18.9.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 249/13

(1)

Italijanska republika ni uporabila določb iz člena 14 Druge direktive 67/228/EGS z dne 11. aprila 1967 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Strukture in postopki za uporabo skupnega sistema davka na dodano vrednost (2), kar pomeni, da se ureditev za oprostitev davčnih zavezancev lahko uvede le za davčne zavezance, katerih letni promet ne presega 5 000 EUR.

(2)

V pismu, ki ga je Generalni sekretariat Komisije evidentiral 15. novembra 2007, je Italija zaprosila za dovoljenje, da od 1. januarja 2008 uporabi ukrep, ki odstopa od člena 285 Direktive 2006/112/ES, z namenom oprostitve davčnih zavezancev, katerih letni promet ne presega 30 000 EUR. S tem ukrepom se bo oprostilo navedene davčne zavezance nekaterih ali vseh obveznosti davka na dodano vrednost(DDV) iz odstavkov 2–6 naslova XI Direktive 2006/112/ES, medtem ko bo prostovoljna narava ukrepa omogočila podjetjem, da izberejo splošno ureditev DDV.

(3)

V skladu s členom 395(2) Direktive 2006/112/ES je Komisija s pismom z dne 6. maja 2008 obvestila druge države članice o zahtevku Italije. Komisija je s pismom z dne 8. maja 2008 obvestila Italijo, da ima na voljo vse informacije, potrebne za presojo zahtevka.

(4)

V naslovu XII Direktive 2006/112/ES je državam članicam že na razpolago posebna ureditev za mala podjetja. Ta ukrep odstopa od člena 285 Direktive 2006/112/ES le, če je prag letnega prometa v ureditvi višji od trenutno dovoljenega za Italijo.

(5)

Prag, kot ga zahteva Italija, lahko znatno zmanjša obveznosti DDV za najmanjša podjetja. Ta prag je v skladu s pragovi, ki se uporabljajo v nekaterih drugih državah članicah.

(6)

Komisija je obvezana, da bo kot ukrep za zmanjševanje bremen malih podjetij vzpostavila skupni prag letnega prometa, pod katerim bodo davčni zavezanci lahko oproščeni DDV. Leta 2004 je Komisija predlagala, da države članice lahko povečajo prag letnega prometa za mala podjetja z namenom oprostitve DDV. Zahtevek Italije je v skladu s predlogom Komisije.

(7)

Italija bi prav tako želela imeti možnost, da poveča zgornjo mejo in ohrani njeno realno vrednost ter za ta ukrep lahko uporabi določbo, ki je podobna tisti iz člena 286 Direktive 2006/112/ES.

(8)

Ob upoštevanju tega, da davčno obdobje traja eno leto in da je treba davčnim zavezancem čim hitreje omogočiti ugodnosti iz tega poenostavitvenega ukrepa, bi Italiji moralo biti dovoljeno dati na voljo izbirno ureditev s 1. januarjem 2008.

(9)

Odstopanje ne bo vplivalo na lastna sredstva Evropskih skupnosti, pridobljena iz davka na dodano vrednost.

(10)

Po podatkih Italijanske republike bo ukrep vodil do zmanjšanja pobranega skupnega zneska davčnega prihodka v končni stopnji porabe za približno 0,15 % v prvem letu izvajanja, nato se bo ta delež povišal na približno 0,25 % v naslednjih dveh letih –