19.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 211/61

1.1

Komisija je Odbor zaprosila za pripravo mnenja o preprečevanju terorizma, predvsem o politikah za preprečevanje nasilne radikalizacije, o katerih namerava Komisija julija 2008 sprejeti sporočilo. Glavni cilj sporočila je prepoznati politike, ukrepe in pobude, ki bi jih lahko šteli za dobro prakso v boju proti nasilni radikalizaciji. Trenutno je predvideno, da bo sporočilo obravnavalo teme, kot so nasilna radikalizacija v zaporih in drugih občutljivih krajih ali krajih novačenja, kakor tudi diskurz in ideologijo, ki ju širijo nasilni ekstremisti, ter prizadevanja in krepitev civilne družbe.

1.2

Svet je po obdobju hladne vojne in v obdobju globalizacije gospodarstva doživel velike spremembe v mednarodnih razmerjih moči, kar je vplivalo na svetovne institucije, kot so na primer Združeni narodi, ki so doživeli (in priznali) pojav številnih novih državnih tvorb, ki so zahtevale suverenost in razglašale, da spoštujejo mednarodno javno pravo.

1.3

Poleg tega so v nekaterih od teh novih držav izbruhnili spori in oborožena gibanja še danes zasedajo dele ozemelj teh držav, človekove pravice so na teh območjih pogosto kršene.

1.4

Ozemlja ali deli ozemelj, ki so slabo nadzorovani ali brez nadzora, so pribežališča vodij glavnih terorističnih skupin, ki si baze običajno postavljajo tam, kjer pravna država in javne svoboščine ne obstajajo.

1.5

Klasična vojna se je izkazala za neučinkovito sredstvo proti vedno večji nevarnosti, ki ima več oblik, razpršene strukture, ki manipulira s fundamentalizmom in protidemokratično politično ideologijo neformalnih organizacij in skupin, ki so pripravljene uporabiti politično nasilje.

1.6

Neuspešno iskanje mirne rešitve palestinskega vprašanja in drugih oboroženih konfliktov v svetu je prav tako ugoden političen dejavnik za ekstremistične ideje in dejanja mednarodnih teroristov, vendar pa je treba poudariti, da se velika večina terorističnih dejanj izvrši v okviru notranjih sporov.

1.7

Vzgibi in metode novačenja prav gotovo niso bili dovolj skrbno raziskani. Kot se je zgodilo 11. septembra 2001, lahko prav ti spremenijo vodilne uslužbence, inženirje in intelektualce v načrtovalce in izvajalce usklajenih samomorilskih napadov takih razsežnosti, ki odražajo veliko mero odločenosti in inteligentnosti ter sposobnosti prodora v demokratične družbe. Za pripravo prilagojene protistrategije na enakovredni ravni je poleg nepogrešljivih geopolitičnih analiz in uporabe vseh obveščevalnih sredstev in sredstev za izmenjavo informacij nujno tudi čim globlje razumevanje obstoječih ideoloških in psiholoških vzvodov.

1.8

Krizo nacionalnih držav v času, ko so sredstva komunikacije in globalizacija ustvarili globalni svet, v katerem mnogih problemov ni več mogoče reševati na zgolj nacionalni ravni, spremlja kriza mednarodnega prava, ki ne razpolaga z odvračalnimi ukrepi nadzora, še manj pa s primernimi pravnimi sredstvi za posege. Edino varnostni svet Združenih narodov ima dovolj pooblastil, vendar pa so tudi ta relativna, ker ima pet držav pravico do veta.

1.9

Kljub temu pa bi se dosleden in prenovljen večstranski sistem v najboljših pogojih lahko soočil s svetovnimi, podnebnimi, gospodarskimi in družbenimi problemi; proti mednarodnemu terorizmu bi se lahko učinkoviteje bojevali v večstranskem okviru, ki bi zagotavljal usklajevanje in sodelovanje med vladami, mednarodnimi agencijami (Interpol), ob sodelovanju NVO kot čuvarjev demokracije ter branilcev procesnopravnih pravic in javnih svoboščin.

2.1

Za učinkovit boj proti terorizmu na ravni Unije bi morale države članice sprejeti skupno opredelitev terorizma kot kaznivega dejanja ter približati svoje sisteme kazenskega prava tudi na področju kazenskih obtožb in kazni. Ta proces in sprejetje evropskega sodnega naloga za prijetje sta se začela hitro in Svet je postopoma, zlasti od devetdesetih let dalje, o tem sprejemal okvirne sklepe.

2.2

Po morilskih napadih 11. septembra 2001 v Združenih državah Amerike je bila tako na mednarodni kot na evropski ravni ter na ravni EU vzpostavljena nujno potrebna koordinacija: povezali so se Varnostni svet Združenih narodov z Interpolom, NATO za vojaške operacije, Svet Evrope (zlasti z Evropsko konvencijo proti terorizmu), OVSE ter Evropska unija in Europol. Razvilo se je sodelovanje z Združenimi državami Amerike, državami Magreba in Afriške unije, ter posamezne operacije pomoči nekaterim državam na vojaškem, policijskem in finančnem področju.

2.3

V institucijah EU ter v državah članicah se je med političnimi voditelji in veliko večino državljanov oblikovalo soglasje glede opredelitve terorizma ter vrst zakonitih ali nezakonitih dejanj, ki ne sodijo v to opredelitev; dejansko je treba imeti možnost natančno določiti nevarnost in njen razvoj, da ne bi zaman in po nepotrebnem poskušali omejevati pravic in svoboščin posameznikov in družbe.

2.4

Vseeno pa lahko ugotovimo, da zlasti v nekaterih afriških in srednjevzhodnih državah z avtoritarnimi vladami obstaja težnja, da se v imenu boja proti terorizmu borijo proti vsakršni obliki politične opozicije. To bi moral biti za Unijo in njene članice razlog za zaskrbljenost, saj imajo nekatere s temi državami gospodarske in politične odnose ter z voditelji teh držav vojaško sodelujejo, zato bi morale uporabiti svoj vpliv, da bi tovrstne zlorabe omejile.

2.5

Kaže, da je na mednarodni ravni največja težava najti ustrezen odziv na nenehne grožnje različnih terorističnih gibanj po vsem svetu. Uperjene so proti veleposlaništvom ali drugim „tarčam“, zlasti proti civilnemu prebivalstvu; in iz geografskih razlogov je Evropa ozemlje, ki mu teroristični napadi grozijo v največji meri.

2.6

Cilj terorističnih dejanj je ustvariti ozračje strahu in nevarnosti ter omajati demokratične institucije. Zato se ne smemo ujeti v past neupravičenega omejevanja človekovih pravic in državljanskih svoboščin v imenu varnosti; najbolj ogrožene države že leta bolj ali manj intenzivno ohranjajo izredno stanje in nekateri ukrepi lahko celo presegajo meje nujnega ali obvladljivega, na primer na področju osebnih podatkov potnikov, ki potujejo čez Atlantski ocean, za katere se beleži vrsta podrobnosti, doba hranjenja podatkov pa je predolga.

2.7

Nadzor omrežij, splošni video nadzor javnih prostorov in zasebnih prostorov, ki so dostopni za javnost, politika nadzora na mejah, organizacija demonstracij in natančni osebni pregledi na letališčih lahko, če so pretirani, pomenijo ogrožanje zasebnosti, prostega gibanja in nasploh vseh državljanskih svoboščin. To lahko slabo vpliva na podporo državljanov politikam boja proti terorizmu, kajti ti ukrepi se lahko zdijo uperjeni proti njim.

2.8

Vdor v življenje državljanov in okrepljen nadzor pomenita tudi (že večkrat izraženo) nevarnost vse množičnejšega preverjanja nekaterih natančno opredeljenih „vidnih manjšin“, ki se bodo počutile vedno bolj stigmatizirane ter žrtve etnične in rasne diskriminacije; meja strpnosti je že zdavnaj prekoračena, kar vpliva na določeno „nasilno radikalizacijo“ v konfliktnih situacijah in v soočenjih med policijskimi ali vojaškimi silami in mladimi iz nekaterih mestnih getov, kjer prihaja tudi do uničevanja javnih in zasebnih zgradb ter dobrin.

2.9

Vendar pa bi ti izbruhi nasilja v mestih – če bi jih vključili v koncept „radikalizacije v nasilje“, ki šteje za predhodnico terorizma in celo za obliko terorizma per se – lahko privedli do preširoke opredelitve kaznivega dejanja terorizma ali njegovega poskusa ali sodelovanja pri njem, razširjeno na različne oblike nasilja, ki je lahko hudo, vendar pa njegov namen ni nujno izvršitev terorističnega dejanja, kljub temu, da povzroča veliko gmotno škodo in včasih hude poškodbe.

2.10

Motiv za dejanja ali poskuse dejanj je ključnega pomena pri njihovem uvrščanju med teroristična.

2.11

Teroristična gibanja so se na naši celini pojavila nedavno in se pojavljajo še danes. Za politično nasilje ni nobenega upravičenega razloga v demokratičnih državah, v katerih je možno ustanavljati politične stranke in sodelovati na rednih in poštenih volitvah na vseh ravneh oblasti (lokalni, nacionalni ter – v primeru EU – na volitvah v Evropski parlament).

3.1

Čeprav glede opredelitve terorizma obstaja soglasje, pa lahko težave povzročajo nekateri novi pojmi, kot je „nasilna radikalizacija“, ki jo Komisija opredeljuje kot „pojav, ko ljudje sprejemajo mnenja, stališča in ideje, ki bi lahko vodile k terorističnim dejanjem, kakor so opredeljena v členu 1 okvirnega sklepa“ iz leta 2002.

3.2

To je bilo poudarjeno v Burgessovem poročilu Evropskemu parlamentu v zvezi z novim pojmom „nasilne radikalizacije“, povezanim s podporo terorizmu in pridobivanju njegovih pristašev, pri katerem je „glavni izziv opredelitve nasilne radikalizacije in njenega preprečevanja ugotoviti njen namen“. Radikalizacija je pogosto tudi proces, ki traja več let, kar omogoča čas za dialog, procese vzgoje in obveščanja ter ostale preprečevalne ukrepe.

3.3

Terorizem je že star element političnega življenja, ki danes izkorišča globalna komunikacijska sredstva, davčne paradiže ter možnosti, ki jih ponujajo države s šibko upravo ali države, katerih državni aparat se je sesul. V teh državah ustanavlja svoje baze in tabore za urjenje. Kljub vsemu pa gre za bolj razpršen pojav kot za enotno in strukturirano mednarodno mrežo.

3.4

Najnovejša razsežnost njegovega vpliva se prav gotovo kaže s pomočjo hitrih in globalnih medijev, ki podrobno in pregledno, v slikah in včasih skoraj neposredno poročajo o atentatih brez primere v zgodovini. Vendar pa medijska svoboda preprečuje omejevanje zmanjševanje senzacionalizma, ki dejansko močno povečuje občutek strahu in negotovosti med civilnim prebivalstvom, obenem pa terorističnim napadom zagotavlja odmevnost.

3.5

Internet je sredstvo komunikacije, ki se ga izkorišča za širjenje ideologij, ki podpirajo nasilje in zbirajo podporo in celo kandidate za samomorilske napade, za komunikacijo med napadalci in njihovimi vodji, za širjenje tehnik, kot je domača izdelava bomb.

3.6

Poleg odkrivanja spletnih strani, ki poveličujejo terorizem, je zaradi sodobnih tehnologij kodiranja in prikrivanja kodiranih podatkov (zapisanih ali izrečenih) težko nadzorovati komunikacijo med določenimi skupinami.

3.7

Odbor izraža tudi dvome glede predvidljive učinkovitosti okrepljenih ukrepov za nadzor interneta in komunikacij med posamezniki, ki so v fazi sprejemanja.

3.8

Še vedno lahko dvomimo, ali preverjanje identitete, pregledi prtljage ali vozil na mejnih prehodih na cestah, letališčih, pristaniščih in – redkeje – tudi na avtobusnih ali železniških postajah teroristom res preprečuje gibanje, čeprav so varnostni elementi osebnih dokumentov dober način za preprečevanje ponarejanja. Ti ukrepi sicer dejansko v določeni meri ovirajo gibanje kriminalcem na splošno, hkrati pa otežujejo življenje vsem državljanom in se postopoma spreminjajo v pravo sledenje premikom ljudi, če upoštevamo še vedno večje število sistemov za video nadzor, zasebnih varnostnikov, vse širšo uporabo elektronskih izkaznic v javnih in zasebnih ustanovah ter določanje položaja ljudi s pomočjo oddajnih signalov njihovih prenosnih telefonov in druge oblike sledenja v realnem času. Vendar pa ta sredstva ne morejo preprečiti samomorilskih napadov. Ustvarjajo občutek policijske države, če jih ne spremljajo demokratični ukrepi, s katerimi se zagotavlja, da raba teh tehnologij ne presega meja nujno potrebnega za dosego njihovega cilja. Rešitev bi lahko bili nacionalni organi za nadzor nadzornikov in ustanovitev evropske skupine za razmislek o tem področju in o področju datotek o domnevnih teroristih.

3.9

Nadzor nezakonitih finančnih tokov načeloma res ne ovira vsakdanjega življenja državljanov, omogoča pa nadzor nad nezakonitimi praksami (trgovanje z ljudmi, orožjem, drogami itd.) – s katerimi se zbira nezakonit kapital – ki prispeva k oteževanju pridobivanja sredstev za teroristično nasilje in k poznavanju razmer, v katerih se poraja (1). Zelo težko pa je preprečiti prenose gotovine ali prenose denarja s pomočjo sistemov korespondentov, pri katerih denar položen v eni državi pobere posrednik v drugi, ali pa posle, ki se izvedejo ali potrjujejo s šifriranimi pismi ali sporočili; nadzor in preiskave so lahko učinkovite zlasti, ko gre za zbiranje sredstev za dobrodelne ali humanitarne organizacije, ki imajo skrite zveze s terorističnimi skupinami; vseeno pa bi se bilo treba izogibati nadzoru vseh nevladnih organizacij ali oteževanju njihovih humanitarnih ali solidarnostnih dejavnosti ali dejavnosti zbiranja subvencij, kajti to bi ustvarjalo ozračje splošnega sumničenja, ki bi bilo za državljane moteče in bi oteževalo delovanje njihovih organizacij, včasih pa celo oviralo normalno izvajanje njihovih programov.

3.10

Pri izmenjavi podatkov med policijskimi organi in obveščevalnimi agencijami gre za posebej občutljive podatke, kot so slika, ime, naslov, prstni odtis, genska koda in pripadnost različnim organizacijam. Zato še vedno obstaja negotovost glede dejanskega jamstva za zaščito zasebnosti in za odsotnost napak pri vnašanju podatkov ali ocen v datoteke VIS, SIS, v kazensko evidenco ter druge datoteke, kakor tudi glede možnosti, da bi popisane osebe posredovale s ciljem, da bi dale podatke popraviti.

3.11

Konec koncev je bistven prispevek evropske ravni usklajevanje, sodelovanje, izmenjava izkušenj, kar bi bilo treba izpopolniti, obenem pa se izogibati spodbujanju kopičenja zakonodaje in posebnih ukrepov v primerih, ko je obstoječe zakone in organe, ki delujejo proti organiziranemu ali finančnemu kriminalu, možno razširiti na zatiranje terorizma.

3.12

Veliko literature potrjuje, da razglasitev izrednega stanja, četudi le v blažji ali srednje težki obliki, v splošnem prinaša omejevanje državljanskih svoboščin, propadanje jamstev pravne države in sumničenje glede tujcev, zakonitih in nezakonitih priseljencev ter prosilcev za azil. To je opaziti v večini držav članic. Ozračje rasizma in sovraštva do tujcev se širi in zato bi se morali tako z besedami kot z zgledi upreti širjenju teh pojavov.

3.13

Naloge držav članic, institucij Unije, Europola, Eurojusta itd. so dobro opredeljene. Nenehno pa je treba izpopolnjevati operativnost sodelovanja na ravni obveščevalnih agencij in preiskav.

3.14

Za preprečevanje radikalnega nasilja in terorizma je potrebno poznavanje okolja in ideologij, ki so zanje plodna tla. To lahko pripomore k opuščanju številnih nepreverjenih stereotipov.

3.15

Boj je mogoče organizirati le dolgoročno, kajti v državah, ki so šibke ali ne zmorejo nadzorovati vsega svojega ozemlja, ter v državah z avtoritarnimi ali diktatorskimi režimi je treba vzpostaviti ali obnoviti demokracijo in spoštovanje državljanskih svoboščin.

3.16

Odbor meni, da ni nujno, da običajno diskretno delovanje obveščevalnih agencij in policijske preiskave obvezno spremlja sistematična politika tajnosti v odnosu do državljanov in njihovih predstavnikov, tako nacionalnih kot evropskih; obveščanje, ki bi spodbujalo sodelovanje državljanov, in demokratični nadzor bi se morala v ustrezni obliki izvajati ne glede na okoliščine, predvsem zato, da se prepreči spodkopavanje pravne države.

4.1.1

Civilna družba je glavna žrtev mednarodnega terorizma (ne glede na to, ali ga sproža skrajni nacionalizem, instrumentalizacija verskega fundamentalizma ali katerega cilj je zgolj nasilje). Civilna družba se sooča s terorizmom, katerega cilj je kolektivna kazen za vse ter ustvarjanje ozračja splošnega terorja, da bi država ugodila njegovim zahtevam. Obenem pa je civilna družba – kot poudarja mnenje EESO o sodelovanju civilne družbe v boju proti organiziranemu kriminalu in terorizmu (2) – tudi eden ključnih elementov vsake strategije boja proti tej grožnji, tako na področju mehanizmov boja proti najbolj vidnim učinkom terorizma kot na področju globljih razlogov zanj, ne smemo pa pozabiti tudi njene ključne vloge pri skrbi za žrtve.

4.1.2

Poleg vloge, ki jo imajo države članice in institucije EU – zlasti na področju varnosti, obrambe, pravosodja in financ – v boju proti simptomom in najvidnejšim učinkom te grožnje (preprečevanje terorističnih dejanj, pregon in razbijanje terorističnih skupin, aretacije, sojenja in obsodbe odgovornih za teroristična dejanja, zapiranje kanalov njihovega financiranja …) ima tudi civilna družba na tem področju bistveno vlogo, ki jo lahko povzamemo tako:

4.1.2.1

Dejavna skrb za to, da boj proti terorizmu nikoli ne prekorači meja pravne države ter da se ohranja spoštovanje človekovih pravic, vrednot, načel in svoboščin odprte in demokratične družbe.

4.1.2.2

Sodelovanje z organi EU in z nacionalnimi oblastmi na vseh ravneh pri prepoznavanju dejavnosti terorističnih mrež in njihovih akterjev (vloga finančnih ustanov in ustanov, ki upravljajo telekomunikacijske storitve, je pri tem posebej pomembna). To sodelovanje mora temeljiti na vzajemni obveznosti vseh udeleženih, da delijo informacije, vire in prizadevanja za dosego skupnega cilja, ki je poraziti terorizem.

4.1.2.3

Vzpostavljanje kanalov za dialog z voditelji in socialnimi akterji skupnosti prebivalstva, na katere se obračajo teroristične skupine, da bi vzpodbudili skupna prizadevanja za kritiko in odpravo legitimnosti sovražnih govorov in nasilja.

4.1.2.4

Izmenjava izkušenj in praks – z različnimi socialnimi akterji, nacionalnimi oblastmi ter organi EU – glede osamitve in nadzora posameznikov ali skupin, ki jim grozi izključenost in nasilna radikalizacija, pri katerih je treba vedno dosledno skrbeti za spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter načel pravne države.

4.1.2.5

Seznanjanje z različnimi pristopi (pri procesu povezovanja, stališčih, odnosih, delovanju skupin, ki so na tem področju posebej pomembni) v programih usposabljanja zaposlenih v policiji ter v varnostnih in obveščevalnih službah, ki imajo glavno vlogo v boju proti tej grožnji.

4.1.2.6

Uvajanje pilotnih projektov, osredotočenih na območja, ki so najbolj izpostavljena odtujenosti, radikalizaciji in novačenju (zapori, prostori, kjer potekajo verski obredi, šole, predmestja, lokali, ki ponujajo telekomunikacijske storitve itd.). Ti projekti bi morali biti usmerjeni v preprečevanje izključevanja, radikalizacije in diabolizacije posameznikov ali skupin zaradi pripadnosti določenemu družbenemu razredu, spolu, narodnosti ali veri.

4.2.1

Vsekakor pa je pozornost, ki jo civilna družba namenja globljim razlogom za nastanek terorističnega nasilja, najpomembnejši del njene vloge. Dejansko lahko, ne da bi – na podlagi ugotovljenih razlogov zanj – upravičevali kakršnokoli nasilje, številna teroristična dejanja pojasnimo kot rezultat procesov odtujitve, radikalizacije in novačenja, do katerih prihaja zaradi horizontalnih neenakosti med skupinami, ki živijo na istem ozemlju, pojavov izključenosti in diskriminacije (družbene, politične ali gospodarske) ter pristranskosti pri presoji dejanj enih in drugih. Vključevanje je zato v ospredju vsake daljnosežne strategije, katere glavni cilj mora biti preprečevanje in si mora prizadevati za:

4.2.2

Spodbujanje formalnih in neformalnih izobraževalnih sistemov, usmerjenih v odpravo negativnih stereotipov ter spodbujanje strpnosti in sobivanja na temelju skupnih vrednot, katerih glavna oporna točka so človekove pravice (kar seveda zahteva revizijo šolskih učbenikov, pri kateri bi morali sporne stereotipe zamenjati z zgledi strpnosti in učbenike spremeniti v multikulturne pedagoške pripomočke).

4.2.3

Zavezanost (vključno s kodeksi ravnanja) različnih medijev, da ne bodo puščali prostora za diskurz in pristope, ki spodbujajo izključevanje, rasizem in ksenofobijo. Ob kar največjem spoštovanju svobode tiska in svobode izražanja je lahko zanimivo spodbujati medijske produkte, ki širijo vrednote, ki so bile že od nekdaj skupne, in poudarjajo prednosti multikulturnosti kot bogastva v globaliziranem svetu.

4.2.4

Širjenje – s pomočjo javnih kampanj – sporočil in pristopov, ki spodbujajo vključevanje in bi pomagali razjasniti stvari ter nadomestiti zmotne pojme, ki poglabljajo delitve in nasprotja, z drugimi (mednarodni terorizem namesto islamski, integracija namesto asimilacija) ali neprimerne podobe z ustreznejšimi (državljani namesto priseljenci).

4.2.5

Krepitev zavesti, da je pomembno človekove pravice dojemati kot glavni temelj soobstoja v večkulturni družbi. Pri tem mora organizirana civilna družba spodbujati oblikovanje družbe, v kateri bodo vsi imeli enake pravice (socialne, politične in gospodarske) in dolžnosti.

4.2.6

Spodbujanje ustanavljanja družbenih platform z akterji iz različnih skupnosti, ki živijo na ozemlju države, ki bi si prizadevale za aktiviranje mehanizmov vključevanja in mirno reševanje sporov.

4.2.7

Prepoznavanje in krepitev vloge vodij in organizacij, ki zastopajo druge skupnosti na ozemlju EU, kot glavnih sogovornikov pri zbliževanju z ljudmi iz drugih kultur, osrednji cilj pa bi bil vzpostavljanje dialoga in sodelovanje, da bi odpravili razloge za morebitno odtujevanje ter radikalizacijo nekaterih njihovih elementov.

4.2.8

Razvijanje posebnih programov, namenjenih preprečevanju radikalizacije potencialnih simpatizerjev terorističnih idej in praks v običajnih krajih novačenja (zaporih, krajih verskih obredov …). Ti programi bi morali biti usmerjeni v vključevanje v družbo in ustvarjanju delovnih mest.

4.2.9

Načrtovanje decentraliziranega sodelovanja v tej smeri, tako na nacionalni ravni kot na ravni EU (pri čemer bi bilo treba izkoristiti že opredeljene okvire, kot so Evromediteransko partnerstvo, evropska sosedska politika ali povezave z državami AKP). Za to je treba – ob izkoriščanju velikanskega potenciala politik sodelovanja pri razvoju, ki jih izvajajo države članice in EU – pripraviti projekte sodelovanja na terenu z akterji, ki se sicer sklicujejo na svoja nacionalistična ali verska prepričanja, vendar odločno zavračajo nasilje kot način delovanja.

4.2.10

Občutno povečanje – v EU in v okviru odnosov s tretjimi državami – števila programov izmenjav učiteljev, učencev, novinarjev, članov organizacij delodajalcev in sindikatov, zaščitnikov človekovih pravic, članov nevladnih organizacij itd. ter proračuna zanje, s posebnim poudarkom na potrebi po izboljšavah na področju enakosti spolov. Osebna poznanstva ter izmenjave izkušenj in stališč so najprimernejše metode za odpravo negativnih stereotipov in graditev skupne prihodnosti v stoletju, ki naj bi bilo večkulturno (3). Zato je torej zelo priporočljivo izkoristiti in okrepiti možnosti, ki jih ima EESO, da prek svojih aktivnih kanalov povezav in sodelovanja z organi zunaj EU odkriva nove oblike sodelovanja z namenom preprečiti radikalizacijo ih skupin ali posameznikov.

4.2.11

Spodbujanje ustvarjanja in utrjevanja platform za sodelovanje prebivalstva (avtohtonega in tujega), ki bi spodbujale vključevanje na podlagi zastopanja vseh slojev prebivalstva, namesto na podlagi nacionalističnih in verskih profilov.

4.2.12

Zagon raziskavam specializiranih centrov in institutov na ozemlju EU ter v okviru sodelovanja s tistimi, ki se nahajajo v državah, ki so za to področje posebej pomembne. Pri tem je posebej pomembno podpreti projekte in študije, namenjene boljšemu poznavanju procesov, ki lahko pripeljejo do odtujitve, novačenja in nasilne radikalizacije ter medsebojnih povezav med različnimi dejavniki v igri.

4.3.1

Nenazadnje je pomembno tudi poskrbeti za neposredne žrtve terorističnih dejanj in ta skrb mora biti sestavni del celovite vizije, znotraj katere civilna družba prevzema svojo vlogo v boju proti terorizmu. Da žrtve ne bi bile na socialni ravni pozabljene ali potisnjene na rob, je najprej treba:

4.3.2

Boriti se za to, da bodo v celoti priznane pravice žrtev (vključno v obliki finančnega povračila škode) kakršnih koli terorističnih dejanj, povzročenih na ozemlju države ali na katerem koli drugem ozemlju.

4.3.3

Vzpostaviti družbene mehanizme podpore (od fizične do ekonomske in psihološke), ki bi pomagali preboleti travmo in preprečevali pojav diskurza diabolizacije ali odkrito rasističnega ali ksenofobičnega diskurza.

4.3.4

Spodbuditi politično voljo nacionalnih vlad in EU za vzpostavitev podlage za soglasje glede priznavanja žrtev, podpore žrtvam in njihove zaščite.

4.4.1

Če izhajamo iz načela, da so državljani glavna sila delovanja vsake države – in, širše gledano, s tem tudi EU –, potem postulati varnosti, graditve miru in preprečevanja nasilnih spopadov zahtevajo:

4.4.2

Pripravo strategij in prizadevanj z več razsežnostmi za zagotovitev določene ravni blaginje in varnosti vseh, ki živijo na istem ozemlju, in njihovih sosedov, kajti spodbujanje razvoja in varnosti vseh pomeni jamstvo za razvoj in varnost na ravni posameznika.

4.4.3

Zmanjšanje in v končni fazi odpravo neenakosti med skupinami prebivalstva in med državami; to je najboljši način spodbujanja varnosti vseh. Skupna podlaga za sobivanje in zmanjšanje nevarnosti terorizma je – vedno znova – dosledno spoštovanje človekovih pravic in krepitev demokratičnega okolja, ob sočasnem zagotavljanju svobodnega izražanja veroizpovedi, vendar ločeno od javnih zadev. To pomeni tudi zavračanje socialnih prostorov na robu zakona (pravne nejasnosti ali geti, ki temeljijo na navadah, ki so s tega zornega kota nesprejemljive).

4.4.4

Zavest, da varnosti ni mogoče zagotavljati na račun svobode, z zmanjševanjem okvira pravic odprte in demokratične družbe ter z uporabo metod protiterorističnega delovanja, ki so podobne metodam tistih, proti katerim se borimo.

4.4.5

Priznanje tega, da je cilj boja proti terorizmu (ki je nujno večdisciplinaren, večrazsežnosten in dolgoročen) mogoče doseči le, če lahko računamo s posebnim in ustreznim proračunom, ki združuje prizadevanja držav in EU.

4.5.1

Nevarnost terorizma je razširjena, stalna in globalna. Nihče ni varen pred njenimi vplivi, nenehno spreminja profil in pojavne oblike. Vse to in dejstvo, da nam doslej še ni uspelo opredeliti ustrezne strategije za soočanje s to nevarnostjo, zahteva vedno novo presojo analiz, ocen in metod za obvladovanje tega izziva. To je naloga vseh udeleženih, tako vlad kot organov EU ter vse civilne družbe. Pri tej nalogi, ki je po definiciji združevalna, je treba izkoriščati tudi možnosti partnerstev med javnim in zasebnim sektorjem (vendar pa to ne sme odpreti vrat privatizaciji varnosti in obrambe, kar bi bilo neproduktivno) za dosego skupnega cilja, ki je dobrobit vseh (4). Ta prizadevanja morajo temeljiti predvsem na:

4.5.2

potrebi po pripravi stalnega glosarja izrazov, ki bi – tako v besedah kot v dejanjih – omogočil doseči soglasje o konceptih, ki usmerjajo delo, ki ga morajo opraviti vse udeležene strani in vsi udeleženi akterji;

4.5.3

demokratičnem nadzoru strategije boja proti terorizmu na vseh ravneh in v vseh oblikah;

4.5.4

priznavanju pomena zunanjih politik držav članic (ter, na ravni EU, skupne zunanje in varnostne politike ter evropske varnostne in obrambne politike) ter nacionalnih politik in politik EU na področju sodelovanja pri razvoju za preprečevanje terorizma in sodelovanja pri boju proti radikalizaciji potencialnih teroristov;

4.5.5

nujni potrebi po pridobitvi ustreznih in stalnih proračunskih sredstev za vse programe in ukrepe, navedene v tem mnenju;

4.5.6

potrebi po začetku (in, če je potrebno, ohranjanju) dialoga in sodelovanja s socialnimi, političnimi in gospodarskimi akterji in organi znotraj in zunaj meja EU, ob zavedanju, da v boju proti tej nevarnosti nihče ne more uspeti sam in da usklajevanje prizadevanj za pripravo pristopov in strategij skladnih in trajnostnih ukrepov pomeni prednost.