SODBA SODIŠČA

z dne 10. julija 2003(*)

„Direktiva 93/53/EGS – Uničenje staleža rib, okuženih z virusno hemoragično septikemijo (VHS) in nalezljivo anemijo lososov (NAL) – Odškodnina – Obveznosti države članice – Varstvo temeljnih pravic, zlasti lastninske pravice – Veljavnost Direktive 93/53“

V združenih zadevah C-20/00 in C-64/00,

katerih predmet sta predloga Court of Session (Scotland) (Združeno kraljestvo), naslovljena na Sodišče na podlagi člena 234 ES, naj v zvezi s postopkoma v glavni stvari, ki potekata med

Booker Aquaculture Ltd, ki nastopa pod imenom „Marine Harvest McConnell“ (C-20/00),

Hydro Seafood GSP Ltd (C-64/00)

in

The Scottish Ministers,

izda predhodno odločbo o razlagi načel prava Skupnosti glede varovanja temeljnih pravic, zlasti lastninske pravice, ter o veljavnosti Direktive Sveta 93/53/EGS z dne 24. junija 1993 o minimalnih ukrepih Skupnosti za nadzor določenih bolezni rib (UL L 175, str. 23),

SODIŠČE,

v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, J.-P. Puissochet, R. Schintgen in C. W. A. Timmermans, predsedniki senatov, C. Gulmann, D. A. O. Edward in A. La Pergola, sodniki, F. Macken (poročevalka) in N. Colneric, sodnici, ter S. von Bahr in J. N. Cunha Rodrigues, sodnika,

generalni pravobranilec: J. Mischo,

sodni tajnik: H. A. Rühl, glavni administrator,

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:

–        za Booker Aquaculture Ltd P. S. Hodge, QC, in J. Mure, odvetnik, po pooblastilu Steedman Ramage, solicitors,

–        za Hydro Seafood GSP Ltd A. O'Neill, QC, in E. Creally, odvetnik, po pooblastilu McClure Naismith, solicitors,

–        za The Scottish Ministers R. Magrill, zastopnica, in Lord Advocate C. Boyd, QC, skupaj z N. Painesom, QC, ter L. Dunlop, odvetnico,

–        za vlado Združenega kraljestva R. Magrill, zastopnica, skupaj z N. Painesom, QC,

–        za francosko vlado C. Vasak in K. Rispal-Bellanger, zastopnici,

–        za italijansko vlado U. Leanza, zastopnik, skupaj s F. Quadri, avvocato dello Stato,

–        za nizozemsko vlado A. Fierstra, zastopnik,

–        za norveško vlado M. Djupesland, zastopnica,

–        za Svet Evropske unije J. Carbery, zastopnik,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti G. Berscheid in K. Fitch, zastopnika,

ob upoštevanju poročila za obravnavo,

po predstavitvi ustnih stališč, ki so jih na obravnavi 15. maja 2001 podali P. S. Hodge in J. Mure kot zastopnika Booker Aquaculture Ltd, A. O'Neill in E. Creally kot zastopnika Hydro Seafood GSP Ltd, N. Paines in L. Dunlop kot zastopnika The Scottish Ministers, G. Amodeo kot zastopnik vlade Združenega kraljestva skupaj z N. Painesom, F. Quadri kot zastopnik italijanske vlade, J. Carbery kot zastopnik Sveta Evropske unije in K. Fitch kot zastopnik Komisije Evropskih skupnosti,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 20. septembra 2001

izreka naslednjo

Sodbo

1        Court of Session (Scotland) je s sklepoma z dne 11. januarja 2000 (C-20/00) in 18. februarja 2000 (C-64/00), ki ju je Sodišče prejelo 24. januarja oziroma 28. februarja 2000, Sodišču na podlagi člena 234 ES predložilo več vprašanj za predhodno odločanje o razlagi načel prava Skupnosti o varovanju temeljnih pravic, zlasti lastninske pravice, ter o veljavnosti Direktive Sveta 93/53/EGS z dne 24. junija 1993 o minimalnih ukrepih Skupnosti za nadzor določenih bolezni rib (UL L 175, str. 23).

2        Ta vprašanja so se postavila v okviru dveh sporov, in sicer med Booker Aquaculture Ltd (v nadaljevanju: Booker) in Hydro Seafood GSP Ltd (v nadaljevanju: Hydro Seafood) na eni strani ter Scottish Ministers na drugi.

3        Predsednik sodišča je s sklepom z dne 10. maja 2000 zadevi C-20/00 in C-64/00 za namene pisnega in ustnega postopka ter sodbe združil.

 Pravni okvir

 Zakonodaja Skupnosti

 Direktiva 91/67/EGS

4        Člen 3(1) in (3) Direktive Sveta z dne 28. januarja 1991 o pogojih v zvezi z zdravjem živali, ki urejajo dajanje živali in proizvodov iz ribogojstva na trg (91/67/EGS) (UL L 46, str. 1), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 93/54/EGS z dne 24. junija 1993 (UL L 175, str. 34), določa:

„1.      Za dajanje živali iz ribogojstva na trg veljajo naslednje splošne zahteve:

a)      živali na dan natovarjanja ne smejo imeti nobenih kliničnih znakov bolezni;

b)      živali ne smejo biti namenjene uničenju ali usmrtitvi po programu za izkoreninjenje bolezni, navedenih v Prilogi A;

c)      živali ne smejo priti iz ribogojnice, za katero velja prepoved iz razlogov zdravstvenega varstva živali, in niso smeli biti v stiku z živalmi iz take ribogojnice, zlasti take, za katero veljajo nadzorni ukrepi v smislu Direktive Komisije 93/53/EGS […]

[…]

3.      Proizvodi iz ribogojstva, ki se dajo na trg za prehrano ljudi, morajo izvirati od živali, ki izpolnjujejo zahteve iz odstavka 1a.“

5        Člen 2, od (1) do (3), spremenjene Direktive 91/67 določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve:

1.      ‚živali iz ribogojstva‘ pomenijo žive ribe […], vključno s prosto živečimi živalmi, ki so namenjene za gojitev;

2.      ‚proizvodi iz ribogojstva‘ so proizvodi, ki jih dobimo od živali iz ribogojstva, ne glede na to, ali so namenjeni gojenju, npr. ikre in gamete, ali prehrani ljudi;

3.      ‚ribe […]‘ so vse ribe […] na kateri koli stopnji razvoja“.

6        V prilogi k spremenjeni Direktivi 91/67 z naslovom „Seznam bolezni/patogenov pri ribah, mehkužcih in rakih“ so v stolpcu 1 naštete nekatere bolezni, v stolpcu 2 pa zanje dovzetne vrste. Seznam I v tej prilogi v stolpcu 1 vsebuje le eno bolezen, nalezljivo anemijo lososov (NAL), v stolpcu 2 pa kot dovzetno vrsto navaja atlantskega lososa. Ena od bolezni, naštetih v stolpcu 1 seznama II v tej prilogi, je virusna hemoragična septikemija (v nadaljevanju: VHS), v stolpcu 2 tega seznama pa je kot dovzetna vrsta naveden romb.

7        Razlikovanje med seznamoma I in II v tej prilogi ter različno obravnavanje tam naštetih bolezni je utemeljujeno s tem, da so bile bolezni, navedene na seznamu I (v nadaljevanju: bolezni s seznama I), v Skupnosti eksotične, medtem ko so bile bolezni, navedene na seznamu II (v nadaljevanju: bolezni s seznama II), na nekaterih delih ozemlja Skupnosti že endemične.

8        Člen 5 spremenjene Direktive 91/67 opredeljuje postopek za pridobitev odobritve cone na ozemlju Skupnosti, kjer ene ali več bolezni s seznama I in II ni (v nadaljevanju: odobrena cona). Člen 6 te direktive uvaja podoben postopek za gojilnice v neodobrenih conah (v nadaljevanju: odobrene gojilnice).

9        Merila za odobritev cone so opredeljena v Prilogi B k spremenjeni Direktivi 91/67. Priloga C k tej direktivi vsebuje podobne določbe za odobritev gojilnic.

10      Člen 7(1) spremenjene Direktive 91/67 določa:

„1. Za dajanje na trg živih rib, ki pripadajo dovzetnim vrstam s seznama II stolpca 2 Priloge A, njihovih jajčec ali spolnih celic, veljajo naslednja dodatna jamstva:

a)      če se ribe, ikre ali gamete vnašajo v odobreno cono, jih mora v skladu z določbami člena 11 spremljati zdravstveni certifikat, ki ustreza vzorcu iz Priloge E, poglavja 1 ali 2, in ki potrjuje, da so iz odobrene cone ali iz odobrene gojilnice […];

b)      če se ribe, ikre ali gamete vnašajo v gojilnico, ki ni v odobreni coni, vendar izpolnjuje zahteve iz Priloge C I, jih mora v skladu s členom 11 spremljati zdravstveni certifikat, ki ustreza vzorcu iz Priloge E, poglavje 1 in 2, in ki potrjuje, da so iz odobrene cone ali iz gojilnice, ki ima enak zdravstveni status kot namembna gojilnica.“

11      Člen 9(1) spremenjene Direktive 91/67 določa:

„Preden se v odobreni coni dajo na trg za človekovo prehrano živali in proizvodi iz ribogojstva, ki izvirajo iz cone brez statusa, morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:

1.      Pred odpošiljanjem sta potrebna usmrtitev in evisceracija rib, dovzetnih za bolezni s seznama II stolpca 1 Priloge A. Vendar med čakanjem na izid ponovnega pregleda, predvidenega v členu 28, odstranitev drobovja ni obvezna, če ribe izvirajo iz odobrene gojilnice v coni brez statusa. Odstopanja od tega načela se sprejmejo v skladu s postopkom, predpisanim v členu 26. Med čakanjem na odločitev se uporabljajo nacionalni predpisi, ki morajo biti v skladu s splošnimi določbami Pogodbe.“ 

12      Iz določb spremenjene Direktive 91/67 izhaja tudi, da se zahteva, po kateri morajo ribe, da bi jih bilo mogoče dati na trg žive, izvirati iz ene od odobrenih con ali iz odobrene gojilnice, uporablja za vrste, dovzetne za bolezni s seznama II, vključno z VHS, ne pa tudi za bolezni s seznama I, to je NAL. Ribe vrst, dovzetnih za bolezni s seznama II, ki ne izvirajo niti iz odobrene cone niti iz odobrene gojilnice, se lahko sprejmejo v odobreno cono le, če so bile pred odpošiljanjem usmrčene in jim je bilo odstranjeno drobovje.

 Odločba 92/538/EGS

13      Coni Velika Britanija in Severna Irska sta bili v skladu z Odločbo Komisije 92/538/EGS z dne 9. novembra 1992 (UL L 347, str. 67) odobreni glede nalezljive hematopoetske nekroze in VHS.

 Direktiva 93/53

14      Direktiva 93/53 se uporablja za bolezni s seznamov I in II. V dvanajsti uvodni izjavi je navedeno:

„[…] Odločba Komisije 90/424/EGS z dne 26. junija 1990 o izdatkih v veterinarstvu […], še zlasti njen člen 5, velja v primeru izbruha katere koli od bolezni, navedenih v Prilogi A k Direktivi 91/67/EGS“.

15      Člen 3 Direktive 93/53 nalaga državam članicam evidentiranje gojilnic, v katerih se gojijo ali shranjujejo ribe, ki so dovzetne za bolezni s seznama I ali II. Po členu 4 navedene direktive morajo zagotoviti obvezno obveščanje o vsakem primeru suma prisotnosti take bolezni.

16      Člen 5 iste direktive se nanaša na položaj, v katerem obstaja sum, da so ribe okužene z boleznijo s seznama I. V tem primeru določa sprejetje različnih ukrepov, med katerimi je tudi uradni popis vseh vrst in kategorij rib, vzpostavitev varovalnega območja okoli prizadete gojilnice, uporaba ustreznih dezinfekcijskih sredstev na vhodu in izhodu iz gojilnice ter epizootiološko preiskavo.

17      Člen 6 Direktive 93/53 določa:

„Takoj, ko je uradno potrjeno, da gre za prisotnost bolezni [s] seznama I, države članice zagotovijo, da uradna služba odredi, da se poleg ukrepov, navedenih v členu 5(2), izvajajo naslednji ukrepi:

a)      na okuženi gojilnici:

–        je treba takoj odstraniti vse ribe,

–        v kopenskih gojilnicah je treba vse bazene izsušiti, da bi jih očistili in dezinficirali,

–        vsa jajčeca in gamete, mrtve ribe in ribe, ki kažejo klinične znake bolezni, je treba obravnavati kot zelo nevaren material in jih je treba uničiti pod nadzorom uradne službe v skladu z Direktivo 90/667/EGS […],

–        vse žive ribe je treba usmrtiti in uničiti pod nadzorom uradne službe v skladu z Direktivo 90/667/EGS ali pa, če so ribe dosegle prodajno velikost in ne kažejo nobenih kliničnih znakov bolezni, usmrtiti pod nadzorom uradne službe z namenom prodaje ali predelave za prehrano ljudi.

V tem zadnjem primeru uradna služba zagotovi, da se ribe takoj usmrtijo in se jim odstrani drobovje, da se ti postopki opravijo pod pogoji, ki preprečujejo širjenje patogenov, da se ribji ostanki in odpadki obravnavajo kot zelo nevaren material ter se v skladu z Direktivo 90/667/EGS obdelajo tako, da so patogeni uničeni ter da se voda, ki se pri tem uporabi, očisti tako, da se uničijo vsi patogeni, ki bi v njej lahko bili prisotni.

–        po odstranitvi rib, jajčec in gamet je treba čim prej očistiti in razkužiti bazene, opremo in ves material, ki bi lahko bil kontaminiran, v skladu z navodili, ki jih določi uradna služba, z namenom da se odpravi nevarnost širjenja ali preživetja povzročitelja bolezni. Postopki čiščenja in razkuževanja okužene gojilnice so določeni v skladu s postopkom iz člena 19,

–        vse snovi, navedene v členu 5(2)(d), ki bi lahko bile kontaminirane, je treba uničiti ali jih očistiti tako, da se zagotovi uničenje vsakega prisotnega patogena,

–        opraviti je treba epizootiološko preiskavo v skladu s členom 8(1), pri čemer je treba upoštevati določbe člena 8(4); ta preiskava mora zajemati odvzem vzorcev za laboratorijsko preiskavo;

b)      za vse gojilnice, ki se nahajajo v območju vodne zajezitve ali obalnem območju, v katerem se nahaja okužena gojilnica, je treba opraviti zdravstveni pregled; če pregled pokaže pozitivne primere, je treba opraviti ukrepe, določene pod točko (a);

c)      ponovno naselitev gojilnice odobri uradna služba, po zadovoljivo opravljenih pregledih postopkov čiščenja in razkuženja ter po koncu obdobja, za katerega uradna služba meni, da naj bi bilo zadostno za zagotovitev, da so patogeni in druge možne okužbe v območju iste vodne zajezitve, izkoreninjeni;

d)      če je pri izvajanju ukrepov, določenih pod točkami (a), (b), (c) in (d) člena 5(2) potrebno sodelovanje uradnih služb drugih držav članic, morajo uradne službe vpletenih držav članic sodelovati, da bi zagotovile skladnost z ukrepi, določenimi v tem členu.

Kadar je to potrebno, je treba sprejeti ustrezne dodatne ukrepe v skladu s postopkom, določenim v členu 19.“

18      Člen 9 Direktive 93/53 določa:

„1. Kadar obstaja sum ali je potrjeno, da je v odobreni coni ali v odobreni gojilnici, ki se nahaja v neodobreni coni, prisotna bolezen [s] seznama II, je treba opraviti epizootioško preiskavo v skladu s členom 8. Države članice, ki želijo ponovno pridobiti svoj status, določen v skladu z Direktivo 91/67/EGS, morajo izpolnjevati določbe Prilog B in C k zgoraj omenjeni direktivi.

2. Če epizootiološka preiskava pokaže, da se je bolezen morda prenesla iz odobrene cone ali iz druge odobrene gojilnice, ali da se je morda prenesla na drugo odobreno gojilnico kot posledica gibanja rib, jajčec ali gamet, vozil ali ljudi, oziroma na kakršen koli drug način, je te cone ali gojilnice treba obravnavati kot sumljive ter izvesti ustrezne ukrepe.

3. Vendar lahko uradna služba odobri gojenje rib, ki jih je treba usmrtiti, dokler ne dosežejo prodajne velikosti.“

19      V skladu z določbami Priloge B k spremenjeni Direktive 91/67, omenjenimi v členu 9(1) Direktive 93/53, se lahko status odobrene cone ponovno podeli, če se usmrtijo vse v gojilnici obstoječe ribe in se uničijo okužene ali kontaminirane ribe.

20      Člen 17 Direktive 93/53 določa:

„Pogoji, ki urejajo finančne prispevke Skupnosti za ukrepe, povezane z uporabo te direktive, so določeni v Odločbi 90/424/EGS.“

21      Člen 20(2) iste direktive določa:

„Vendar lahko države članice od datuma, navedenega v odstavku 1, v skladu s splošnimi predpisi Pogodbe, ohranijo ali izvajajo na svojem ozemlju strožje predpise, kot jih določa ta direktiva. O vsakem takem ukrepu obvestijo Komisijo.“

 Odločba 90/424/EGS

22      Odločba Sveta z dne 26. junija 1990 o izdatkih v veterinarstvu (90/424/EGS) (UL L 224, str. 19) med drugim določa natančna pravila finančnih prispevkov Skupnosti pri nujnih ukrepih, ki so potrebni ob izbruhu bolezni iz člena 3(1), in pri programih izkoreninjenja in spremljanja določenih bolezni iz priloge k tej odločbi. Za vsakega od teh primerov določa finančne prispevke Skupnosti pri nacionalnih programih izplačila odškodnin rejcem.

23      Seznam bolezni iz člena 3(1) Odločbe 90/424 ne vsebuje nobene bolezni rib. Vendar pa se lahko po izrecni določbi člena 5(2) te odločbe dopolni tako, da se vključijo bolezni, ki se lahko prenesejo na ribe.

24      Poleg tega lahko država članica po členu 3(2) Odločbe 90/424 prejme finančne prispevke Skupnosti pri nujnih ukrepih ob pojavu bolezni iz odstavka 1 tega člena le, če ukrepi, ki se uporabijo takoj, vsebujejo vsaj hitro in ustrezno odškodnino za rejce.

25      Edina bolezen rib, ki je navedena na seznamu v prilogi k Odločbi 90/424, je nalezljiva hematopoetska nekroza, ki je bila na ta seznam uvrščena z Odločbo Sveta 94/370/ES z dne 21. junija 1994 (UL L 168, str. 31).

 Nacionalna zakonodaja

26      Direktiva 91/67 je bila v Združenem kraljestvu prenesena s „Fish Health Regulations 1992“ (Statutory Instrument 1992, št. 3300).

27      Direktiva 93/53 je bila v tej državi članici prenesena z „Diseases of Fish (Control) Regulations 1994“ (Statutory Instrument 1994, št. 1447). Med njimi Regulations 4 in 5 določata minimalne ukrepe Skupnosti za nadzor bolezni s seznama I. Pristojnemu ministru nalagata sprejetje odločb za izvedbo predpisanih ukrepov iz Direktive 93/53.

28      Ob sprejetju Diseases of Fish (Control) Regulations 1994 v Združenem kraljestvu niso bili odkriti nobeni klinični ali drugačni znaki bolezni s seznama II in je torej bilo upravičeno do statusa odobrene cone. Navedena država članica se je odločila, da izbruh take bolezni zahteva uporabo enakih ukrepov, kot jih je Skupnost določila za bolezni s seznama I.

29      Regulation 7 iz Diseases of Fish (Control) Regulations 1994 pristojnemu ministru nalaga sprejetje odločb o enakih ukrepih proti boleznim s seznama II kot za nadzor bolezni s seznama I. Ukrepi, ki jih mora minister ob potrjeni epidemiji VHS v odobreni coni sprejeti z odločbo, torej vključujejo:

„(iii) uničenje iker in gamet, mrtvih rib ter rib s kliničnimi znaki bolezni pod nadzorom ministra in v skladu z določbami Direktive 90/667/EGS;

(iv)      (aa) usmrtitev in uničenje vseh živih rib pod nadzorom ministra in v skladu z določbami Direktive 90/667/EGS ali

(bb)      usmrtitev vseh živih rib za trženje ali predelavo za prehrano ljudi pod nadzorom ministra in pod pogojem, da so dosegle prodajno velikost in da ne kažejo nobenih kliničnih znakov bolezni.“

 Dejansko stanje v postopku v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

 Zadeva C-20/00

30      McConnell Salmon Ltd (v nadaljevanju: MSL) je družba, ki jo je v letih 1995 in 1996 prevzela družba Booker. Družba MSL je leta 1993 na otoku Gigha (Združeno kraljestvo) najela gojilnico rombov. Sočasno je kupila stalež rombov letnikov 1991 in 1993. Pozneje je v gojilnico vnesla nov stalež rombov, in sicer letnika 1994. Gojilnica je bila takrat v odobreni coni v smislu spremenjene Direktive 91/67.

31      Avgusta 1994 je bil v tej gojilnici potrjen izbruh VHS, septembra 1994 pa je Secretary of State for Scotland po Regulation 7 iz Diseases of Fish (Control) Regulations 1994 družbi MSL vročil odločbo (v nadaljevanju: odločba iz leta 1994).

32      Člen 4 odločbe iz leta 1994 določa:

„Ne glede na člen 5 se vse ribe usmrtijo in njihova trupla se uničijo v skladu z določbami Direktive Sveta 90/667/EGS, s tem da se trupla ali ostanki teh rib odstranijo na način ali kraj, ki ga predhodno odobri Secretary of State.“

33      Člen 5 iste odločbe določa:

„Ribe, ki so na datum te odločbe dosegle prodajno velikost, se lahko usmrtijo za trženje ali predelavo za prehrano ljudi, če:

(a)      po mnenju inšpektorja ne kažejo kliničnih znakov bolezni;

(b)      se jim najprej odstrani drobovje;

(c)      se njihova usmrtitev, odstranitev drobovja in priprava za trženje ali predelavo za prehrano ljudi izvedejo v skladu z zadevnimi pravnimi pravili;

[…]“

34      Ribe letnikov 1993 in 1994 ob vročitvi odločbe leta 1994 še niso dosegle prodajne velikosti in jih je bilo treba torej v skladu s členom 4 te odločbe usmrtiti in uničiti. Ribe letnika 1991, ki so takrat dosegale prodajno velikost, so bile v skladu s členom 5 iste odločbe usmrčene za trženje ali predelavo za prehrano ljudi.

35      Odločba 92/538 je bila zaradi tega izbruha VHS spremenjena z Odločbo Komisije 94/817/ES z dne 15. decembra 1994 (UL L 337, str. 88), in sicer tako, da je na novo opredelila odobrene cone glede VHS, tako da so obsegale „ozemlje Velike Britanije, razen ozemlja otoka Gigha“.

36      Družba MSL je pri Secretary of State zahtevala odškodnino za domnevno nastalo izgubo zaradi usmrtitve in uničenja rib letnikov 1993 in 1994, kot tudi zaradi uničenja ter prezgodnjega in prisilnega trženja rib letnika 1991. Maja 1996 je Secretary of State obvestil tožečo stranko v postopku v glavni stvari, da meni, da nima pravice do odškodnine in da poleg tega ne bi bilo primerno, da bi se ji izplačala odškodnina, in to brez ugotavljanja pravne obveznosti za to, saj uveljavljena vladna politika ni predvidevala izplačila nobenih odškodnin tistim, ki so jih zadevali ukrepi, sprejeti zaradi nadzora bolezni rib.

37      Družba Booker je zoper Secretary of State vložila tožbo za sodni preizkus Regulation 7 iz Diseases of Fish (Control) Regulations 1994 in odločbe o zavrnitvi izplačila odškodnine, ki jo je maja 1996 izdal Secretary of State. Lord Ordinary s Court of Session (Scotland) (Združeno kraljestvo) je na prvi stopnji razsodil, da Secretary of State ni ravnal zakonito, ker ni določil nobenega zakonodajnega ali upravnega sredstva za izplačilo odškodnine v primerih, v katerih so se odločbe o usmrtitvi izdale na podlagi navedenega predpisa.

38      Secretary of State se je na to odločitev pritožil. Scottish Ministers, ki so pravni nasledniki Secretary of State, so sprejeli njegovo stališče do odškodninskega zahtevka in nadaljevali pritožbo.

39      Ob upoštevanju, da je rešitev spora v postopku v glavni stvari odvisna od razlage prava Skupnosti, je Court of Session (Scotland) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je treba načela prava Skupnosti o varstvu temeljnih pravic, zlasti lastninske pravice, če država članica zato, da bi se uskladila z obveznostjo, ki ji jo nalaga Direktiva 93/53/EGS in po kateri mora sprejeti ukrepe za nadzor izbruha neke bolezni s seznama II v odobreni gojilnici ali odobreni coni, sprejme notranjepravne ukrepe, katerih izvedba pomeni uničenje in usmrtitev rib, razlagati tako, da ji nalagajo sprejetje ukrepov za izplačilo odškodnine:

a)      lastniku rib, ki so uničene, in

b)      lastniku rib, katerih takojšnja usmrtitev je bila odrejena in jih je moral zato lastnik takoj prodati?

2.      Če mora država članica sprejeti take ukrepe, po katerih merilih razlage mora nacionalno sodišče presojati skladnost sprejetih ukrepov s temeljnimi pravicami, zlasti z lastninsko pravico, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče in ki izvirajo zlasti iz Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah?

3.       Ali ta merila še posebej zahtevajo, da se zadevni ukrepi razlikujejo glede na to, ali je bolezen izbruhnila po krivdi lastnika zadevnih rib ali ne?“

 Zadeva C-64/00

40      Dejavnost družbe Hydro Seafood je vzreja lososov v več gojilnicah na zahodu Škotske. Leta 1998 je te gojilnice prizadel izbruh NAL. Po Regulation 5 iz Diseases of Fish (Control) Regulations 1994 je Secretary of State družbi Hydro Seafood vročil več odločb (v nadaljevanju: odločbe iz leta 1998), s katerimi je bilo odrejeno uničenje njenega staleža rib, ki še niso dosegle prodajne velikosti, ter trženje staleža rib take velikosti.

41      Družba Hydro Seafood je ravnala v skladu z odločbami iz leta 1998. Vendar pa je trdila, da je poleg neposredne izgube zaradi uničenja in prezgodnjega trženja svojega staleža rib imela tudi znatne dodatne stroške zaradi strogih praktičnih ukrepov, ki so jih nalagale odločbe. Zato je od Secretary of State zahtevala odškodnino za izgubo, ocenjeno na 14 milijonov GBP. Ta je to zahtevo in izplačilo kakršne koli odškodnine zavrnil.

42      Marca 1999 je družba Hydro Seafood zoper Secretary of State vložila tožbo za sodni preizkus navedene odločbe o zavrnitvi plačila odškodnine. Scottish Ministers so kot nasledniki Secretary of State sprejeli enako stališče kot on.

43      Ker so se v sporu o glavni stvari postavila podobna, ne pa tudi povsem enaka vprašanja kot tista, ki so bila Sodišču predložena v zadevi C-20/00, je Court of Session (Scotland) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je treba načela prava Skupnosti o varstvu temeljnih pravic, zlasti lastninske pravice, če država članica zato, da bi se uskladila z obveznostjo, ki ji jo nalaga Direktiva 93/53/EGS in po kateri mora sprejeti ukrepe za nadzor izbruha neke bolezni s seznama I v odobreni gojilnici ali odobreni coni, sprejme notranjepravne ukrepe, katerih izvedba pomeni uničenje in usmrtitev rib, razlagati tako, da ji nalagajo sprejetje ukrepov za izplačilo odškodnine:

a)      lastniku rib, ki so uničene, in

b)      lastniku rib, katerih takojšnja usmrtitev je bila odrejena in jih je moral zato lastnik takoj prodati?

2.      Če mora država članica sprejeti take ukrepe, po katerih merilih razlage mora nacionalno sodišče presojati skladnost sprejetih ukrepov s temeljnimi pravicami, zlasti z lastninsko pravico, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče in ki izvirajo zlasti iz Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah?

3.      Ali ta merila še posebej zahtevajo, da se zadevni ukrepi razlikujejo glede na to, ali je bolezen izbruhnila po krivdi lastnika zadevnih rib ali ne?

4.      Ali je Direktiva 93/53/EGS, ker ob potrjeni epidemiji NAL ne določa odškodnine za (a) lastnika rib, ki so uničene, in (b) za lastnika rib, katerih takojšnja usmrtitev je bila odrejena in jih je moral zato lastnik takoj prodati, nezakonita, ker krši temeljno pravico do lastnine?“

 Prvo in drugo vprašanje v zadevah C-20/00 in C-64/00 ter četrto vprašanje v zadevi 64/00

44      Najprej je treba ugotoviti, da Direktiva 93/53 določa, da morajo države članice med drugim glede gojilnic, okuženih z določenimi boleznimi, sprejeti te ukrepe:

–        glede bolezni s seznama I je treba vse ribe, ki kažejo klinične znake bolezni, obravnavati kot zelo nevaren material in jih je treba uničiti pod nadzorom uradne službe; žive ribe je treba usmrtiti in uničiti pod nadzorom uradne službe ali pa, če so ribe dosegle prodajno velikost in ne kažejo nobenih kliničnih znakov bolezni, usmrtiti pod nadzorom uradne službe z namenom prodaje ali predelave za prehrano ljudi (člen 6, prvi odstavek, točka (a), Direktive 93/53);

–        glede bolezni s seznama II je ponovna pridobitev statusa odobrene cone po Direktivi 91/67 odvisna od zahtev iz Priloge B k tej direktivi, zlasti usmrtitve vseh obstoječih rib v okuženih gojilnicah in uničenju okuženih ali kontaminiranih rib; vendar lahko uradna služba odobri gojenje rib, ki jih je treba usmrtiti, dokler ne dosežejo prodajne velikosti (člen 9 Direktive 93/53).

45      V tem kontekstu se želi s prvim in drugim vprašanjem v zadevah C-20/00 in C-64/00 ter s četrtim vprašanjem v zadevi C-64/00 izvedeti, ali ni morda Direktiva 93/53 v delu, v katerem nalaga minimalne ukrepe za nadzor bolezni s seznama I, neveljavna zaradi kršitve temeljne pravice do lastnine in ali niso morda ukrepi, ki jih je za izvedbo te direktive glede bolezni s seznamov I in II sprejela država članica, nezdružljivi z isto pravico, saj niti navedena direktiva niti sprejeti nacionalni ukrepi, sprejeti za njeno izvedbo, ne določajo izplačila odškodnine v korist prizadetih lastnikov.

 Stališča, predložena Sodišču

46      Vse zainteresirane stranke, ki so Sodišču predložile stališča, ugotavljajo, da so temeljne pravice sestavni del splošnih načel prava Skupnosti. Poleg tega navajajo, da obveznosti iz naslova varstva temeljnih pravic v pravnem redu Skupnosti prav tako zavezujejo države članice, kadar te izvajajo predpise Skupnosti, in da te pravice vključujejo lastninsko pravico, ki jo prav tako vsebuje člen 1 Prvega protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisani v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP).

47      Družbi Booker in Hydro Seafood navajata, da je treba načela prava Skupnosti o varovanju temeljnih pravic, še posebej lastninske pravice, razlagati tako, da zahtevajo izplačilo odškodnine lastnikom, katerih ribe so bile uničene bodisi tako, da so bile usmrčene in uničene, bodisi tako, da so bile usmrčene v okoliščinah, kakršne so tiste iz postopka v glavni stvari. V zvezi s tem se sklicujeta predvsem na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (sodbe z dne 23. septembra 1982 v zadevi Sporrong in Lönnroth proti Švedski, série A št. 52; z dne 21. februarja 1986 v zadevi James in drugi proti Združenemu kraljestvu, série A št. 98; in z dne 20. novembra 1995 v zadevi Pressos Compania Naviera SA in drugi proti Belgiji, série A št. 332).

48      Po mnenju tožečih strank v postopku v glavni stvari sta obstoj in obseg pravice do odškodnine pomembna elementa ravnovesja med splošnim interesom in posamičnimi pravicami, ki zagotavljata, da varstvo pred razlastitvijo in odvzemom razpolaganja s premoženjem, ki ga priznava člen 1 Prvega protokola k EKČP, ne bi bilo navidezno ali povsem neučinkovito.

49      Navajata, da ne trdita, da so omejitve njune lastninske pravice iz postopka v glavni stvari v nasprotju s cilji splošnega interesa Skupnosti v okviru skupne ureditve ribogojskega trga. Vendar pa ob neobstoju vsakršne oblike izplačila odškodnine ukrepi vlade Združenega kraljestva predstavljajo nesorazmeren in nedopusten poseg, ki posega v samo bistvo te pravice.

50      Družbi Booker in Hydro Seafood navajata tudi, da pomeni neobstoj vsakršnega izplačila odškodnine oseb, prizadetih z notranjepravnimi ukrepi za izvedbo neke direktive, če posega v neko temeljno pravico, kot je lastninska, kršitev načela sorazmernosti.

51      Družba Hydro Seafood navaja še, da ne obstaja nobena izjemna okoliščina, ki bi upravičevala absolutno zavrnitev izplačila odškodnine zaradi izgub, nastalih zaradi ukrepov v postopku v glavni stvari.

52      Scottish Ministers, vlada Združenega kraljestva, francoska, italijanska, nizozemska in norveška vlada ter Svet in Komisija nasprotno navajajo, da Sodišče ni nikoli razsodilo, da temeljna načela prava Skupnosti nalagajo izplačilo odškodnine v okoliščinah, kakršne so tiste v postopku v glavni stvari, poleg tega pa, da je neobstoj izplačila odškodnine združljiv s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.

53      Scottish Ministers, nizozemska vlada in Komisija poleg tega menijo, da izgube, ki so nastale tožečima strankama iz postopka v glavni stvari, niso posledica odrejenega uničenja in usmrtitve, ampak izbruha bolezni, zoper katere lahko Skupnost upravičeno sprejme ukrepe nadzora.

54      Po mnenju francoske, italijanske, nizozemske in norveške vlade ter Sveta in Komisije izplačilo odškodnine ni nujno potrebno, kadar se uničenje in usmrtitev rib upravičita s ciljem splošnega interesa Skupnosti in če ukrepi niso do tako nesorazmerni glede na želeni cilj, da posegajo v samo bistvo lastninske pravice.

55      Glede veljavnosti Direktive 93/53 družba Hydro Seafood navaja, da čeprav ta direktiva izrecno ne določa ureditve izplačila odškodnin v korist z njenimi ukrepi prizadetih rejcev, pa to vsebuje posredno. Če države članice niso pooblaščene ali zavezane uvesti ureditve izplačila odškodnin v korist teh rejcev, je treba zadevne določbe navedene direktive šteti za nezakonite.

56      Po mnenju italijanske in nizozemske vlade ter Sveta in Komisije to, da Direktiva 93/53 ne vsebuje nobene določbe o izplačilu odškodnin rejcem, ne pomeni, da krši lastninsko pravico in je nezakonita.

57      Nizozemska vlada navaja še, da je zaradi neobstoja določb Skupnosti glede tega vprašanja, načelo in oblika navedenega izplačila odškodnin v pristojnosti vsake države članice.

 Presoja Sodišča

58      S sprejetjem Direktive 93/53 je zakonodajalec Skupnosti opredelil zdravstvene in preventivne ukrepe, ki jih morajo sprejeti države članice za preprečevanje in odpravo nekaterih bolezni rib na njihovem ozemlju.

59      Najprej je treba ugotoviti, da pravica do odškodnine v korist lastnikov, katerih ribe so bile uničene ali usmrčene zaradi izvajanja teh ukrepov, ne izhaja niti iz sistematike niti iz besedila Direktive 93/53.

60      Res je, da člen 17 Direktive 93/53 določa, da so z Odločbo 90/424 opredeljeni pogoji za finančne prispevke Skupnosti pri ukrepih za izvajanje te direktive. Ta uvaja finančno pomoč Skupnosti v korist držav članic, ki imajo zlasti stroške z izplačilom odškodnin lastnikom, katerih živali so bile usmrčene ali uničene zaradi nadzora neke bolezni bodisi v okviru nujnih posredovanj bodisi po programih za izkoreninjenje in spremljanje.

61      Vendar pa na seznamu iz člena 3(1) Odločbe 90/424, v katerem so naštete bolezni, na katere se nanašajo nujna posredovanja, ni nobene bolezni rib.

62      Poleg tega lahko država članica v skladu s členom 3(2) Odločbe 90/424 finančni prispevek Skupnosti pri nujnih posredovanjih ob izbruhih bolezni iz odstavka 1 navedenega člena prejme le pod pogojem, da takoj uporabljeni ukrepi vključujejo predvsem hitro in ustrezno odškodnino za rejce. Država članica lahko torej prejme finančni prispevek Skupnosti, samo če se odloči za tako izplačilo odškodnine in izpolnjuje navedene zahteve.

63      Finančni ukrepi Skupnosti, ki jih člen 24 Odločbe 90/424 določa za izkoreninjenje in spremljanje bolezni, pa se lahko nanašajo samo na bolezni, navedene na seznamu v prilogi k tej odločbi. Od začetka veljavnosti Odločbe 94/370 je kot edina bolezen rib na tem seznamu navedena nalezljiva hematopoetska nekroza.

64      Preizkusiti je torej treba, ali je Direktiva 93/53 ob neobstoju izplačila odškodnin prizadetih lastnikov združljiva s temeljno pravico do lastnine.

65      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da so v skladu z ustaljeno sodno prakso temeljne pravice sestavni del splošnih pravnih načel, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče, ki se pri tem opira na skupne ustavne tradicije držav članic in na smernice iz mednarodnih instrumentov o varovanju človekovih pravic, pri katerih sodelujejo države članice ali so njihove podpisnice (glej v tem smislu sodbo z dne 13. decembra 1979 v zadevi Hauer, 44/79, Recueil, str. 3727, točka 15). EKČP ima pri tem poseben pomen (glej zlasti sodbi z dne 6. marca 2001 v zadevi Connolly proti Komisiji, C-274/99 P, Recueil, str. I-1611, točka 37, in z dne 22. oktobra 2002 v zadevi Roquette Frères, C-94/00, Recueil, str. 9011, točka 25).

66      Načela, ki jih je uvedla ta sodna praksa, so bila potrjena v preambuli Enotnega evropskega akta, nato pa v členu F(2) Pogodbe o Evropski uniji (sodba z dne 15. decembra 1995 v zadevi Bosman, C-415/93, Recueil, str. I-4921, točka 79). Zdaj so določena v členu 6(2) EU, v skladu s katerim „Unija spoštuje temeljne pravice, kakršne zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin […] in ki kot splošna načela prava Skupnosti izhajajo iz skupnih ustavnih tradicij držav članic“.

67      Med temeljnimi pravicami, ki jih varuje Sodišče, je tudi lastninska pravica (zgoraj navedena sodba Hauer, točka 17).

68      Vendar pa temeljne pravice niso absolutne, ampak jih je treba upoštevati v razmerju do njihove družbene funkcije. Zato je izvrševanje teh pravic mogoče omejiti, zlasti v okviru skupne ureditve trgov, pod pogojem, da te omejitve dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih želi doseči Skupnost, in da ob upoštevanju želenega cilja ne predstavljajo nesorazmernega in nedopustnega posredovanja, ki bi posegalo v samo bistvo teh pravic (glej sodbe z dne 13. julija 1989 v zadevi Wachauf, 5/88, Recueil, str. 2609, točka 18; z dne 10. januarja 1992 v zadevi Kühn, C-177/90, Recueil, str. I-35, točka 16, in z dne 15. aprila 1997 v zadevi Irish Farmers Association in drugi, C-22/94, Recueil, I-1809, točka 27).

69      Glede na ta merila je treba presoditi združljivost zadevne ureditve iz postopka v glavni stvari z zahtevami, ki izhajajo iz temeljne pravice do lastnine.

70      Najprej je treba opredeliti cilje, ki jim sledi Direktiva 93/53, potem pa še presoditi, ali s to direktivo predvideni ukrepi uničenja in usmrtitve ob upoštevanju teh ciljev in ob neobstoju izplačila odškodnin v korist prizadetih rejcev pomenijo nesorazmerno in nedopustno posredovanje, ki posega v samo bistvo lastninske pravice.

71      Določbe Direktive 93/53 je treba preučiti v okviru skupne ureditve notranjega trga z živalmi in proizvodi iz ribogojstva, ki je tesno povezana s strukturno politiko Skupnosti na tem področju. Nekateri zastavljeni zadevni cilji izhajajo iz spremenjene Direktive 91/67.

72      Iz celotne spremenjene Direktive 91/67 izhaja, da je politika, ki jo izvaja Skupnost, namenjena prispevanju k dokončanju notranjega trga z živalmi in proizvodi iz ribogojstva in hkratnem izogibanju razširjanja nalezljivih bolezni rib.

73      Z navedeno direktivo se želi torej v okviru smernic iz člena 39 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 33 ES) doseči dvojen cilj, in sicer z dokončanjem notranjega trga zagotoviti racionalen razvoj kmetijskega sektorja in povečati njegovo produktivnost na ravni Skupnosti ter določiti pravila glede zdravstvenega varstva v tem sektorju.

74      Da bi se dosegel ta dvojni cilj, Direktiva 91/67 določa splošne zahteve za dajanje na trg živali iz ribogojstva, vključno z vrstami, ki so dovzetne za bolezni s seznamov I in II. Uvaja več pravil, ki se uporabljajo za odobritev con in gojilnic, za katere se oceni, da so v celoti ali delno proste bolezni s seznama II, vključno z VHS, in za dajanje na trg živali in proizvodov iz ribogojstva.

75      Glede bolezni s seznama II je treba zlasti omeniti člene od 5 do 7 in 9 ter Prilogo A spremenjene Direktive 91/67. Ob upoštevanju, da zoosanitarni položaj živali iz ribogojstva na ozemlju Skupnosti ni homogen, te določbe opredeljujejo in urejajo odobrene cone in gojilnice, ki uživajo poseben zoosanitarni status, da bi se olajšalo dajanje na trg rib, ki izvirajo iz teh con in teh gojilnic.

76      Člen 7 spremenjene Direktive 91/67 določa zlasti, da se lahko ribe tistih vrst, ki so dovzetne za bolezni s seznama II, prosto prenašajo žive in se dajo na trg Skupnosti, če izvirajo iz odobrene cone ali odobrene gojilnice. Zaradi omogočanja takega dajanja na trg ta direktiva določa pogoje in postopek za odobritev neke cone ali neke gojilnice, in tudi za ohranjanje, začasen odvzem, ponovno podelitev ali odvzem odobritve.

77      V tem kontekstu je bila sprejeta Direktiva 93/53. Iz preambule je razvidno, da ima tudi ta direktiva dvojno funkcijo. Na eni strani naj bi omogočila sprejetje nadzornih ukrepov takoj, ko se v neki gojilnici posumi na bolezen s seznama I ali II, tako da je mogoče ob potrditvi obstoja bolezni takoj in učinkovito ukrepati. Na drugi strani pa se želi z navedeno direktivo – glede na to, da se lahko izbruh bolezni hitro širi in postane epizootski, tako da zaradi tega poginejo številne ribe in nastanejo take motnje, da se lahko rentabilnost ribogojnice resno zmanjša – preprečiti razširjanje bolezni, zlasti s temeljitim spremljanjem gibanja rib in proizvodov, ki so dovzetni za razširjanje okužbe.

78      Z Direktivo 93/53 se torej želi prispevati k dokončanju notranjega trga z živalmi iz proizvodi iz ribogojstva, je pa tudi del ureditve, ki naj bi uvedla minimalne ukrepe Skupnosti za nadzor bolezni rib. V skladu s tem so ukrepi, ki jih nalaga ta direktiva, v skladu s cilji splošnega interesa, ki jih Skupnost želi doseči.

79      Glede vprašanja, ali omejitve lastninske pravice, ki izhajajo iz teh ukrepov, ob upoštevanju želenih ciljev in ob neobstoju izplačila odškodnine morda ne predstavljajo nesorazmernega in nedopustnega posredovanja, ki posega v samo bistvo lastninske pravice, je treba najprej ugotoviti, da so ti ukrepi nujni in namenjeni zagotavljanju, da se ob potrditvi bolezni izvedejo učinkoviti ukrepi in da se odpravi vsako tveganje za razširitev ali preživetje patogenov.

80      Poleg tega zadevni ukrepi rejcem ne preprečujejo izkoriščanja in uporabe gojilnic, ampak jim omogočajo, da tam nadaljujejo svojo dejavnost.

81      Takojšnje uničenje in usmrtitev vseh rib navedenim lastnikom dejansko omogoča kar najhitrejšo ponovno zapolnitev prizadetih gojilnic.

82      Navedeni ukrepi torej omogočajo ponovno uvedbo prometa in dajanja na trg v Skupnosti živih rib tistih vrst, ki so dovzetne za bolezni s seznamov I in II, tako da imajo lahko vsi zainteresirani, vključno z lastniki gojilnic, od njih korist.

83      Nazadnje, ugotoviti je treba, kot priznava tudi družba Booker, da dejavnost, ki jo opravlja kot lastnica gojilnice, vsebuje poslovna tveganja. Kot utemeljeno navajajo Scottish Ministers, vlada Združenega kraljestva, nizozemska vlada in Komisija, lahko tožeče stranke v postopku v glavni stvari kot rejci kadar koli pričakujejo izbruh bolezni rib, zaradi česar bodo imeli izgubo. To tveganje je značilno za dejavnost gojenja in trženja živih živali ter je posledica naravnih dogodkov, in to tako glede bolezni s seznama I kakor tistih s seznama II.

84      Glede obsega morebitne izgube pa je treba ugotoviti, da ribe, ki kažejo klinične znake bolezni, zaradi svojega stanja nimajo nobene trgovske vrednosti. Glede rib, ki so dosegle prodajno velikost in bi se lahko tržile ali predelale za prehrano ljudi, ker ob usmrtitvi ne kažejo nobenih kliničnih znakov bolezni, pa morebitna nastala izguba rejcev zaradi takojšnje usmrtitve rib iz tega razloga izhaja iz dejstva, da niso mogli sami izbrati najugodnejšega trenutka za njihovo trženje. Ugotoviti je treba, da zaradi tveganja, da se bodo v prihodnosti pri njih pojavili klinični znaki bolezni, dejansko ni mogoče določiti ugodnejšega trenutka za njihovo trženje. Glede vseh drugih vrst rib pa zaradi tveganja, da se bodo pri njih v prihodnosti pojavili klinični znaki bolezni, tudi ni mogoče ugotoviti, ali imajo kakršno koli trgovsko vrednost.

85      Res je, da lahko zakonodajalec Skupnosti v okviru široke diskrecijske pravice na področju kmetijske politike (glej sodbo z dne 6. aprila 1995 v zadevi Flip in Verdegem, C-315/93, Recueil, str. I-913, točka 26) ugotovi, da je treba lastnikom gojilnic, v katerih so bile uničene in usmrčene živali, v celoti ali delno izplačati odškodnino. Vendar pa iz te ugotovitve ni mogoče sklepati, da v pravu Skupnosti obstaja splošno načelo, ki v vsakršnih okoliščinah nalaga plačilo odškodnine.

86      Iz vsega navedenega izhaja, da minimalni ukrepi takojšnjega uničenja in usmrtitve, ki jih zaradi nadzora bolezni s seznama I nalaga Direktiva 93/53, ob neobstoju izplačila odškodnine v korist prizadetih lastnikov ne pomenijo nesorazmernega in nedopustnega posredovanja, ki posega v samo bistvo lastninske pravice.

87      Zato je treba na četrto vprašanje v zadevi C-64/00 odgovoriti, da njegov preizkus ni razkril nobenega dejavnika, ki bi vplival na veljavnost Direktive 93/53 v delu, v katerem ta nalaga minimalne ukrepe za nadzor bolezni s seznama I, ne da bi s temi ukrepi določila izplačilo odškodnine v korist prizadetih lastnikov.

88      Glede uporabe Direktive 93/53 s strani držav članic je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Wachauf, točka 19, in sodbo z dne 24. marca 1994 v zadevi Bostock, C-2/92, Recueil, str. I-955, točka 16) obveznosti, ki izhajajo iz varovanja temeljnih pravic v pravnem redu Skupnosti, prav tako zavezujejo države članice, kadar izvajajo predpise Skupnosti, zato morajo, če je mogoče, te predpise uporabljati v skladu z navedenimi obveznostmi.

89      Združeno kraljestvo je sprejelo minimalne ukrepe za nadzor bolezni s seznama I, ki jih zahteva Direktiva 93/53. Ni izkoristilo možnosti, ki jo državam članicam daje člen 9(3) te direktive, in sicer da odobrijo gojenje z boleznijo s seznama II okuženih rib, dokler ne dosežejo prodajne velikosti, ampak je glede bolezni s seznama II sprejelo enake ukrepe, kot jih navedena direktiva določa za bolezni s seznama I.

90      To, da država članica v okoliščinah, kakršne so tiste v postopku v glavni stvari, na eni strani izvaja povsem enake obvezne ukrepe za nadzor bolezni s seznama I kot so minimalni ukrepi, ki jih je za navedene bolezni določila Skupnost in ki ne predvidevajo izplačila odškodnine, glede na ugotovitve iz točk od 79 do 85 te sodbe ne pomeni nesorazmernega in nedopustnega posredovanja, ki posega v samo bistvo lastninske pravice.

91      Na drugi strani pa takojšnje uničenje in usmrtitev rib iz neke gojilnice, okužene z eno od bolezni s seznama II, omogoča kar najhitrejšo ponovno odobritev cone v državi članici na delu ozemlja Skupnosti, na katerem navedene bolezni ni. Taka ponovna odobritev omogoča, da se v najkrajšem času dajo na trg Skupnosti žive ribe tistih vrst, ki so dovzetne za navedene bolezni, in da se prepove dajanje na trg navedenih živih rib, ki ne izvirajo iz odobrene cone ali gojilnice, v odobreni coni.

92      Iz enakih razlogov, kot so navedeni v točkah od 79 do 85 in 91 te sodbe, ter v okoliščinah, kakršne so tiste v postopku v glavni stvari, je to, da država članica izvaja ukrepe za nadzor bolezni s seznama II, ki so podobni minimalnim ukrepom, ki jih je za navedene bolezni določila Skupnost in ki ne predvidevajo izplačila odškodnine, skladno s cilji splošnega interesa, ki jih želi doseči Skupnost, ter ne pomeni nesorazmernega in nedopustnega posredovanja, ki posega v samo bistvo lastninske pravice.

93      Zato je treba na prvo in drugo vprašanje iz zadev C-20/00 in C-64/00 odgovoriti, da so v okoliščinah, kakršne so tiste v postopku v glavni stvari, ukrepi takojšnjega uničenja in usmrtitve rib, ki jih neka država članica v okviru uporabe Direktive 93/53 izvaja zaradi nadzora bolezni s seznamov I in II in ki so povsem enaki ali podobni minimalnim ukrepom, ki jih Skupnost določa za bolezni s seznama I, ter ne predvidevajo izplačila odškodnine, združljivi s temeljno pravico do lastnine.

 Tretje vprašanje v zadevah C-20/00 in C-64/00

94      S tretjim vprašanjem v zadevah C-20/00 in C-64/00 predložitveno sodišče sprašuje, ali je presoja o združljivosti ukrepov države članice za nadzor bolezni s seznamov I in II v okviru uporabe Direktive 93/53 s temeljno pravico do lastnine lahko različna glede na to, ali je bolezen izbruhnila po krivdi lastnika rib ali ne.

95      Ob upoštevanju odgovorov na prvo in drugo vprašanje iz zadev C-20/00 in C-64/00 je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da vprašanje, ali je bolezen izbruhnila po krivdi lastnika rib ali ne, v okoliščinah, kakršne so tiste v postopku v glavni stvari, ne vpliva na združljivost ukrepov države članice zaradi nadzora bolezni s seznamov I in II v okviru uporabe Direktive 93/53 s temeljno pravico do lastnine.

 Stroški

96      Stroški vlade Združenega kraljestva, francoske, italijanske, nizozemske in norveške vlade, Sveta in Komisije, ki so Sodišču predložili stališča, se ne morejo povrniti. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred nacionalnim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov

SODIŠČE

v odgovor na vprašanja, ki mu jih je predložilo Court of Session (Scotland) s sklepoma z dne 11. januarja in 18. februarja 2000, razsoja:

1)      Preizkus četrtega vprašanja za predhodno odločanje ni razkril nobenega dejavnika, ki bi vplival na veljavnost Direktive Sveta 93/53 z dne 24. junija 1993 o minimalnih ukrepih Skupnosti za nadzor določenih bolezni rib v delu, v katerem ta nalaga minimalne ukrepe za nadzor bolezni s seznama I iz Priloge A k Direktivi Sveta z dne 28. januarja 1991 o pogojih v zvezi z zdravjem živali, ki urejajo dajanje živali in proizvodov iz ribogojstva na trg (91/67/EGS), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 93/54/EGS z dne 24. junija 1993, ne da bi bi bilo določeno izplačilo odškodnine v korist lastnikov, ki so bili prizadeti s temi ukrepi.

2)      V okoliščinah, kakršne so tiste v postopku v glavni stvari, so ukrepi takojšnjega uničenja in usmrtitve rib, ki jih neka država članica v okviru uporabe Direktive 93/53 izvaja zaradi nadzora bolezni s seznamov I in II in ki so povsem enaki ali podobni minimalnim ukrepom, ki jih Skupnost določa za bolezni s seznama I, ter ne predvidevajo izplačila odškodnine, združljivi s temeljno pravico do lastnine.

3)      Vprašanje, ali je bolezen izbruhnila po krivdi lastnika rib ali ne, v okoliščinah, kakršne so tiste v postopku v glavni stvari, ne vpliva na združljivost ukrepov države članice zaradi nadzora bolezni s seznamov I in II v okviru uporabe Direktive 93/53 s temeljno pravico do lastnine.

Rodríguez Iglesias

Puissochet

Schintgen

Timmermans

Gulmann

Edward

La Pergola

Macken

Colneric

von Bahr

Cunha Rodrigues

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 10. julija 2003.

Sodni tajnik

Predsednik

R. Grass

G. C. Rodríguez Iglesias

---

* Jezik postopka: angleščina.