMU

5.1   Gospodarstvo območja EMU ter gospodarstvo ZDA in drugih evropskih držav zunaj območja EMU so v obdobju recesije: to so razmere, ki so značilne za vse zahodne države, zato bi bilo napačno trditi, da je razlog zanje neposredni ali posredni vpliv eura. Vendar natančnejša analiza razkriva, da so „glede inflacije in stroškov dela na enoto […] znatne in trajne razlike med državami“. Komisija jih pripisuje razlogom, ki so zdaj že dobro znani, tj. nezadostna odzivnost cen in plač, slabi dosežki na področju strukturnih reform, omejeno povezovanje trgov in nezadostna razvitost čezmejnega opravljanja storitev.

5.1.1   EESO meni, da so možnosti za ukrepanje na vsakem od navedenih področij odvisne večinoma od držav članic in njihovih socialnih partnerjev. EESO istočasno poziva Komisijo, naj izvede študijo o dolgoročnih možnostih za povezanost trgov blaga in storitev v euroobmočju in Skupnosti. Ne glede na načela, ki jih bo spodbujala Komisija, obstaja tudi notranja, naravna omejitev povezovanja, ki je ni mogoče prekoračiti; kljub potrebnim prizadevanjem za uskladitev ali odpravljanje konkurence in zakonodajnih ovir bodo vedno obstajale razlike v socialnem kontekstu, obdavčevanju, trgih dela in jeziku, ki jih ni mogoče odpraviti.

5.1.2   Namen navedene študije bi moral biti določanje smernic za Komisijo in države članice v zvezi z oblikovanjem politike, ki temelji na stalnem ocenjevanju stroškov in prednosti usklajevanja: dokončanje notranjega trga in konkurenčnost ne smeta biti edina cilja. Vedno je treba upoštevati socialne in gospodarske posledice, ki jih lahko utrpijo posamezne države, in njihove sposobnosti prilagajanja.

5.2   Poleg inflacije na druge dejavnike, ki prispevajo k nizki gospodarski rasti, zgolj posredno vpliva monetarna politika, Euroskupina pa nanje sploh ne vpliva. EESO zato meni, da bi bilo napačno kriviti euro za gospodarski položaj, v katerem so zdaj države euroobmočja in druge države. Poleg tega javnost v nobeni od teh drugih držav za tak položaj ne pripisuje krivde nacionalni valuti, medtem ko velik del javnosti v euroobmočju za to krivi enotno valuto.

5.3   Med splošno spodbudnimi in optimističnimi izjavami je EESO zaskrbljen zaradi ene izjave Komisije (5), in sicer: „vendar bodo poleg izpolnitve prvotnih pričakovanj politični program EMU za naslednje desetletje zaznamovali novi svetovni izzivi, zaradi katerih bodo v nadaljevanju navedene pomanjkljivosti EMU še bolj opazne“. Zdi se, da resnična težava niso „pomanjkljivosti EMU“, ampak konkurenčnost držav euroobmočja zaradi potrebe po nadomestitvi propadajočih industrijskih panog z novimi gospodarskimi panogami, potrebe po raziskavah, inovacijah in človeškem kapitalu ter zaradi vedno višjih cen hrane, energije in (do neke mere) surovin, ki so odvisne od podnebnih sprememb, staranja prebivalstva in priseljevanja. Težave so zato predvsem gospodarske in socialne.

5.3.1   Vsi ti vidiki skupaj so po mnenju Komisije „političn[i] izziv[i], ki bodo še posebej vplivali na euroobmočje“. EESO se strinja z analizo Komisije, vendar iz njene izjave razbira, da bo treba navedene težave reševati na ravni Skupnosti in ne na ravni Euroskupine, čeprav vplivajo na politiko EMU. To pomeni, da morajo biti politični ukrepi, ki jih je treba oblikovati, „evropski“, medtem ko mora biti Euroskupina pristojna le za neposredne (in usklajene) ukrepe, povezane samo z monetarnimi vprašanji.

6.   Politični program za drugo desetletje

6.1   Dokument Komisije vsebuje politični program in navaja, da „čeprav so bile izkušnje prvih desetih let obstoja EMU na splošno […] uspešne, so pokazale na številne pomanjkljivosti, ki jih je treba obravnavati“. Poleg utrjevanja makroekonomske stabilnosti bo treba zagotoviti večjo „potencialno rast“ in „blaginjo državljanov“, zaščititi interese euroobmočja v svetovnem gospodarstvu ter pri sprejemanju novih članic v EMU zagotoviti „sposobnosti nemotenega prilagajanja“.

6.2   Za doseganje teh ciljev predlaga Komisija tristebrni politični program:

—	program notranje politike, ki zajema močnejše usklajevanje in nadzor na področju fiskalne politike ter večjo vključenost strukturne reforme v splošno usklajevanje politike v EMU;

—	program zunanje politike, ki zajema krepitev vloge euroobmočja v svetovnem gospodarskem upravljanju;

—	gospodarsko upravljanje, ki je potrebno za izvajanje teh dveh programov.

6.3   V zvezi z notranjo politiko niso bila določena nobena bistvena nova načela, ampak so ponovno naštete smernice za zdravo upravljanje, ki so bile v preteklosti določene že velikokrat, tj. vzdržnost in bolj kakovostno upravljanje javnih financ v smislu učinkovite uporabe javnih izdatkov in sistemov obdavčevanja z usmerjanjem v dejavnosti, ki spodbujajo rast in konkurenčnost. Poleg tega navaja sporočilo „potrebo po širšem nadzoru, ki bi obravnaval makroekonomska neravnovesja“, kot sta povečanje primanjkljajev tekočih računov in trajno neusklajena inflacija. Komisija poudarja, da je povezovanje zlasti finančnih trgov pomagalo utrditi EMU, vendar je lahko tudi razlog za večja razhajanja med sodelujočimi državami, če ga ne spodbujajo ustrezni politični ukrepi.

6.3.1   EESO se strinja s to analizo, pri čemer opozarja na potrebo po stvarnem razmišljanju, kar pomeni, da je treba upoštevati težave pri določanju načel, ki jih bo možno izvajati v praksi.

6.3.2   Javni izdatki so ključni dejavnik. Komisija priporoča, da se določijo „dobro oblikovana pravila o izdatkih, ki bi samodejnim fiskalnim stabilizatorjem omogočila delovanje znotraj omejitev Pakta stabilnosti in rasti, ter hkrati sestavo javnih izdatkov prilagodila strukturnim in cikličnim potrebam gospodarstva“. To priporočilo je v času pretresov dejansko težko uresničevati, ker ni mogoče predvideti obdobja njihovega trajanja. Inflacijski pritiski imajo velik vpliv na porazdelitev prihodka, plače in naložbe ter končno na konkurenčnost in socialne sisteme, pri čemer se njegov obseg zelo razlikuje med različnimi državami EMU. Sestava primarnega primanjkljaja se v različnih državah razlikuje, na ravnovesje trgovine pa vse bolj vplivajo višje ali nižje cene energije, pri čemer obstajajo znatne strukturne razlike med pokojninskimi načrti, ki jih je težko odpraviti v normalnih okoliščinah in še težje v nemirnih.

6.3.3   Ob upoštevanju teh dejstev je treba konvergenco, ki jo želimo doseči, obravnavati kot srednjeročni do dolgoročni cilj. EESO se strinja, da obstaja „jasna potreba po širšem nadzoru, ki bi obravnaval makroekonomska neravnovesja“ z uporabo obstoječih instrumentov, vendar opozarja na pričakovanje, da bodo učinkoviti že kratkoročno.

6.3.4   Komisija načrtuje tesnejši nadzor gospodarskega razvoja držav kandidatk za vstop v euroobmočje, zlasti držav, ki sodelujejo v okviru mehanizma deviznih tečajev II (ERM II). Tudi v zvezi s tem ni uvedenih nikakršnih novih dejavnikov, temveč gre le za izboljšanje učinkovitosti obstoječih mehanizmov. Jasno mora biti, da pristop, ko država izpolnjuje merila za vstop v EMU, ni več neobvezen, ampak ga zahteva Pristopna pogodba. Poleg tega bi lahko trenutna kriza povzročila zamude pri izpolnjevanju meril; glede na prednostni cilj oskrbeti s skupno valuto celotno Evropo, bi bila priporočljiva določena prožnost pri ocenjevanju izpolnjevanja meril ali njihovem prilagajanju.

6.3.5   V zvezi s povezovanjem trgov proizvodov, storitev in dela opozarja Komisija na stalne zakonodajne ovire ter razlike v napredku med državami. Poleg tega ti vidiki niso značilni za euroobmočje, zato bi se morali obravnavati kot del splošne podobe EU kot celote. Kot je razloženo v točki 5.1.1, je povezovanje povezano s fizičnimi in drugimi omejitvami zaradi gospodarskih in socialnih značilnosti v različnih državah; te omejitve je treba preučiti v vsakem primeru posebej in jih po potrebi upoštevati.

6.3.6   V zvezi s finančnimi trgi sporočilo navaja, da „ima euroobmočje lahko od spodbujanja finančnega povezovanja EU razmeroma velike koristi“, vendar „so potrebna dodatna prizadevanja za povečanje učinkovitosti in likvidnosti finančnih trgov euroobmočja“. EESO ugotavlja, da je politika ECB na tem področju vzorna in vzbuja zaupanje, da se bo sposobna upreti akutnim krizam, kot ji je to uspevalo do zdaj. Učinki krize v Združenih državah bi lahko bili veliko hujši, če jih ne bi omilila politika, ki temelji na zaščiti odpornosti in likvidnosti trgov; glede na nadzorne strukture, ki jim ni uspelo predvideti, še manj pa preprečiti, propada številnih velikih institucij, se EESO za zdaj vzdržuje kakršnih koli sodb, in sicer dokler ne pridobi dodatnih informacij, ki jih trg in javnost imata pravico zahtevati.

6.3.6.1   Glede na prejšnjo točko EESO ugotavlja, da je razlog za krizo v Združenih državah trg z neustreznimi pravili in nadzorom. Rezultat je presenetljiv, saj je moralo to izjemno uspešno prosto tržno gospodarstvo zaprositi za pomoč javne organe, da bi z državno pomočjo in zajetnimi likvidnimi sredstvi preprečilo katastrofo. To je bila izguba za gospodarstvo, nacionalni proračun in ameriški narod ter predvsem za verodostojnost sistema.

6.4   V zvezi z zunanjo politiko določa Komisija program, ki je namenjen krepitvi mednarodne vloge euroobmočja in vključuje izvajanje strategije, ki „bi bila primerna glede na mednarodni položaj njegove valute“. Poleg tega ponovno poziva, da se „mora izraziti enotno mnenje“ na vseh mednarodnih forumih o valutah, k čemur je že večkrat pozvala. EESO ponovno poudarja, da v celoti podpira program: dejstvo, da organi, ki upravljajo euro, ne morejo sodelovati v svetovnih monetarnih institucijah, je nesprejemljivo z operativnega in predvsem političnega vidika.

6.4.1   Komisija omenja nasprotovanje „drugih držav“, ki po njenem mnenju menijo, da sta EU in euroobmočje prekomerno zastopana v mednarodnih organizacijah (v smislu števila sedežev in deleža glasov). Na podlagi omejenih in zadržanih informacij, ki so na voljo, se zdi, da to nasprotovanje res obstaja, pri čemer pritisk za večjo zastopanost držav EU ne glede, ali so članice EMU ali ne, ni odločen niti usklajen. Euroskupina bi morala biti prepričljiva, najprej v Svetu.

6.4.2   Da bi bilo nasprotovanje držav, ki niso članice EU, manjše, lahko države članice sprejmejo ukrep, ki bi imel veliko simbolično vrednost, tj. ohranijo svoje sedeže, vendar se odrečejo posamezni pravici do glasovanja. Ker euro kot valuto upravlja en sam organ, bi moral pravico do glasovanja logično imeti le ta. Tudi socialni partnerji bi morali imeti na voljo informacije v zvezi s tem; razlog za obotavljivo zagotavljanje informacij so zagotovo občutljiva politična vprašanja, vendar nedostopnost informacij in pomanjkanje preglednosti ne pripomoreta k večjemu sprejetju Evrope in še manj eura.

6.5   Sporočilo Komisije se konča s poglavjem o upravljanju EMU, ki ima najbolj povedno vsebino in največ posledic. Poziva k „aktivni udeležbi vseh držav članic EU v Ekonomsko-finančnem svetu“ v gospodarski politiki, temeljitejšemu vključevanju zadev EMU v delo tega sveta in „doslednejšemu pristopu“ v sektorjih, ki so v pristojnosti Ekonomsko-finančnega sveta, tj. na področju makroekonomske politike, finančnih trgov in obdavčevanja.

6.5.1   Tak pristop se zdi samoumeven. Vendar EESO ugotavlja, da Ekonomsko-finančni svet v svojih sklepih zelo redko omeni, ali le-ti neposredno ali posredno zadevajo EMU. Gospodarska in monetarna politika sta medsebojno odvisni; euro ni edina valuta v EU, vendar je najpomembnejša ne le, ker ga uporablja velika skupina držav, ampak tudi ker ga bodo verjetno prevzele druge države članice.

6.5.2   Komisija ima ključno vlogo v upravljanju EMU, kar pomeni, da nima le podporne vloge pri zagotavljanju učinkovitega delovanja, ampak tudi glede proračuna in makroekonomskega nadzora. Komisija predlaga okrepitev svojih dejavnosti in izboljšanje učinkovitost ter okrepitev svoje vloge v mednarodnih forumih. Te vloge bodo postale okrepljene in učinkovitejše z novo pogodbo, ki Komisiji omogoča „sprejetje [posebnih] ukrepov“ za države članice EMU v zvezi s proračunsko disciplino in smernicami za gospodarsko politiko, ter ji dodeljuje tudi nadzorne naloge. Poleg tega omogoča člen 121 nove pogodbe Komisiji izdajanje „opozoril“ državi članici, če ta ne upošteva širših smernic.

6.5.3   EESO se strinja z obveznostmi Komisije in meni, da bo lahko v skladu z novo pogodbo svoje dosedanje in nove vloge izvajala čim bolj učinkovito ter z ugledom, ki si ga zasluži. Vendar EESO poziva zlasti vse gospodarske in monetarne organe, da izkoristijo krizo na področju hipotekarnih posojil v Združenih državah in se odločijo za temeljit pregled politik, na katerih je do zdaj temeljilo delovanje finančnih trgov.

6.5.4   Dogodki v ZDA so povzročili sistemsko krizo po vsem svetu. Evropa je že bila znatno prizadeta, mogoči pa so še nadaljnji pretresi. Analiza krize z makroekonomskega in zgodovinskega vidika bi bila zelo koristna, pri čemer bi se moral v njej upoštevati mikroekonomski vidik. Na podlagi tega dvostranskega pristopa bi se lahko ugotovili osnovni razlogi za krizo, ki se je pripravljala že nekaj časa.

6.5.5   V Združenih državah so bili stalno na voljo hipotekarni krediti v višini 100-odstotne vrednosti nepremičnine, pri čemer je bila višina posojila zaradi dodatnih stroškov nakupa znatno večja. Vendar je v Evropi še pred nekaj desetletji večina držav upoštevala potrebo po previdnosti in v nekaterih primerih bančna pravila, kar pomeni, da je najvišje odobreno posojilo znašalo 70–80 % vrednosti nepremičnine. Razlog za to previdnost je jasen; cene nepremičnin bi lahko padle in zmanjšale vrednost jamstva.

6.5.6   Zaradi zagona liberalizacije trga in zlasti konkurence, ki jo je spodbudilo povezovanje trgov, se je tudi v Evropi opustilo „pravilo 70 %“, čeprav to zaenkrat še ni razlog za večje težave. Vendar je „pravilo 100 %“ še vedno nezdravo s stališča skrbnega upravljanja in tržne etike. Zaradi sistema „ugodnih posojil“ kupujejo nepremičnine vsi; če se pozneje izkaže, da lahko izbruhne kriza, prenehajo „manj zanesljivi“ dolžniki plačevati obroke, zaradi česar pride do splošne prezadolženosti. Ponudnik kredita pridobi premoženje, ki je zavarovano s hipoteko in katerega vrednost pogosto ne dosega višine posojila, zato se odloči za prodajo, vendar z uvrstitvijo premoženja na trg dodatno prispeva k negativnemu pritisku na trg.

6.5.7   Jasno je, da obstaja medsebojna povezanost gospodarskih kriz in kriz nepremičninskega trga, vendar se uporaba listinjenja, „svežnjev“ in „drugorazrednih posojil“, ko postane splošna praksa, razširi po vsem finančnem trgu, zaradi česar nastane „znotrajsistemska“ kriza izjemnih razsežnosti. To je podlaga za upravičeni strah, da kriza ne bo zajela samo trga: zaradi velike zadolženosti v smislu potrošniških kreditov in kreditnih kartic so družine zaskrbljene, da bo počil še en „mehurček“ nepredvidljivih razsežnosti.

6.5.8   Vodilni politični in monetarni organi v Evropi so se zelo potrudili, da bi preprečili še hujše krize, pri čemer so zagotovili likvidna sredstva za finančne institucije in jih odkupili; zaradi teh izrednih razmer je potrebna državna pomoč, kar je v nasprotju z načelom nereguliranega prostega tržnega gospodarstva z manjšim nadzorom organov.

6.5.9   Poleg obravnavanja krize je treba zdaj nujno poiskati vzrok te krize v preteklosti. Treba je določiti jasna pravila v zvezi z zagotavljanjem hipotekarnih kreditov in kreditnih kartic, vzpostaviti učinkovitejše nadzorne sisteme na področju raznolikega in nepreglednega „nebančnega“ sektorja, ter dodatno oceniti, ali je smiselno omogočiti, da se na trgu vrednostnih papirjev začne uporabljati velika količina nepreglednih produktov, katerih značilnosti in zanesljivosti ne morejo oceniti niti strokovnjaki. Pri tem ne gre za opustitev tržnega gospodarstva, ampak vzpostavitev nekaterih pravil, ki bi veljala zanj.

---

(1)  COM(2008) 238 konč.

(2)  European Economy 2/2008, EMU@10, Successes and challenges after 10 years of Economic and Monetary Union (Dosežki in izzivi po desetih letih obstoja ekonomske in monetarne unije), Generalni direktorat za gospodarske in finančne zadeve.

(3)  Sporočilo komisije – Gospodarstvo EU: Pregled 2006 – Krepitev območja eura: ključne prednostne naloge politik COM(2006) 714 konč.

(4)  Mnenje EESO: Gospodarstvo EU: Pregled 2006 – Krepitev območja eura: ključne prednostne naloge politik, UL C 10 z dne 15.1.2008, str. 88.

(5)  COM(2008) 238 konč. EMU@10: Dosežki in izzivi po desetih letih obstoja ekonomske in monetarne unije, poglavje z naslovom Prihodnji izzivi za EMU, na katere vplivajo novi svetovni trendi, konec odstavka 5.

---