12.5.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 123/1

(1)

Evropski parlament, Svet in Komisija (v nadaljnjem besedilu: tri institucije) so odločeni lojalno in pregledno sodelovati v celotnem zakonodajnem ciklu. V zvezi s tem opozarjajo na enakovrednost obeh sozakonodajalcev, kakor je določeno v Pogodbah.

(2)

Tri institucije priznavajo skupno odgovornost za sprejemanje visoko kakovostne zakonodaje Unije in zagotavljanje, da je ta zakonodaja osredotočena na področja, na katerih ima največjo dodano vrednost za evropske državljane, je karseda učinkovita in uspešna pri doseganju skupnih ciljev politik Unije, je karseda preprosta in jasna, se izogiba pretiranemu urejanju in nalaganju upravnih bremen državljanom, javnim upravam in podjetjem, zlasti malim in srednjim podjetjem, in je zasnovana tako, da se olajšata njen prenos in praktična uporaba ter krepita konkurenčnost in vzdržnost gospodarstva Unije.

(3)

Tri institucije opozarjajo na obveznost Unije, da v skladu s členom 5 Pogodbe o Evropski uniji o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti sprejema zakonodajo le, kadar je to potrebno in samo v potrebnem obsegu.

(4)

Tri institucije ponovno poudarjajo vlogo in pristojnosti nacionalnih parlamentov, kakor so določene v Pogodbah, v Protokolu št. 1 o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji, priloženemu k Pogodbi o Evropski uniji, Pogodbi o delovanju Evropske unije in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo, ter Protokolu št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, priloženemu k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije.

(5)

Tri institucije se strinjajo, da bi bilo treba pri določanju zakonodajnega programa dosledno upoštevati analizo morebitne „evropske dodane vrednosti“ vsakega predlaganega ukrepa Unije, pa tudi oceno „stroškov kot posledice neukrepanja na ravni Unije“.

(6)

Tri institucije menijo, da bodo posvetovanje z javnostjo in deležniki, naknadno vrednotenje obstoječe zakonodaje in ocene učinka novih pobud pripomogli k doseganju cilja boljše priprave zakonodaje.

(7)

Da bi olajšali pogajanja v okviru rednega zakonodajnega postopka ter izboljšali uporabo členov 290 in 291 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ta sporazum določa načela, v skladu s katerimi bo Komisija pred sprejetjem delegiranih aktov zbrala vsa potrebna strokovna mnenja.

(8)

Tri institucije zagovarjajo, da bi si bilo za cilja poenostavitve zakonodaje Unije in zmanjšanja upravnega bremena treba prizadevati brez poseganja v doseganje ciljev politike Unije, kakor so določeni v Pogodbah, ali v zaščito celovitosti notranjega trga.

(9)

Ta sporazum dopolnjuje naslednje sporazume in izjave o boljši pripravi zakonodaje, katerim ostajajo tri institucije v celoti zavezane:

1.

Tri institucije se strinjajo, da si bodo prizadevale za boljšo pripravo zakonodaje z vrsto pobud in postopkov iz tega sporazuma.

2.

Tri institucije se ob opozarjanju na pomen, ki ga pripisujejo metodi Skupnosti, strinjajo, da bodo pri izvajanju svojih pooblastil in v skladu s postopki, določenimi v Pogodbah, spoštovale splošna načela prava Unije, kot so demokratična legitimnost, subsidiarnost in sorazmernost ter pravna varnost. Poleg tega se strinjajo, da bodo pri pripravi zakonodaje Unije spodbujale preprostost, jasnost in doslednost ter zagovarjale popolno preglednost zakonodajnega postopka.

3.

Tri institucije se strinjajo, da bi zakonodaja Unije morala biti razumljiva in jasna, da bi morala državljanom, javnim upravam in podjetjem omogočati enostavno razumevanje njihovih pravic in obveznosti, da bi morala vključevati ustrezne zahteve glede poročanja, spremljanja in vrednotenja, da bi se morala izogibati pretiranemu urejanju in nalaganju upravnih bremen ter da bi morala biti praktična z vidika izvajanja.

4.

Tri institucije se strinjajo, da bodo v skladu s členom 17(1) Pogodbe o Evropski uniji, s katerim se Komisiji zaupa naloga dajanja pobud za letno in večletno načrtovanje, okrepile letno in večletno načrtovanje Unije.

5.

Tri institucije bodo zaradi lažjega dolgoročnega načrtovanja po imenovanju nove Komisije izmenjale mnenja o poglavitnih ciljih in prednostnih nalogah politike teh treh institucij za novi mandat, pa tudi o okvirnem časovnem razporedu, kadar je to mogoče.

Tri institucije bodo na pobudo Komisije, če je to primerno, pripravile skupne sklepe, ki jih bodo podpisali njihovi predsedniki.

Tri institucije bodo na pobudo Komisije izvedle vmesni pregled teh skupnih sklepov in jih po potrebi prilagodile.

6.

Komisija bo tako pred sprejetjem svojega letnega delovnega programa (v nadaljnjem besedilu: delovni program Komisije) kot po njem v dialogu z Evropskim parlamentom in Svetom. Ta dialog bo zajemal:

Komisija bo ustrezno upoštevala mnenja, ki jih bosta Evropski parlament in Svet izrazila v posamezni fazi dialoga, vključno z njunimi zahtevami za pobude.

7.

Po sprejetju delovnega programa Komisije bodo tri institucije na podlagi tega programa izmenjale mnenja o pobudah za prihodnje leto in dosegle dogovor o skupni izjavi o letnem medinstitucionalnem načrtovanju (v nadaljnjem besedilu: skupna izjava), ki jo bodo podpisali njihovi predsedniki. V tej skupni izjavi bodo predstavljeni splošni cilji in prednostne naloge za naslednje leto ter opredeljene pomembnejše politične točke, ki bi morale biti brez poseganja v pooblastila, ki so na podlagi Pogodb dodeljena sozakonodajalcema, deležne prednostne obravnave v zakonodajnem procesu.

Tri institucije bodo skozi vse leto redno spremljale udejanjanje skupne izjave. V ta namen bodo tri institucije spomladi zadevnega leta sodelovale v razpravah v Evropskem parlamentu in/ali Svetu o udejanjanju skupne izjave.

8.

V delovni program Komisije bodo vključeni pomembnejši zakonodajni in nezakonodajni predlogi za naslednje leto, vključno z razveljavitvami, prenovitvami, poenostavitvami in umiki. Za vsako točko bodo v delovnem programu Komisije po možnosti navedeni: načrtovana pravna podlaga, vrsta pravnega akta, okvirni časovni razpored za sprejetje s strani Komisije ter vse druge relevantne postopkovne informacije, vključno z informacijami glede ocene učinka in vrednotenja.

9.

Kadar namerava Komisija zakonodajni predlog umakniti, bo ne glede na to, ali bo umiku sledil revidiran predlog ali ne, v skladu z načeloma lojalnega sodelovanja in institucionalnega ravnotežja navedla razloge za tak umik ter po potrebi nakazala načrtovane nadaljnje korake skupaj z natančnim časovnim razporedom, na tej podlagi pa bo opravila tudi ustrezna medinstitucionalna posvetovanja. Komisija bo ustrezno upoštevala stališča sozakonodajalcev in se nanje odzivala.

10.

Komisija bo nemudoma in natančno obravnavala zahteve za predloge aktov Unije, ki jih bosta na podlagi člena 225 oziroma 241 Pogodbe o delovanju Evropske unije vložila Evropski parlament oziroma Svet.

Komisija bo na takšne zahteve odgovorila v treh mesecih, in sicer bo sprejela posebno sporočilo, v katerem bo navedla, kako namerava ukrepati v zvezi s tem. Če se bo Komisija odločila, da ne bo predložila predloga na podlagi takšne zahteve, bo zadevno institucijo obvestila o podrobnih razlogih in zagotovila, kjer je to primerno, analizo možnih alternativ ter odgovorila na morebitna vprašanja, ki bi jih sozakonodajalca izpostavila v zvezi z analizo glede evropske dodane vrednosti in glede „stroškov kot posledice neukrepanja na ravni Unije“.

Komisija bo, če bo za to zaprošena, svoj odgovor predstavila v Evropskem parlamentu ali v Svetu.

11.

Komisija bo skozi vse leto redno pošiljala najnovejše informacije o svojem načrtovanju in utemeljevala morebitne zamude pri predstavitvi predlogov iz svojega delovnega programa. Komisija bo Evropskemu parlamentu in Svetu redno poročala o izvajanju svojega delovnega programa za zadevno leto.

12.

Tri institucije se strinjajo, da ocene učinka pozitivno prispevajo k izboljšanju kakovosti zakonodaje Unije.

Ocene učinka so orodje, s katerim si tri institucije pomagajo pri sprejemanju dobro utemeljenih odločitev, in niso nadomestek za politične odločitve v demokratičnem procesu odločanja. Ocene učinka ne smejo povzročati nepotrebnega odlašanja v procesu priprave zakonodaje ali posegati v pristojnost sozakonodajalcev, da predlagata spremembe.

V ocenah učinka bi bilo treba obravnavati obstoj, obseg in posledice problema ter vprašanje, ali je potrebno ukrepanje na ravni Unije ali ne. V njih bi bilo treba začrtati alternativne rešitve ter po možnosti morebitne kratkoročne in dolgoročne stroške in koristi, pri tem pa celovito in uravnoteženo oceniti gospodarske, okoljske in socialne učinke ter uporabljati tako kvalitativno kot kvantitativno analizo. V celoti bi bilo treba upoštevati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti ter temeljne pravice. Ocene učinka bi se morale, če je le mogoče, osredotočiti tudi na „stroške kot posledice neukrepanja na ravni Unije“ ter vpliv na konkurenčnost in upravna bremena različnih možnosti, pri čemer bi bil poseben poudarek na malih in srednjih podjetjih („najprej pomisli na male“), digitalnih vidikih in teritorialnem učinku. Ocene učinka bi morale temeljiti na točnih, objektivnih in popolnih informacijah ter biti sorazmerne v svojem obsegu in usmeritvi.

13.

Komisija bo izvedla ocene učinka svojih zakonodajnih in nezakonodajnih pobud, delegiranih aktov in izvedbenih ukrepov, za katere se predvideva, da bi lahko imeli znatne gospodarske, okoljske ali socialne učinke. Ocena učinka bo praviloma priložena pobudam, vključenim v delovnem programu Komisije ali v skupni izjavi.

Komisija bo v svojem procesu ocene učinka opravila čim širša posvetovanja. Njen odbor za regulativni nadzor bo izvedel objektivno preverjanje kakovosti ocen učinka. Končni rezultati ocen učinka bodo ob sprejetju pobude Komisije na voljo Evropskemu parlamentu, Svetu in nacionalnim parlamentom ter objavljeni skupaj z mnenjem oziroma mnenji Odbora za regulativni nadzor.

14.

Evropski parlament in Svet bosta pri preučitvi zakonodajnih predlogov Komisije v celoti upoštevala njene ocene učinka. V ta namen bodo ocene učinka predstavljene na način, ki bo Evropskemu parlamentu in Svetu olajšal preučevanje odločitev Komisije.

15.

Evropski parlament in Svet bosta, ko bo to po njunem mnenju ustrezno in potrebno za zakonodajni proces, izvedla ocene učinka v zvezi z lastnimi bistvenimi spremembami predlogov Komisije. Evropski parlament in Svet bosta za izhodišče za svoje nadaljnje delo praviloma vzela oceno učinka, ki jo izvede Komisija. Opredelitev pojma „bistvena“ sprememba bi morala določiti posamezna institucija.

16.

Komisija lahko na lastno pobudo ali na poziv Evropskega parlamenta ali Sveta dopolni svojo oceno učinka ali opravi drugo analitično delo, ki je po njenem mnenju potrebno. Komisija bo pri tem upoštevala vse razpoložljive informacije, fazo, doseženo v zakonodajnem procesu, in potrebo po preprečitvi nepotrebnega odlašanja v tem procesu. Sozakonodajalca bosta v celoti upoštevala vse dodatne elemente, ki jih bo v tej zvezi predložila Komisija.

17.

Vsaka od treh institucij je odgovorna za organizacijo svojega ocenjevanja učinka, vključno z notranjimi organizacijskimi viri in nadzorom kakovosti. Tri institucije bodo redno sodelovale in si v ta namen izmenjevale informacije o najboljši praksi in metodologijah, povezanih z ocenami učinka, s čimer bo lahko vsaka institucija nadalje izboljšala svojo metodologijo in postopke ter usklajenost celotnega ocenjevanja učinka.

18.

Prvotna ocena učinka Komisije in kakršno koli dodatno ocenjevanje učinka, ki ga v zakonodajnem procesu izvedeta instituciji, bosta objavljena do konca zakonodajnega procesa in se lahko skupaj uporabita kot podlaga za vrednotenje.

19.

Posvetovanje z javnostjo in deležniki je nepogrešljivo za sprejemanje dobro utemeljenih odločitev in kakovostnejšo pripravo zakonodaje. Komisija bo brez poseganja v posebno ureditev, ki se uporablja za njene predloge na podlagi člena 155(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, pred sprejetjem predloga opravila odprta in pregledna javna posvetovanja, pri tem pa zagotovila, da bodo načini in roki teh javnih posvetovanj omogočali čim širšo udeležbo. Komisija bo zlasti spodbujala neposredno udeležbo malih in srednjih podjetij in drugih končnih uporabnikov v posvetovanjih. To bo vključevalo tudi javna posvetovanja na spletu. Rezultati posvetovanj z javnostjo in deležniki se nemudoma sporočijo obema sozakonodajalcema in objavijo.

20.

Tri institucije potrjujejo pomen čim večje doslednosti in skladnosti pri organizaciji svojega vrednotenja uspešnosti zakonodaje Unije, vključno s povezanimi posvetovanji z javnostjo in deležniki.

21.

Komisija bo o večletnem načrtovanju vrednotenja obstoječe zakonodaje obvestila Evropski parlament in Svet ter bo v tem načrtovanju v največji možni meri upoštevala njune zahteve za poglobljeno vrednotenje specifičnih področij politike ali pravnih aktov.

Komisija bo pri načrtovanju vrednotenja upoštevala časovni razpored poročil in pregledov, določenih v zakonodaji Unije.

22.

V okviru zakonodajnega cikla bi vrednotenje obstoječe zakonodaje in politike, ki bi temeljilo na uspešnosti, učinkovitosti, ustreznosti, skladnosti in dodani vrednosti, moralo biti podlaga za ocene učinka glede možnosti za nadaljnje ukrepanje. Tri institucije so se dogovorile, da bodo za lažje izvajanje teh procesov, kjer je to primerno, v zakonodajo vključile zahteve glede poročanja, spremljanja in vrednotenja, pri tem pa se izogibali pretiranemu urejanju in nalaganju upravnih bremen, zlasti državam članicam. Takšne zahteve lahko po potrebi vključujejo merljive kazalnike, ki bodo služili kot podlaga za zbiranje dokazov o dejanskih rezultatih zakonodaje.

23.

Tri institucije se strinjajo, da bodo sistematično pretehtale uporabo klavzule o pregledu v zakonodaji in upoštevale čas, ki je potreben za izvajanje ter za zbiranje podatkov o rezultatih in učinkih.

Tri institucije bodo preučile, ali bi bilo treba uporabo določene zakonodaje časovno omejiti (klavzula o časovni omejitvi veljavnosti).

24.

Tri institucije bodo pred sprejetjem ali spreminjanjem svojih smernic o orodjih za boljšo pripravo zakonodaje druga drugo o tem pravočasno obvestile (posvetovanja z javnostjo in deležniki, ocene učinka ter naknadna vrednotenja).

25.

Komisija bo Evropskemu parlamentu in Svetu v zvezi z vsakim predlogom v spremljajočem obrazložitvenem memorandumu pojasnila in utemeljila, zakaj se je odločila za določeno pravno podlago in vrsto pravnega akta. Komisija bi morala ustrezno upoštevati razlike v naravi in učinkih med uredbami in direktivami.

Komisija bo v svojih obrazložitvenih memorandumih pojasnila tudi upravičenost predlaganih ukrepov glede na načeli subsidiarnosti in sorazmernosti ter njihovo skladnost s temeljnimi pravicami. Komisija bo poleg tega poročala o obsegu in rezultatih vseh morebitnih posvetovanj z javnostjo in deležniki, oceni učinka in naknadnem vrednotenju obstoječe zakonodaje, ki jih je izvedla.

Če bi bilo treba zaradi predvidene spremembe pravne podlage uporabiti namesto rednega posebni zakonodajni postopek ali nezakonodajni postopek, si bodo tri institucije o tem izmenjale mnenja.

Tri institucije se strinjajo, da je izbira pravne podlage pravna opredelitev, ki mora temeljiti na objektivnih dejavnikih, ki jih je mogoče sodno presojati.

Komisija bo še naprej v celoti opravljala svojo institucionalno vlogo ter zagotavljala spoštovanje Pogodb in prakse Sodišča Evropske unije.

26.

Tri institucije poudarjajo pomen delegiranih in izvedbenih aktov v pravu Unije. Ti akti so, če so uporabljeni učinkovito in pregledno ter v upravičenih primerih, neločljivo orodje za boljšo pripravo zakonodaje ter prispevajo k preprosti in sodobni zakonodaji, pa tudi k njenemu učinkovitemu in hitremu izvajanju. Zakonodajalec je pristojen, da v mejah Pogodb odloča, ali je treba uporabiti delegirane ali izvedbene akte ter v kakšnem obsegu.

27.

Tri institucije se zavedajo, da je treba vso obstoječo zakonodajo uskladiti s pravnim okvirom, uvedenim z Lizbonsko pogodbo, pri čemer je zlasti pomembna potreba po čim hitrejši uskladitvi vseh temeljnih aktov, ki še vedno vsebujejo sklice na regulativni postopek s pregledom. Komisija bo predlog za to drugo uskladitev pripravila do konca leta 2016.

28.

Tri institucije so se sporazumele o Skupnem dogovoru glede delegiranih aktov in s tem povezanem ustaljenem besedilu (v nadaljnjem besedilu: Skupni dogovor), priloženem k temu sporazumu. V skladu s Skupnim dogovorom in z namenom izboljšanja preglednosti in posvetovanja se Komisija obvezuje, da bo pred sprejetjem delegiranih aktov zbrala vso potrebno strokovno znanje, vključno prek posvetovanj s strokovnjaki iz držav članic in javnih posvetovanj.

Poleg tega se bo Komisija vsakič, ko bo v zgodnjih fazah priprave osnutkov izvedbenih aktov potrebno širše strokovno znanje, po potrebi posvetovala s skupino strokovnjakov, zadevnimi deležniki in javnostjo.

Za zagotovitev enakega dostopa do vseh informacij prejmeta Evropski parlament in Svet vse dokumente istočasno kot strokovnjaki iz držav članic. Strokovnjaki iz Evropskega parlamenta in Sveta se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, na katere so vabljeni strokovnjaki iz držav članic in ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

Evropski parlament in Svet lahko z namenom dodatne izmenjave mnenj o pripravi delegiranih aktov na svoje sestanke povabita Komisijo.

Tri institucije bodo po začetku veljavnosti tega sporazuma brez nepotrebnega odlašanja začele pogajanja z namenom, da bi Skupni dogovor dopolnile z nezavezujočimi merili za uporabo členov 290 in 291 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

29.

Tri institucije se zavezujejo, da bodo v tesnem sodelovanju najpozneje do konca leta 2017 vzpostavile skupni funkcionalni register delegiranih aktov z dobro urejenimi informacijami, ki bodo predstavljene na uporabniku prijazen način, da bi tako izboljšale preglednost, olajšale načrtovanje in omogočile sledljivost v vseh različnih fazah življenjskega cikla delegiranega akta.

30.

Kar zadeva izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije, se tri institucije strinjajo, da se vzdržijo dodajanja postopkovnih zahtev v zakonodajo Unije, s katerimi bi spreminjale nadzorne mehanizme, vzpostavljene z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (6). Od odborov, ki svoje naloge izvajajo na podlagi postopka iz navedene uredbe, ne bi smeli zahtevati, da opravljajo tudi druge naloge.

31.

Pooblastila je mogoče združiti, kadar Komisija objektivno utemelji, da je med dvema ali več pooblastili iz posameznega zakonodajnega akta vsebinska povezava, in če ni v zakonodajnem aktu določeno drugače. Namen posvetovanj med pripravljanjem delegiranih aktov je tudi, da se ugotovi, katera pooblastila so vsebinsko povezana. V takšnih primerih bo v vsakem nasprotovanju Evropskega parlamenta ali Sveta jasno navedeno, na katero pooblastilo se nanaša.

32.

Tri institucije priznavajo, da se je redni zakonodajni postopek razvil na podlagi rednih stikov na vseh stopnjah postopka. Še naprej se zavezujejo nadalje izboljšati delo v okviru rednega zakonodajnega postopka v skladu z načeli lojalnega sodelovanja, preglednosti, odgovornosti in učinkovitosti.

Tri institucije se zlasti strinjajo, da morata Evropski parlament in Svet kot sozakonodajalca svoja pooblastila izvrševati na enakopravni osnovi. Komisija deluje kot povezovalni člen, tako da obe veji zakonodajne oblasti obravnava enako, pri čemer dosledno spoštuje vloge, ki so bile trem institucijam dodeljene s Pogodbama.

33.

Tri institucije se bodo skozi celoten zakonodajni proces med seboj redno obveščale o svojem delu in tekočih medsebojnih pogajanjih ter morebitnih povratnih informacijah s strani deležnikov, in sicer prek ustreznih postopkov, tudi v okviru dialoga med njimi.

34.

Evropski parlament in Svet se kot sozakonodajalca strinjata, da je treba tesne stike ohranjati že pred začetkom medinstitucionalnih pogajanj, da bi dosegli boljše vzajemno razumevanje stališč vsake od strani. V ta namen bosta v okviru zakonodajnega procesa olajšala medsebojno izmenjavo mnenj in informacij, vključno z rednimi povabili predstavnikom drugih institucij na neuradne izmenjave mnenj.

35.

Evropski parlament in Svet bosta zaradi učinkovitosti zagotovila boljšo usklajenost obravnavanja zakonodajnih predlogov. Zlasti bosta primerjala okvirna časovna razporeda za različne stopnje postopka, ki vodijo h končnemu sprejetju posameznega zakonodajnega predloga.

36.

Tri institucije se lahko dogovorijo, kadar je to primerno, da bodo uskladile svoja prizadevanja za pospešitev zakonodajnega procesa, pri tem pa zagotovile spoštovanje prerogative sozakonodajalcev in ohranitev kakovost zakonodaje.

37.

Tri institucije se strinjajo, da je treba v okviru obveščanja nacionalnih parlamentov zagotoviti, da bodo lahko ti v celoti izvajali svoje prerogative na podlagi Pogodb.

38.

Tri institucije bodo zagotovile preglednost zakonodajnih postopkov na podlagi zadevne zakonodaje in sodne prakse, vključno z ustreznim vodenjem tristranskih pogajanj.

Tri institucije bodo izboljšale obveščanje javnosti na vseh stopnjah zakonodajnega cikla, zlasti pa bodo po doseženem dogovoru skupaj naznanile uspešen izid zakonodajnega procesa, zaključenega v okviru rednega zakonodajnega postopka, in sicer na skupni tiskovni konferenci ali na kateri koli drugačen način, ki se jim zdi ustrezen.

39.

Da bi bilo lažje slediti različnim stopnjam v zakonodajnem procesu, se tri institucije zavezujejo, da bodo do 31. decembra 2016 opredelile, kako nadalje razviti zadevne platforme in orodja, s katerimi bi lahko oblikovali namensko skupno zbirko podatkov o trenutnem stanju zakonodajnih dosjejev.

40.

Tri institucije priznavajo pomembnost zagotoviti, da lahko vsaka institucija uveljavlja svoje pravice in izpolnjuje svoje obveznosti, določene v Pogodbah, kakor jih razlaga Sodišče Evropske unije, v zvezi s pogajanji o mednarodnih sporazumih in njihovo sklenitvijo.

Tri institucije se zavezujejo, da se bodo v šestih mesecih po začetku veljavnosti tega sporazuma sestale z namenom, da bi s pogajanji dosegle boljšo praktično ureditev za sodelovanje in izmenjavo informacij v okviru Pogodb, kakor jih razlaga Sodišče Evropske unije.

41.

Tri institucije se strinjajo, da je pomembno doseči bolj strukturirano medsebojno sodelovanje, da bi lahko ocenile uporabo in učinkovitost prava Unije z namenom njegovega izboljšanja s prihodnjo zakonodajo.

42.

Tri institucije poudarjajo potrebo po hitri in pravilni uporabi zakonodaje Unije v državah članicah. Roki za prenos direktiv bodo čim krajši, praviloma pa ne daljši od dveh let.

43.

Tri institucije pozivajo države članice, naj pri sprejemanju ukrepov za prenos ali izvajanje zakonodaje Unije ali za zagotavljanje izvrševanja proračuna Unije o teh ukrepih jasno obvestijo javnost. Ko se pri prenosu direktive v nacionalno pravo države članice odločijo dodati elemente, ki v ničemer niso povezani z zadevno zakonodajo Unije, bi bilo treba take dodatke opredeliti bodisi z aktom ali akti o prenosu ali prek drugih navezujočih se dokumentov.

44.

Tri institucije pozivajo države članice, naj pri pridobivanju informacij in podatkov, potrebnih za spremljanje in vrednotenje izvajanja prava Unije, sodelujejo s Komisijo. Tri institucije ponovno opozarjajo na Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (7) in Skupno politično izjavo z dne 27. oktobra 2011 Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije o obrazložitvenih dokumentih v zvezi z obrazložitvenimi dokumenti, ki spremljajo uradno obvestilo o ukrepih za prenos, ter poudarjajo, kako sta pomembni.

45.

Komisija bo še naprej vsako leto poročala Evropskemu parlamentu in Svetu o uporabi zakonodaje Unije. Komisija bo v poročilo po potrebi vključila navedbo informacij iz odstavka 43. Komisija lahko predloži dodatne informacije o stanju izvajanja določenega pravnega akta.

46.

Tri institucije potrjujejo svojo zavezo, da bodo za spremembo obstoječe zakonodaje pogosteje uporabljale zakonodajno tehniko prenovitve in dosledno spoštovale Medinstitucionalni sporazum z dne 28. novembra 2001 o bolj sistematičnem ponovnem sprejemu pravnih aktov. Kadar prenovitev ni ustrezen postopek, bo Komisija čim prej po sprejetju akta o spremembi predložila predlog v skladu z Medinstitucionalnim sporazumom z dne 20. decembra 1994 – Pospešeni način dela za uradno kodifikacijo zakonodajnih besedil. Če Komisija takšnega predloga ne predloži, za to navede razloge.

47.

Tri institucije se zavezujejo, da bodo spodbujale najučinkovitejše regulativne instrumente, kot sta harmonizacija in vzajemno priznavanje, da bi preprečile pretirano urejanje in nalaganje upravnih bremen ter izpolnile cilje Pogodb.

48.

Tri institucije se strinjajo, da bodo sodelovale, da bi posodobile in poenostavile zakonodajo ter preprečile pretirano urejanje in nalaganje upravnih bremen za državljane, javne uprave in podjetja, vključno za mala in srednja podjetja, s čimer bi zagotavljale, da so cilji zakonodaje doseženi. V zvezi s tem so se tri institucije dogovorile, da bodo na to temo izmenjale mnenja pred dokončnim oblikovanjem delovnega programa Komisije.

Komisija se zavezuje, da bo kot prispevek k svojemu programu ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT) vsako leto predstavila pregled rezultatov prizadevanj Unije za poenostavitev zakonodaje, preprečevanje pretiranega urejanja in zmanjšanje upravnega bremena, vključno z letno študijo bremena.

Na podlagi ocene učinka in vrednotenja, ki ju opravita instituciji, ter prispevkov držav članic in deležnikov, pa tudi ob upoštevanju stroškov in koristi regulacije na ravni Unije bo Komisija, kadar je mogoče, količinsko opredelila zmanjšanje regulativnega bremena ali varčevalni potencial posameznih predlogov ali pravnih aktov.

Komisija bo tudi ocenila, ali je v REFIT mogoče določiti cilje za zmanjšanje bremena v določenih sektorjih.

49.

Tri institucije bodo sprejele potrebne ukrepe za zagotovitev sredstev in virov, potrebnih za pravilno izvajanje tega sporazuma.

50.

Tri institucije bodo skupaj redno spremljale izvajanje tega sporazuma, in sicer tako na politični ravni v okviru letnih razprav kakor tudi na tehnični ravni v okviru Medinstitucionalne usklajevalne skupine.

51.

Ta medinstitucionalni sporazum nadomešča Medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje z dne 16. decembra 2003 (8) in Medinstitucionalni skupni pristop k oceni učinka iz novembra 2005 (9).

Priloga k temu sporazumu nadomešča Enotno razumevanje glede delegiranih aktov iz leta 2011.

52.

Ta sporazum začne veljati na dan podpisa.