(1)

Namen zakonodajnih predlogov Komisije o skupni kmetijski politiki (SKP) po letu 2020 je oblikovati trden okvir Unije, bistven za zagotovitev, da SKP ostane skupna politika z enakimi konkurenčnimi pogoji, pri čemer pa se državam članicam dodeli tudi večja odgovornost glede izpolnjevanja in doseganja zastavljenih ciljev. Države članice morajo zato pripraviti strateške načrte SKP ter jih, potem ko jih odobri Komisija, tudi izvajati.

(2)

Zakonodajni postopek v zvezi z zakonodajnimi predlogi Komisije o SKP po letu 2020 ni bil zaključen pravočasno, da bi lahko države članice in Komisija pripravile vse potrebne elemente za uporabo novega pravnega okvira in strateških načrtov SKP od 1. januarja 2021, kot je sprva predlagala Komisija. Ta zamuda je povzročila negotovost in tveganja za kmete v Uniji in ves kmetijski sektor Unije. Da bi odpravili to negotovost ter ohranili vitalnost podeželskih območij in regij, hkrati pa prispevali k okoljski trajnostnosti, bi morala ta uredba zagotavljati nadaljnjo uporabo pravil sedanjega okvira SKP za obdobje od 2014 do 2020 (v nadaljnjem besedilu: sedanji okvir SKP) in neprekinjena plačila kmetom in drugim upravičencem ter s tem zagotoviti predvidljivost in stabilnost v prehodnem obdobju v letih 2021 in 2022 (v nadaljnjem besedilu: prehodno obdobje) do začetka uporabe novega pravnega okvira za obdobje, ki se začne 1. januarja 2023 (v nadaljnjem besedilu: novi pravni okvir).

(3)

Ker je treba zakonodajni postopek v zvezi z zakonodajnimi predlogi Komisije o SKP po letu 2020 še zaključiti, države članice pa morajo še oblikovati strateške načrte SKP, poleg tega pa se je treba posvetovati z deležniki, bi se moral sedanji okvir SKP še naprej uporabljati dodatni dve leti. Namen prehodnega obdobja je upravičencem omogočiti nemoten prehod na novo programsko obdobje in zagotoviti možnost, da se upošteva sporočilo Komisije z dne 11. decembra 2019 o evropskem zelenem dogovoru (v nadaljnjem besedilu: evropski zeleni dogovor).

(4)

Da bi se lahko v letih 2021 in 2022 kmetom in drugim upravičencem odobrila podpora iz Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), bi morala Unija takšno podporo v prehodnem obdobju še naprej zagotavljati pod pogoji iz sedanjega okvira SKP. Sedanji okvir SKP je bil določen zlasti z uredbami (EU) št. 1303/2013 (4), (EU) št. 1305/2013 (5), (EU) št. 1306/2013 (6), (EU) št. 1307/2013 (7) in (EU) št. 1308/2013 (8) Evropskega parlamenta in Sveta.

(5)

Ta uredba bi morala državam članicam zagotoviti dovolj časa za pripravo njihovih strateških načrtov SKP, hkrati pa olajšati oblikovanje upravnih struktur, potrebnih za uspešno izvajanje novega pravnega okvira, zlasti tako, da se omogoči povečanje tehnične pomoči. Vsi strateški načrti SKP bi morali biti pripravljeni za začetek veljavnosti po koncu prehodnega obdobja, da bi kmetijskemu sektorju zagotovili prepotrebno stabilnost in gotovost.

(6)

Glede na to, da bi morala Unija v celotnem prehodnem obdobju še naprej podpirati razvoj podeželja, bi morale države članice imeti možnost, da svoje podaljšane programe razvoja podeželja financirajo iz ustrezne dodelitve proračunskih sredstev za leti 2021 in 2022. S podaljšanimi programi bi morali zagotoviti, da je vsaj enak skupni delež prispevka EKSRP rezerviran za ukrepe iz člena 59(6) Uredbe (EU) št. 1305/2013, v skladu z novimi cilji iz evropskega zelenega dogovora.

(7)

Uredba (EU) št. 1303/2013 določa skupna pravila, ki se uporabljajo za EKSRP in druge sklade, ki delujejo na podlagi skupnega okvira. Navedena uredba bi se morala še naprej uporabljati za programe, ki jih podpira EKSRP v programskem obdobju 2014–2020 in v programskih letih 2021 in 2022.

(8)

Roki iz Uredbe (EU) št. 1303/2013 v zvezi s poročili o izvajanju, letnimi pregledovalnimi sejami, naknadnimi vrednotenji in zbirnimi poročili, upravičenostjo izdatkov in prenehanjem obveznosti ter proračunskimi obveznostmi so omejeni na programsko obdobje 2014–2020. Te roke bi bilo treba prilagoditi, da bi se upoštevalo podaljšano obdobje, v katerem bi se morali izvajati programi, ki se nanašajo na podporo iz EKSRP.

(9)

Uredba (EU) št. 1310/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (9) ter Delegirana uredba Komisije (EU) št. 807/2014 (10) določata, da bi moral EKSRP v programskem obdobju 2014–2020 pod določenimi pogoji še naprej kriti izdatke za nekatere dolgoročne obveznosti, prevzete na podlagi določenih uredb, ki so podpirale razvoj podeželja, preden se je začela uporabljati Uredba (EU) št. 1305/2013. Ti izdatki bi morali biti v času trajanja zadevne pravne obveznosti v programskih letih 2021 in 2022 pod enakimi pogoji še naprej upravičeni. Zaradi pravne jasnosti in varnosti bi bilo treba tudi pojasniti, da bi bilo treba za pravne obveznosti, prevzete na podlagi predhodnih ukrepov, ki ustrezajo ukrepom iz Uredbe (EU) št. 1305/2013, za katere se uporablja integrirani administrativni in kontrolni sistem, uporabljati ta integrirani administrativni in kontrolni sistem ter da bi bilo treba plačila v zvezi s temi pravnimi obveznostmi izvesti v obdobju med 1. decembrom in 30. junijem naslednjega koledarskega leta.

(10)

EKSRP bi moral biti zmožen podpirati stroške krepitve zmogljivosti in pripravljalnih ukrepov, ki podpirajo oblikovanje in prihodnje izvajanje strategij lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost, v skladu z novim pravnim okvirjem.

(11)

Pri dodelitvi plačilnih pravic ali ponovnem izračunu plačilnih pravic za države članice, ki ohranjajo obstoječe pravice v okviru Uredbe (EU) št. 1307/2013, so nekatere države članice v letu 2015 naredile napake pri določanju števila ali vrednosti plačilnih pravic. Mnoge izmed teh napak, tudi kadar so nastale v zvezi s posameznim kmetom, vplivajo na vrednost plačilnih pravic za vse kmete in za vsa leta. Nekatere države članice so naredile napake tudi po letu 2015 pri dodeljevanju pravic iz rezerve, na primer pri izračunu povprečne vrednosti. Za takšne neskladnosti se običajno opravi finančni popravek, dokler zadevna država članica ne sprejme popravnih ukrepov. Zaradi časa, ki je pretekel od prve dodelitve, ter prizadevanj držav članic za določitev in po potrebi popravek plačilnih pravic, pa tudi zaradi pravne varnosti bi bilo treba število in vrednost plačilnih pravic od določenega datuma naprej upoštevati kot zakonito in pravilno.

(12)

Državam članicam je bila na podlagi člena 24(6) Uredbe (EU) št. 1307/2013 dana možnost, da za dodelitev plačilnih pravic uporabijo koeficient znižanja za upravičene hektare, ki vključujejo trajno travinje na površinah s težkimi podnebnimi pogoji. Alpski pašniki se pogosto upravljajo na kolektivni ravni, zato se območja dodeljujejo letno, kar ustvarja precejšnjo negotovost med kmeti v zadevnih državah članicah. Izvajanje tega sistema se je izkazalo za posebej zapleteno, zlasti kar zadeva natančno opredelitev zadevnih območij. Ker je vrednost plačilnih pravic na območjih, za katera se koeficient znižanja ne uporablja, odvisna od vsote plačilnih pravic na določenih območjih, ta negotovost posledično vpliva na vse kmete v zadevnih državah članicah. Da bi stabilizirali sistem, ki se trenutno uporablja v teh državah članicah, in čim prej zagotovili pravno varnost za vse kmete v zadevnih državah članicah, bi morale zadevne države članice imeti možnost, da vrednost in število vseh pravic, ki so bile dodeljene vsem kmetom pred 1. januarjem 2020, štejejo za zakonito in pravilno. Vrednost teh pravic bi morala biti – ne da bi to vplivalo na morebitna pravna sredstva, ki so na voljo posameznim upravičencem – vrednost za koledarsko leto 2019, veljavna na dan 31. decembra 2019.

(13)

Potrditev plačilnih pravic ne pomeni izvzetja iz odgovornosti držav članic za zagotavljanje zaščite proračuna Unije pred nepravilnimi izdatki v okviru deljenega upravljanja EKJS. Zato potrditev plačilnih pravic, dodeljenih kmetom pred 1. januarjem 2021 oziroma v primeru odstopanja pred 1. januarjem 2020, ne bi smela posegati v pooblastilo Komisije, da sprejema odločitve iz člena 52 Uredbe (EU) št. 1306/2013 v zvezi z nepravilnimi plačili, odobrenimi za katero koli koledarsko leto do vključno leta 2020 oziroma v primeru odstopanja do vključno leta 2019, ki so posledica napak pri številu ali vrednosti navedenih plačilnih pravic.

(14)

Glede na to, da novi pravni okvir SKP še ni sprejet, bi bilo treba pojasniti, da bi bilo treba določiti prehodne ureditve za urejanje prehoda obstoječih shem podpore, dodeljene na večletni ravni, v nov pravni okvir.

(15)

Da bi omejili znaten prenos obveznosti iz sedanjega programskega obdobja za razvoj podeželja v strateške načrte SKP, bi bilo treba trajanje novih večletnih obveznosti v zvezi s kmetijsko-okoljsko-podnebnimi obveznostmi, ekološkim kmetovanjem in dobrobitjo živali praviloma omejiti na obdobje do največ treh let. Od leta 2022 bi moralo biti podaljšanje obstoječih obveznosti omejeno na eno leto.

(16)

V členu 31(5) Uredbe (EU) št. 1305/2013 so bile predvidene prehodne ureditve za olajšanje postopnega opuščanja plačil na območjih, ki zaradi uporabe novih meril za razmejitev ne bi več veljala za območja z naravnimi omejitvami. Takšna plačila naj bi se izplačevala do leta 2020 in za največ štiri leta. Z Uredbo (EU) 2017/2393 Evropskega parlamenta in Sveta (11) je bil prvotni rok za novo razmejitev takih območij prestavljen na leto 2019. Za kmete v državah članicah, ki so razmejitev določile v letih 2018 in 2019, se za postopno opuščanje plačil ni mogel uporabiti najdaljši možen rok štirih let. Da bi se postopno opuščanje plačil lahko nadaljevalo, bi bilo treba državam članicam omogočiti, da jih po potrebi še naprej izplačujejo v letih 2021 in 2022. Da bi zagotovili ustrezno raven plačil na hektar v skladu s členom 31(5) Uredbe (EU) št. 1305/2013, bi bilo treba raven plačil v letih 2021 in 2022 določiti na 25 EUR na hektar.

(17)

Ker so kmetje zaradi podnebnih sprememb in povečane nestanovitnosti cen izpostavljeni vse večjim gospodarskim in okoljskim tveganjem, je v Uredbi (EU) št. 1305/2013 določen ukrep za obvladovanje tveganja, s katerim bi kmetom pomagali pri obravnavanju teh tveganj. Ta ukrep vključuje finančne prispevke v vzajemne sklade in instrument za stabilizacijo dohodka. Za odobritev podpore v okviru tega ukrepa so bili določeni posebni pogoji za zagotovitev, da so kmetje deležni enake obravnave v vsej Uniji, da se konkurenca ne izkrivlja in da se spoštujejo mednarodne obveznosti Unije. Da bi še naprej spodbujali uporabo tega ukrepa za kmete iz vseh sektorjev, bi bilo treba državam članicam omogočiti, da znižajo 30-odstotni prag, pri katerem se odobri nadomestilo kmetom za zmanjšanje pridelka ali dohodka in ki se uporablja za zadevni instrument, vendar ne nižje od 20 %.

(18)

Posledice izbruha COVID-19 so kmete in podeželska podjetja prizadele na način brez primere. Podaljšanje obsežnih omejitev gibanja, uvedenih v državah članicah, ter obvezna zaprtja trgovin, tržnic na prostem, restavracij in drugih gostinskih obratov so povzročili gospodarske motnje v kmetijskem sektorju in podeželskih skupnostih ter vodili do likvidnostnih težav in težav z denarnim tokom za kmete in za mala podjetja, ki se ukvarjajo s predelavo, trženjem ali razvojem kmetijskih proizvodov. V odziv na vpliv krize, ki jo je povzročil izbruh COVID-19, bi bilo treba podaljšati trajanje ukrepa iz člena 39b Uredbe (EU) št. 1305/2013 za obravnavo likvidnostnih težav, ki ogrožajo nadaljnje opravljanje kmetijskih dejavnosti in dejavnosti malih podjetij, ki se ukvarjajo s predelavo, trženjem ali razvojem kmetijskih proizvodov. Podpora za navedeni ukrep bi se morala financirati do 2 % iz sredstev EKSRP, dodeljenih državam članicam v programskem obdobju 2014–2020.

(19)

Da bi se v programskih letih 2021 in 2022 izognili primerom, v katerih se sredstva za lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, ne porabijo, bi morale imeti države članice, ki uporabijo možnost prenosa zneskov iz neposrednih plačil v razvoj podeželja, možnost, da uporabijo 5-odstotno – v primeru Hrvaške pa 2,5-odstotno – minimalno dodelitev sredstev za lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, samo za prispevek EKSRP za razvoj podeželja, ki je podaljšan do 31. decembra 2022 in izračunan pred prenosom zneskov iz neposrednih plačil.

(20)

V skladu z Uredbo Sveta (EU) 2020/2094 (12) o vzpostavitvi Instrumenta Evropske unije za okrevanje (EURI) v podporo okrevanju po krizi zaradi COVID-19 (v nadaljnjem besedilu: Uredba EURI) bi morala biti za leti 2021 in 2022 na voljo dodatna sredstva za obvladovanje vpliva in posledic krize zaradi COVID-19 in njene posledice za kmetijski sektor in podeželska območja Unije.

(21)

Glede na povsem nove izzive, s katerimi se v okviru krize zaradi COVID-19 soočajo kmetijski sektor in podeželska območja Unije, bi bilo treba dodatna sredstva, ki jih zagotavlja EURI, uporabiti za financiranje ukrepov na podlagi Uredbe (EU) št. 1305/2013, ki so namenjeni odpornemu, trajnostnemu in digitalnemu okrevanju gospodarstva v skladu s cilji okoljskih in podnebnih zavez Unije ter novimi ambicijami iz evropskega zelenega dogovora.

(22)

Države članice zato ne bi smele zmanjšati okoljskih ambicij, ki so si jih zadale v obstoječih programih za razvoj podeželja. Tudi za dodatna sredstva bi morale zagotoviti enak skupni delež, kot so ga v svojih programih razvoja podeželja v okviru prispevka EKSRP rezervirale za ukrepe, ki so posebej koristni za okolje in podnebje („načelo o nedopustnosti nazadovanja“). Poleg tega bi bilo treba vsaj 37 % dodatnih sredstev, ki jih zagotavlja EURI, nameniti za ukrepe, ki so posebej koristni za okolje in podnebje, ter za dobrobit živali in pristop LEADER. Poleg tega bi bilo treba vsaj 55 % teh dodatnih sredstev nameniti za ukrepe, ki spodbujajo gospodarski in socialni razvoj podeželskih območij, in sicer za naložbe v osnovna sredstva, razvoj kmetij in podjetij, podporo osnovnim storitvam, obnovo vasi na podeželskih območjih ter sodelovanje.

(23)

Če države članice na splošno ne morejo spoštovati načela o nedopustnosti nazadovanja, bi morale imeti možnost odstopanja od obveznosti dodelitve vsaj 55 % dodatnih sredstev iz EURI za ukrepe, ki spodbujajo gospodarski in socialni razvoj podeželskih območij, in bi morale po možnosti podpreti ukrepe, ki so posebej koristni za okolje in podnebje. Da pa bi se državam članicam zagotovila zadostna prožnost, bi morale imeti tudi možnost, da v zvezi s temi dodatnimi sredstvi odstopajo od načela o nedopustnosti nazadovanja, in sicer v obsegu, ki je potreben za izpolnitev te obveznosti dodelitve vsaj 55 % dodatnih sredstev.

(24)

Za dodatna sredstva iz EURI veljajo posebni pogoji. Ta dodatna sredstva bi bilo zato treba načrtovati in spremljati ločeno od podpore Unije za razvoj podeželja, ob tem pa praviloma uporabljati pravila iz Uredbe (EU) št. 1305/2013. Zato bi bilo treba ta dodatna sredstva izvrševati z Uredbo (EU) št. 1305/2013 in jih na podlagi navedene uredbe obravnavati kot zneske za financiranje ukrepov v okviru EKSRP. Posledično bi se morala uporabljati pravila iz Uredbe (EU) št. 1305/2013, vključno s pravili o spremembah programov razvoja podeželja, Uredbe (EU) št. 1306/2013, vključno s pravili o samodejnem prenehanju obveznosti, in Uredbe (EU) št. 1307/2013, razen kadar je v tej uredbi določeno drugače.

(25)

Določiti bi bilo treba posebno najvišjo stopnjo sofinanciranja Unije, pa tudi višjo stopnjo podpore za naložbe, ki prispevajo k odpornemu, trajnostnemu in digitalnemu okrevanju gospodarstva, in podporo za mlade kmete, da se zagotovi ustrezen učinek finančnega vzvoda dodatnih sredstev, ki jih zagotavlja EURI.

(26)

Da se zagotovi kontinuiteta v prehodnem obdobju, bi bilo treba rezervo za krize v kmetijskem sektorju ohraniti za leti 2021 in 2022. Ustrezni znesek rezerve za leti 2021 in 2022 bi bilo treba vključiti v zadevno rezervo.

(27)

Glede ureditev predhodnega financiranja iz EKSRP bi bilo treba pojasniti, da niti podaljšanje programov, ki jih podpira EKSRP, do 31. decembra 2022 v skladu s to uredbo niti dodatna sredstva, ki so na voljo na podlagi Uredbe EURI, ne bi smela povzročiti dodatnega predhodnega financiranja, odobrenega za zadevne programe.

(28)

Člen 11 Uredbe (EU) št. 1307/2013 za leta v obdobju 2015-2020 trenutno za države članice določa le obveznost uradnega obveščanja o svojih odločitvah, sprejetih v skladu z navedenim členom, in o ocenjenem rezultatu zmanjšanja dela zneska neposrednih plačil, odobrenega kmetu za določeno koledarsko leto, ki presega 150 000 EUR. Da bi zagotovili nadaljevanje obstoječega sistema, bi morale države članice svoje odločitve, sprejete v skladu z navedenim členom, in ocenjeni rezultat zmanjšanja uradno sporočiti tudi za koledarski leti 2021 in 2022.

(29)

Člen 14 Uredbe (EU) št. 1307/2013 državam članicam omogoča, da prenašajo sredstva med neposrednimi plačili in razvojem podeželja za koledarska leta v obdobju 2014–2020. Da bi lahko države članice izvajale svoje strategije, bi morala biti prožnost med stebroma na voljo tudi za koledarsko leto 2021 (proračunsko leto 2022) in koledarsko leto 2022 (proračunsko leto 2023).

(30)

Da bi Komisija lahko določila zgornje meje proračuna v skladu s členi 22(1), 36(4), 42(2), 49(2), 51(4) in 53(7) Uredbe (EU) št. 1307/2013, jo morajo države članice uradno obvestiti o svojih odločitvah o dodelitvah finančnih sredstev po shemah, in sicer do 19. februarja 2021 za koledarsko leto 2021 in do 1. avgusta 2021 za koledarsko leto 2022.

(31)

Člen 22(5) Uredbe (EU) št. 1307/2013 določa linearno prilagoditev vrednosti plačilnih pravic v primeru spreminjanja zgornje meje za shemo osnovnega plačila iz leta v leto zaradi določenih odločitev držav članic, ki vplivajo na zgornjo mejo za shemo osnovnega plačila. Podaljšanje veljavnosti Priloge II k navedeni uredbi o nacionalnih zgornjih mejah na obdobje po koledarskem letu 2020 in morebitne letne spremembe po tem datumu bi lahko vplivale na zgornjo mejo za shemo osnovnega plačila. Da bi države članice lahko spoštovale obveznost, da je vsota vrednosti plačilnih pravic in rezerv enaka zgornji meji za shemo osnovnega plačila iz člena 22(4) navedene uredbe, je zato primerno zagotoviti, da se linearna prilagoditev uskladi s podaljšanjem veljavnosti ali spremembami Priloge II k navedeni uredbi v prehodnem obdobju. Da se državam članicam zagotovi večja prožnost, se poleg tega zdi primerno, da se jim omogoči prilagajanje vrednosti plačilnih pravic ali rezerve, po možnosti z različnimi stopnjami prilagoditve.

(32)

Države članice so v skladu s sedanjim pravnim okvirom leta 2014 sporočile svoje odločitve o razdelitvi letne nacionalne zgornje meje za shemo osnovnega plačila med regije do koledarskega leta 2020 in o možnih postopnih letnih spremembah za obdobje, ki ga zajema Uredba (EU) št. 1307/2013. Države članice morajo sporočiti navedene odločitve tudi za koledarski leti 2021 in 2022.

(33)

Mehanizem notranje konvergence je temeljni proces za pravičnejšo porazdelitev neposredne dohodkovne podpore med kmete. Velike individualne razlike, ki temeljijo na starih, preteklih referencah, je čedalje težje upravičiti. V Uredbi (EU) št. 1307/2013 osnovni model notranje konvergence vključuje enotno pavšalno stopnjo, ki jo države članice od leta 2015 uporabljajo za vse plačilne pravice na nacionalni ali regionalni ravni. Za zagotovitev lažjega prehoda na enotno vrednost pa je bilo določeno odstopanje, ki je državam članicam med letoma 2015 in 2019 omogočalo razlikovanje vrednosti plačilnih pravic z uporabo delne konvergence, imenovano tudi „tunelni model“. Nekatere države članice so to odstopanje uporabile. Da bi države članice nadaljevale proces za pravičnejšo porazdelitev neposrednih plačil, bi morale imeti možnost, da se po letu 2019 še naprej približujejo nacionalnemu ali regionalnemu povprečju, namesto da bi uporabile enotno pavšalno stopnjo ali ohranile vrednost pravic na ravni iz leta 2019. Ta možnost za države članice bi se zato morala uporabljati od 1. januarja 2021. Države članice bi morale vsako leto Komisijo obvestiti o svoji odločitvi za naslednje leto.

(34)

Določbe Uredbe (EU) št. 1307/2013 o prilagoditvi vseh plačilnih pravic, ki se spreminjajo s to uredbo, bi bilo treba uporabljati retroaktivno od 1. januarja 2020, da se pojasni, da so se države članice lahko konvergirale po letu 2019.

(35)

Člen 30 Uredbe (EU) št. 1307/2013 določa postopne letne spremembe vrednosti plačilnih pravic, dodeljenih iz rezerve, ki odražajo letne stopnje nacionalne zgornje meje iz Priloge II k navedeni uredbi, kar odraža večletno upravljanje rezerve. Ta pravila bi bilo treba prilagoditi tako, da bi omogočala spremembo vrednosti vseh dodeljenih plačilnih pravic in rezerve zaradi upoštevanja spremembe zneska iz Priloge II k navedeni uredbi med dvema letoma. V državah članicah, ki se odločijo za nadaljevanje notranje konvergence, se ta notranja konvergenca izvaja na letni ravni. Za koledarska leta 2020, 2021 in 2022 je treba v letu dodelitve sredstev določiti samo vrednost plačilne pravice za tekoče leto. Vrednost na enoto plačilnih pravic, ki se dodelijo iz rezerve v posameznem letu, bi bilo treba izračunati po morebitni prilagoditvi rezerve v skladu s členom 22(5) navedene uredbe. Vsako naslednje leto bi bilo treba vrednost plačilnih pravic, ki se dodelijo iz rezerve, prilagoditi v skladu s členom 22(5) navedene uredbe.

(36)

Člen 36 Uredbe (EU) št. 1307/2013 določa uporabo sheme enotnega plačila na površino do 31. decembra 2020. Primerno je omogočiti podaljšanje sheme enotnega plačila na površino v letih 2021 in 2022.

(37)

Glede na to, da bo sprememba Priloge II k Uredbi (EU) št. 1307/2013, določena v tej uredbi, začela veljati prepozno, da bi države članice upoštevale prvotni rok za nekatere obveznosti v zvezi z obveščanjem v letu 2020, je treba preložiti rok, do katerega morajo države članice sprejeti odločitev, da bodo prvič uvedle prerazporeditveno plačilo od leta 2021 ali 2022, ter o tej odločitvi obvestiti Komisijo. Primerno je, da se ta rok določi na isti datum kot rok za odločitve glede prožnosti med stebroma.

(38)

Države članice, ki uporabljajo shemo enotnega plačila na površino, se lahko na podlagi člena 37 Uredbe (EU) št. 1307/2013 odločijo za odobritev prehodne nacionalne pomoči v obdobju 2015–2020, da bi se izognile nenadnemu in znatnemu zmanjšanju podpore v tistih sektorjih, ki so prejemali prehodno nacionalno pomoč do leta 2014. Za zagotovitev, da bo taka pomoč v prehodnem obdobju še naprej prispevala k dohodkovni podpori za kmete v zadevnih posameznih sektorjih, bi bilo treba določiti možnost nadaljevanja te pomoči pod enakimi pogoji in omejitvami kot v obdobju 2015–2020.

(39)

Zaradi pravne varnosti bi bilo treba pojasniti, da člena 41 in 42 Uredbe (EU) št. 1307/2013 državam članicam omogočata, da vsako leto pregledajo svoje odločitve glede prerazporeditvenega plačila. Rok za pregled, ki se bo uporabljal v letih 2021 in 2022, bi bilo treba določiti na isti datum kot rok za odločitve glede prožnosti med stebroma.

(40)

V skladu s členom 52(10) Uredbe (EU) št. 1307/2013 je Komisija pooblaščena za sprejemanje delegiranih aktov, ki državam članicam omogočijo, da se odločijo, da se prostovoljna vezana podpora lahko izplačuje še do leta 2020 na podlagi proizvodnih enot, za katere je bila tovrstna podpora dodeljena v preteklem referenčnem obdobju. Namen tega pooblastila je zagotoviti čim večjo skladnost med shemami Unije, usmerjenimi v sektorje, na katere lahko vplivajo strukturna tržna neravnovesja. Zato je primerno, da se to pooblastilo podaljša tako, da zajame tudi leti 2021 in 2022.

(41)

Glede na to, da bo sprememba Priloge II k Uredbi (EU) št. 1307/2013, določena v tej uredbi, začela veljati prepozno, da bi države članice upoštevale prvotni rok za nekatere obveznosti v zvezi z obveščanjem v letu 2020, je treba preložiti rok, do katerega morajo države članice sprejeti odločitev, da prvič uvedejo prostovoljno vezano podporo od leta 2021 ali 2022, ter o tej odločitvi obvestiti Komisijo. Primerno je, da se ta rok določi na isti datum kot rok za odločitve glede prožnosti med stebroma. Prav tako bi bilo treba na isti datum preložiti rok za odločitev držav članic, ali bodo prostovoljno vezano podporo v letih 2021 in 2022 še vedno odobrile ali ne, ter uradno obvestilo o tej odločitvi Komisiji.

(42)

V členu 54 Uredbe (EU) št. 1307/2013 so določeni elementi uradnih obvestil držav članic v zvezi s prostovoljno vezano podporo. Primerno je pojasniti, da bi morala ta uradna obvestila za koledarski leti 2021 in 2022 vključevati odstotek nacionalne zgornje meje, uporabljen za financiranje navedene podpore za leti 2021 in 2022.

(43)

Uredba (EU) št. 1308/2013 določa pravila za skupno ureditev kmetijskih trgov in vključuje določene sheme pomoči. V zakonodajnih predlogih Komisije o SKP po letu 2020 je bilo določeno, da se te sheme pomoči vključijo v prihodnje strateške načrte SKP držav članic. Da se zagotovi nemotena vključitev teh shem pomoči v prihodnjo SKP, bi bilo treba ob podaljšanju posamezne sheme pomoči med prehodnim obdobjem določiti pravila o njenem trajanju. Zato bi morali za shemo pomoči v sektorju oljčnega olja in namiznih oljk obstoječim delovnim programom, pripravljenim za obdobje od 1. aprila 2018 do 31. marca 2021, slediti novi delovni programi za obdobje od 1. aprila 2021 do 31. decembra 2022. Obstoječi operativni programi v sektorju sadja in zelenjave, ki niso trajali pet let, kolikor bi največ lahko, se lahko podaljšajo le do 31. decembra 2022. Nove operativne programe v sektorju sadja in zelenjave bi bilo treba odobriti le za največ tri leta. Obstoječe nacionalne programe v sektorju čebelarstva, pripravljene za obdobje od 1. avgusta 2019 do 31. julija 2022, bi bilo treba podaljšati do 31. decembra 2022.

(44)

Kriza zaradi pandemije COVID-19 je vinogradnikom z dovoljenji za zasaditev za nove zasaditve ali za ponovno zasaditev, ki prenehajo veljati leta 2020, v veliki meri preprečila, da bi ta dovoljenja v zadnjem letu njihove veljavnosti porabili, kot so načrtovali. Da bi preprečili izgubo teh dovoljenj in zmanjšali tveganje poslabšanja pogojev, v katerih bi bilo treba izvesti zasaditev, je treba omogočiti podaljšanje veljavnosti dovoljenj za zasaditev za nove zasaditve ali za ponovno zasaditev, ki prenehajo veljati leta 2020. Vsa dovoljenja za zasaditev za nove zasaditve ali za ponovno zasaditev, ki se iztečejo leta 2020, bi torej bilo treba podaljšati do 31. decembra 2021. Poleg tega bi morali imetniki dovoljenj za zasaditev, ki prenehajo veljati leta 2020, ob upoštevanju sprememb tržnih razmer imeti možnost, da svojih dovoljenj ne porabijo in se jim zato ne naložijo upravne kazni.

(45)

Določbe Uredbe (EU) št. 1308/2013 o dovoljenjih za zasaditev za nove zasaditve ali za ponovno zasaditev, ki prenehajo veljati leta 2020 in se spreminjajo s to uredbo, bi bilo treba zaradi motenj zaradi pandemije COVID-19 in težav, ki jih je povzročila, v zvezi z uporabo teh dovoljenj za zasaditev uporabljati retroaktivno od 1. januarja 2020.

(46)

V letu 2013 so bile določene prehodne določbe za zagotovitev nemotenega prehoda s prejšnje ureditve pravic do zasaditve vinske trte na nov sistem dovoljenj za zasaditev, zlasti da bi se izognili pretiranemu zasajevanju pred začetkom novega sistema. Zadnji rok za predložitev zahtevkov za pretvorbo pravic do zasaditve v dovoljenja se izteče 31. decembra 2020. Vendar pa mora dovoljenja uporabiti vlagatelj ter se z njimi ne sme trgovati, kot se je lahko z nekdanjimi pravicami do zasaditve. Poleg tega bi se lahko od vlagateljev zahtevkov za dovoljenja zahtevalo, da imajo ustrezno vinogradniško površino, pri čemer bi lahko prišlo do primerov, ko imetniki pravic do zasaditve še niso uspeli pridobiti ustreznih vinogradniških površin za uporabo dovoljenj, ki bi izhajala iz pretvorbe njihovih pravic do zasaditve. Hude gospodarske posledice pandemije COVID-19 za vinski sektor so vinogradnikom povzročile likvidnostne težave in tudi negotovost glede prihodnjega povpraševanja po vinu. Vinogradniki, ki imajo še pravice do zasaditve, ne bi smeli biti prisiljeni, da se odločijo, ali želijo svoje pravice do zasaditve pretvoriti v dovoljenja, medtem ko se soočajo z izjemnimi težavami zaradi krize, ki jo je povzročila pandemija COVID-19, zlati zato, ker bi se jim naložila upravna kazen, če ne bi porabili dovoljenj za zasaditev, ki bi jih pridobili s pretvorbo. Tiste države članice, ki so vinogradnikom dovolile, da predložijo zahtevke za pretvorbo pravic do zasaditve do 31. decembra 2020, bi zato morale imeti možnost podaljšanja roka za predložitev takih zahtevkov do 31. decembra 2022. Zato bi bilo treba zadnji datum za veljavnost takih pretvorjenih dovoljenj prilagoditi, tako da bi potekla 31. decembra 2025.

(47)

V členu 214a Uredbe (EU) št. 1308/2013 je določeno, da lahko Finska na podlagi dovoljenja Komisije pod določenimi pogoji odobri državno pomoč na jugu Finske do leta 2020. Da se zagotovi kontinuiteta plačil navedene pomoči v prehodnem obdobju, je treba omogočiti, da se ta državna pomoč lahko tudi v prihodnje odobri pod enakimi pogoji in v enakih zneskih kot v letu 2020.

(48)

Da bi se izboljšalo delovanje trga oljčnega olja, bi morale države članice imeti možnost odločanja o izvajanju pravil trženja za urejanje ponudbe. Vendar bi morala biti pri takih odločitvah izključena ravnanja, ki bi lahko izkrivljala konkurenco.

(49)

Nedavni dogodki so pokazali, da se kmetje vse pogosteje soočajo s tveganjem nestabilnosti dohodkov, deloma zaradi tržne izpostavljenosti, deloma pa zaradi skrajnih vremenskih dogodkov ter pogostih sanitarnih in fitosanitarnih kriz, ki vplivajo na živino in kmetijska sredstva Unije. Za omilitev učinkov nestabilnosti dohodkov s spodbujanjem kmetov, da varčujejo v dobrih letih, da bi lahko lažje prestali slaba, bi bilo treba nacionalne davčne ukrepe, pri katerih se osnova za dohodnino za kmete izračuna na osnovi večletnega obdobja, izvzeti iz uporabe pravil o državni pomoči.

(50)

Ker ciljev te uredbe, in sicer zagotoviti nadaljnjo uporabo pravil sedanjega okvira SKP in neprekinjena plačila kmetom in drugim upravičencem ter s tem zagotoviti predvidljivost in stabilnost v prehodnem obdobju, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov ukrepa lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(51)

Za to uredbo se uporabljajo horizontalna finančna pravila, ki sta jih sprejela Evropski parlament in Svet na podlagi člena 322 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Navedena pravila so določena v Uredbi (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta (13) in določajo zlasti postopek za pripravo in izvrševanje proračuna prek nepovratnih sredstev, javnih naročil, nagrad in posrednega izvrševanja ter urejajo nadzor odgovornosti finančnih akterjev. Pravila, sprejeta na podlagi člena 322 PDEU, vključujejo tudi splošen režim pogojenosti za zaščito proračuna Unije.

(52)

Uredbe (EU) št. 1305/2013, (EU) št. 1306/2013, (EU) št. 1307/2013 in (EU) št. 1308/2013 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(53)

Da bi zagotovili, da so dodatna sredstva, dana na voljo na podlagi Uredbe EURI, na voljo od 1. januarja 2021, bi se morale v tej uredbi določbe o podpori iz EURI od navedenega datuma uporabljati retroaktivno.

(54)

Glede na nujno potrebo po takojšnji zagotovitvi pravne varnosti za kmetijski sektor v trenutnih razmerah bi morala ta uredba nujno začeti veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije –