(1)

Direktiva 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3) določa zahtevo, da morajo biti potrošniški proizvodi varni in da morajo organi za nadzor trga v državah članicah ukrepati proti nevarnim proizvodom ter si informacije v ta namen izmenjevati prek sistema Unije za hitro izmenjavo informacij (RAPEX).

(2)

Glede na razvoj v zvezi z novimi tehnologijami in spletno prodajo je treba Direktivo 2001/95/ES revidirati in posodobiti, da bi zagotovili skladnost z razvojem harmonizacijske zakonodaje Unije in zakonodaje o standardizaciji, boljše delovanje odpoklica proizvodov iz varnostnih razlogov in jasnejši okvir za proizvode, podobne živilom, ki so bili doslej urejeni z Direktivo Sveta 87/357/EGS (4). Zaradi jasnosti bi bilo treba direktivi 2001/95/ES in 87/357/EGS razveljaviti in ju nadomestiti s to uredbo.

(3)

Uredba je ustrezen pravni instrument, saj določa jasna in podrobna pravila, ki ne dopuščajo možnosti za razhajanja pri prenosu v nacionalno pravo držav članic. Izbira uredbe namesto direktive poleg tega omogoča boljše doseganje cilja zagotavljanja skladnosti z zakonodajnim okvirom za nadzor trga za proizvode, ki spadajo na področje uporabe harmonizacijske zakonodaje Unije, kjer je veljavni pravni instrument prav tako uredba, in sicer Uredba (EU) 2019/1020 Evropskega parlamenta in Sveta (5). Nazadnje, taka izbira bo ob dosledni uporabi pravil o varnosti proizvodov po vsej Uniji dodatno zmanjšala regulativno breme.

(4)

Namen te uredbe je prispevati k doseganju ciljev iz člena 169 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Zlasti bi morala biti njena cilja zagotavljanje zdravja in varnosti potrošnikov ter delovanja notranjega trga v zvezi s proizvodi, namenjenimi potrošnikom.

(5)

Namen te uredbe bi moral biti varstvo potrošnikov in njihove varnosti, kar je eno izmed temeljnih načel pravnega okvira Unije in je zapisano v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina). Nevarni proizvodi imajo lahko zelo negativne posledice za potrošnike in državljane. Vsi potrošniki, vključno z najbolj ranljivimi, kot so otroci, starejši ali invalidi, imajo pravico do varnih proizvodov. Potrošniki bi morali imeti na voljo zadostna sredstva za uveljavljanje te pravice, države članice pa ustrezne instrumente in ukrepe za izvrševanje te uredbe.

(6)

Kljub razvoju harmonizacijske zakonodaje Unije za posamezne sektorje, ki obravnava varnostne vidike posebnih proizvodov ali posebnih kategorij proizvodov, je praktično nemogoče sprejeti pravo Unije za vse potrošniške proizvode, ki obstajajo ali se bodo morda razvili. Zato je potreben široko zasnovan horizontalen zakonodajni okvir, da bi zapolnili vrzeli in dopolnili določbe obstoječe ali prihodnje harmonizacijske zakonodaje Unije za posamezne sektorje ter zagotovili varstvo potrošnikov, ki drugače s to zakonodajo ni zagotovljeno, zlasti za doseganje visoke ravni varovanja zdravja in varnosti potrošnikov, kot se zahteva v členih 114 in 169 PDEU.

(7)

Hkrati bi bilo treba v zvezi s proizvodi, za katere velja harmonizacijska zakonodaja Unije za posamezne sektorje, jasno določiti področje uporabe različnih delov te uredbe, da se preprečita prekrivanje določb in zagotovi jasen pravni okvir.

(8)

Čeprav se nekatere določbe te uredbe, na primer večina obveznosti gospodarskih subjektov, ne bi smele uporabljati za proizvode, zajete s harmonizacijsko zakonodajo Unije, nekatere druge določbe te uredbe harmonizacijsko zakonodajo Unije dopolnjujejo in bi se zato za te proizvode morale uporabljati. Zlasti bi bilo treba splošno varnostno zahtevo za proizvode in z njo povezane določbe uporabljati za potrošniške proizvode, zajete s harmonizacijsko zakonodajo Unije, kadar določene vrste tveganj v harmonizacijski zakonodaji Unije niso zajete. Določbe te uredbe v zvezi z obveznostmi ponudnikov spletnih tržnic, obveznostmi gospodarskih subjektov v primeru nesreč, pravico potrošnikov do obveščenosti in uveljavljanja zahtevka ter odpoklici potrošniških proizvodov iz varnostnih razlogov bi se morale uporabljati za proizvode, ki jih zajema harmonizacijska zakonodaja Unije, če v navedeni v harmonizacijski zakonodaji Unije ni posebnih določb z enakim ciljem. Podobno se RAPEX že uporablja za namene harmonizacijske zakonodaje Unije, kot je navedeno v členu 20 Uredbe (EU) 2019/1020: zato bi se morale določbe te uredbe, ki urejajo Safety Gate in njegovo delovanje, uporabljati za proizvode, zajete v harmonizacijski zakonodaji Unije.

(9)

Za proizvode, ki so zasnovani izključno za opravljanje poklicne dejavnosti, vendar so pozneje prešli na potrošniški trg, bi morala veljati ta uredba, saj bi ob uporabi v razumno predvidljivih okoliščinah lahko ogrožali zdravje in varnost potrošnikov.

(10)

Zdravila je treba pred dajanjem na trg oceniti, kar vključuje tudi posebno analizo tveganj in koristi. Te proizvode bi bilo zato treba izključiti iz področja uporabe te uredbe.

(11)

Pravo Unije o živilih, krmi in povezanih področjih določa poseben sistem za zagotavljanje varnosti proizvodov, ki jih zajema. Tako za živilske in krmilne proizvode velja poseben pravni okvir, vzpostavljen zlasti z Uredbo (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (6). Živilske in krmilne proizvode ureja tudi Uredba (EU) 2017/625 Evropskega parlamenta in Sveta (7), ki zagotavlja harmoniziran pristop pri uradnem nadzoru za preverjanje skladnosti s pravom o krmi in živilih ter s pravili o zdravju in dobrobiti živali. Zato bi bilo treba živilske in krmilne proizvode izključiti iz področja uporabe te uredbe, razen materialov in proizvodov, namenjenih za stik z živili, če gre za tveganja, ki niso zajeta z Uredbo (ES) št. 1935/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (8) ali drugo posebno zakonodajo za živila, ki zajema le kemična in biološka tveganja, povezana z živili.

(12)

Za žive rastline velja poseben pravni okvir, določen zlasti z Uredbo (EU) 2016/2031 Evropskega parlamenta in Sveta (9), pri katerem se za zagotovitev varnosti potrošnikov upoštevajo posebnosti teh proizvodov.

(13)

Živalski stranski proizvodi so snovi živalskega izvora, ki jih ljudje ne uživajo. Za te proizvode, na primer za krmo, velja poseben pravni okvir, vzpostavljen zlasti z Uredbo (ES) št. 1069/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (10).

(14)

Za fitofarmacevtska sredstva, imenovana tudi pesticidi, veljajo na podlagi Uredbe (ES) št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (11) posebne določbe glede njihove registracije na nacionalni ravni, zato bi bilo treba tudi njih izključiti iz področja uporabe te uredbe.

(15)

Za zrakoplove iz člena 2(3), točka (d), Uredbe (EU) 2018/1139 Evropskega parlamenta in Sveta (12) velja regulativni nadzor držav članic zaradi njihovega omejenega tveganja za varnost v civilnem letalstvu. Zato bi bilo treba te zrakoplove izključiti iz področja uporabe te uredbe.

(16)

Zahteve iz te uredbe bi se morale uporabljati za rabljene proizvode ali proizvode, ki so popravljeni, obnovljeni ali reciklirani ter ki ponovno vstopijo v dobavno verigo v okviru gospodarske dejavnosti, razen za proizvode, za katere potrošnik ne more razumno pričakovati, da izpolnjujejo najsodobnejše varnostne standarde, kot so proizvodi, ki so izrecno predstavljeni kot za popravilo ali obnovo ali so na trgu dostopni kot zbirateljski predmeti z zgodovinsko vrednostjo.

(17)

Ta uredba ne bi smela zajemati storitev. Vendar, da bi se varovala zdravje in varnost potrošnikov, bi morali proizvodi, ki se v okviru opravljanja storitev dobavljajo ali so dostopni potrošnikom, vključno s proizvodi, ki so jim potrošniki neposredno izpostavljeni med zagotavljanjem storitev, spadati na področje uporabe te uredbe. Opremo, s katero se potrošniki prevažajo ali potujejo, kadar jo neposredno upravlja ponudnik storitev v okviru prevozne storitve, pa bi bilo treba izključiti iz področja uporabe te uredbe, ker jo je treba obravnavati v povezavi z varnostjo opravljene storitve.

(18)

Starine, kot so umetniški predmeti, ali zbirke so posebne kategorije proizvodov, za katere ni mogoče pričakovati, da bi izpolnjevali varnostne zahteve iz te uredbe, zato bi jih bilo treba izključiti iz njenega področja uporabe. Vendar, da se kot proizvodi iz teh kategorij ne bi pomotoma obravnavali kakšni drugi proizvodi, je treba upoštevati, da so umetniški predmeti proizvodi, ustvarjeni izključno v umetniške namene, da so zbirke dovolj redke in imajo zadostno zgodovinsko ali znanstveno vrednost, da je njihovo zbiranje in ohranjanje upravičeno, ter da so starine, če že niso umetniški predmeti ali zbirke ali oboje, predmeti izjemne starosti. Pri ocenjevanju, ali je proizvod starina, kot je umetniški ali zbirateljski predmet, bi se lahko upoštevala Priloga IX k Direktivi Sveta 2006/112/ES (13).

(19)

Po opredelitvi Svetovne zdravstvene organizacije je zdravje stanje popolnega telesnega, duševnega in socialnega blagostanja in ne le odsotnost bolezni ali poškodb.

(20)

Na področje uporabe te uredbe bi morala spadati tudi prodaja na daljavo, vključno s spletno prodajo. Spletna prodaja se nenehno povečuje, kar ustvarja nove poslovne modele, nove izzive glede varnosti proizvodov in nove tržne akterje, kot so ponudniki spletnih tržnic.

(21)

V primeru, da se proizvod ponuja za prodajo prek spleta ali drugega sredstva za prodajo na daljavo, bi zanj moralo veljati, da je postal dostopen na trgu, če je ponudba za prodajo usmerjena v potrošnike v Uniji. Ali je ponudba usmerjena v potrošnike v Uniji, bi se v skladu z veljavnimi pravili Unije o mednarodnem zasebnem pravu moralo ugotoviti z analizo vsakega primera posebej. Ponudba za prodajo bi se morala šteti za usmerjeno v potrošnike v Uniji, če zadevni gospodarski subjekt svoje dejavnosti na kakršen koli način usmerja v posamezno državo članico. Pri analizi vsakega primera posebej bi bilo treba upoštevati relevantne dejavnike, kot so geografska območja, na katera je mogoča odprema, razpoložljivi jeziki, uporabljeni za ponudbo ali naročilo, plačilna sredstva, uporaba valute države članice ali domensko ime, registrirano v eni od držav članic. V primeru spletne prodaje, zgolj dostopnost vmesnika gospodarskega subjekta ali ponudnika spletne tržnice v državi članici, v kateri ima sedež ali bivališče potrošnik, ne zadošča.

(22)

Na podlagi splošne varnostne zahteve iz te uredbe bi morala za gospodarske subjekte veljati obveznost, da dajo na trg le varne proizvode. Tako visoko raven varnosti bi bilo treba doseči predvsem z zasnovo in značilnostmi izdelka, pri čemer bi bilo treba upoštevati predvideno in predvidljivo uporabo ter pogoje uporabe proizvoda. Morebitna preostala tveganja bi bilo treba zmanjšati z nekaterimi zaščitnimi ukrepi, kot so opozorila in navodila.

(23)

Varnost proizvoda bi bilo treba oceniti ob upoštevanju vseh pomembnih vidikov, zlasti njegovih značilnosti, kot so fizikalne, mehanske in kemične lastnosti, in njegove predstavitve ter posebnih potreb določenih kategorij potrošnikov, ki bodo proizvod verjetno uporabljali, zlasti otrok, starejših in invalidov, ter tveganj zanje. Ta tveganja lahko vključujejo tudi okoljsko tveganje, če proizvod predstavlja tveganje za zdravje in varnost potrošnikov. Ta ocena bi morala upoštevati tveganje za zdravje, ki ga predstavljajo digitalno povezani proizvodi, vključno s tveganjem za duševno zdravje, predvsem ranljivih potrošnikov, zlasti otrok. Zato bi morali proizvajalci pri ocenjevanju varnosti digitalno povezanih proizvodov, za katere je verjetno, da bodo vplivali na otroke, zagotoviti, da proizvodi, ki jih dajo na trg, izpolnjujejo najvišje standarde vgrajene varnosti, zaščite in zasebnosti ter so tako v korist otrok. Če pa so za zagotavljanje varnosti proizvodov za določeno kategorijo oseb potrebne posebne informacije, je treba pri oceni varnosti proizvodov upoštevati tudi razpoložljivost teh informacij in njihovo dostopnost. Varnost vseh proizvodov bi bilo treba oceniti ob upoštevanju tega, da mora biti proizvod varen v svoji celotni življenjski dobi.

(24)

Predmeti, ki se povežejo z drugimi predmeti, ali nevgrajeni predmeti, ki vplivajo na delovanje drugega predmeta, lahko predstavljajo tveganje za varnost proizvoda. Ta vidik bi bilo treba ustrezno upoštevati kot potencialno tveganje. Morebitno povezovanje in medsebojno delovanje predmeta z zunanjimi predmeti ne bi smelo ogroziti njegove varnosti.

(25)

Nove tehnologije lahko predstavljajo nova tveganja za zdravje in varnost potrošnikov ali spreminjajo način, na katerega bi se lahko obstoječa tveganja uresničila, na primer z zunanjimi posegi, ki omogočijo hekanje proizvoda ali spremembo njegovih značilnosti. Nove tehnologije lahko bistveno spremenijo izvirni proizvod, na primer s posodobitvami programske opreme, in bi bilo treba zanj opraviti novo oceno tveganja, če bi ta bistvena sprememba vplivala na varnost proizvoda.

(26)

Posebna tveganja glede kibernetske varnosti, ki vplivajo na varnost potrošnikov, ter protokoli in certificiranje se lahko obravnavajo s sektorsko zakonodajo. Vendar bi bilo treba v primerih, ko se ta sektorska zakonodaja ne uporablja, zagotoviti, da zadevni gospodarski subjekti in nacionalni organi pri zasnovi proizvodov oziroma njihovem ocenjevanju upoštevajo tveganja, povezana z novimi tehnologijami, da bi zagotovili, da uvedene spremembe proizvoda ne ogrožajo njegove varnosti.

(27)

Da bi olajšali učinkovito in dosledno uporabo splošne varnostne zahteve iz te uredbe, je pomembno, da se uporabijo evropski standardi, ki zajemajo nekatere proizvode in tveganja. Evropski standardi, sklicevanja na katere so bila objavljena v skladu z Direktivo 2001/95/ES, bi morali še naprej zagotavljati domnevo o skladnosti s splošno varnostno zahtevo iz te uredbe. Zahteve za standardizacijo, ki jih Komisija izda v skladu z Direktivo 2001/95/ES, bi bilo treba šteti za zahteve za standardizacijo, izdane v skladu s to uredbo. V primeru, da isti standard zajema različna tveganja ali kategorije tveganja, bi skladnost proizvoda z delom standarda, ki zajema ustrezno tveganje ali kategorijo tveganja, pomenila tudi domnevo o varnosti proizvoda, kar zadeva ustrezno tveganje ali kategorijo tveganja.

(28)

Kadar Komisija ugotovi potrebo po evropskem standardu, ki bi zagotavljal skladnost nekaterih proizvodov s splošno varnostno zahtevo iz te uredbe, bi morala uporabiti zadevne določbe Uredbe (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (14), da od ene ali več evropskih organizacij za standardizacijo zahteva osnutek ali identifikacijo standarda, ki je primeren za zagotavljanje, da so proizvodi, ki so z njim skladni, tudi varni.

(29)

Proizvodi bi lahko predstavljali različna tveganja glede na spol, pri dejavnostih standardizacije pa bi bilo treba to upoštevati, da bi preprečili razlike v varnosti in s tem razlike med spoloma na tem področju. V izjavi Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo o standardih, pri katerih se upošteva vidik spola, je določenih več ukrepov, ki bi jih morali nacionalni organi za standardizacijo in organizacije za razvoj standardov vključiti v svoj akcijski načrt za enakost spolov, usmerjen v standarde, pri katerih se upošteva vidik spola, in v njihovo oblikovanje, da bi dosegli standarde, ki bodo z vidika spola uravnoteženi, reprezentativni in vključujoči.

(30)

Skupaj s prilagoditvijo Uredbe (EU) št. 1025/2012 bi bilo treba uvesti poseben postopek za sprejetje posebnih varnostnih zahtev ob pomoči specializiranega odbora iz te uredbe.

(31)

V primeru, da evropskih standardov ni, bi moralo biti nacionalno pravo države članice, v kateri je proizvod dostopen na trgu in ki v njej določa zdravstvene in varnostne zahteve, skladno s pravom Unije, zlasti s členoma 34 in 36 PDEU.

(32)

Gospodarski subjekti bi morali imeti obveznosti v zvezi z varnostjo proizvodov, ki bi bile sorazmerne glede na njihove posamične vloge v dobavni verigi, da bi zagotovili visoko raven varovanja zdravja in varnosti potrošnikov ter hkrati učinkovito delovanje notranjega trga. Vsi gospodarski subjekti, ki sodelujejo v dobavni in distribucijski verigi, bi morali sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev, da so na trgu dostopni samo tisti proizvodi, ki so varni in v skladu s to uredbo. Zagotoviti je treba jasno in sorazmerno porazdelitev obveznosti, ki ustrezajo vlogi vsakega gospodarskega subjekta v postopku dobave in distribucije. Na primer, pri preverjanju, ali sta proizvajalec in, kadar je ustrezno, uvoznik izpolnila svoje obveznosti, bi bilo treba od distributerja zahtevati le, da opravi preverjanje dejanskega stanja, ne pa tudi ocene informacij, ki sta jih predložila. Poleg tega bi lahko gospodarski subjekti informacije o identifikaciji proizvoda in gospodarskih subjektov ter navodila in varnostne informacije zagotovili v digitalni obliki, in sicer z uporabo elektronskih rešitev, kot je koda QR ali podatkovnomatrična črtna koda.

(33)

Proizvajalci bi morali za proizvode, ki jih dajo na trg, pripraviti tehnično dokumentacijo s potrebnimi informacijami, ki bi dokazovale varnost teh proizvodov. Tehnična dokumentacija bi morala temeljiti na notranji analizi tveganja, ki bi jo izvedel proizvajalec. Obseg informacij, podanih v tehnični dokumentaciji, bi moral biti sorazmeren s kompleksnostjo proizvoda in morebitnimi tveganji, ki jih identificira proizvajalec. Proizvajalci bi morali zlasti podati splošen opis proizvoda in elementov, potrebnih za oceno njegove varnosti. V primeru kompleksnih proizvodov ali proizvodov, ki predstavljajo možna tveganja, bi podane informacije morda morale vsebovati obsežnejši opis proizvoda. V takih primerih bi bilo treba vključiti tudi analizo teh tveganj in tehnične ukrepe, sprejete za njihovo zmanjšanje ali odpravo. Kadar je proizvod skladen z evropskimi standardi ali drugimi elementi, ki se uporabljajo za izpolnjevanje splošne varnostne zahteve iz te uredbe, bi bilo treba navesti tudi seznam ustreznih evropskih standardov in drugih elementov.

(34)

Vsako fizično ali pravno oseba, ki da proizvod na trg pod svojim imenom ali blagovno znamko ali proizvod bistveno spremeni tako, da to lahko vpliva na skladnost z zahtevami iz te uredbe, bi bilo treba šteti za proizvajalca in bi zato morala prevzeti obveznosti proizvajalca.

(35)

Sprememba proizvoda z uporabo fizičnih ali digitalnih sredstev bi lahko imela posledice za naravo in značilnosti proizvoda na način, ki ni bil predviden v prvotni oceni tveganja proizvoda in bi lahko ogrozil njegovo varnost. Taka sprememba bi se zato morala šteti za bistveno spremembo in bi morala, če je ne izvede potrošnik ali ni izvedena v njegovem imenu, povzročiti, da se proizvod šteje za nov proizvod drugega proizvajalca. Da bi zagotovili skladnost s splošno varnostno zahtevo iz te uredbe, bi bilo treba osebo, ki izvede bistveno spremembo, šteti za proizvajalca in bi morale zanjo veljati enake obveznosti. Če sprememba ne vpliva na proizvod kot celoto, bi se morala ta zahteva uporabljati le za spremenjeni del proizvoda. Da bi preprečili nepotrebno in nesorazmerno breme, od osebe, ki izvede bistveno spremembo, ne bi smeli zahtevati ponovitve preizkusov in izdelave nove dokumentacije v zvezi z vidiki proizvoda, na katere sprememba ne vpliva. Oseba, ki izvede bistveno spremembo, bi morala dokazati, da sprememba ne vpliva na proizvod kot celoto.

(36)

Gospodarski subjekti bi morali sami vzpostaviti notranje postopke za ugotavljanje skladnosti, s katerimi zagotavljajo učinkovito in hitro izpolnjevanje svojih obveznosti ter pogoje za pravočasno odzivanje v primeru nevarnega proizvoda.

(37)

Da bi preprečili dajanje nevarnih proizvodov na trg, bi moralo biti za gospodarske subjekte obvezno, da v svoje proizvodne ali tržne dejavnosti vključijo notranje postopke, s katerimi bi zagotovili skladnost z ustreznimi zahtevami iz te uredbe. Te notranje postopke bi morali določiti gospodarski subjekti sami glede na njihovo vlogo v dobavni verigi in vrsto zadevnih proizvodov, temeljili pa bi lahko na primer na organizacijskih postopkih, smernicah, standardih ali na imenovanju ad hoc upravitelja. Uvedba in oblika teh notranjih postopkov bi morala ostati izključna pristojnost zadevnih gospodarskih subjektov.

(38)

Za odpravo ali zmanjšanje tveganj zadevnih proizvodov, ki so dostopni na trgu, je bistveno sodelovanje vseh z njimi povezanih gospodarskih subjektov in ponudnikov spletnih tržnic z organi za nadzor trga. Vendar bi morale biti zahteve, ki jih na gospodarske subjekte in ponudnike spletnih tržnic naslovijo organi za nadzor trga, prilagojene vlogi, ki jo ti imajo v dobavni verigi, in njihovim pravnim obveznostim.

(39)

Neposredna prodaja, ki jo prek spletnih kanalov opravljajo gospodarski subjekti s sedežem izven Unije, ovira delo organov za nadzor trga pri obravnavanju nevarnih proizvodov v Uniji, saj gospodarski subjekti v številnih primerih nimajo nujno sedeža ali pravnega zastopnika v Uniji. Zato je treba zagotoviti, da imajo organi za nadzor trga ustrezna pooblastila in sredstva za preprečevanje spletne prodaje nevarnih proizvodov na učinkovit način. Za zagotovitev učinkovitega izvrševanja te uredbe bi bilo treba obveznost iz člena 4(1), (2) in (3) Uredbe (EU) 2019/1020 razširiti na proizvode, ki ne spadajo na področje uporabe harmonizacijske zakonodaje Unije, da bi zagotovili, da obstaja odgovorni gospodarski subjekt s sedežem v Uniji, ki so mu zaupane naloge v zvezi s temi proizvodi in, kadar je ustrezno, v zvezi z morebitnimi tveganji, povezanimi s proizvodom, ter je ustrezen sogovornik za organe za nadzor trga in pravočasno opravlja posebne naloge, da bi zagotovil varnost teh proizvodov. Te posebne naloge bi morale vključevati redne preglede glede skladnosti s tehnično dokumentacijo, informacijami o proizvodu in proizvajalcu, navodili in varnostnimi informacijami.

(40)

Kontaktni podatki gospodarskega subjekta s sedežem v Uniji, ki je odgovoren za proizvode, zajete v področju uporabe te uredbe, bi morali biti navedeni s proizvodom, da bi se olajšali pregledi v celotni dobavni verigi.

(41)

Da bodo lahko gospodarski subjekti, ki so mala in srednja podjetja (MSP), vključno z mikropodjetji, kos novim obveznostim, ki jih nalaga ta uredba, bi jim morala Komisija dati na voljo praktične smernice in prilagojena navodila, na primer v obliki kanala za neposredno komunikacijo s strokovnjaki, če se pojavijo vprašanja, pri čemer se upošteva, da je treba njihova upravna bremena poenostaviti in omejiti.

(42)

Zagotavljanje identifikacije proizvodov ter informacij o proizvajalcu in drugih zadevnih gospodarskih subjektih v celotni dobavni verigi prispeva k identifikaciji gospodarskih subjektov ter, kadar je ustrezno, k sprejetju učinkovitih in sorazmernih korektivnih ukrepov proti nevarnim proizvodom, kot so ciljni odpoklici. Identifikacija proizvodov ter zagotavljanje informacij o proizvajalcu in drugih zadevnih gospodarskih subjektih tako zagotavljajo, da potrošniki, vključno z invalidi, in organi za nadzor trga dobijo točne informacije o nevarnih proizvodih, kar krepi zaupanje na trgu in preprečuje nepotrebne motnje v trgovini. Proizvodi bi zato morali biti opremljeni z informacijami, ki omogočajo njihovo identifikacijo ter identifikacijo proizvajalca in, kadar je ustrezno, uvoznika ter drugih zadevnih gospodarskih subjektov. Za nekatere vrste proizvodov, za katere je verjetno, da predstavljajo resno tveganje za zdravje in varnost potrošnikov, bi se lahko uporabljale strožje zahteve prek sistema za zbiranje in shranjevanje podatkov, ki bi poleg identifikacije proizvoda omogočal identifikacijo njegovih sestavnih delov ali gospodarskih subjektov, vključenih v njegovo dobavno verigo. To ne bi smelo posegati v obveznosti glede informacij iz Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (15), glede glavnih značilnostih blaga, v obsegu, ki ustreza nosilcu podatkov in naravi blaga. Sliko je treba obravnavati kot fotografijo, ilustracijo ali drugo piktografsko vsebino, ki omogoča enostavno identifikacijo proizvoda ali potencialnega proizvoda.

(43)

Z zagotavljanjem, da bodo proizvajalci priglasili nesreče, ki jih povzroči proizvod, ki so ga dali na trg, se bodo izboljšale informacije, ki so na voljo organom za nadzor trga, in omogočilo boljšo identifikacijo potencialno nevarnih kategorij proizvodov. Pravila o odgovornosti gospodarskih subjektov za proizvode z napako so določena v posebnem pravu Unije, zato se tovrstne priglasitve in zbiranje podatkov ne bi smelo šteti za priznanje odgovornosti za proizvod z napako ali za potrditev odgovornosti na podlagi ustreznega prava Unije ali nacionalnega prava.

(44)

Da bi lahko zgodaj odkrili nova tveganja in druge tržne trende, povezane z varnostjo proizvodov, bi bilo treba vse zainteresirane strani, vključno s potrošniškimi in poslovnimi organizacijami, spodbujati, naj organom za nadzor trga in Komisiji sporočijo informacije, ki so jim na voljo, za namene odkrivanja in preiskovanja kršitev te uredbe.

(45)

Ponudniki spletnih tržnic imajo ključno vlogo v dobavni verigi, saj gospodarskim subjektom omogočajo, da dosežejo večje število potrošnikov, posledično pa imajo ključno vlogo tudi v sistemu varnosti proizvodov.

(46)

V kompleksnih novih poslovnih modelih, povezanih s spletno prodajo, lahko isti subjekt ponuja različne storitve. Glede na naravo storitev, ki se ponujajo za določen proizvod, lahko isti subjekt spada v različne kategorije poslovnih modelov na podlagi te uredbe. Kadar subjekt ponuja le spletne posredniške storitve za določen proizvod, se bo štel le za ponudnika spletne tržnice za ta proizvod. V primeru, da isti subjekt ponuja storitve spletne tržnice za prodajo določenega proizvoda in deluje tudi kot gospodarski subjekt na podlagi te uredbe, se bo štel tudi za zadevni gospodarski subjekt. V tem primeru bi torej moral ta subjekt izpolnjevati obveznosti, ki se uporabljajo za zadevni gospodarski subjekt. Če na primer ponudnik spletne tržnice proizvod tudi distribuira, bi se v zvezi s prodajo distribuiranega proizvoda štel za distributerja. Podobno bi ta subjekt, če bi prodajal svoje proizvode z lastno blagovno znamko, deloval kot proizvajalec in bi zato moral izpolnjevati veljavne zahteve za proizvajalce. Poleg tega se lahko nekateri subjekti štejejo za ponudnike storitev odpremnih skladišč, če ponujajo te storitve. Take primere bi bilo zato treba ocenjevati posamično.

(47)

Glede na pomembno posredniško vlogo, ki jo imajo ponudniki spletnih tržnic pri prodaji proizvodov med trgovci in potrošniki, bi morali imeti ti akterji več odgovornosti pri preprečevanju prodaje nevarnih proizvodov na spletu. Direktiva 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta (16) določa splošni okvir za e-trgovanje in nekatere obveznosti za spletne platforme. Uredba (EU) 2022/2065 Evropskega parlamenta in Sveta (17) ureja obveznosti in odgovornost ponudnikov posredniških storitev na spletu v zvezi z nezakonitimi vsebinami, vključno z nevarnimi proizvodi. Navedena uredba se uporablja brez poseganja v pravila, določena v pravu Unije o varstvu potrošnikov in varnosti proizvodov. Glede na to bi bilo treba na podlagi horizontalnega pravnega okvira iz navedene uredbe v skladu z njenim členom 2(4), točka (f), uvesti posebne zahteve, ki so ključne za preprečevanje spletne prodaje nevarnih proizvodov na učinkovit način. Kjer ta uredba določa zahteve v zvezi z varnostjo proizvodov, ki jih morajo ponudniki spletnih tržnic izpolnjevati, da zagotovijo skladnost z nekaterimi določbami Uredbe (EU) 2022/2065, te zahteve ne bi smele vplivati na uporabo Uredbe (EU) 2022/2065, ki se še naprej uporablja za te ponudnike spletnih tržnic.

(48)

Zaveza o varnosti proizvodov, ki je bila prvič podpisana leta 2018 in so se ji od takrat pridružili številni ponudniki spletnih tržnic, določa vrsto prostovoljnih zavez glede varnosti proizvodov. Izkazala se je za koristno, saj krepi varstvo potrošnikov pred nevarnimi proizvodi, ki se prodajajo na spletu. Da bi s preprečevanjem škode za življenje, zdravje in varnost potrošnikov okrepili varstvo potrošnikov ter zagotovili pošteno konkurenco na notranjem trgu, se ponudnike spletnih tržnic spodbuja, da sprejmejo omenjene prostovoljne zaveze, da že umaknjeni nevarni proizvodi ne bi postali ponovno dostopni. Uporaba tehnologij in digitalnih postopkov ter izboljšave sistemov opozarjanja, zlasti portala Safety Gate, lahko omogočajo samodejno identifikacijo in obveščanje o priglašenih nevarnih proizvodih ter izvajanje avtomatiziranega naključnega preverjanja na podlagi informacij na portalu Safety Gate.

(49)

Ponudniki spletnih tržnic bi morali v skladu s posebnimi obveznostmi iz te uredbe delovati skrbno v zvezi z vsebinami, ki gostujejo na njihovih spletnih vmesnikih in se nanašajo na varnost proizvodov. Glede na to bi morala ta uredba za vse ponudnike spletnih tržnic določiti obveznosti glede potrebne skrbnosti v zvezi z vsebinami, ki gostujejo na njihovih spletnih vmesnikih in se nanašajo na varnost proizvodov.

(50)

Poleg tega bi se morali ponudniki spletnih tržnic za namene učinkovitega nadzora trga registrirati na portalu Safety Gate in na njem navesti informacije o svojih enotnih kontaktnih točkah za lažje sporočanje informacij o vprašanjih v zvezi z varnostjo proizvodov. Komisija bi morala zagotoviti preprosto in uporabniku prijazno registracijo. Enotna kontaktna točka na podlagi te uredbe je lahko ista kot kontaktna točka na podlagi člena 11 Uredbe (EU) 2022/2065, pri čemer ne sme biti ogrožen cilj hitre in posebne obravnave vprašanj, povezanih z varnostjo proizvodov.

(51)

Ponudniki spletnih tržnic bi morali določiti enotno kontaktno točko za potrošnike. Ta enotna kontaktna točka bi morala delovati kot enotno okence za obveščanje potrošnikov o vprašanjih varnosti proizvodov, s katerega bi bili nato lahko preusmerjeni na ustrezno službo spletne tržnice. To ne bi smelo preprečiti, da bi bile potrošnikom na voljo dodatne kontaktne točke za posebne storitve. Enotna kontaktna točka na podlagi te uredbe je lahko ista kot kontaktna točka na podlagi člena 12 Uredbe (EU) 2022/2065.

(52)

Da bi lahko ponudniki spletnih tržnic izpolnili svoje obveznosti na podlagi te uredbe, zlasti v zvezi s pravočasnim in učinkovitim spoštovanjem odločb javnih organov, obdelavo obvestil drugih tretjih oseb in sodelovanjem z organi za nadzor trga v okviru korektivnih ukrepov na njihovo zahtevo, bi morali imeti vzpostavljen notranji mehanizem za obravnavanje vprašanj, povezanih z varnostjo proizvodov.

(53)

Člen 14(4) Uredbe (EU) 2019/1020 pooblašča organe za nadzor trga, da kadar ni drugega učinkovitega načina, s katerim bi odpravili resno tveganje, zahtevajo odstranitev vsebine, ki se nanaša na zadevne proizvode, s spletnega vmesnika ali zahtevajo, da se prikaže izrecno opozorilo za končne uporabnike, ko dostopajo do spletnega vmesnika. Pooblastila, ki so organom za nadzor trga podeljena s členom 14(4) Uredbe (EU) 2019/1020, bi se morala uporabljati tudi za to uredbo. Za učinkovit nadzor trga na podlagi te uredbe in v izogib prisotnosti nevarnih proizvodov na trgu Unije bi bilo treba ta pooblastila uporabljati v vseh potrebnih in sorazmernih primerih in tudi za proizvode z manj kot resnim tveganjem. Ključno je, da ponudniki spletnih tržnic take odločbe izpolnijo nemudoma. Zato bi morala ta uredba v zvezi s tem uvajati zavezujoče roke. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu s členom 9 Uredbe (EU) 2022/2065.

(54)

V odločbah, s katerimi se od ponudnika spletne tržnice tudi zahteva, da s svojega spletnega vmesnika odstrani vse enake vsebine, ki se nanašajo na ponujanje nevarnega proizvoda, navedenega v odločbi, bi morali biti opredeljeni elementi, ki bodo določali in omogočili ponudniku spletne tržnice, da odstrani enake ponudbe na podlagi informacij, ki jih prikažejo trgovci, če se ne zahteva, da mora ponudnik spletne tržnice opraviti neodvisno oceno navedene vsebine.

(55)

Kadar informacije iz sistema hitrega obveščanja Safety Gate ne vsebujejo natančnega enotnega naslova vira (URL) in, kadar je potrebno, dodatnih informacij, ki omogočajo identifikacijo vsebine, ki se nanaša na ponudbo nevarnih proizvodov, bi morali ponudniki spletnih tržnic kljub temu upoštevati posredovane informacije, kot so identifikatorji proizvodov, kadar so na voljo, in druge informacije o sledljivosti v okviru vseh ukrepov, ki jih sprejmejo na lastno pobudo za odkrivanje, identifikacijo ali odstranitev takih ponudb nevarnih proizvodov na njihovem spletnem vmesniku, ali onemogočanje dostopa do njih, kadar je ustrezno. Kljub temu bi bilo treba portal Safety Gate prenoviti in posodobiti, da bi ponudniki spletnih tržnic lažje odkrivali nevarne proizvode, v ta namen pa bi moralo biti mogoče izvajati določbe te uredbe o odstranjevanju vsebin, ki se nanašajo na ponudbo nevarnega proizvoda, s spletnih vmesnikov s pomočjo sistema za obveščanje, zasnovanega in razvitega v okviru portala Safety Gate.

(56)

Obveznosti, ki jih ta uredba nalaga ponudnikom spletnih tržnic, ne bi smele pomeniti njihove splošne obveznosti spremljanja informacij, ki jih pošljejo ali hranijo, niti od njih ne bi smele zahtevati dejavnega iskanja dejstev ali okoliščin, ki kažejo na nezakonito dejavnost, kot je prodaja nevarnih proizvodov na spletu. Kljub temu bi morali ponudniki spletnih tržnic, da bi bili upravičeni do izvzetja iz odgovornosti za storitve gostovanja na podlagi Direktive 2000/31/ES in Uredbe (EU) 2022/2065, s svojih spletnih vmesnikov hitro odstraniti vsebine, ki se nanašajo na ponudbo nevarnega proizvoda, ko izvejo za nezakonito vsebino ali se v primeru odškodninskih zahtevkov zavejo vsebine, ki se nanaša na ponudbo nevarnega proizvoda, zlasti kadar je bil ponudnik spletne tržnice seznanjen z dejstvi ali okoliščinami, na podlagi katerih bi moral skrben gospodarski subjekt ugotoviti zadevno nezakonitost. Ponudniki spletnih tržnic bi morali obvestila o vsebini, ki se nanašajo na ponudbo nevarnega proizvoda in so prejeta v skladu s členom 16 Uredbe (EU) 2022/2065, obdelati v dodatnih rokih, določenih s to uredbo. Poleg tega je priporočljivo, da ponudniki spletnih tržnic proizvode preverijo na portalu Safety Gate, preden jih dajo na svoj vmesnik.

(57)

Koordinator digitalnih storitev bi moral za namene člena 22 Uredbe (EU) 2022/2065 in v zvezi z varnostjo proizvodov, ki se prodajajo na spletu, kot zaupanja vredne prijavitelje obravnavati zlasti potrošniške organizacije in združenja, ki zastopajo interese potrošnikov in druge zadevne deležnike, če ti tako zahtevajo in če so izpolnjeni pogoji iz navedenega člena.

(58)

Sledljivost proizvodov je ključna za učinkovit nadzor trga nevarnih proizvodov in korektivne ukrepe. Potrošnike bi bilo poleg tega treba enako zaščititi pred nevarnimi proizvodi v kanalih nespletne in spletne prodaje, tudi pri nakupu proizvodov na spletnih tržnicah. Ponudniki spletnih tržnic na podlagi določb Uredbe (EU) 2022/2065 o sledljivosti trgovcev ne bi smeli omogočati uvrstitve določenega proizvoda v ponudbo na svojih platformah, razen če je trgovec predložil vse informacije v zvezi z varnostjo in sledljivostjo proizvodov, kot je določeno v tej uredbi. Te informacije bi morale biti prikazane skupaj z uvrstitvijo proizvoda v ponudbo, da bi lahko bile potrošnikom dostopne enake informacije na spletu in zunaj njega. Vendar ponudniki spletnih tržnic ne bi smeli biti odgovorni za preverjanje popolnosti, pravilnosti in točnosti navedenih informacij, saj je zagotavljanje sledljivosti proizvodov še vedno obveznost zadevnega trgovca.

(59)

Pomembno je tudi, da ponudniki spletnih tržnic v zvezi z varnostjo proizvodov tesno sodelujejo z organi za nadzor trga, trgovci in zadevnimi gospodarskimi subjekti. Člen 7(2) Uredbe (EU) 2019/1020 ponudnikom storitev informacijske družbe nalaga obveznost sodelovanja z organi za nadzor trga v zvezi z proizvodi, ki jih zajema navedena uredba. To obveznost bi bilo zato treba razširiti na vse potrošniške proizvode. Organi za nadzor trga na primer nenehno izboljšujejo tehnološka orodja, ki jih uporabljajo pri nadzoru spletnega trga za prepoznavanje nevarnih proizvodov, ki se prodajajo na spletu. Da bi ta orodja lahko delovala, bi morali ponudniki spletnih tržnic omogočiti dostop do svojih vmesnikov. Poleg tega bi morali imeti organi za nadzor trga zaradi zagotavljanja varnosti proizvodov tudi možnost, da na utemeljeno zahtevo ponudnikov spletnih tržnic ali spletnih prodajalcev v primeru tehničnih ovir naberejo podatke s spletnega vmesnika. Ponudniki spletnih tržnic bi morali sodelovati tudi pri odpoklicih proizvodov in poročanju o nesrečah.

(60)

Pravni okvir za nadzor trga proizvodov, ki jih zajema harmonizacijska zakonodaja Unije in so določeni v Uredbi (EU) 2019/1020, ter pravni okvir za nadzor trga proizvodov, ki jih zajema ta uredba, bi morala biti čim bolj usklajena. Zato je treba v zvezi z dejavnostmi, obveznostmi, pooblastili in ukrepi na področju nadzora trga ter sodelovanjem med organi za nadzor trga zadevna sklopa določb uskladiti. V ta namen bi bilo treba člen 10, člen 11(1) do (7), člene 12 do 15, člen 16(1) do (5), člena 18 in 19 ter člene 21 do 24 Uredbe (EU) 2019/1020 uporabljati tudi za proizvode, zajete s to uredbo.

(61)

Na podlagi Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (18) (carinski zakonik Unije) se proizvodi iz tretjih držav, ki so namenjeni za dajanje na trg Unije ali za zasebno uporabo ali porabo na carinskem območju Unije, dajo v carinski postopek „sprostitve v prosti promet“. Namen tega postopka je izpolniti formalnosti, določene v zvezi z uvozom blaga, vključno z izvrševanjem veljavnih določb prava Unije, tako da je lahko to blago dostopno na trgu Unije kot kateri koli proizvod, proizveden v Uniji. Kar zadeva varnost potrošnikov, morajo biti ti proizvodi skladni s to uredbo in zlasti s splošno varnostno zahtevo iz te uredbe.

(62)

Poglavje VII Uredbe (EU) 2019/1020 o pravilih za nadzor proizvodov, ki vstopajo na trg Unije, se že neposredno uporablja za proizvode, zajete s to uredbo. Organi, pristojni za ta nadzor, bi morali nadzor izvajati na podlagi analize tveganja, kot je navedeno v členih 46 in 47 Uredbe (EU) št. 952/2013, izvedbene zakonodaje in ustreznih navodil. Ta uredba zato v ničemer ne spreminja poglavja VII Uredbe (EU) 2019/1020 in tega, kako se organi, pristojni za nadzor proizvodov, ki vstopajo na trg Unije, organizirajo in kako opravljajo svoje dejavnosti.

(63)

Države članice bi morale zagotoviti, da za vse ukrepe, ki jih njihovi pristojni organi sprejmejo na podlagi te uredbe, veljajo učinkovita pravna sredstva v skladu s členom 47 Listine.

(64)

Nacionalnim organom bi bilo treba omogočiti, da tradicionalne dejavnosti nadzora trga, ki so osredotočene na varnost proizvodov, dopolnijo z dejavnostmi nadzora trga, ki so osredotočene na notranje postopke za preverjanje skladnosti, ki jih gospodarski subjekti vzpostavijo za zagotavljanje varnosti proizvodov. Organom za nadzor trga bi moralo biti omogočeno, da od proizvajalca zahtevajo, da navede, za katere druge proizvode – ki so proizvedeni po enakem postopku ali vsebujejo enake sestavne dele, za katere se šteje, da predstavljajo tveganje, ali so del iste proizvodne serije – velja enako tveganje.

(65)

Države članice bi morale tudi zagotoviti, da imajo organi za nadzor trga dovolj strokovnega znanja in virov za vse dejavnosti izvrševanja.

(66)

Med državami članicami in Komisijo bi bilo treba vzpostaviti izmenjavo informacij o uporabi te uredbe, in sicer na podlagi kazalnikov učinkov, ki bi omogočili merjenje učinkovitosti zakonodaje Unije o varnosti proizvodov.

(67)

Vzpostaviti bi bilo treba učinkovito, hitro in natančno izmenjavo informacij o nevarnih proizvodih, da bi zagotovili sprejetje ustreznih ukrepov v zvezi s temi proizvodi in s tem zaščitili zdravje in varnost potrošnikov.

(68)

RAPEX bi bilo treba prenoviti, da bo omogočal, da se v zvezi s proizvodi, ki pomenijo tveganje zunaj ozemlja ene države članice, sprejmejo učinkovitejši korektivni ukrepi po vsej Uniji. Zaradi večje jasnosti in boljšega ozaveščanja potrošnikov je primerno, da se okrajšano ime RAPEX spremeni v Safety Gate. Safety Gate zajema tri elemente: prvi, sistem hitrega obveščanja o nevarnih neživilskih proizvodih, prek katerega si lahko nacionalni organi in Komisija izmenjujejo informacije o takih proizvodih (sistem hitrega obveščanja Safety Gate); drugi, spletni portal za obveščanje javnosti in omogočanje vlaganja pritožb (portal Safety Gate); in tretji, spletni portal, ki podjetjem omogoča izpolnjevanje obveznosti glede obveščanja organov in potrošnikov o nevarnih proizvodih in nesrečah (Safety Business Gateway). Med temi različnimi elementi Safety Gate bi morali obstajati vmesniki. Sistem hitrega obveščanja Safety Gate je notranji sistem, prek katerega si organi in Komisija izmenjujejo informacije o ukrepih v zvezi z nevarnimi proizvodi in ki lahko vsebujejo zaupne informacije. Za obveščanje javnosti o nevarnih proizvodih bi bilo treba na portalu Safety Gate objaviti izpisek opozoril. Safety Business Gateway je spletni portal, prek katerega podjetja obveščajo organe držav članic za nadzor trga o nevarnih proizvodih in nesrečah. Komisija bi morala razviti tehnično rešitev, s katero bi zagotovila, da bodo informacije, ki jih podjetja vnesejo v Safety Business Gateway in so namenjena opozarjanju potrošnikov, na portalu Safety Gate brez nepotrebnega odlašanja na voljo potrošnikom. Poleg tega bi morala Komisija razviti interoperabilni vmesnik, ki bi ponudnikom spletnih tržnic omogočal enostavno, hitro in zanesljivo povezavo njihovih vmesnikov s portalom Safety Gate.

(69)

Države članice bi morale v sistem hitrega obveščanja Safety Gate priglasiti obvezne in prostovoljne korektivne ukrepe, ki preprečujejo, omejujejo ali določajo posebne pogoje za morebitno trženje proizvoda, in sicer zaradi resnega tveganja za zdravje in varnost potrošnikov ali, v primeru proizvodov, zajetih z Uredbo (EU) 2019/1020, tudi za druge pomembne javne interese končnih uporabnikov.

(70)

Na podlagi člena 34 Uredbe (EU) 2019/1020 morajo organi držav članic ukrepe, sprejete v zvezi s proizvodi, ki jih zajema navedena uredba in predstavljajo manj kot resno tveganje, priglasiti prek informacijskega in komunikacijskega sistema iz navedenega člena, korektivne ukrepe, sprejete v zvezi s proizvodi, ki jih zajema ta uredba in predstavljajo manj kot resno tveganje, pa bi prav tako lahko priglasili v sistemu hitrega obveščanja Safety Gate. Države članice in Komisija bi morale javno objaviti informacije o tveganjih, ki jih proizvodi predstavljajo za zdravje in varnost potrošnikov. Za potrošnike in podjetja je primerno, da so vse informacije o korektivnih ukrepih, sprejetih v zvezi s proizvodi, ki predstavljajo resno tveganje, vključene v sistem hitrega obveščanja Safety Gate, kar omogoča, da so ustrezne informacije o nevarnih proizvodih javnosti na voljo prek portala Safety Gate. Pomembno je zagotoviti, da so vse te informacije na voljo v uradnem jeziku ali uradnih jezikih države članice prebivališča potrošnika ter da so napisane na jasen in razumljiv način. Države članice se zato spodbuja, da v sistemu hitrega obveščanja Safety Gate priglasijo vse korektivne ukrepe v zvezi s proizvodi, ki predstavljajo tveganje za zdravje in varnost potrošnikov.

(71)

V primeru, da je treba v skladu z Uredbo (EU) 2019/1020 informacije priglasiti v informacijskem in komunikacijskem sistemu, obstaja možnost, da se taka uradna obvestila predložijo neposredno v sistemu hitrega obveščanja Safety Gate ali da se ustvarijo v informacijskem in komunikacijskem sistemu za nadzor trga iz člena 34 Uredbe (EU) 2019/1020. V ta namen bi morala Komisija vzdrževati in nadalje razvijati vmesnik, ki je bil vzpostavljen za prenos informacij med tem informacijskim in komunikacijskim sistemom ter sistemom hitrega obveščanja Safety Gate, da bi se izognili dvojnemu vnašanju podatkov in olajšali ta prenos.

(72)

Komisija bi morala vzdrževati in nadalje razvijati spletni portal Safety Business Gateway, ki gospodarskim subjektom omogoča, da izpolnjujejo svoje obveznosti glede obveščanja organov za nadzor trga in potrošnikov o nevarnih proizvodih, katerih dostopnost na trgu so omogočili. Omogočati bi moral hitro in učinkovito izmenjavo informacij med gospodarskimi subjekti in nacionalnimi organi, gospodarskim subjektom pa olajšati obveščanje potrošnikov.

(73)

V nekaterih primerih je morda treba resno tveganje obravnavati na ravni Unije, in sicer kadar tveganja ni mogoče zadovoljivo obvladati z ukrepi, ki jih sprejme zadevna država članica, ali s katerim koli drugim postopkom na podlagi prava Unije. To bi lahko veljalo zlasti v primeru glede novih nastajajočih tveganj ali tveganj, ki vplivajo na ranljive potrošnike. Zato bi morala imeti Komisija možnost, da sprejme ukrepe na lastno pobudo ali na zahtevo držav članic. Take ukrepe bi bilo treba prilagoditi resnosti in nujnosti razmer. Poleg tega je treba zagotoviti ustrezen mehanizem, s katerim bi Komisija lahko sprejela začasne ukrepe, ki se začnejo uporabljati takoj.

(74)

Določitev tveganja v zvezi s proizvodom in ravni tega tveganja temelji na oceni tveganja, ki jo izvedejo ustrezni akterji. Države članice lahko pri izvajanju ocene tveganja pridejo do različnih rezultatov glede prisotnosti tveganja ali njegove stopnje. To bi lahko ogrozilo pravilno delovanje notranjega trga ter enake konkurenčne pogoje za potrošnike in gospodarske subjekte. Zato bi bilo treba vzpostaviti mehanizem, ki bi Komisiji omogočil, da poda mnenje o spornem vprašanju.

(75)

Komisija bi morala redno pripravljati poročila o uporabi mehanizma na podlagi člena 29 in jih predložiti evropski mreži organov držav članic, pristojnih za varnost proizvodov na podlagi te uredbe (v nadaljnjem besedilu: mreža za varnost potrošnikov). V poročilu bi morala opredeliti glavna merila držav članic za oceno tveganja ter njihov vpliv na notranji trg in enako raven varstva potrošnikov, na podlagi katerih bi lahko države članice in Komisija uskladile pristope in merila za oceno tveganja.

(76)

Mreža za varnost potrošnikov krepi sodelovanje med državami članicami na področju izvrševanja varnosti proizvodov. Olajšuje zlasti dejavnosti izmenjave informacij, organizacijo skupnih dejavnosti nadzora trga ter izmenjavo strokovnega znanja in dobrih praks. Poleg tega bi morala prispevati tudi k harmonizaciji metodologij za zbiranje podatkov o varnosti proizvodov ter k izboljšanju interoperabilnosti med regionalnimi, sektorskimi, nacionalnimi in evropskimi informacijskimi sistemi za varnost proizvodov. Mreža za varnost potrošnikov bi morala biti ustrezno zastopana ter sodelovati v dejavnostih usklajevanja in sodelovanja mreže Unije za skladnost proizvodov iz Uredbe (EU) 2019/1020, kadar je usklajevanje dejavnosti, ki spadajo na področje obeh uredb, potrebno za zagotovitev njune učinkovitosti.

(77)

Da bi ohranili skladnost pravnega okvira za nadzor trga in hkrati zagotovili učinkovito sodelovanje med mrežo za varnost potrošnikov in mrežo Unije za skladnost proizvodov, katere cilj je strukturirano usklajevanje in sodelovanje med izvršilnimi organi držav članic in Komisijo in ki je določena v Uredbi (EU) 2019/1020, je treba pri dejavnostih iz členov 11, 12, 13 in 21 Uredbe (EU) 2019/1020 mrežo za varnost potrošnikov povezati z mrežo Unije za skladnost proizvodov.

(78)

Organi za nadzor trga bi morali izvajati skupne dejavnosti z drugimi organi ali organizacijami, ki zastopajo gospodarske subjekte ali potrošnike, da bi spodbujali varnost proizvodov in prepoznavanje nevarnih proizvodov, vključno s tistimi, ki se ponujajo za prodajo prek spleta. Pri tem bi morali organi za nadzor trga in Komisija, kot je ustrezno, zagotoviti, da izbira proizvodov in proizvajalcev ter izvedene dejavnosti ne ustvarjajo razmer, ki bi lahko izkrivljale konkurenco ali vplivale na objektivnost, neodvisnost in nepristranskost strank. Organi za nadzor trga bi morali čim prej objaviti dogovore o skupnih dejavnostih, če taka objava ne ogroža učinkovitosti načrtovanih dejavnosti.

(79)

Komisija bi morala redno organizirati skupne dejavnosti, v okviru katere bi morali organi za nadzor trga izvajati inšpekcijske preglede proizvodov, pridobljenih na podlagi skrivne identitete na spletu ali zunaj njega, zlasti proizvodov, ki so najpogosteje priglašeni v Safety Gate.

(80)

Sočasni usklajeni kontrolni ukrepi (v nadaljnjem besedilu: usklajene preiskave potrošniških trgov (sweeps)) so posebni izvršilni ukrepi, ki bi lahko dodatno okrepili varnost proizvodov in bi jih bilo zato treba izvajati, da bi odkrili kršitve te uredbe na spletu in zunaj njega. Usklajene preiskave potrošniških trgov bi bilo treba izvesti zlasti, kadar tržni trendi, pritožbe potrošnikov ali drugi znaki kažejo, da nekateri proizvodi ali kategorije proizvodov pogosto predstavljajo resno tveganje.

(81)

Javnosti je treba praviloma zagotoviti dostop do informacij, ki so o varnosti proizvodov na voljo pristojnim organom. Vendar je treba, kadar so informacije o varnosti proizvodov dostopne javnosti, varovati poslovno skrivnost, kot je navedeno v členu 339 PDEU, na način, ki je združljiv s potrebo po zagotavljanju učinkovitosti dejavnosti nadzora trga in zaščitnih ukrepov.

(82)

Pritožbe so pomembne za ozaveščanje nacionalnih organov o varnosti in učinkovitosti nadzora in kontrole v zvezi z nevarnimi proizvodi. Države članice bi zato morale potrošnikom in drugim zainteresiranim stranem, kot so združenja potrošnikov in gospodarski subjekti, omogočiti vložitev tovrstnih pritožb.

(83)

Javni vmesnik sistema hitrega obveščanja Safety Gate, portal sistema Safety Gate, omogoča širši javnosti, vključno s potrošniki, gospodarskimi subjekti in ponudniki spletnih tržnic, da je obveščena o korektivnih ukrepih, sprejetih v zvezi z nevarnimi proizvodi, ki so prisotni na trgu Unije. Potrošniki lahko v posebnem razdelku na portalu sistema Safety Gate Komisijo obvestijo o proizvodih, ki so bili odkriti na trgu in predstavljajo tveganje za zdravje in varnost potrošnikov. Komisija bi, kadar je ustrezno, morala zagotoviti ustrezno nadaljnje ukrepanje, zlasti s posredovanjem takih informacij zadevnim nacionalnim organom. Podatkovna zbirka in spletno mesto Safety Gate bi morala biti zlahka dostopna invalidom.

(84)

Po tem ko preveri točnost informacij, prejetih od potrošnikov in drugih zainteresiranih strani, bi Komisija morala zagotoviti ustrezno spremljanje. Zlasti bi morala informacije posredovati zadevnim državam članicam, da bi lahko pristojni organ za nadzor trga ukrepal, kot je ustrezno in potrebno. Pomembno je, da so potrošniki in druge zainteresirane strani ustrezno obveščeni o ukrepih Komisije.

(85)

Če se izkaže, da je proizvod, ki je že bil prodan potrošnikom, nevaren, ga bo morda treba odpoklicati, da bi zaščitili potrošnike v Uniji. Potrošniki se morda ne zavedajo, da je bil proizvod, ki so ga kupili, odpoklican. Da bi povečali učinkovitost odpoklicev, je zato treba bolje doseči zadevne potrošnike. Neposredni stik je najučinkovitejši način za povečanje ozaveščenosti potrošnikov o odpoklicih in spodbujanje ukrepov. Je tudi prednostni komunikacijski kanal v zvezi z vsemi skupinami potrošnikov. Za zagotovitev varnosti potrošnikov je pomembno, da so potrošniki o tem obveščeni hitro in zanesljivo. Gospodarski subjekti in, kadar je ustrezno, ponudniki spletnih tržnic bi zato morali podatke o strankah, ki so jim na voljo, uporabiti za obveščanje potrošnikov o odpoklicih in varnostnih opozorilih v zvezi s proizvodi, ki so jih kupili. Zato je potrebna pravna obveznost, v skladu s katero bi morali gospodarski subjekti in ponudniki spletnih tržnic za obveščanje potrošnikov o odpoklicih in varnostnih opozorilih uporabiti vse podatke o strankah, ki jih že imajo na voljo. V zvezi s tem bi morali gospodarski subjekti in ponudniki spletnih tržnic zagotoviti, da bodo možnost neposrednega stika s strankami v primeru odpoklica ali varnostnega opozorila, ki jih zadeva, vključili v obstoječe programe zvestobe kupcev in sisteme registracije proizvodov, prek katerih so stranke po nakupu proizvoda pozvane, da proizvajalcu prostovoljno sporočijo nekatere informacije, kot so njihovo ime, kontaktni podatki, model ali serijska številka proizvoda. Čeprav so odpoklici namenjeni potrošnikom, to ne bi smelo preprečiti gospodarskim subjektom in ponudnikom spletnih tržnic, da z obvestilom o odpoklicu proizvoda seznanijo vse stranke ali da uveljavljanje zahtevkov ponudijo tudi drugim končnim uporabnikom. Gospodarske subjekte in ponudnike spletnih tržnic bi bilo treba spodbujati k sprejetju takih ukrepov, zlasti v primeru, ko mikro in mala podjetja ravnajo kot potrošniki.

(86)

Potrošnike bi bilo treba spodbujati k registraciji proizvodov, da bi prejeli informacije o odpoklicih in varnostna opozorila. Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo za sprejemanje izvedbenih aktov, s katerimi bi določila, da morajo imeti potrošniki pri nekaterih posebnih proizvodih ali kategorijah proizvodov vedno možnost, da registrirajo proizvod, ki so ga kupili, da bi bili neposredno obveščeni o odpoklicu ali varnostnem opozorilu v zvezi s tem proizvodom. Pri določanju posebnih proizvodov ali kategorij proizvodov, za katere velja ta zahteva, bi bilo treba ustrezno upoštevati življenjski cikel zadevnih proizvodov ali kategorij proizvodov ter tveganja, povezana s proizvodi, pogostost odpoklicev in kategorijo uporabnikov proizvodov, zlasti ranljivih potrošnikov.

(87)

Ena tretjina potrošnikov kljub obvestilu o odpoklicu še naprej uporablja nevarne proizvode, zlasti zato, ker so obvestila o odpoklicu težko razumljiva ali ker se v njih zmanjšuje pomen zadevnega tveganja. Obvestilo o odpoklicu bi zato moralo biti jasno in pregledno ter vključevati jasen opis zadevnega tveganja, pri čemer se je treba izogibati pojmom, izrazom ali drugim elementom, ki bi lahko vplivali na to, da potrošnik dojema tveganje kot manj resno. Potrošniki bi morali imeti tudi možnost, da po potrebi prejmejo več informacij na brezplačni telefonski številki ali z uporabo drugega interaktivnega instrumenta.

(88)

Za spodbujanje odziva potrošnikov na odpoklice je poleg tega pomembno, da je ukrepanje, ki se zahteva od potrošnikov, čim bolj preprosto ter da je uveljavljanje ponujenih zahtevkov učinkovito, brezplačno in pravočasno. Direktiva (EU) 2019/771 Evropskega parlamenta in Sveta (19) potrošnikom zagotavlja pogodbene zahtevke v primeru neskladnosti fizičnega blaga, ki je obstajala ob dobavi in se je pokazala v obdobju odgovornosti, ki ga določijo države članice v skladu s členom 10(3) navedene direktive. Člen 14 Direktive (EU) 2019/770 Evropskega parlamenta in Sveta (20) se uporablja tudi za materialne nosilce podatkov, kot so DVD-ji, CD-ji, ključi USB in pomnilniške kartice, ki se uporabljajo za prenos digitalne vsebine. Vendar okoliščine, v katerih se nevarni proizvodi odpokličejo s trga, upravičujejo poseben sklop pravil, ki bi jih bilo treba uporabljati brez poseganja v pogodbene zahtevke, ker imajo drugačne cilje. Medtem ko so pogodbeni zahtevki namenjeni odpravi neskladnosti blaga s pogodbo, je namen zahtevkov v primeru odpoklica zagotoviti odstranitev nevarnih proizvodov s trga in ustrezno uveljavljanje zahtevkov s strani potrošnika. Zato obstajajo velike razlike med obema vrstama morebitnih zahtevkov: v primeru odpoklica proizvoda na podlagi te uredbe ne bi smelo biti časovne omejitve za uveljavljanje zahtevkov; poleg tega bi potrošnik moral imeti pravico, da zahtevke uveljavlja pri zadevnem gospodarskem subjektu in ne nujno pri trgovcu. Poleg tega potrošniku v primeru odpoklica ne bi bilo treba dokazati, da je proizvod nevaren.

(89)

Glede na različne cilje zahtevkov v primeru odpoklica nevarnega proizvoda in zahtevkov v primeru neskladnosti blaga s pogodbo bi morali potrošniki uporabljati sistem, ki ustreza zadevni situaciji. Če na primer potrošnik prejme obvestilo o odpoklicu z opisom zahtevkov, ki so mu na voljo, bi moral ravnati glede na navodila iz obvestila o odpoklicu. Kljub temu pa ne bi smel biti prikrajšan za možnost, da pri prodajalcu uveljavlja zahtevek zaradi neskladnosti nevarnega blaga s pogodbo.

(90)

Ko je potrošnik uveljavil zahtevek zaradi odpoklica, ni več upravičen do uveljavljanja zahtevka zaradi neskladnosti blaga s pogodbo zaradi razlogov, povezanih z nevarnostjo proizvoda, ker neskladnosti ni več. Prav tako potrošnik v primeru, ko se sklicuje na pravice do jamčevalnega zahtevka na podlagi Direktive (EU) 2019/770 ali Direktive (EU) 2019/771, ni upravičen do uveljavljanja zahtevka na podlagi te uredbe za isto varnostno težavo. Če pa druge zahteve glede skladnosti, ki se nanašajo na isto blago, niso izpolnjene, je prodajalec še vedno odgovoren za neskladnost blaga, tudi če je potrošnik po odpoklicu nevarnega proizvoda uveljavil zahtevek.

(91)

Gospodarski subjekti, ki odpokličejo proizvod, bi morali potrošnikom na izbiro ponuditi vsaj dve možnosti med popravilom, zamenjavo ali ustreznim povračilom vrednosti odpoklicanega proizvoda, razen kadar je to nemogoče ali nesorazmerno. Če imajo potrošniki možnost izbire med zahtevki, se lahko izboljša učinkovitost odpoklica. Poleg tega bi bilo treba potrošnike spodbujati, da sodelujejo pri odpoklicu, na primer s popusti ali boni, da bi povečali učinkovitost odpoklica. Popravilo proizvoda je možno le, če je mogoče zagotoviti varnost popravljenega proizvoda. Povrnjeni znesek mora biti vsaj enak ceni, ki jo je plačal potrošnik, brez poseganja v nadaljnja nadomestila, ki jih določa nacionalna zakonodaja. Kadar dokazilo o plačani ceni ni na voljo, je treba še vedno zagotoviti ustrezno povračilo vrednosti odpoklicanega proizvoda. V primeru odpoklica materialnega nosilca podatkov digitalne vsebine v smislu člena 2, točka 1, Direktive (EU) 2019/770 bi moralo vračilo zajemati vse zneske, ki jih je potrošnik plačal na podlagi pogodbe, kot je določeno v členu 16(1) navedene direktive. Noben zahtevek ne bi smel posegati v pravico potrošnikov do odškodnine na podlagi nacionalnega prava.

(92)

V primeru odpoklica proizvoda iz varnostnih razlogov uveljavljanje ponujenih zahtevkov ne bi smelo prekomerno obremenjevati potrošnikov ali jih izpostavljati tveganju. Če zahtevek vključuje tudi odstranitev odpoklicanega proizvoda, bi bilo treba tako odstranitev izvesti ob ustreznem upoštevanju okoljskih in trajnostnih ciljev, določenih na ravni Unije in nacionalni ravni. Poleg tega bi bilo treba popravilo, ki ga izvede potrošnik, šteti kot ustrezno uveljavljanje zahtevka le, če ga potrošnik lahko izvede enostavno in varno, na primer z zamenjavo baterije ali skrajšanjem predolgih vezalk na otroških oblačilih, če je to predvideno v obvestilu o odpoklicu. Prav tako popravilo, ki ga opravi potrošnik, ne bi smelo posegati v pravice potrošnikov na podlagi direktiv (EU) 2019/770 in (EU) 2019/771. Zato v takih primerih gospodarski subjekti od potrošnikov ne bi smeli zahtevati popravila nevarnega proizvoda.

(93)

Ta uredba bi morala gospodarske subjekte in ponudnike spletnih tržnic tudi spodbujati, da s pristojnimi organi, Komisijo ali organizacijami, ki zastopajo potrošnike ali gospodarske subjekte, prostovoljno sklenejo memorandume o soglasju, da bodo v zvezi z varnostjo proizvodov prostovoljno prevzeli obveznosti, ki presegajo pravne obveznosti, določene v pravu Unije.

(94)

Potrošniki bi morali imeti pravico, da svoje pravice v zvezi z obveznostmi, ki jih imajo gospodarski subjekti ali ponudniki spletnih tržnic na podlagi te uredbe, uveljavljajo z zastopniškimi tožbami na podlagi Direktive (EU) 2020/1828 Evropskega parlamenta in Sveta (21). V ta namen bi bilo treba v tej uredbi določiti, da se Direktiva (EU) 2020/1828 uporablja za zastopniške tožbe v zvezi s kršitvami te uredbe, ki škodujejo ali bi lahko škodile kolektivnim interesom potrošnikov. Zato je treba ustrezno spremeniti Prilogo I k navedeni direktivi. Države članice morajo zagotoviti, da se ta sprememba odraža v njihovih ukrepih za prenos, sprejetih v skladu z navedeno direktivo, četudi sprejetje nacionalnih ukrepov za prenos v zvezi s tem ni pogoj za uporabo navedene direktive za te zastopniške tožbe. Uporaba navedene direktive za zastopniške tožbe zoper kršitve določb te uredbe s strani gospodarskih subjektov ali ponudnikov spletnih tržnic, ki škodujejo ali bi lahko škodile kolektivnim interesom potrošnikov, bi se morala začeti z dnem uporabe te uredbe. Do tega datuma bi se potrošniki morali imeti možnost zanesti na veljavnost Direktive (EU) 2020/1828 v skladu s točko 8 Priloge I k navedeni direktivi.

(95)

Unija bi morala imeti možnost sodelovanja in izmenjave informacij v zvezi z varnostjo proizvodov z regulativnimi organi tretjih držav ali mednarodnih organizacij v okviru sporazumov, sklenjenih med Unijo in tretjimi državami ali mednarodnimi organizacijami, ali sporazumov, sklenjenih med Komisijo in organi tretjih držav ali mednarodnih organizacij, tudi da se prepreči promet z nevarnimi proizvodi na trgu. Pri takem sodelovanju in izmenjavi informacij bi bilo treba spoštovati pravila Unije o zaupnosti in varstvu osebnih podatkov. Osebni podatki bi se morali posredovati le v takem obsegu, kolikor je njihova izmenjava potrebna izključno zaradi varovanja zdravja ali varnosti potrošnikov.

(96)

Sistematična izmenjava informacij med Komisijo in tretjimi državami ali mednarodnimi organizacijami o varnosti potrošniških proizvodov ter o preventivnih, omejevalnih in korektivnih ukrepih bi morala temeljiti na vzajemnosti, ki vključuje enakovredno, vendar ne nujno enako izmenjavo informacij v obojestransko korist. Izmenjava informacij s tretjo državo, ki proizvaja blago, namenjeno za trg Unije, lahko vključuje, da Komisija pošlje izbrane informacije iz sistema hitrega obveščanja Safety Gate, povezane s proizvodi s poreklom iz te tretje države. V zameno lahko ta tretja država pošlje informacije o nadaljnjih ukrepih, sprejetih na podlagi prejetih obvestil. Tako sodelovanje lahko prispeva k cilju zaustavitve nevarnih proizvodov pri viru in preprečevanju njihovega vstopa na trg Unije.

(97)

Da bi imele kazni pomemben odvračilni učinek za gospodarske subjekte in, kadar je ustrezno, ponudnike spletnih tržnic s ciljem preprečevanja dajanja nevarnih proizvodov na trg, bi morale biti ustrezne glede na vrsto kršitve, možno korist za gospodarski subjekt ali ponudnika spletne tržnice ter vrsto in resnost škode, ki jo je utrpel potrošnik. Kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(98)

Pri nalaganju kazni bi bilo treba ustrezno upoštevati naravo, težo in trajanje zadevne kršitve. Naložitev kazni bi morala biti sorazmerna ter skladna s pravom Unije in nacionalnim pravom, vključno z ustreznimi procesnimi jamstvi ter z načeli Listine.

(99)

Za ohranitev visoke ravni zdravja in varnosti potrošnikov bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z identifikacijo in sledljivostjo proizvodov, ki predstavljajo morebitna resna tveganja za zdravje in varnost, ter delovanjem sistema hitrega obveščanja Safety Gate, zlasti za sprejetje načinov in postopkov za izmenjavo informacij o ukrepih, sporočenih prek sistema hitrega obveščanja Safety Gate, ter meril za oceno stopnje tveganja. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (22). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(100)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila, da sprejme posebne varnostne zahteve, opredeli kazalnike učinkov, na podlagi katerih morajo države članice sporočati podatke o izvajanju te uredbe; določi naloge in vloge enotnih nacionalnih kontaktnih točk; sprejme ukrepe v zvezi z ukrepanjem Unije zoper proizvode, ki predstavljajo resno tveganje; sprejme načine, kako lahko potrošniki pošiljajo informacije na portalu Safety Gate; določi izvajanje interoperabilnega vmesnika portala Safety Gate; določi zahteve za registracijo proizvodov za odpoklic zaradi varnosti proizvodov in sprejme predlogo za obvestilo o odpoklicu. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (23).

(101)

Komisija bi morala sprejeti izvedbene akte, ki se začnejo uporabljati takoj, kadar je to potrebno iz izredno nujnih razlogov v ustrezno utemeljenih primerih, ki se nanašajo na zdravje in varnost potrošnikov.

(102)

Komisija bi morala opraviti oceno izvajanja kazni, določenih v tej uredbi glede njihove učinkovitosti in odvračilnega učinka ter, kadar je ustrezno, sprejeti zakonodajni predlog v zvezi z njihovim izvrševanjem.

(103)

Nekatere določbe Uredbe (EU) št. 1025/2012 bi bilo treba spremeniti, da bi upoštevali posebnosti te uredbe, zlasti potrebo po določitvi posebnih varnostnih zahtev na podlagi te uredbe, preden se zahteva predloži evropski organizaciji za standardizacijo.

(104)

Direktiva 87/357/EGS, ki zajema potrošniške proizvode, ki niso živila, vendar so jim podobni in bi jih bilo mogoče zamenjati z živili, tako da jih potrošniki, zlasti otroci, lahko dajo v usta, jih sesajo ali zaužijejo, kar lahko povzroči na primer zadušitev, zastrupitev, predrtje ali zaporo prebavnega trakta, je privedla do spornih razlag. Poleg tega je bila navedena direktiva sprejeta v času, ko je bil pravni okvir za varnost potrošniških proizvodov zelo omejen. Zato bi bilo treba Direktivo 87/357/EGS razveljaviti in nadomestiti s to uredbo, zlasti z določbami te uredbe, ki zagotavljajo, da bi se po oceni tveganja proizvodi, ki so lahko škodljivi, kadar se dajo v usta, sesajo ali zaužijejo in ki jih je mogoče zamenjati za živilo zaradi svoje oblike, vonja, barve, videza, embalaže, označevanja, obsega, velikosti ali drugih lastnosti, morali šteti za nevarne. Organi za nadzor trga bi morali pri ocenjevanju med drugim upoštevati, kot je razsodilo Sodišče Evropske unije, da z objektivnimi in utemeljenimi podatki ni treba dokazati, da dajanje v usta, sesanje ali zaužitje proizvodov, podobnih živilom, lahko pomeni tveganja, kot so zadušitev, zastrupitev ali predrtje oziroma zaprtje prebavnega trakta. Kljub temu bi morali pristojni nacionalni organi za vsak primer posebej oceniti, ali so taki proizvodi nevarni, in to oceno utemeljiti.

(105)

Da se gospodarskim subjektom in ponudnikom spletnih tržnic omogoči dovolj časa za prilagoditev zahtevam iz te uredbe, vključno z zahtevami glede informacij, je treba zagotoviti zadostno prehodno obdobje po datumu začetka veljavnosti te uredbe, v katerem se lahko proizvodi, zajeti v Direktivi 2001/95/ES, ki so v skladu z navedeno direktivo, še vedno dajejo na trg. Države članice zato ne bi smele ovirati dostopnosti teh proizvodov na trgu, vključno s ponudbami za prodajo.

(106)

Ker cilja te uredbe, in sicer izboljšati delovanje notranjega trga in hkrati zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov, države članice ne morejo zadovoljivo doseči zaradi potrebe po visoki stopnji sodelovanja in usklajenega delovanja med pristojnimi organi držav članic ter po mehanizmu za hitro in učinkovito izmenjavo informacij o nevarnih proizvodih v Uniji, temveč se zaradi vseevropskega obsega težave lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(107)

Kadar je za namene te uredbe potrebna obdelava osebnih podatkov, bi jo bilo treba izvesti v skladu s pravom Unije o varstvu osebnih podatkov. Za vsako obdelavo osebnih podatkov na podlagi te uredbe se uporabljata uredbi (EU) 2016/679 (24) in (EU) 2018/1725 (25) ter Direktiva 2002/58/ES (26) Evropskega parlamenta in Sveta, kot je ustrezno. Kadar potrošniki prijavijo proizvod v portal Safety Gate, bi se morali hraniti le tisti osebni podatki, ki so potrebni za prijavo nevarnega proizvoda, in sicer za obdobje največ petih let po tem, ko so bili ti podatki vneseni. Proizvajalci in uvozniki bi morali voditi register pritožb potrošnikov le toliko časa, kolikor je to potrebno za namene te uredbe. Kadar so proizvajalci in uvozniki fizične osebe, bi morali razkriti svoja imena, da lahko potrošnik identificira proizvod za namen sledljivosti.

(108)

Opravljeno je bilo posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov v skladu s členom 42 Uredbe (EU) 2018/1725 –