31.8.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 288/100

Poročevalka:

Tellervo KYLÄ-HARAKKA-RUONALA

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja drugo poročilo o stanju energetske unije kot del postopka spremljanja izvajanja in razvoja strategije za energetsko unijo. EESO znova poziva k tesnemu energetskemu dialogu s civilno družbo na ravni EU ter na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, s čimer bi olajšali in spodbudili konkretne ukrepe za močno energetsko unijo.

1.2

EESO je bil vedno mnenja, da je zamisel o energetski uniji izjemnega pomena za uspeh Evropske unije. Zato napredka ne bi smeli ocenjevati zgolj glede na elemente same energetske unije, temveč tudi upoštevajoč koristi za državljane in podjetja, vključno z MSP.

1.3

EESO zato poziva Komisijo, naj napredek spremlja z različnih vidikov, kot so gospodarske koristi, nova delovna mesta, boljše vsakodnevno življenje državljanov, sam energetski sistem, politične in družbene gonilne sile ter uporaba instrumentov politike.

1.4

EESO se zavzema za nemoteno sprejemanje doslej predstavljenih pobud, predvsem pa za njihovo pravočasno izvajanje na ravni EU in v državah članicah. Nacionalni načrti so odločilnega pomena, države članice pa morajo pri tem upoštevati tudi posledice, ki jih bodo njihovi ukrepi nedvomno imeli za druge države.

1.5

EESO poudarja, da je pri energetski infrastrukturi in na trgih energije kljub napredku še vedno precej pomanjkljivosti. K energetski varnosti v največji meri prispevajo zadostna in zanesljiva energetska infrastruktura in zmogljivosti za proizvodnjo energije ter dobro delujoči trgi energije in energetska učinkovitost. Zato je treba nadaljevati pobude za regionalno sodelovanje ter še naprej razvijati domače vire energije in skrbeti za geografsko raznolikost uvožene energije.

1.6

EESO poudarja, da si je treba še naprej prizadevati za nadaljnji pozitivni razvoj na področju energije iz obnovljivih virov. Posebno pozornost je treba nameniti velikim spremembam v energetskem sistemu, ki jih je povzročil nagel porast količine raznovrstne in decentralizirane energije iz obnovljivih virov in jih je treba uspešno obvladovati.

1.7

EESO pozdravlja drugo fazo Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI), saj pomeni priložnost za povečanje javno-zasebnega vlaganja. Tržnih spodbud za zasebne naložbe trenutno ni veliko, zlasti zaradi neskladnih politik. Da bi spodbudili zasebne vlagatelje, je treba nujno poskrbeti za predvidljivo naložbeno okolje, v katerem so bistvenega pomena dolgoročne in zanesljive politične odločitve in zakonodaja.

1.8

EESO poziva Komisijo, naj pripravi celovito oceno trenutnih instrumentov nizkoogljične politike ter tako poskrbi, da bodo za doseganje ciljev na čim bolj učinkovit način uporabljena primerna orodja. V večji meri bi se bilo treba posvetiti problemom v zvezi z davki in dajatvami, zaradi katerih se zvišujejo cene za potrošnike, pa tudi subvencijam, ki izkrivljajo stanje na trgih energije in popačijo naložbene signale.

1.9

Morebitne socialne koristi energetske unije izhajajo iz ustvarjanja delovnih mest ter neposredne in posredne uporabe energije med državljani za vsakdanje dejavnosti. Vendar pa je uresničitev nizkoogljičnega energetskega sistema velikanski izziv, pri čemer je treba poskrbeti za pravičen prehod.

1.10

Za vodilni položaj v svetu pri prehodu na čisto energijo bi si morala EU prizadevati tako, da bi kar najbolje izkoristila svoj pozitivni ogljični odtis (angl. carbon handprint), namesto da je usmerjena zgolj v lastne emisije. To pomeni, da bi morala izpostaviti vlogo inovacij ter trgovinskih in naložbenih politik, pa tudi opozoriti, da je treba spodbujati oblikovanje cen ogljika na svetovni ravni.

2.1

V tem mnenju sta obravnavani drugo poročilo Komisije o stanju energetske unije s prilogami in poročilo Komisije o napredku na področju energije iz obnovljivih virov; v poročilih je prikazan napredek na različnih področjih energetske unije, izpostavljena pa so tudi vprašanja in področja, kjer je potrebno nadaljnje ukrepanje.

2.2

V glavnem poročilu je stanje energetske unije ocenjeno z naslednjih vidikov: prehod na nizkoogljično gospodarstvo, ki je energijsko učinkovito in gospodarno z viri, krepitev moči odjemalcev, infrastruktura, ki bo primerna tudi za prihodnost, izziv na področju naložb in zunanja razsežnost močne energetske unije. Preučeno je tudi stanje petih stebrov energetske unije: energetska varnost, notranji trg energije, energijska učinkovitost, razogljičenje ter raziskave, inovacije in konkurenčnost.

2.3

V poročilu je opisano tudi načrtovano novo krožno potovanje Komisije po državah članicah na temo energetske unije, ki je povezano s pripravo nacionalnih energetskih in okoljskih načrtov, vključevalo pa naj bi tudi lokalne akterje.

2.4

V ločenem poročilu o napredku na področju energije iz obnovljivih virov je opisano stanje v državah članicah in različnih sektorjih, tj. sektorju električne energije, ogrevanja in hlajenja ter prometa, obravnavane pa so tudi upravne ovire pri uvajanju projektov za pridobivanje energije iz obnovljivih virov ter preučena trajnost biogoriv in bioenergije.

2.5

Kar zadeva prihodnost, so v poročilih navedeni ukrepi, ki jih je Komisija novembra 2016 predlagala v svežnju „Čista energija za vse Evropejce“. V glavno poročilo je vključen tudi posodobljen časovni načrt za energetsko unijo, ki temelji na prvotnem načrtu iz okvirne strategije za energetsko unijo iz leta 2015.

3.1

EESO je bil vedno mnenja, da je zamisel o energetski uniji izjemnega pomena za uspeh Evropske unije, zato bi se bilo treba z njo odzvati na potrebe evropskih državljanov in podjetij.

3.2

Ena od osnovnih zamisli v zvezi z energetsko unijo je, da bi s sodelovanjem med državami članicami izkoristili kar največ prednosti. Pri tem sta za bistven napredek izjemno pomembni politična usklajenost in enotnost, kar velja tako za razvoj enotnega energetskega trga kot za zunanje odnose na področju energije.

3.3

To je še bolj pomembno zdaj, ko se EU sooča z veliko negotovosti, tveganji in grožnjami na globalni ravni, medtem ko se na nacionalni ravni pojavljata nacionalizem in protekcionizem, kar bi lahko ogrozilo napredek enotnega energetskega trga. Energetska unija bi lahko v najboljšem primeru pomembno prispevala k večji splošni enotnosti in globalni moči EU.

3.4

Energetska unija prav zaradi razvoja na področju energije tako v EU kot drugod postaja vedno bolj smiselna. Znotraj EU so v vsakdanjem življenju jasno vidne medsebojna odvisnost držav članic in vzajemne posledice njihovih energetskih odločitev, medtem ko je stanje na področju energije na svetovni ravni vedno bolj nepredvidljivo.

3.5

EESO se strinja z ugotovitvijo Komisijo, da energetska unija pomeni več kot le energijo in okolje; je namreč eden osnovnih elementov gospodarskega razvoja, ustvarjanja delovnih mest in blaginje državljanov. To je predvsem vprašanje trajnostnega razvoja EU z vidika gospodarskih, socialnih in okoljskih koristi.

3.6

Z energetsko unijo je mogoče gospodarske koristi ustvarjati na različne načine: z gospodarskimi dejavnostmi, ki z uporabo energije pri proizvodnji ustvarjajo dodano vrednost, s samim energetskim sektorjem in prek gospodarskih akterjev, ki z zagotavljanjem tehnologij, storitev ali novih poslovnih modelov nudijo energetske in okoljske rešitve. Da bi bilo to izvedljivo, mora energetska unija zagotoviti stabilno in ugodno okolje za evropska podjetja, vključno s pogoji za stroškovno konkurenčnost in inovativno diferenciacijo. Podjetjem bi morali pri tem omogočiti, da lahko vlagajo in zaposlujejo, ter jih pri tem spodbuditi, pri čemer bi bilo treba posebno pozornost nameniti MSP.

3.7

Socialne koristi nastanejo z ustvarjanjem delovnih mest ter pri neposredni in posredni uporabi energije med državljani za najrazličnejše vsakdanje dejavnosti. Vendar pa je uresničitev nizkoogljičnega energetskega sistema velikanski izziv, pri čemer je treba poskrbeti za pravičen prehod in ustvarjanje dostojnih delovnih mest, zlasti na območjih, ki so odvisna od ogljično intenzivnih dejavnosti. EESO opozarja, da je treba v nacionalne načrte vključiti prilagoditvene ukrepe, ter poziva Komisijo, naj ta prizadevanja podpre.

3.8

Da bi preprečili energijsko revščino, je predvsem treba poskrbeti za razpoložljivost cenovno in fizično dostopne energije, kajti državljane pri prehodu na nizkoogljične rešitve ovira tudi ta problem. Skrajni čas je, da končno začne delovati tudi opazovalna skupina za spremljanje energijske revščine. V mnenju EESO o prvem poročilu o stanju energetske unije je navedeno: „Državljani bodo uspeh energetske unije presojali po zelo konkretnih vidikih, kot so zlasti višina cen, […] dostop do omrežij, varnost oskrbe (preprečevanje prekinitev in popolnih izpadov) […] in obveščanje potrošnikov glede materialov, ki jih uporabljajo […]“.

3.9

Kar zadeva okoljske koristi, energetski in okoljski cilji pogosto veljajo za cilje same po sebi. Vendar pa jih je treba obravnavati kot sredstva za uresničitev končnega cilja – izpolnjevanje potreb državljanov in ustvarjanje gospodarske blaginje, na način, ki prispeva tudi k blažitvi podnebnih sprememb, in v skladu z zahtevami iz Pariškega sporazuma. Energetska unija poleg tega prispeva k zmanjšanju onesnaženosti zraka, zato ima pozitivne učinke na zdravje.

3.10

EESO se strinja s Komisijo, da energetske unije ni mogoče ločiti od drugih ključnih evropskih politik, kot so politike na področju digitalizacije, kapitalskih trgov in naložb, znanj in spretnosti, krožnega gospodarstva in varnosti. EESO poleg tega opozarja na tesno povezanost med politiko o energetski uniji in prometno politiko. Energetske in okoljske vidike prometa bi bilo treba obravnavati skupaj z vprašanji trga za promet.

3.11

EESO poudarja, da so predvsem podjetja, delavci, odjemalci in državljani tisti, ki spremembe uresničujejo v praksi. Zato ponovno poziva k tesnemu energetskemu dialogu s civilno družbo, ki bi moral potekati na vseh ravneh: na ravni EU pri oblikovanju politik, na nacionalni ravni ob pripravi energetskih in okoljskih načrtov ter na lokalni ravni pri sprejemanju spodbujevalnih ukrepov.

4.1.1

Komisija je leto 2016 označila kot leto rezultatov. Večino načrtovanih pobud v zvezi z energetsko unijo je Komisija že objavila, številne izmed njih pa je še vedno treba sprejeti in začeti izvajati. EESO se zavzema za nemoteno sprejemanje teh pobud, predvsem pa za pravočasno izvajanje ukrepov na ravni EU in držav članic.

4.1.2

Nacionalni energetski in okoljski načrti so bistven del postopka izvajanja strategije za energetsko unijo. Ob upoštevanju različnih okoliščin v posameznih državah članicah je najbolj smiselno z udeležbo in sodelovanjem pripraviti nacionalne načrte. Obenem je treba vzpostaviti ustrezen mehanizem upravljanja, s katerim se zagotovita tako izvajanje teh načrtov kot njihova usklajenost s skupnimi cilji. Poskrbeti je treba tudi, da bodo jasno določene vloge in pristojnosti držav članic, EU in drugih akterjev.

4.1.3

Odločitve, sprejete v okviru energetske unije, so dolgoročne in do določene mere nepreklicne. Zato EESO poudarja, da je treba dolgoročne cilje upoštevati v celotnem procesu. Zagotoviti pa je treba tudi zadostno prilagodljivost na nacionalni ravni in na ravni EU, saj se praktični ukrepi ne nadaljujejo linearno iz enega leta v drugo, zaradi spreminjajočih se okoliščin pa je potrebno prožno odzivanje.

4.1.4

Pri ocenjevanju stanja energetske unije se ne bi smeli osredotočiti zgolj na izvajanje političnih ciljev in zakonodaje; namesto tega bi morali pozornost posvetiti predvsem dejanskim razmeram na ravni EU in v državah članicah. To je še posebej pomembno zaradi kompleksnosti številnih (merljivih) ciljev in stebrov energetske unije. EESO pričakuje, da bo Komisija v naslednjem poročilu o stanju energetske unije opisala napredek v praksi in navedla primere uspešno zaključenih projektov ter vključila tudi načrte za nadaljnje ukrepanje, s katerimi bi prispevali k večji medsebojni povezljivosti in boljšemu delovanju trgov ter omogočili prilagoditev družbe na prehod.

4.1.5

Glede na to, da je EESO nedavno pripravil več mnenj o različnih vidikih svežnja „Čista energija za vse Evropejce“, se na tem mestu sklicuje na ta mnenja, saj je v njih natančneje opisal svoje stališče o upravljanju in različnih področjih energetske unije.

4.2.1

Energetski sistem, ki je v samem središču energetske unije, mora pravilno delovati in se razvijati. Gledano s stališča državljanov in podjetij mora izpolniti tri osnovne cilje: zagotoviti energetsko varnost, omogočiti razumne stroške in cene ter ublažiti posledice podnebnih sprememb.

4.2.2

Energetska varnost je še vedno bistvenega pomena, saj sodobno gospodarstvo in sodobna družba niti krajši čas ne moreta delovati brez energije. K energetski varnosti v največji meri prispevajo zadostna in zanesljiva energetska infrastruktura in zmogljivosti za proizvodnjo energije ter dobro delujoči trgi energije in energetska učinkovitost. Energetska varnost ne bi smela biti sopomenka za energetsko samozadostnost. Čezmejna izmenjava energije na notranjem trgu ter s tretjimi državami tako kot pri drugih vrstah blaga dejansko izboljšuje zanesljivost oskrbe z energijo, hkrati pa prispeva k ohranjanju cen na konkurenčni ravni. Ne izključuje pa dejstva, da so razlogi za preprečevanje velike odvisnosti od uvoza energije politični. Razvoj domačih virov energije je pomemben tudi z vidika ustvarjanja delovnih mest.

4.2.3

Komisija navaja, da se je odvisnost od uvožene energije v več državah članicah zmanjšala, medtem ko se je v drugih povečala zaradi upada domače proizvodnje energije iz fosilnih goriv. Večina držav članic lahko sedaj svoje potrebe po plinu zadovoljuje prek alternativnih kanalov, saj so na voljo nove čezmejne povezave in terminali za utekočinjen zemeljski plin. Še vedno pa so potrebne naložbe v infrastrukturo, tako kot diplomacija na področju energetike, ki je eden od prvih razpoložljivih mehanizmov za okrepitev energetskega sodelovanja. EESO se na tem mestu sklicuje na svoja predhodna mnenja o teh vprašanjih.

4.2.4

Enotni energetski trg še vedno ovirajo regulativna in infrastrukturna ozka grla, ki onemogočajo zdravo konkurenco in prost pretok zlasti električne energije. Električno omrežje se temeljito spreminja, predvsem zaradi naglega uvajanja raznovrstnih in decentraliziranih obnovljivih virov energije. Za obvladovanje vedno obsežnejših izzivov sta nujno potrebna regionalno sodelovanje in ustrezen skupen zakonodajni okvir, kajti ukrepi, ki jih izvaja ena država članica, imajo konkretne posledice vsaj v sosednjih državah. Pobude za regionalno sodelovanje, kot sta načrt povezovanja baltskega energetskega trga (BEMIP) in skupina na visoki ravni za čezmejno plinsko povezljivost srednje in jugovzhodne Evrope (CESEC), so ključnega pomena za odpravljanje regulativnih in infrastrukturnih ozkih grl.

4.2.5

Na energetske sisteme je močno vplival tudi razvoj digitalnega gospodarstva. Poleg energetske infrastrukture je treba vzpostaviti tudi napredno digitalno infrastrukturo, kar vključuje pametno merjenje za delovanje pametnih energetskih omrežij. Digitalizacijo energetskih sistemov pa je treba dopolniti tudi z ukrepi za povečanje kibernetske varnosti in zagotavljanje ustreznega varstva osebnih podatkov in zasebnosti ter digitalne pismenosti.

4.2.6

Na področju vlaganja v energetski sistem so nujno potrebne naložbe v energetsko infrastrukturo, pa tudi v energetsko učinkovitost, predvsem pri prenovi stavb. EESO se zaveda priložnosti, ki jih nudi Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI), ter pozdravlja njegovo drugo fazo, katere cilj je izboljšanje javno-zasebnega sodelovanja. Zato morajo tudi države članice nameniti javna sredstva za naložbe, povezane z energijo.

4.2.7

Tržnih spodbud za zasebne naložbe trenutno ni veliko, zlasti zaradi neskladnih politik. Da bi spodbudili zasebne vlagatelje, je treba nujno poskrbeti za stabilno in predvidljivo naložbeno okolje. EESO zato opozarja, da so bistvenega pomena dolgoročne in zanesljive politične odločitve in zakonodaja.

4.2.8

EESO opozarja na vedno večjo vlogo državljanov na energetskih trgih, vključno z vedno večjim razvojem trenda proizvajalcev-odjemalcev in izboljšanjem lokalnega sodelovanja. Ukrepe, ki naj bi odjemalcem omogočili, da začnejo ravnati bolj premišljeno ter postanejo proizvajalci-odjemalci, je treba spodbujati in jih še okrepiti. EESO je te ukrepe preučil v več predhodnih mnenjih.

4.2.9

Državljani vseh starosti morajo zato imeti na voljo ustrezne in lahko razumljive informacije o energetskih vprašanjih (npr. označevanje energetske učinkovitosti). Treba pa je omogočiti tudi bolj pravičen dostop do energetskega trga in povečati financiranje malih projektov. Poenostavitev zakonodaje na področju energije v okviru pobude REFIT bi morala zagotoviti oprijemljive koristi za odjemalce energije. V večji meri bi se bilo treba posvetiti tudi problemom v zvezi z davki in dajatvami, zaradi katerih se – kljub ravni veleprodajnih cen energije – zvišujejo cene za potrošnike, s tem pa se povečuje energijska revščina.

4.3.1

EESO pozdravlja ločeno poročilo Komisije o napredku na področju energije iz obnovljivih virov ter se na splošno strinja s predstavljeno analizo in izzivi. Kar zadeva priporočila, opozarja na svoja stališča o različnih vidikih energije iz obnovljivih virov, ki jih je predstavil v več predhodnih in nedavnih mnenjih.

4.3.2

Glede na poročilo je EU na dobri poti, da uresniči svoje cilje za obdobje do leta 2020, čeprav si bo treba za to še naprej prizadevati. EESO znova poudarja, da je na tem področju zelo pomemben nadaljnji pozitivni razvoj. Opozarja na dejstvo, da je sektor ogrevanja in hlajenja v absolutnem smislu največji sektor glede uporabe energije iz obnovljivih virov. EESO opozarja tudi na odločilno vlogo prometa pri uresničevanju zahtevnih dolgoročnih ciljev v zvezi z emisijami ter podpira razvoj električne energije iz obnovljivih virov in naprednih biogoriv, s čimer bi zmanjšali emisije v prometu.

4.3.3

V poročilu je poudarjeno, da pri uvajanju projektov za pridobivanje energije iz obnovljivih virov še vedno obstajajo precejšnje upravne ovire, kar zadeva storitve „vse na enem mestu“, spletne vloge, roke za postopke, omogočanje malih projektov in opredelitev ustreznih območij. EESO poziva k čimprejšnjemu sprejetju ukrepov za odpravo teh ovir, ki se pojavljajo tudi na drugih področjih.

4.3.4

EESO pozdravlja ugotovitev Komisije, da je EU na dobri poti, da do leta 2020 uresniči cilje v zvezi z energetsko učinkovitostjo in emisijami toplogrednih plinov. Instrumenti politike, ki so namenjeni lažjemu prehodu na nizkoogljično gospodarstvo, neustrezna uporaba subvencij (vključno z zelenimi certifikati) ter sistemi trgovanja z emisijami in davki so povzročili neučinkovito ukrepanje in podpovprečne rezultate, saj ni tržnih signalov, ki bi spodbujali naložbe v energijo z nizkimi emisijami CO2.

4.3.5

EESO zato poziva Komisijo, naj pripravi celovito oceno trenutnih instrumentov nizkoogljične politike ter tako poskrbi, da bodo za doseganje ciljev uporabljena primerna orodja na čim bolj učinkovit način, pri čemer ne bi smeli obremeniti porabnikov energije.

4.3.6

EESO podpira cilj o zagotovitvi vodilnega položaja pri prehodu na čisto energijo, kar bi omogočilo ustvarjanje poslovnih priložnosti in novih delovnih mest. EU bi si morala pri tem prizadevati, da bi kar najbolje izkoristila svoj pozitivni ogljični odtis (angl. carbon handprint), namesto da je usmerjena zgolj v lastne emisije. To bi bilo mogoče uresničiti z oblikovanjem in izvozom okoljskih rešitev, pa tudi proizvodov, pri katerih nastaja manj emisij kot pri njihovi proizvodnji pri konkurentih zunaj EU, čeprav se je treba zavedati, da v svetu vlada huda konkurenca.

4.3.7

Za vodilni položaj so potrebne večje naložbe v inovacije, zlasti v javnem sektorju, katerega delež pri naložbah se je zmanjšal. EESO opozarja tudi na vlogo trgovinskih in naložbenih politik pri uresničevanju energetskih in okoljskih rešitev. Da bi spodbudili uvedbo nevtralnih in učinkovitih nizkoogljičnih rešitev, je potreben globalen sistem oblikovanja cen ogljika. EESO poziva Komisijo, naj si dejavno prizadeva za takšen mehanizem, ki bi za evropska podjetja ustvaril enake konkurenčne pogoje na izvoznih trgih in pri uvozu blaga.

5.1

Glede na to, da ocena stanja energetske unije temelji na določenih ključnih kazalnikih, je treba poskrbeti, da so to najbolj tehtni kazalniki. EESO pozitivno ocenjuje načrte Komisije za nadaljnji razvoj kazalnikov, na primer za merjenje krepitve moči odjemalcev. V svojem mnenju o prvem poročilu o stanju energetske unije je Komisijo pozval, naj med merila za ocenjevanje energetske unije in učinka energetskega prehoda vključi tudi socialne vidike.

5.2

Merjenje trenutno temelji predvsem na petih stebrih energetske unije ter s tem povezanih političnih in regulativnih ciljih. Ob upoštevanju dejstva, da je vse odvisno od merjenja, EESO poudarja, da je treba spremljati napredek pri doseganju temeljnih ciljev energetske unije, tj. koristi, ki jih prinaša državljanom in podjetjem, s tem pa za prihodnost EU.

5.3

EESO zato poziva Komisijo, naj spremlja razvoj gospodarskih dejavnosti, povezanih z energijo, ter na ta način oblikuje ekonomsko vrednost energetske unije. Spremljati je treba tudi napredek pri ustvarjanju delovnih mest na področju energije, kar bi moralo vključevati tudi oceno morebitnega tveganja za selitev naložb in delovnih mest.

5.4

Da bi energetsko unijo približali državljanom, je EESO mnenja, da bi bilo treba spremljati napredek z vidika vsakdanjega življenja odjemalcev, na primer pri računih za energijo, informacijah o izdelkih, povezanih z energijo, zagonu lokalne in decentralizirane proizvodnje energije, pametnem merjenju, postajah za polnjenje električnih vozil, finančni pomoči za proizvajalce-odjemalce ter spodbudah za večjo energetsko učinkovitost pri prenovi stavb ipd., ter o tem poročati.

5.5

Družbene gonilne sile bi lahko spremljali s preučevanjem sprememb pri dojemanju energetskih vprašanj, kot so na primer vedno večja zaskrbljenost zaradi onesnaženosti zraka, povečevanje zanimanja za zaposlitvene priložnosti, povezane z energijo, posledice tehnološkega razvoja ter pojav novih akterjev.

5.6

Prav tako bi bilo koristno oceniti ukrepe držav članic glede tega, ali na notranjem trgu in v zunanjih odnosih spodbujajo skladnost ali razhajanja. V zvezi s tem je najpomembnejša ocena posledic brexita za energetsko unijo.

5.7

Eden od bistvenih vidikov za izboljšanje mehanizma spremljanja pa je tudi kakovost podatkov. Ti bi morali biti pravočasni, natančni, primerljivi in zanesljivi, kar bo terjalo nenehen razvoj metod zbiranja in obdelave podatkov.