(1)

Svet je 15. maja 2006 z Odločbo 2006/388/ES (2) dovolil Litvi, da uporabi ukrep, ki odstopa od člena 21 Direktive 77/388/EGS (3), in sicer da v določenih primerih določi davčnega zavezanca, ki se mu dobavlja blago ali storitve, kot osebo, ki je dolžna plačati davek na dodano vrednost (DDV).

(2)

Z Izvedbenim sklepom Sveta 2010/99/EU (4) in odstopanjem od člena 193 Direktive 2006/112/ES je bilo do 31. decembra 2012 Litvi dovoljeno, da uporabi posebni ukrep, da kot osebo, ki je zavezana plačilu DDV, določi davčnega zavezanca, ki se mu dobavijo naslednje blago in storitve: dobave blaga in storitev s strani davčnega zavezanca, ki je v postopku insolventnosti ali prestrukturiranja pod sodnim nadzorom, ter dobave lesa (v nadaljnjem besedilu: posebni ukrep). Dovoljenje za uporabo posebnega ukrepa je bilo naknadno podaljšano z Izvedbenim sklepom Sveta 2012/704/EU (5) do 31. decembra 2015, z Izvedbenim sklepom Sveta (EU) 2015/2395 (6) pa do 31. decembra 2018.

(3)

V dopisu, ki ga je Komisija evidentirala 27. aprila 2018, je Litva zaprosila za dovoljenje, da še naprej uporablja posebni ukrep. V dopisu, ki ga je Komisija evidentirala 23. julija 2018, je Litva Komisiji predložila poročilo o uporabi posebnega ukrepa, kot to zahteva tretji odstavek člena 2 Izvedbenega sklepa 2010/99/EU.

(4)

V skladu z drugim pododstavkom člena 395(2) Direktive 2006/112/ES je Komisija z dopisi z dne 16. avgusta 2018 o zahtevi Litve obvestila druge države članice, razen Španije in Cipra, ki sta bila obveščena z dopisoma z dne 17. avgusta 2018. Komisija je z dopisom z dne 20. avgusta 2018 uradno obvestila Litvo, da ima vse informacije, potrebne za presojo zahteve.

(5)

Davčni zavezanci, ki so v postopku insolventnosti ali prestrukturiranja, zaradi finančnih težav pogosto ne morejo plačati DDV, fakturiranega na svoje dobave blaga ali storitev. Litva ima tudi težave na trgu lesa, in sicer zaradi narave tega trga in zadevnih poslovnih enot. Na trgu prevladujejo majhne lokalne družbe, pri čemer pogosto gre za preprodajalce in posrednike, ki jih davčna služba težko nadzoruje. Najobičajnejše izogibanje davkom vključuje izstavitev računa za dobavo, ki ji sledi izginotje podjetja brez plačila davka, obenem pa je stranka prejela veljaven račun za odbitek davka. Po navedbah Litve se to stanje, ki je upravičevalo uporabo posebnega ukrepa, ni spremenilo. Preiskave in analiza uporabe posebnega ukrepa, ki so jih izvedli litovski davčni organi, so pokazale, da je ukrep učinkovit za preprečevanje goljufij na področju DDV v zvezi z davčnimi zavezanci, ki so v postopku insolventnosti ali prestrukturiranja, ter v zvezi s transakcijami z lesom.

(6)

Litvi bi bilo zato treba dovoliti, da posebni ukrep uporablja za nadaljnjo omejeno obdobje do 31. decembra 2021.

(7)

Odstopanja se običajno odobrijo za omejeno obdobje, da se lahko oceni, ali so posebni ukrepi ustrezni in učinkoviti. Z odstopanji se državam članicam zagotovi čas za uvedbo drugih običajnih ukrepov za odpravo zadevne težave do izteka posebnih ukrepov, tako da podaljšanje odstopanja postane nepotrebno. Odstopanje, ki dovoljuje uporabo mehanizma obrnjene davčne obveznosti, je odobreno samo izjemoma za določena področja, kjer se pojavljajo goljufije, in pomeni sredstvo v skrajni sili. Litva bi zato morala izvajati druge običajne ukrepe za boj proti nadaljnjemu širjenju goljufijam in preprečevanje takega širjenja goljufij na področju DDV v zvezi z dobavami blaga in storitev s strani davčnih zavezancev, ki so v postopku insolventnosti ali prestrukturiranja, ter dobav lesa do izteka veljavnosti posebnega ukrepa, in tako ji ne bi bilo več treba odstopati od člena 193 Direktive 2006/112/ES v zvezi s takšnimi dobavami.

(8)

Posebni ukrep nima negativnega učinka na lastna sredstva Unije iz DDV.

(9)

Izvedbeni sklep 2010/99/EU bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –