29.5.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

L 131/8

(1)

Člen 26 Uredbe (EU) št. 1169/2011 določa splošna pravila in zahteve v zvezi z navajanjem države porekla ali kraja izvora živil, ki se uporabljajo brez poseganja v posebne določbe Unije.

(2)

Člen 26(2)(a) Uredbe (EU) št. 1169/2011 določa, da je navedba države porekla ali kraja izvora obvezna, kadar bi izpustitev tega podatka lahko zavedla potrošnika glede prave države porekla ali kraja izvora posameznega končnega živila, zlasti če bi informacije, priložene živilu, ali označba kot celota sicer pomenila, da ima živilo drugačno državo porekla ali kraj izvora. Cilj tega člena je preprečiti zavajajoče informacije o živilu, ki nakazujejo določeno poreklo živila, čeprav je dejansko poreklo drugačno.

(3)

Člen 26(3) Uredbe (EU) št. 1169/2011 določa, da se, kadar je država porekla ali kraj izvora živila naveden in ni enak državi porekla ali kraju izvora njegove osnovne sestavine, navede tudi država porekla ali kraj izvora osnovne sestavine oziroma podatek, da država porekla ali kraj izvora osnovne sestavine ni enak državi porekla ali kraju izvora živila. Poleg tega navaja, da je uporaba teh zahtev odvisna od sprejetja izvedbenega akta.

(4)

Člen 26(3) Uredbe (EU) št. 1169/2011 se nanaša na primere, ko je navedba države porekla ali kraja izvora obvezna v skladu s členom 26(2)(a) Uredbe ali prostovoljna, in sicer v obliki izjav, besed, slikovnih znakov ali simbolov.

(5)

V skladu s posebno zakonodajo EU so lahko del označb proizvodov, ki so zaščiteni kot geografske označbe ali blagovne znamke, tudi prostovoljne navedbe, kot so informacije o geografskem poreklu, dodane imenu živila ali vključene vanj.

(6)

Za navedbe države porekla ali kraja izvora živila, ki so del označb proizvodov, zaščitenih kot geografske označbe v skladu z uredbami Evropskega parlamenta in Sveta (EU) št. 1151/2012 (2), (EU) št. 1308/2013 (3), (ES) št. 110/2008 (4) ali (EU) št. 251/2014 (5) ali zaščitenih na podlagi mednarodnih sporazumov, se uporablja člen 26(3) Uredbe (EU) št. 1169/2011. Glede na to, da pri teh označbah proizvodov obstaja tesna povezava med značilnostmi proizvoda in njegovim geografskim poreklom ter da jih urejajo posebna pravila, vključno s pravili o označevanju, in ob upoštevanju posebne narave teh imen kot pravic intelektualne lastnine je nujno nadalje preučiti, kako bi bilo treba navajati poreklo osnovne sestavine iz člena 26(3) Uredbe (EU) št. 1169/2011 za tovrstna imena.

(7)

Za navedbe države porekla ali kraja izvora živila, ki so del registriranih blagovnih znamk, se uporablja člen 26(3) Uredbe (EU) št. 1169/2011. Blagovne znamke so lahko sestavljene iz kakršnih koli znakov, zlasti iz besed, vključno z osebnimi imeni, slik, črk, števil, barv, oblike blaga ali njegove embalaže ali zvokov, če imajo blago ali storitve določenega podjetja s takimi znaki razlikovalni značaj. Namen blagovnih znamk je omogočiti potrošnikom, da določeni trgovski izvor povežejo z določenim blagom in/ali storitvijo. Ob upoštevanju posebne narave in namena blagovnih znamk je primerno nadalje preučiti, kako bi bilo treba označevati poreklo osnovne sestavine iz člena 26(3) Uredbe (EU) št. 1169/2011 za blagovne znamke, kadar se to zahteva.

(8)

Ta uredba ne bi smela zajemati običajnih in generičnih imen, ki vključujejo geografska imena, ki dobesedno sicer označujejo poreklo, vendar v splošnem niso interpretirana kot dejanske navedbe porekla ali kraja izvora živila.

(9)

V tej uredbi se identifikacijske oznake, priložene živilom v skladu z Uredbo (ES) št. 853/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (6) o posebnih higienskih pravilih za živila živalskega izvora, ne bi smele šteti za navedbo države porekla ali kraja izvora.

(10)

Da bi potrošnikom omogočili sprejemanje bolj ozaveščenih odločitev, je treba s to uredbo določiti posebna pravila, ki bi se morala uporabljati, kadar je navedena država porekla ali naveden kraj izvora osnovne sestavine. Navedena pravila zagotavljajo, da so takšne informacije dovolj natančne in smiselne.

(11)

Zato je primerno, da se v tovrstno navedbo za osnovne sestavine vključijo podatki o geografskem območju, ki bi morali biti razumljivi potrošnikom. Uporabo izmišljenih imen regij ali drugih geografskih območij, ki ne zagotavljajo smiselnih informacij ali bi lahko zavajala potrošnika glede dejanskega kraja izvora osnovne sestavine, bi bilo treba prepovedati.

(12)

Kadar je osnovna sestavina živilo, za katerega se uporabljajo posebne določbe Unije o navajanju države porekla ali kraja izvora, bi se lahko za namene člena 26(3)(a) Uredbe (EU) št. 1169/2011 uporabile te določbe.

(13)

Kadar se nosilci živilskih dejavnosti odločijo zgolj za navedbo, da se država porekla ali kraj izvora osnovne sestavine razlikuje od države porekla ali kraja izvora živila, na primer zaradi več različnih ali spremenljivih dobavnih virov in posebnih proizvajalnih postopkov, je primerno zagotoviti okvir, ki upošteva različne okoliščine predelave živil. Zadevna navedba bi morala potrošnikom zagotoviti razumljive informacije.

(14)

Informacije, zagotovljene v zvezi z osnovno sestavino v skladu s to uredbo, bi morale dopolnjevati informacije, ki potrošnike obveščajo o državi porekla ali kraju izvora živila, in bi morale biti dobro vidne, jasno berljive ter, kadar je to ustrezno, neizbrisne.

(15)

Za uporabo te uredbe bi bilo treba določiti primerno prehodno obdobje v skladu s členom 47 Uredbe (EU) št. 1169/2011, ki določa, da bi bilo treba kakršne koli nove ukrepe glede informacij o živilih uporabljati od 1. aprila vsakega koledarskega leta.

(16)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

(a)

s sklicem na eno od naslednjih geografskih območij:

(b)

ali z naslednjo izjavo:

„(ime osnovne sestavine) izvira/ne izvira iz (država porekla ali kraj izvora živila)“ ali podobna ubeseditev, ki bi imela za potrošnike enak pomen.