6.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 67/6

1.1

EU, njene države članice in civilne družbe so izjemno bogat vir tranzicijskih izkušenj. Te izkušnje je treba bolje izkoristiti, da se v Evropi, v sosednjih državah in povsod po svetu s spremembami doseže stabilnost.

1.2

EU prevzema vodilno vlogo v sedanjih razpravah ZN o razvojnem načrtu po letu 2015, v katerih se mora zavzeti za konkretne korake naprej, ki temeljijo na solidarnosti in usklajenih politikah. Pri tem je treba upoštevati to mnenje in prejšnja mnenja EESO o tej temi (1).

1.3

Tranzicijske izkušnje iz EU in od drugod je treba uporabiti v praksi. EU mora bolje sistematizirati svoje pozitivne in negativne tranzicijske izkušnje, razpoložljive instrumente podpore in podatke o ustreznih akterjih. Pripraviti bi bilo treba akcijski načrt za uporabo tranzicijskih izkušenj v postopku programskega načrtovanja. Brez odlašanja je treba uresničiti predlog o Evropskem zborniku o tranziciji ter druge predloge, podane v zadnjih dokumentih EU.

1.4

Zunanja politika EU mora postati močnejša, bolj participativna ter odprta, učinkovita in skladna. Usmerjena mora biti v spodbujanje človekovih pravic, temeljnih svoboščin (tudi svobode združevanja in mirnega zbiranja) in pravne države ter pomagati ustvariti spodbujajoče in demokratično okolje, ki posameznikom ter organizacijam civilne družbe omogoča sodelovanje pri pripravi politik in spremljanju njihovega izvajanja. Nujen je dolgoročni pristop.

1.5

Civilna in politična družba EU in njenih partnerskih držav mora imeti ključno vlogo. Sporazumi o partnerstvu, programi pomoči in subvencije ne smejo biti potrjeni brez strukturiranega dialoga s civilno družbo, še posebej organizirano civilno družbo, kar je v skladu z načelom partnerstva EU. Posebno pozornost je treba posvetiti dialogu z različnimi družbenimi skupinami v partnerskih državah in vključenosti teh skupin, tudi manjšin in prebivalcev odročnih regij.

1.6

Dandanes veliko potencialnih spodbujevalcev trajnostnega razvoja ne more prejemati podpore EU zaradi diskriminatornih upravnih in drugih pravil. Potrebni sta pozitivna diskriminacija (ki ne omogoča manipulacije) in zahteva, da je treba partnerje z nedavnimi tranzicijskimi izkušnjami vključiti v razvojne projekte, s čimer bo akterjem, ki trenutno prejemajo nižje ocene, zagotovljen enakovreden položaj. Na prvem mestu mora biti kakovost projektov in rezultatov.

1.7

Treba je uvesti nove mehanizme sodelovanja in razširiti stare (glej zlasti točke 3.3.4, 3.3.6, 3.3.7 in 3.3.8), kot so program Twinning na svetovni ravni, Taiex, Erasmus+, nova platforma za izmenjave ipd.

1.8

Akterje, povezane z avtoritarnimi režimi in/ali nedemokratičnimi praksami (npr. vladne nevladne organizacije (GoNGOs), t. i. rumeni sindikati ipd.), je treba izključiti iz podpore.

1.9

Na splošno bi moral dobiti širok presek družbe v partnerskih državah obsežno pomoč.

1.10

Demokratične spremembe, trajnostni razvoj, vključujoča gospodarska rast in stabilen trg ter izboljšanje socialnih storitev in zaposlovanja je mogoče najbolje podpreti z dobrim upravljanjem in odločnim pristopom, ki temelji na pravicah. Praksa nas uči, da je močna civilna družba, zlasti organizirana, najboljše zagotovilo za uspeh.

2.1

EESO podpira širok pogled na trajnostni razvoj. Kot je zapisal Svet EU, to vključuje vidike, kot so "demokratično upravljanje, človekove pravice in pravna država, gospodarska blaginja in socialno varstvo ter mir in stabilnost" (2).

2.2

Tranzicijo je mogoče na kratko opredeliti kot stabilizacijo, podporo demokraciji, vzpostavljanje institucij, krepitev zmogljivosti, izmenjavo najboljših praks in utrjevanje reform za doseganje trajnostnih sprememb. Temelji na solidarnosti in ukrepanju posameznikov, organizacij civilne družbe, vlade in drugih akterjev.

2.3

EESO je že obravnaval številne vidike sodelovanja s tranzicijskimi družbami (3). Namen tega mnenja je seči dlje od obstoječih virov in tudi izraziti posebne interese litovskega predsedstva Sveta EU in splošni interes evropske civilne družbe (tudi kot prispevek k vrhu vzhodnega partnerstva, ki bo v Vilni novembra 2013, in k evropskim razvojnim dnevom).

2.4

Še eden od razlogov za posodobitev sedanje politike so najnovejši dogodki v partnerskih državah EU. EESO znova izraža zaskrbljenost zaradi trajnosti razvoja v številnih vzhodnih sosedah EU, državah evro-sredozemskega partnerstva in drugih partnerskih državah. Na Zahodnem Balkanu je mogoče opaziti vrsto pozitivnih sprememb (omeniti je treba pomen pristopa Hrvaške k EU).

3.1.1

Da bo mogoče doseči trajnostne spremembe, bo treba bolje uskladiti različne politike, programe in dejavnosti EU, usmerjene v iste regije ali področja politike, s čimer bo ustvarjenih več sinergij in ohranjena doslednost. Zmogljivost EU za zunanje delovanje je še vedno treba dodatno razviti do stopnje, na kateri bo mogoče na resnično evropski ravni učinkovito podpirati skupne evropske vrednote in cilje (4).

3.1.2

"Skladnost politik za razvoj" je treba zagotavljati in spremljati bolj pozorno. Zaveza za skladnost politik za razvoj iz člena 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije (kot je bila spremenjena z Lizbonsko pogodbo) bi morala biti v središču priprave politik in izvajanja vseh uredb o instrumentih zunanjega delovanja, zato jo je treba izrecno uporabljati v vseh politikah, programih in dejavnostih EU. Treba je oceniti skladnost popolnoma vseh pobud EU. Vsi programi (tudi njihovo ocenjevanje in proračunska sredstva zanje) bi morali odražati mednarodne zaveze in obveznosti EU na področju človekovih pravic in razvoja (vključno s skupnim sporazumom ZN o pristopu, ki temelji na človekovih pravicah), največ pozornosti pa bi bilo treba posvetiti najbolj marginaliziranim in ranljivim skupinam. Pomembno je tudi nadzorovati, ali pozitivnega razvoja v procesu tranzicije in povezovanja z EU, ki je zabeležen na enem področju, ne spremlja negativen razvoj na drugih.

3.1.3

Potrebna je skupna platforma za uporabniku prijazen pregled obstoječih instrumentov (kot so subvencije, javni razpisi, programi itd.), ki jih upravljajo EU ali države članice ter imajo neposreden ali posreden zunanji učinek. Treba je predvideti navezavo na portal Tvoja Evropa oz. sodelovanje z njim. Treba si je tudi prizadevati za vključitev informacij za manjše (tudi podregionalne) organizacije. Dodatne ciljne skupine bi morale biti institucije v državah članicah EU in tranzicijskih družbah. Platformo bi morale na primer dopolnjevati e-novice ali objave s Tweeterja.

3.1.4

EU bi si morala prizadevati za zbiranje in usklajevanje dejavnosti EU in držav članic v partnerskih državah ter ustvarjanje sinergij med njimi in se izogibati pretirani notranji konkurenci. Države članice bi lahko razmislile o delitvi odgovornosti tako, da razvijejo oblike zunanjega sodelovanja (koordinatorje tranzicije, prevajalske centre, centre za pravno pomoč, izobraževalne ustanove itd.) na lastnem ozemlju ali v partnerskih državah.

3.2.1

Mehanizmi EU za zunanje delovanje morajo postati čim bolj vključujoči, pregledni in participativni, da se zagotovi skupna odgovornost za razvoj in sodelovanje. Trenutno je opaziti pomanjkljivosti. Treba je preučiti potencial načela partnerstva za sodelovanje civilne družbe in javnih organov, npr. kot predpogoj za prejemanje subvencij.

3.2.2

Tesna in po možnosti strukturirana vključenost predstavnikov civilne in politične družbe je pogoj za dolgoročno zavezanost reformam. Glej tudi točko 1.5. Za načrtovanje in uresničevanje vseh dejavnosti razvoja in sodelovanja je potrebna zainteresiranost organizacij civilne družbe, vključno s socialnimi partnerji iz EU in partnerskih držav. Obstoječa partnerstva je treba okrepiti, nova partnerstva pa spodbujati.

3.2.3

EESO želi prispevati k temu, njegovi partnerji iz vsega sveta pa so dragocen vir, podobno kot forumi, ki jih redno organizira.

3.2.4

EU mora okrepiti prizadevanje za razvoj zmogljivosti akterjev tako v EU kot v partnerskih državah. To lahko doseže s finančno podporo, izmenjavo izkušenj, ponudbo izobraževanja oz. usposabljanja ter z drugimi sredstvi ali programi.

3.2.5

Različnim vladnim in nevladnim akterjem je treba zagotoviti enake možnosti za sodelovanje, in sicer v EU in partnerskih državah. Treba je odpraviti vse vrste trdovratne neposredne ali posredne diskriminacije, med drugim preveč omejujoča pravila o upravičenosti, pravila o velikosti projekta in tehnične zahteve, diskriminacijo v upravnih pravilih, vključno z razlikami v nadomestilih za strokovnjake, ki delajo za isti projekt, in/ali obdavčitvi teh strokovnjakov, zahteve o sofinanciranju (težave pri sprejemanju prispevkov v naravi), nacionalno lobiranje, ki vodi v izkrivljanje rezultatov, itd. (5) Glej točko 1.6.

3.2.6

Tehnološke priložnosti 21. stoletja, kot je e-uprava, je treba v večjem obsegu uporabljati in spodbujati za dialog in vključevanje. Lahko bi razvili poseben program za spodbujanje demokracije 2.0.

3.3.1

Sedanji sistem financiranja in podpore, ki ju nudi EU ali sta z njo povezana, je pogosto kritiziran, češ da je po nepotrebnem zapleten. EESO pozdravlja napovedane načrte o poenostavitvi in poenotenju instrumentov EU za financiranje zunanjega delovanja, tudi evropskega sosedskega instrumenta začenši z letom 2014 in podpira združevanje sredstev.

3.3.2

Na prvem mestu je kakovost. Posebno tranzicijsko strokovno znanje in sposobnost razumeti potrebe partnerske države ter se jim prilagoditi je treba objektivno oceniti, imeti pa morata višjo vrednost kot dosedanje izkušnje z izvajanjem projektov EU.

3.3.3

EU mora pri razvoju zunanjih (tudi razvojnih) politik bolje uporabiti svoje obstoječe tranzicijsko strokovno znanje (6). Uspehe in pridobljene izkušnje je treba v celoti sistematizirati in podrobno analizirati. Ugotovitve je treba uporabiti, v celoti operacionalizirati in jih vključiti v cikel programskega načrtovanja. Potrebno je konkretno spremljanje, ki se mora med drugim opreti na to znanje pri oblikovanju operativnih programov, ocenjevanju in dodeljevanju projektnih subvencij in obsega itd.

3.3.4

Treba je pripraviti evropski zbornik o tranziciji (European Transition Compendium), tudi za namene programskega načrtovanja, in ga razširiti s podatkovno bazo strokovnjakov (tako iz vladnega kot nevladnega sektorja) s tranzicijskimi izkušnjami. Treba ga je oblikovati tako, da bo partnerje pritegnil k iskanju strokovnjakov, in ga obširno promovirati, zlasti v partnerskih državah. Evropska komisija in Evropska služba za zunanje delovanje bi morali pripraviti kontrolni seznam za delegacije EU za uporabo zbornika v programskem načrtovanju (zbornik bi lahko bil med drugim obvezen vir informacij za strokovnjake, ki se udeležujejo dejavnosti EU).

3.3.5

Evropska komisija bi morala pripraviti akcijski načrt za boljšo uporabo bogatih tranzicijskih izkušenj EU v programskem načrtovanju. To bi zagotovilo njihovo sistematično uporabo na področjih, kjer so pomembne. Ravno tako bi morala zagotoviti zadostne upravne vire za izvajanje takšnega načrta.

3.3.6

Glede na to, da je na voljo že veliko orodij za seznanjanje s tranzicijskimi izkušnjami, bi bilo smiselno, da Komisija poskrbi za presečno strukturo njihovega upravljanja, s ciljem te izkušnje zbirati in jih predstavljati na enem mestu, na primer v krovni platformi ali strukturi.

3.3.7

Razmisliti bi bilo treba o dodatnem razširjanju instrumentov tehnične pomoči, ki temeljijo na povpraševanju, kot sta SOCIEUX ali MIEUX. Tovrstni instrumenti so odlični za hiter odziv na potrebe partnerskih držav. Geografsko območje sedanjih v potrebe usmerjenih mehanizmov za izmenjavo izkušenj in drugih programov, zlasti TAIEX, Twinning in Erasmus+, je treba razširiti na ves svet (zlasti države AKP), pri čemer se ne smejo zmanjšati predvidena sredstva za projekte sedanjih programov.

3.3.8

Treba je vzpostaviti koncept dvostranskega oz. tristranskega partnerskega sodelovanja NVO, ki bo vključeval vsaj enega partnerja iz EU-15, enega iz EU-13 in enega iz razvijajoče se ali tranzicijske države (7). Treba je podpirati tudi izmenjavo izkušenj med predstavniki zasebnega sektorja.

3.3.9

Evropski razvojni sklad mora postati prijaznejši za izmenjavo nedavnih tranzicijskih izkušenj držav članic EU.

3.3.10

EU in njene države članice morajo zagotoviti ustrezna finančna sredstva in javno podporo, da bodo svoje izkušnje pretvorile v učinkovito tranzicijsko podporo. EESO poleg tega ponavlja, da morata biti tranzicija in vloga posameznikov, civilne družbe in države med vidiki evropskega leta za razvoj 2015.

4.1.1

Trajnostni razvoj je odvisen od čim širšega soglasja v partnerskih družbah. Podpora demokracije, dobrega upravljanja, temeljnih svoboščin (tudi svobode združevanja in mirnega zbiranja, svobode govora, neodvisnost medijev ipd.), državljanske vzgoje, neformalnega in priložnostnega učenja ter pravice in socialne pravičnosti na vseh področjih in na vseh ravneh je ključna.

4.1.2

Bolj je treba poudarjati učinkovitost in rezultate politike in projektov. Projekte morajo spremljati upravni in operativni programi ter podporni ukrepi za posameznike. Učinkovitosti ni mogoče doseči brez izboljšanja usklajevanja v partnerskih državah. Treba je ponuditi podporo in svetovanje pri načrtovanju.

4.1.3

Nediskriminacija, enaka obravnava in proaktivna angažiranost partnerjev EU in vsakega člana njihovih družb (tudi skupin, kot so ženske, manjšine itd.) so načeloma ključnega pomena in predpogoj za verodostojnost EU. Diferenciacija politike glede na zahteve partnerske države je seveda nujna in jo je treba izboljšati. Hkrati pa EU ne bi smela biti bolj popustljiva do "strateško pomembnih" držav samo zaradi omejenega števila interesov, ki niso povezani s trajnostnim razvojem. Spoštovanje človekovih pravic je področje, na katerem morajo EU in njeni partnerji delovati skupaj.

4.1.4

Predstavniki EU morajo biti hkrati moderatorji oz. posredniki (ki analizirajo lokalne potrebe in podpirajo oz. spodbujajo dialog med lokalnimi vpletenimi stranmi) in strokovnjaki (ki delijo svoje pretekle izkušnje in zbirajo nove tranzicijske izkušnje).

4.1.5

Širok presek družbe v partnerskih državah bi moral dobiti obsežno pomoč. Trenutno veljajo vladne institucije in v nekaterih primerih organizacije civilne družbe (vključno s socialnimi partnerji), mladi in raziskovalci za ključne ciljne skupine pomoči EU. Trajnostni razvoj in demokratične spremembe zahtevajo obsežno podporo in tesno sodelovanje z "ambasadorji", "gonili oz. upravitelji" ali "nosilci trajnih sprememb" iz civilne družbe ter njenimi voditelji in mrežami, vendar je potrebno še več kot to. Potrebna je univerzalna, splošno dostopna in široko poznana podpora partnerjem in njihovim družbam. Približevanje sosednjih držav Evropski uniji in podpora zanje ne smeta veljati kot nagrada samo za izbrane posameznice. Vidne izboljšave na področjih, kot so izobraževanje in znanost (med drugim reforme poklicnega izobraževanja in usposabljanja, dejavnosti za otroke itd. (8)), gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika, infrastruktura ter javne in socialne službe (med drugim IKT, zdravstvo, igrišča za otroke itd.), dostojno delo in priložnosti za kakovostno zaposlitev, enakost med spoloma, podpora socialno in ekonomsko ranljivim skupinam ter avtohtonemu prebivalstvu, družbena gibanja ter pogoji, ki omogočajo razvoj podjetij (med drugim krepitev in vključevanje socialnih partnerjev (9)), itd., bodo spodbudile spremembe in večje soglasje o proevropski usmerjenosti.

4.1.6

V državah z demokratičnim primanjkljajem se lahko zgodi, da se finančna sredstva, zagotovljena uradnim institucijam ali prek njih, ne porabijo za socialne namene, temveč za podpiranje režima, in da lokalne organizacije civilne družbe, ki resnično zastopajo demokratične vrednote, ne dobijo priložnosti, da bi zaprosile za ta sredstva. Vzpostavitev Evropske ustanove za demokracijo je nedvomno pomemben in že dolgo potreben korak. Vendar ta ustanova sama teh obsežnih problemov ne more rešiti. Delno lahko pomaga "celovit popis organizacij civilne družbe" in drugih prejemnikov pomoči v regiji (10). Tudi prebivalcem najbližjo oz. neformalno civilno družbo in pobude je treba močneje podpreti; številne države članice EU že imajo izkušnje s prilagodljivim financiranjem projektov. Hkrati je treba povečati delež pomoči, ki se dodeljuje prek civilne družbe, še posebej v avtoritarnih režimih.

4.1.7

Posebno pozornost je treba nameniti tranzicijskim razmeram v državah južnega in vzhodnega Sredozemlja, kjer so demokracija, človekove pravice in pravice žensk resno ogrožene, pa tudi potrebnemu zagotavljanju večje podpore EU za organizacije civilne družbe in združenja žensk.

4.1.8

Na splošno mora EU skrbno analizirati različne absorpcijske sposobnosti in posebne značilnosti partnerskih držav ter se jim prilagoditi.

4.1.9

Ko so prve faze tranzicije zaključene in je dosežena sorazmerna blaginja, mora EU deliti svoje izkušnje z zagotavljanjem neprekinjene zunanje in notranje podpore za razvoj, med drugim civilne družbe.

4.2.1

Vključujoča gospodarska rast in stabilen trg morata imeti skupaj z izboljšanjem socialnih storitev in zaposlovanja ter pametno gospodarsko liberalizacijo ključno vlogo pri razvoju tranzicijskih družb (v skladu s konceptom gospodarskega preoblikovanja v okviru razprav o obdobju po letu 2015). Z mednarodnimi sporazumi v večstranskih okvirih, kot sta STO in OECD, je treba negovati in zaščititi varno in privlačno okolje za naložbe.

4.2.2

Ključ do trajnosti je pravna država, neodvisno sodstvo, ki ga ne moreta spodkopati korupcija ali diktatorstvo. Neodvisne organizacije civilne družbe, ki jih nihče ne ustrahuje, dostop do informacij, socialno varstvo in možnosti za dostojno zaposlitev, znanstveno in strokovno sodelovanje, energetska učinkovitost in neodvisnost ter varstvo okolja so ključnega pomena.

4.2.3

Treba je izboljšati trgovinske pogoje ter, kjer je mogoče, uporabiti poglobljene in celovite sporazume o prosti trgovini, katerih cilj je preseči meje, da se spodbudi stalno približevanje pravilom, načelom in standardom v tehničnih predpisih EU ter v njihovem izvajanju. Cilj partnerjev EU bi morala biti močna in vključujoča gospodarstva, ki nenehno zmanjšujejo svojo odvisnost od zunanje pomoči, kar je še eno od področij, na katerem je izjemno pomembna izmenjava izkušenj.

4.2.4

Kadar gre za avtoritaren režim, je treba dati prednosten pomen dialogu z neodvisnimi podjetji (in tudi s sindikati in drugimi organizacijami civilne družbe) ter pomoči zanje. V vseh primerih pa je treba MSP priznati pomembnejšo vlogo, ki jo imajo kot gonilo trajnosti, pravne države in razvoja v gospodarstvu. Dodatno vlogo lahko prevzamejo sveti tujih vlagateljev in drugi partnerji organizacij civilne družbe.

4.3.1

EESO in druge ustanove so že opozorili na potrebo po tesnem in učinkovitem sodelovanju med EU, ZN in drugimi mednarodnimi ustanovami pri načrtu za razvoj po letu 2015.

4.3.2

EU mora upoštevati tudi drugo nedavno dogajanje, med drugim vzpostavitev partnerstva za odprto vlado (pobuda, ki je za EESO še posebej pomembna in ki odraža prej omenjeno načelo partnerstva). Učinek načrtovanega čezatlantskega partnerstva na področju trgovine in naložb ter drugih podobnih sporazumov je treba skrbno načrtovati in spremljati glede na to, kakšen vpliv imajo na razvojno sodelovanje in tranzicijo.

4.3.3

Bolje je treba izkoristiti in podpirati vlogo in potencial globalnih zasebnih podjetij ter tujih vlagateljev, ki imajo enake vrednote kot EU, tudi z vidika spoštovanja temeljnih ekonomskih in socialnih pravic.

4.3.4

Pripraviti je treba celovito študijo najboljših praks globalnih ustanov in organizacij civilne družbe ter orodij, ki jih uporabljajo v tranzicijskih državah.