6.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 295/1

(1)

Oblikovanje območja, na katerem je zagotovljeno prosto gibanje oseb prek notranjih meja, je eden od največjih dosežkov Unije. Na območju brez nadzora na notranjih mejah je potreben skupen odziv na razmere, ki resno vplivajo na javni red ali notranjo varnost bodisi tega območja, njegovih delov ali ene ali več držav članic, in sicer tako, da se v izrednih razmerah dovoli začasna ponovna uvedba nadzora na notranjih mejah, ki pa ne ogroža načela prostega gibanja oseb. Glede na učinek, ki bi ga takšni skrajni ukrepi lahko imeli na vse osebe, ki imajo pravico do prostega gibanja na območju brez nadzora na notranjih mejah, bi bilo treba določiti pogoje in postopke za ponovno uvedbo takšnih ukrepov, da se zagotovita njihova izredna narava in upoštevanje načela sorazmernosti. Obseg in trajanje vsake začasne ponovne uvedbe takšnih ukrepov bi morala biti omejena na najmanjšo možno mero, ki je potrebna za odziv na resno grožnjo javnemu redu ali notranji varnosti.

(2)

Prosto gibanje oseb na območju brez nadzora na notranjih mejah je ključen dosežek Unije. Ker začasna ponovna uvedba nadzora na notranjih mejah vpliva na prosto gibanje oseb, bi se morale vse odločitve o ponovni uvedbi takšnega nadzora sprejemati v skladu s skupaj dogovorjenimi merili, o čemer bi morala biti Komisija uradno obveščena, ali pa bi morala takšen ukrep priporočiti institucija Unije. V vsakem primeru bi se morala ponovna uvedba nadzora na notranjih mejah še naprej uporabljati izjemoma in le v skrajnem primeru, z natančno določenim obsegom in trajanjem, temeljiti pa bi morala na posebnih objektivnih merilih in oceni o njeni nujnosti, kar bi bilo treba spremljati na ravni Unije. Kadar resna grožnja javnemu redu ali notranji varnosti zahteva takojšnje ukrepanje, bi morala država članica imeti možnost ponovno uvesti nadzor na svojih notranjih mejah za obdobje, ki ne presega desetih dni. Vsakršno podaljšanje tega obdobja je treba spremljati na ravni Unije.

(3)

Nujnost in sorazmernost ponovne uvedbe nadzora na notranjih mejah bi bilo treba pretehtati glede na grožnjo javnemu redu ali notranji varnosti, zaradi katere je nastala potreba za takšno ponovno uvedbo nadzora, pretehtati pa bi bilo treba tudi alternativne ukrepe, ki bi se lahko sprejeli na nacionalni ravni, na ravni Unije ali na obeh ravneh, ter učinek takšnega nadzora na prosto gibanje oseb na območju brez nadzora na notranjih mejah.

(4)

Ponovna uvedba nadzora na notranjih mejah bi bila izjemoma lahko potrebna v primeru resne grožnje javnemu redu ali notranji varnosti na ravni območja brez nadzora na notranjih mejah ali na nacionalni ravni, zlasti po terorističnih napadih ali grožnjah ali zaradi groženj, ki jih predstavlja organiziran kriminal.

(5)

Migracij in velikega števila državljanov tretjih držav, ki prečkajo zunanje meje, samih po sebi ne bi smeli obravnavati kot grožnjo javnemu redu ali notranji varnosti.

(6)

V skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije je treba odstopanje od temeljnega načela prostega gibanja oseb razlagati ozko, pojem javnega reda pa predvideva obstoj dejanske, prisotne in dovolj resne grožnje, ki vpliva na enega od temeljnih interesov družbe.

(7)

Na podlagi doslej pridobljenih izkušenj v zvezi z delovanjem območja brez nadzora na notranjih mejah in da bi pripomogla k zagotavljanju usklajenega izvajanja schengenskega pravnega reda, Komisija lahko oblikuje smernice za ponovno uvedbo nadzora na notranjih mejah v primerih, ko je takšen ukrep potreben na začasni osnovi in v primerih, ko je potrebno takojšnje ukrepanje. Te smernice bi morale vsebovati jasne kazalnike za lažjo oceno, katere so tiste okoliščine, ki bi lahko resno ogrožale javni red ali notranjo varnost.

(8)

Kadar so v ocenjevalnem poročilu, pripravljenem v skladu z Uredbo Sveta (EU) št. 1053/2013 z dne 7. oktobra 2013 o vzpostavitvi ocenjevalnega in spremljevalnega mehanizma za preverjanje uporabe schengenskega pravnega reda (2), ugotovljene resne pomanjkljivosti pri izvajanju nadzora na zunanjih mejah in da se zagotovi upoštevanje priporočil, sprejetih na podlagi navedene Uredbe, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila, da bi lahko ocenjeni državi članici priporočila, naj sprejme posebne ukrepe, kot so razporeditev skupin Evropskih mejnih policistov, predložitev strateških načrtov oziroma – kot skrajni ukrep in ob upoštevanju resnosti razmer – zaprtje določenega mejnega prehoda. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (3). V skladu s členom 2(2)(b)(iii) navedene uredbe se uporablja postopek pregleda.

(9)

Začasna ponovna uvedba nadzora na določenih notranjih mejah, izvedena na podlagi posebnega postopka na ravni Unije, bi lahko bila utemeljena tudi v primeru izrednih okoliščin in kot skrajni ukrep, kadar je ogroženo splošno delovanje območja brez nadzora na notranjih mejah zaradi trajnih resnih pomanjkljivosti v zvezi z nadzorom na zunanjih mejah, ugotovljenih v okviru strogega ocenjevalnega postopka v skladu s členoma 14 in 15 Uredbe (EU) št. 1053/2013, kadar bi te okoliščine resno ogrožale javni red ali notranjo varnost na tem območju ali delu tega območja. Takšen poseben postopek za začasno ponovno uvedbo nadzora na določenih notranjih mejah bi se pod enakimi pogoji lahko začel tudi takrat, ko ocenjevana država članica hudo zanemarja svoje obveznosti. Zaradi politične občutljivosti takšnih ukrepov, ki se nanašajo na nacionalne izvršne in izvršilne pristojnosti glede nadzora na notranjih mejah, bi bilo treba izvedbena pooblastila za sprejetje priporočil po tem posebnem postopku na ravni Unije prenesti na Svet, ki ukrepa na predlog Komisije.

(10)

Preden se sprejme priporočilo o začasni ponovni uvedbi nadzora na določenih notranjih mejah, bi bilo treba pravočasno v celoti preučiti vse možnosti uporabe ukrepov za reševanje nastalih razmer, tudi prek pomoči organov, uradov in agencij Unije, kot sta Evropska agencija za upravljanje operativnega sodelovanja na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (Frontex), ustanovljena z Uredbo Sveta (ES) št. 2007/2004 (4), ali Evropski policijski urad (Europol), ustanovljen s Sklepom Sveta 2009/371/PNZ (5), ter ukrepov tehnične in finančne pomoči na nacionalni ravni, ravni Unije ali na obeh ravneh. Kadar so ugotovljene resne pomanjkljivosti, Komisija lahko zagotovi ukrepe finančne pomoči, s katerimi pomaga zadevni državi članici. Vsa priporočila Komisije in Sveta bi morala temeljiti na potrjenih informacijah.

(11)

Komisija bi morala imeti možnost sprejeti izvedbene akte, ki se uporabljajo takoj, kadar je to potrebno iz izredno nujnih razlogov v ustrezno utemeljenih primerih v zvezi s potrebo po podaljšanju nadzora na notranjih mejah.

(12)

Ocenjevalna poročila in priporočila iz členov 14 in 15 Uredbe (EU) št. 1053/2013 bi morala biti podlaga za uvedbo posebnih ukrepov v primeru resnih pomanjkljivosti v zvezi z nadzorom na zunanjih mejah, in posebnega postopka v primeru izrednih okoliščin, ki ogrožajo splošno delovanje območja brez nadzora na notranjih mejah, kot je določeno v tej uredbi. Da bi se prepričale o pravilni uporabi te uredbe, države članice in Komisija skupaj izvajajo redna, objektivna in nepristranska ocenjevanja, ki jih Komisija usklajuje v tesnem sodelovanju z državami članicami. Ocenjevalni mehanizem sestavljajo naslednji elementi: večletni in letni ocenjevalni programi, napovedani in nenapovedani obiski na kraju samem, ki jih opravi manjša skupina predstavnikov Komisije in strokovnjakov, imenovanih s strani držav članic, poročila o izidu ocenjevanja, ki jih sprejme Komisija, in priporočila za odpravo pomanjkljivosti, ki jih Svet sprejme na predlog Komisije, ustrezni nadaljevalni ukrepi, spremljanje in poročanje.

(13)

Ker se cilj te uredbe, in sicer zagotovitev skupnih pravil o začasni ponovni uvedbi nadzora na notranjih mejah v izrednih razmerah, lahko doseže le na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(14)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča niti se v njej ne uporablja. Ker ta uredba nadgrajuje schengenski pravni red, se Danska v skladu s členom 4 navedenega protokola v šestih mesecih od dne, ko Svet sprejme to uredbo, odloči, ali bo to uredbo prenesla v svoje nacionalno pravo.

(15)

Ta uredba predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda pri katerem Združeno kraljestvo ne sodeluje v skladu s Sklepom Sveta 2000/365/ES z dne 29. maja 2000 o prošnji Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske za sodelovanje pri izvajanju nekaterih določb schengenskega pravnega reda (6). Združeno kraljestvo torej ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zanj ni zavezujoča in se v njem ne uporablja.

(16)

Ta uredba predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda pri katerem Irska ne sodeluje v skladu s Sklepom Sveta 2002/192/ES z dne 28. februarja 2002 o prošnji Irske, da sodeluje pri izvajanju nekaterih določb schengenskega pravnega reda (7). Irska torej ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(17)

Ta uredba predstavlja za Islandijo in Norveško razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o pridružitvi obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (8), ki spadajo na področje iz točke A člena 1 Sklepa Sveta 1999/437/ES (9) o nekaterih izvedbenih predpisih za uporabo navedenega sporazuma.

(18)

Ta uredba predstavlja za Švico razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (10), ki spadajo na področje iz točke A člena 1 Sklepa 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2008/146/ES (11).

(19)

Ta uredba predstavlja za Lihtenštajn razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Protokola, podpisanega med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o pristopu Kneževine Lihtenštajn k Sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (12), ki spadajo na področje iz točke A člena 1 Sklepa 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2011/350/EU (13).

(20)

Za Ciper ta uredba predstavlja akt, ki temelji na schengenskem pravnem redu oziroma je z njim kako drugače povezan v smislu člena 3(2) Akta o pristopu iz leta 2003.

(21)

Za Bolgarijo in Romunijo ta uredba predstavlja akt, ki temelji na schengenskem pravnem redu oziroma je z njim kako drugače povezan v smislu člena 4(2) Akta o pristopu iz leta 2005.

(22)

Za Hrvaško ta uredba predstavlja akt, ki temelji na schengenskem pravni redu oziroma je z njim kako drugače povezan v smislu člena 4(2) Akta o pristopu iz leta 2011.

(23)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, uveljavljena zlasti z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, vključno s svobodo gibanja oseb in prebivanja. To uredbo je treba izvajati v skladu s temi pravicami in načeli.

(24)

Uredbo (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah) (14) bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

v naslovu II se doda naslednje poglavje:

„POGLAVJE IVa

Posebni ukrepi v primeru resnih pomanjkljivosti v zvezi z nadzorom na zunanjih mejah

Člen 19a

Ukrepi na zunanjih mejah in podpora agencije

1.   Kadar so v ocenjevalnem poročilu, pripravljenem na podlagi člena 14 Uredbe Sveta (EU) št. 1053/2013 z dne 7. oktobra 2013 o vzpostavitvi ocenjevalnega in spremljevalnega mehanizma za preverjanje uporabe schengenskega pravnega reda (15), ugotovljene resne pomanjkljivosti pri izvajanju nadzora na zunanjih mejah in da se zagotovi upoštevanje priporočil iz člena 15 navedene uredbe, lahko Komisija ocenjevani državi članici z izvedbenim aktom priporoči, naj sprejme določene posebne ukrepe, ki lahko vključujejo enega ali oba od naslednjih ukrepov:

Ta izvedbeni akt se sprejme v skladu s postopkom pregleda iz člena 33a(2).

2.   Komisija redno obvešča odbor, ustanovljen na podlagi člena 33a(1), o napredku pri izvajanju ukrepov iz odstavka 1 tega člena in njegovem vplivu na ugotovljene pomanjkljivosti.

O tem ustrezno obvešča tudi Evropski parlament in Svet.

3.   Kadar je v ocenjevalnem poročilu iz odstavka 1 ugotovljeno, da je ocenjevana država članica hudo zanemarjala svoje obveznosti in mora zato v treh mesecih poročati o izvajanju ustreznega akcijskega načrta v skladu s členom 16(4) Uredbe (EU) št. 1053/2013, ter kadar Komisija po preteku trimesečnega obdobja ugotovi, da se stanje ne izboljšuje, lahko začne postopek iz člena 26 te uredbe, kadar so izpolnjeni vsi pogoji za to.

(2)

členi 23 do 27 se nadomestijo z naslednjim:

„Člen 23

Splošni okvir začasne ponovne uvedbe nadzora na notranjih mejah

1.   Kadar se na območju brez nadzora na notranjih mejah pojavi resna grožnja javnemu redu ali notranji varnosti v državi članici, lahko ta država članica izjemoma ponovno uvede nadzor meje na vseh ali določenih delih svoje notranje meje za določeno obdobje do največ 30 dni, ali za čas predvidenega trajanja resne grožnje, če ta traja več kot 30 dni. Obseg in trajanje začasne ponovne uvedbe nadzora na notranjih mejah ne presegata tega, kar je nujno potrebno glede na resnost grožnje.

2.   Nadzor na notranjih mejah se ponovno uvede le v skrajnem primeru ter v skladu s členi 24, 25 in 26. V vsakem primeru, ko se odloča o ponovni uvedbi nadzora na notranjih mejah na podlagi člena 24, 25 oziroma 26, se upoštevajo merila iz člena 23a oziroma 26a.

3.   Če resna grožnja javnemu redu ali notranji varnosti v zadevni državi članici traja dlje kot obdobje iz odstavka 1 tega člena, lahko ta država članica večkrat za obdobje do 30 dni podaljša nadzor na svojih notranjih mejah, ob upoštevanju meril iz člena 23a in v skladu s postopkom iz člena 24, in sicer iz istih razlogov, kot so navedeni v odstavku 1 tega člena, in ob upoštevanju morebitnih novih elementov.

4.   Celotno trajanje ponovno uvedenega nadzora na notranjih mejah, vključno s podaljšanji iz odstavka 3 tega člena, ni daljše od šestih mesecev. V primeru izrednih okoliščin iz člena 26 se lahko to celotno obdobje podaljša na največ dve leti v skladu s prvim odstavkom navedenega člena.

Člen 23a

Merila za začasno ponovno uvedbo nadzora na notranjih mejah

Kadar se država članica v skladu s členom 23 ali 25(1) odloči, da v skrajnem primeru začasno ponovno uvede nadzor na eni ali več notranjih mejah ali na njihovih delih, ali da podaljša tako ponovno uvedbo, oceni, v kolikšni meri se lahko s takšnim ukrepom ustrezno odpravi grožnja javnemu redu ali notranji varnosti, ter oceni sorazmernost ukrepa glede na zadevno grožnjo. Pri pripravi take ocene država članica upošteva zlasti naslednje:

Člen 24

Postopek za začasno ponovno uvedbo nadzora na notranjih mejah na podlagi člena 23(1)

1.   Kadar država članica načrtuje ponovno uvedbo nadzora na notranjih mejah na podlagi člena 23(1), o tem najpozneje v štirih tednih pred načrtovano ponovno uvedbo ali v krajšem obdobju, kadar so okoliščine, zaradi katerih je treba ponovno uvesti nadzor na notranjih mejah, znane manj kot štiri tedne pred načrtovano ponovno uvedbo, uradno obvesti ostale države članice in Komisijo. V ta namen jim država članica zagotovi naslednje informacije:

Uradno obvestilo na podlagi prvega pododstavka lahko predložita tudi dve ali več držav članic skupaj.

Če je potrebno, lahko Komisija od zadevne države članice oziroma zadevnih držav članic zahteva dodatne informacije.

2.   Informacije iz odstavka 1 se posredujejo Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, kot se o njih uradno obvesti ostale države članice in Komisijo v skladu z navedenim odstavkom.

3.   Država članica, ki poda uradno obvestilo na podlagi odstavka 1, lahko, kadar je potrebno in v skladu z nacionalnim pravom, sklene, da dele informacij označi kot tajne.

Takšna označba ni razlog, da Komisija informacij ne bi mogla dati na razpolago Evropskemu parlamentu. Pošiljanje in ravnanje z informacijami in dokumenti, ki se Evropskemu parlamentu pošljejo na podlagi tega člena, je skladno s pravili o pošiljanju tajnih podatkov in ravnanju z njimi, ki se uporabljajo za izmenjavo podatkov med Evropskim parlamentom in Komisijo.

4.   Po prejemu uradnega obvestila države članice na podlagi odstavka 1 tega člena in za namen posvetovanja iz odstavka 5 tega člena lahko Komisija ali katera koli druga država članica brez poseganja v člen 72 Pogodbe o delovanju Evropske unije poda mnenje.

Če ima Komisija na podlagi informacij iz uradnega obvestila ali dodatnih prejetih informacij pomisleke glede nujnosti ali sorazmernosti načrtovane ponovne uvedbe nadzora na notranjih mejah ali če meni, da bi bilo ustrezno v zvezi z nekim vidikom uradnega obvestila opraviti posvetovanje, o tem poda mnenje.

5.   O informacijah iz odstavka 1 ter o kateremkoli mnenju Komisije ali države članice na podlagi odstavka 4, se posvetujejo – po potrebi tudi na skupnih srečanjih – država članica, ki načrtuje ponovno uvedbo nadzora na notranjih mejah, ostale države članice, zlasti tiste, ki jih taki ukrepi neposredno zadevajo, in Komisija, da bi po potrebi organizirale vzajemno sodelovanje držav članic ter preučile sorazmernost ukrepov glede na dogodke, zaradi katerih je treba ponovno uvesti nadzor meje, in grožnjo javnemu redu ali notranji varnosti.

6.   Posvetovanje iz odstavka 5 se opravi vsaj deset dni pred načrtovanim datumom ponovne uvedbe nadzora meje.

Člen 25

Poseben postopek v primerih, ki zahtevajo takojšnje ukrepanje

1.   Kadar je zaradi resne grožnje javnemu redu ali notranji varnosti v državi članici potrebno takojšnje ukrepanje, lahko zadevna država članica izjemoma takoj ponovno uvede nadzor na notranjih mejah za določeno obdobje do deset dni.

2.   Kadar država članica ponovno uvede nadzor na notranjih mejah, hkrati ustrezno uradno obvesti ostale države članice in Komisijo ter jim zagotovi informacije iz člena 24(1) in navede razloge, ki upravičujejo uporabo postopka, določenega v tem členu. Komisija se lahko takoj po prejemu uradnega obvestila posvetuje z ostalimi državami članicami.

3.   Če resna grožnja javnemu redu ali notranji varnosti traja dlje, kot je določeno v odstavku 1, se lahko država članica odloči podaljšati nadzor na notranjih mejah za večkratna obdobja do 20 dni. Pri tem zadevna država članica upošteva merila iz člena 23a, vključno s posodobljeno oceno nujnosti in sorazmernosti ukrepa, ter upošteva morebitne nove elemente.

V primeru takšnega podaljšanja se smiselno uporabljajo določbe člena 24(4) in (5), posvetovanje pa se opravi takoj potem, ko so bile Komisija in države članice uradno obveščene o odločitvi o podaljšanju.

4.   Brez poseganja v člen 23(4) celotno trajanje ponovno uvedenega nadzora na notranjih mejah, ki vključuje začetno obdobje iz odstavka 1 in vsa podaljšanja iz odstavka 3, ni daljše od dveh mesecev.

5.   Komisija o uradnih obvestilih, podanih na podlagi tega člena, nemudoma obvesti Evropski parlament.

Člen 26

Poseben postopek v primeru izrednih okoliščin, ki ogrožajo splošno delovanje območja brez nadzora na notranjih mejah

1.   V izrednih okoliščinah, ko je ogroženo splošno delovanje območja brez nadzora na notranjih mejah zaradi trajnih resnih pomanjkljivosti v zvezi z nadzorom na zunanjih mejah, kot je določeno v členu 19a, in če te okoliščine resno ogrožajo javni red ali notranjo varnost na območju brez nadzora na notranjih mejah ali na delih tega območja, se lahko ponovno uvede nadzor na notranjih mejah v skladu z odstavkom 2 tega člena za obdobje do šest mesecev. To obdobje se lahko podaljša največ trikrat za nadaljnje obdobje do šest mesecev, če izjemne okoliščine še trajajo.

2.   V skrajnem primeru in kot ukrep za varovanje skupnih interesov na območju brez nadzora na notranjih mejah, kadar z vsemi drugimi ukrepi, zlasti tistimi iz člena 19a(1), ni mogoče učinkovito ublažiti ugotovljene resne grožnje, lahko Svet eni ali več državam članicam priporoči, naj se odločijo ponovno uvesti nadzor na svoji celotni notranji meji ali na njenih določenih delih. Priporočilo Sveta temelji na predlogu Komisije. Države članice lahko zahtevajo, da Komisija takšen predlog posreduje Svetu v priporočilo.

Svet v svojem priporočilu navede vsaj informacije iz točk (a) do (e) člena 24(1).

Svet lahko priporoči podaljšanje v skladu s pogoji in postopki, določenimi v tem členu.

Preden država članica v skladu s tem odstavkom ponovno uvede nadzor na svoji celotni notranji meji ali na določenih njenih delih, o tem ustrezno uradno obvesti ostale države članice ter Evropski parlament in Komisijo.

3.   V primeru, da država članica ne izvede priporočila iz odstavka 2, o svojih razlogih nemudoma pisno obvesti Komisijo.

Komisija v takšnem primeru Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo, v katerem oceni razloge, ki jih je navedla zadevna država članica, in posledice za varovanje skupnih interesov na območju brez nadzora na notranjih mejah.

4.   Na podlagi ustrezno utemeljenih nujnih razlogov, povezanih z razmerami, v katerih so okoliščine, zaradi katerih je treba podaljšati nadzor na notranjih mejah v skladu z odstavkom 2, znane manj kot 10 dni pred koncem predhodnega obdobja ponovne uvedbe nadzora, lahko Komisija sprejme vsa potrebna priporočila z izvedbenimi akti, ki se uporabljajo takoj, v skladu s postopkom iz člena 33a(3). V roku 14 dni po sprejetju takšnih priporočil Komisija predloži Svetu predlog priporočila v skladu z odstavkom 2.

5.   Ta člen ne posega v ukrepe, ki jih države članice lahko sprejmejo v primeru resne grožnje javnemu redu ali notranji varnosti na podlagi členov 23, 24 in 25.

Člen 26a

Merila za začasno ponovno uvedbo nadzora na notranjih mejah v primeru izrednih okoliščin, ki ogrožajo splošno delovanje območja brez nadzora na notranjih mejah

1.   Kadar Svet kot skrajni ukrep v skladu s členom 26(2) priporoči začasno ponovno uvedbo nadzora na eni ali več notranjih mejah ali na njihovih delih, oceni tudi, v kolikšni meri se lahko s takšnim ukrepom ustrezno odpravi grožnjo javnemu redu ali notranji varnosti na območju brez nadzora na notranjih mejah, ter sorazmernost ukrepa glede na to grožnjo. Ta ocena temelji na podrobnih informacijah, ki jih predloži(jo) zadevna(-e) država(-e) članica(-e) in Komisija, in na vseh drugih pomembnih informacijah, vključno z vsemi informacijami, pridobljenimi na podlagi odstavka 2 tega člena. Pri pripravi takšne ocene se upošteva zlasti naslednje:

2.   Komisija lahko pred sprejetjem predloga priporočila Sveta v skladu s členom 26(2):

Člen 27

Obveščanje Evropskega parlamenta in Sveta

Komisija in zadevna država članica ali zadevne države članice takoj, ko je to mogoče, obvestijo Evropski parlament in Svet o razlogih, ki bi lahko zahtevali uporabo člena 19a in členov od 23 do 26a.

(3)

člena 29 in 30 se nadomestita z naslednjim:

„Člen 29

Poročilo o ponovni uvedbi nadzora na notranjih mejah

V roku štirih tednov od odprave nadzora na notranjih mejah država članica, ki je izvajala nadzor na notranjih mejah, Evropskemu parlamentu, Svetu in Komisiji predloži poročilo o ponovni uvedbi nadzora na notranjih mejah, v katerem predstavi zlasti prvotno oceno in upoštevanje meril iz členov 23a, 25 in 26a, izvajanje kontrol, praktično sodelovanje s sosednjimi državami članicami, posledični učinek na prosto gibanje oseb ter učinkovitost ponovne uvedbe nadzora na notranjih mejah, vključno z naknadno oceno sorazmernosti ponovne uvedbe nadzora meje.

Komisija lahko poda mnenje o tej naknadni oceni začasne ponovne uvedbe nadzora na eni ali več notranjih mejah ali na njihovih delih.

Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu najmanj enkrat na leto predloži poročilo o delovanju območja brez nadzora na notranjih mejah. Poročilo vsebuje seznam vseh odločitev o ponovni uvedbi nadzora na notranjih mejah, ki so bile sprejete v zadevnem letu.

Člen 30

Obveščanje javnosti

Komisija in zadevna država članica o odločitvi o ponovni uvedbi nadzora na notranjih mejah usklajeno obvestita javnost ter navedeta zlasti začetek in konec trajanja takšnega ukrepa, razen če obstajajo pomembni varnostni razlogi, da se to ne stori.“;

(4)

vstavi se naslednji člen:

„Člen 33a

Postopek v odboru

1.   Komisiji pomaga odbor. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (18).

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011. Kadar odbor ne poda mnenja, Komisija osnutka izvedbenega akta ne sprejme in se uporabi tretji pododstavek člena 5(4) Uredbe (EU) št. 182/2011.

3.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 8 Uredbe (EU) št. 182/2011 v povezavi s členom 5 Uredbe.

(5)

vstavi se naslednji člen:

„Člen 37a

Ocenjevalni mehanizem

1.   V skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije in Pogodbo o Evropski uniji ter brez poseganja v njune določbe o postopku zaradi kršitve se izvajanje te uredbe s strani posameznih držav članic oceni s pomočjo ocenjevalnega mehanizma.

2.   Pravila o ocenjevalnem mehanizmu so določena v Uredbi (EU) št. 1053/2013. V skladu s tem ocenjevalnim mehanizmom države članice in Komisija, da bi se prepričale o pravilni uporabi te uredbe, skupaj izvajajo redna, objektivna in nepristranska ocenjevanja, ki jih usklajuje Komisija v tesnem sodelovanju z državami članicami. V okviru tega mehanizma manjša skupina, ki jo sestavljajo predstavniki Komisije in strokovnjaki, imenovani s strani držav članic, vsako državo članico oceni najmanj vsakih pet let.

Ocenjevanja lahko sestavljajo napovedani ali nenapovedani obiski na kraju samem na zunanjih ali notranjih mejah.

Komisija je v skladu s tem ocenjevalnim mehanizmom pristojna za sprejemanje večletnih in letnih ocenjevalnih programov ter ocenjevalnih poročil.

3.   V primeru morebitnih pomanjkljivosti se lahko na zadevne države članice naslovi priporočila za njihovo odpravo.

Kadar so v ocenjevalnem poročilu, ki ga sprejme Komisija v skladu s členom 14 Uredbe (EU) št. 1053/2013, ugotovljene resne pomanjkljivosti pri izvajanju nadzora na zunanjih mejah, se uporabljata člena 19a in 26 te uredbe.

4.   Evropski parlament in Svet je treba obveščati v vseh fazah ocenjevanja in jima posredovati vse ustrezne dokumente v skladu s pravili, ki veljajo za tajne dokumente.

5.   Evropski parlament je treba takoj in v celoti obvestiti o vsakem predlogu za spremembo ali nadomestitev pravil iz Uredbe (EU) št. 1053/2013.“

6.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 295/11

(1)

Vzpostavitev Evropskega sistema varovanja meja (v nadaljnjem besedilu: sistem EUROSUR) je potrebna za okrepitev izmenjave informacij in operativnega sodelovanja med nacionalnimi organi držav članic ter njimi in Evropsko agencijo za upravljanje operativnega sodelovanja na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Agencija), ustanovljeno z Uredbo Sveta (ES) št. 2007/2004 (2). Sistem EUROSUR bo navedenim organom in Agenciji zagotavljal potrebno infrastrukturo in orodja za izboljšanje njihovega spremljanja razmer in zmogljivosti za odzivanje na zunanjih mejah držav članic Unije (v nadaljnjem besedilu: zunanje meje) za namene odkrivanja in preprečevanja nezakonitega priseljevanja in čezmejnega kriminala ter boja proti njima, pa tudi zaradi prispevanja k zagotavljanju varstva in reševanja življenj migrantov.

(2)

Število migrantov, ki se utopijo na južnih zunanjih morskih mejah, se je zaradi potovanja v malih plovilih in plovilih, neprimernih za plovbo, drastično povečalo. Sistem EUROSUR bi moral bistveno izboljšati operativno in tehnično zmogljivost Agencije in držav članic za odkrivanje takih malih plovil in okrepil zmogljivost držav članic za odzivanje, s čimer bi se zmanjšalo število smrtnih žrtev med migranti.

(3)

Ta uredba upošteva, da migracijske poti uporabljajo tudi osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito.

(4)

Države članice bi morale ustanoviti nacionalne koordinacijske centre, da bi pri varovanju meja izboljšale izmenjavo informacij in sodelovanje med seboj in z Agencijo. Za pravilno delovanje sistema EUROSUR je bistveno, da vsi nacionalni organi, pristojni za varovanje zunanjih meja v skladu z nacionalnim pravom, med seboj sodelujejo prek nacionalnih koordinacijskih centrov.

(5)

Ta uredba ne bi smela ovirati držav članic, da svojim nacionalnim koordinacijskim centrom naložijo tudi odgovornost za usklajevanje izmenjave informacij in za sodelovanje v zvezi z varovanjem zračnih meja ter za kontrole na mejnih prehodih.

(6)

Agencija bi morala izboljšati izmenjavo informacij in sodelovanje z drugimi organi, uradi in agencijami Unije, kot sta Evropska agencija za pomorsko varnost in Satelitski center Evropske unije, da se čim bolje uporabijo informacije, zmogljivosti in sistemi, ki so na evropski ravni že na voljo, med drugim tudi Evropski program za spremljanje Zemlje.

(7)

Ta uredba je del evropskega modela skladnega upravljanja zunanjih meja in strategije notranje varnosti za Evropsko unijo. Sistem EUROSUR bo prispeval tudi k razvoju Skupnega okolja za izmenjavo informacij za varovanje na področju pomorstva Unije in zagotavljal širši okvir za spremljanje razmer na področju pomorstva prek medsektorske izmenjave informacij med javnimi organi v Uniji.

(8)

Da bi zagotovili, da so informacije v sistemu EUROSUR čim bolj popolne in posodobljene, zlasti glede razmer v tretjih državah, bi morala Agencija sodelovati z Evropsko službo za zunanje delovanje. Delegacije in uradi Unije bi zato morali zagotoviti vse informacije, ki bi lahko bile pomembne za sistem EUROSUR.

(9)

Agencija bi morala zagotavljati potrebno pomoč pri razvoju in delovanju sistema EUROSUR in po potrebi pri razvoju Skupnega okolja za izmenjavo informacij, tudi glede interoperabilnosti sistemov, zlasti z vzpostavitvijo, vzdrževanjem in usklajevanjem okvira sistema EUROSUR.

(10)

Za Agencijo bi bilo treba zagotoviti primerna finančna sredstva in človeške vire, da bi lahko ustrezno izpolnjevala dodatne naloge, ki so ji dodeljene s to uredbo.

(11)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana s členoma 2 in 6 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti spoštovanje človekovega dostojanstva, pravice do življenja, prepovedi mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, prepovedi trgovine z ljudmi, pravice do svobode in varnosti, pravice do varstva osebnih podatkov, pravice dostopa do dokumentov, pravice do azila in zaščite v primeru odstranitve in izgona, načela nevračanja, prepovedi diskriminacije ter pravic otrok. Države članice in Agencija bi morale to uredbo uporabljati v skladu z navedenimi pravicami in načeli.

(12)

V skladu z Uredbo (ES) št. 2007/2004 bi morala uradnik za temeljne pravice in svetovalni forum, ustanovljen z navedeno uredbo, imeti dostop do vseh informacij o spoštovanju temeljnih pravic v zvezi z vsemi dejavnostmi Agencije v okviru sistema EUROSUR.

(13)

Vsakršna izmenjava osebnih podatkov v okviru evropske slike razmer in skupne predmejne obveščevalne slike bi morala predstavljati izjemo. Izvajati bi jo bilo treba biti na podlagi veljavnih nacionalnega prava in prava Unije, pri čemer bi bilo treba spoštovati njihove specifične zahteve glede varstva podatkov. Če bolj specifični akti, kot je Uredba (ES) št. 2007/2004, ne zagotavljajo celovite ureditve varstva podatkov, se uporabljajo Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES (3), Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (4) ter Okvirni sklep Sveta 2008/977/PNZ (5).

(14)

Za izvajanje postopnega geografskega širjenja sistema EUROSUR bi se morala obveznost v zvezi z določitvijo in upravljanjem nacionalnih koordinacijskih centrov uporabljati v dveh zaporednih fazah, in sicer najprej za države članice, ki se nahajajo na južnih in vzhodnih zunanjih mejah, in potem za preostale države članice.

(15)

Ta uredba vključuje določbe o sodelovanju s sosednjimi tretjimi državami, saj sta dobro strukturirana in stalna izmenjava informacij ter sodelovanje s temi državami, zlasti s sredozemskega območja, ključna dejavnika za doseganje ciljev sistema EUROSUR. Bistveno je, da se vsakršna izmenjava informacij in vsakršno sodelovanje med državami članicami in sosednjimi tretjimi državami v celoti izvajata v skladu s temeljnimi pravicami in zlasti z načelom nevračanja.

(16)

Ta uredba vključuje določbe o možnosti tesnega sodelovanja z Irsko in Združenim kraljestvom, ki bi lahko pripomogle k boljšemu doseganju ciljev sistema EUROSUR.

(17)

Agencija in države članice bi morale pri izvajanju te uredbe čim bolje izrabiti obstoječe zmogljivosti glede človeških virov in tehnične opreme, tako na ravni Unije kot na nacionalni ravni.

(18)

Komisija bi morala redno ocenjevati rezultate izvajanja te uredbe, da ugotovi, v kakšni meri so bili uresničeni cilji sistema EUROSUR.

(19)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja. Ker ta uredba nadgrajuje schengenski pravni red, se Danska v skladu s členom 4 navedenega protokola v šestih mesecih od dne, ko Svet sprejme to uredbo, odloči, ali jo bo prenesla v svoje nacionalno pravo.

(20)

Ta uredba predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri katerem Združeno kraljestvo ne sodeluje v skladu s Sklepom Sveta 2000/365/ES (6); Združeno kraljestvo torej ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanj ni zavezujoča in se v njem ne uporablja.

(21)

Ta uredba predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri katerem Irska ne sodeluje v skladu s Sklepom Sveta 2002/192/ES (7); Irska torej ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(22)

Ta uredba predstavlja za Islandijo in Norveško razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o pridružitvi obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (8), ki spadajo na področje iz točke A člena 1 Sklepa Sveta 1999/437/ES (9). Norveška bi morala ustanoviti nacionalni koordinacijski center v skladu s to uredbo z 2. decembrom 2013.

(23)

Ta uredba predstavlja za Švico razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (10), ki spadajo na področje iz točke A člena 1 Sklepa 1999/437/ES, v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2008/146/ES (11).

(24)

Ta uredba predstavlja za Lihtenštajn razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Protokola med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o pristopu Kneževine Lihtenštajn k Sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (12), ki spadajo na področje iz točke A člena 1 Sklepa 1999/437/ES, v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2011/350/EU (13).

(25)

Izvajanje te uredbe ne vpliva na delitev pristojnosti med Unijo in državami članicami ter na obveznosti držav članic po Konvenciji Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, Mednarodni konvenciji o varstvu človeškega življenja na morju, Mednarodni konvenciji o iskanju in reševanju na morju, Konvenciji Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu in njenem Protokolu proti tihotapljenju migrantov po kopnem, morju in zraku, Konvenciji o statusu beguncev, Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter drugih ustreznih mednarodnih instrumentih.

(26)

Izvajanje te uredbe ne vpliva na Uredbo (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (14) ali na pravila o varovanju morskih zunanjih meja v okviru operativnega sodelovanja, ki ga usklajuje Agencija.

(27)

Ker cilja te uredbe, namreč vzpostavitve sistema EUROSUR, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se ta cilj zaradi obsega in učinka ukrepa lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PDEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja –

(a)

„Agencija“ pomeni Evropsko agencijo za upravljanje operativnega sodelovanja na zunanjih mejah držav članic Evropske unije, ustanovljeno z Uredbo (ES) št. 2007/2004;

(b)

„spremljanje razmer“ pomeni sposobnost spremljanja, odkrivanja, prepoznavanja, sledenja in razumevanja nezakonitih čezmejnih dejavnosti za ugotavljanje utemeljenih razlogov za odzivne ukrepe na podlagi združevanja novih informacij in obstoječega znanja ter za učinkovitejše preprečevanje žrtev med migranti na ali ob zunanjih mejah ali v njihovi bližini;

(c)

„zmogljivost za odzivanje“ pomeni sposobnost izvajanja ukrepov za preprečevanje nezakonitih čezmejnih dejavnosti na ali ob zunanjih mejah ali v njihovi bližini, vključno s sredstvi in časovnimi roki za ustrezno odzivanje;

(d)

„slika razmer“ pomeni grafični vmesnik za prikaz podatkov in informacij v skoraj realnem času, prejetih od različnih organov, senzorjev, platform in drugih virov, ki se prek komunikacijskih in informacijskih kanalov delijo z drugimi organi za zagotavljanje spremljanja razmer in podporo zmogljivosti za odzivanje na zunanjih mejah in predmejnem območju;

(e)

„čezmejni kriminal“ pomeni vsakršno hudo kaznivo dejanje s čezmejno razsežnostjo, storjeno na ali ob zunanjih mejah ali v njihovi bližini;

(f)

„odsek zunanje meje“ pomeni celotno kopensko ali morsko zunanjo mejo države članice ali njen del, kot je opredeljena v nacionalnem pravu ali jo določi nacionalni koordinacijski center oziroma kateri koli drug pristojni nacionalni organ;

(g)

„predmejno območje“ pomeni geografsko območje onkraj zunanjih meja;

(h)

„krizne razmere“ pomenijo vse naravne nesreče ali nesreče, ki jih povzroči človek, nezgode, humanitarne ali politične krize ali katere koli druge resne razmere na ali ob zunanjih mejah ali v njihovi bližini, ki bi lahko znatno vplivale na nadzor zunanjih meja;

(i)

„incident“ pomeni dogodek v zvezi z nezakonitim priseljevanjem, čezmejnim kriminalom ali ogrožanjem življenj migrantov na ali ob zunanjih mejah ali v njihovi bližini.

(a)

nacionalnih koordinacijskih centrov;

(b)

nacionalnih slik razmer;

(c)

komunikacijskega omrežja;

(d)

evropske slike razmer;

(e)

skupne predmejne obveščevalne slike;

(f)

skupne uporabe orodij za varovanje.

(a)

zagotovi pravočasno izmenjavo informacij ter pravočasno sodelovanje med vsemi nacionalnimi organi, pristojnimi za varovanje zunanjih meja, ter med njimi in drugimi nacionalnimi koordinacijskimi centri in Agencijo;

(b)

zagotovi pravočasno izmenjavo informacij z organi na nacionalni ravni, pristojnimi za iskanje in reševanje, pregon, azil ter priseljevanje;

(c)

prispeva k uspešnemu in učinkovitemu upravljanju sredstev in osebja;

(d)

oblikuje in vzdržuje nacionalno sliko razmer v skladu s členom 9;

(e)

podpira načrtovanje in izvajanje nacionalnih dejavnosti varovanja meja;

(f)

usklajuje nacionalni sistem varovanja meja v skladu z nacionalnim pravom;

(g)

prispeva k rednemu merjenju učinkov nacionalnih dejavnosti varovanja meja za namene te uredbe;

(h)

usklajuje operativne ukrepe z drugimi državami članicami, brez poseganja v pristojnosti Agencije in držav članic.

(a)

vzpostavi in vzdržuje komunikacijsko omrežje za sistem EUROSUR v skladu s členom 7;

(b)

oblikuje in vzdržuje evropsko sliko razmer v skladu s členom 10;

(c)

oblikuje in vzdržuje skupno predmejno obveščevalno sliko v skladu s členom 11;

(d)

usklajuje skupno uporabo orodij za varovanje v skladu s členom 12.

(a)

dvo- in večstransko izmenjavo informacij v skoraj realnem času;

(b)

avdio- in videokonference;

(c)

varno upravljanje, shranjevanje, prenos in obdelovanje občutljivih podatkov, ki niso tajni;

(d)

varno upravljanje, shranjevanje, prenos in obdelovanje tajnih podatkov EU do stopnje tajnosti RESTREINT UE/EU RESTRICTED ali enakovrednih nacionalnih stopenj tajnosti, pri čemer se zagotovi, da se s tajnimi podatki upravlja, se jih shranjuje, prenaša in obdeluje v ločenem in ustrezno pooblaščenem delu komunikacijskega omrežja.

(a)

dogodkovne plasti;

(b)

operativne plasti;

(c)

analitske plasti.

(a)

nacionalni sistem za varovanje meja v skladu z nacionalnim pravom;

(b)

nepremični in premični senzorji, ki jih upravljajo nacionalni organi, pristojni za varovanje zunanjih meja;

(c)

patrulje, ki opravljajo nalogo varovanja meja in druge naloge spremljanja;

(d)

lokalni, regionalni in drugi koordinacijski centri;

(e)

drugi ustrezni nacionalni organi in sistemi, vključno z uradniki za zvezo, operativnimi centri in kontaktnimi točkami;

(f)

Agencija;

(g)

nacionalni koordinacijski centri v drugih državah članicah;

(h)

organi tretjih držav na podlagi dvostranskih ali večstranskih sporazumov ter regionalne mreže iz člena 20;

(i)

sistemi poročanja z ladij v skladu z zadevnimi pravnimi podlagami;

(j)

druge ustrezne evropske in mednarodne organizacije;

(k)

drugi viri.

(a)

podplasti nedovoljenih prehodov meja, ki vsebuje informacije o incidentih, v katerih je ogroženo življenje migrantov, vključno s tistimi, ki so na voljo nacionalnemu koordinacijskemu centru;

(b)

podplasti čezmejnega kriminala;

(c)

podplasti kriznih razmer;

(d)

podplasti drugih dogodkov, ki vsebuje informacije o neprepoznanih in sumljivih vozilih, plovilih in drugih prevoznih sredstvih ter osebah na ali ob zunanjih mejah zadevne države članice ali v njihovi bližini ter o katerem koli drugem dogodku, ki bi lahko znatno vplival na nadzor zunanjih meja.

(a)

podplasti lastnih sredstev, vključno z vojaškimi sredstvi, ki pomagajo pri misiji organov pregona, in operativnimi območji, ki vsebuje informacije o položaju, statusu in vrsti lastnih sredstev ter sodelujočih organih. Nacionalni koordinacijski center se lahko v zvezi z vojaškimi sredstvi, ki pomagajo pri misiji organov pregona, odloči, da na zahtevo nacionalnega organa, odgovornega za ta sredstva, omeji dostop do takih informacij glede na potrebo po seznanitvi z njimi;

(b)

podplasti okoljskih informacij, ki vsebuje informacije o terenu in vremenskih razmerah na zunanjih mejah zadevne države članice ali omogoča dostop do takšnih informacij.

(a)

informacijske podplasti, ki vsebuje ključne dogodke in kazalnike, ki so pomembni za namene te uredbe;

(b)

analitične podplasti, ki vključuje analitična poročila, trende pri ocenjevanju tveganj, regionalna opažanja in informativna sporočila, ki so pomembni za namene te uredbe;

(c)

obveščevalne podplasti, ki vsebuje analizirane informacije, ki so pomembne za namene te uredbe, zlasti za dodeljevanje stopenj vpliva odsekom zunanjih meja;

(d)

podplasti posnetkov in geografskih podatkov, ki vsebuje referenčne posnetke, osnovne zemljevide, potrjevanje analiziranih informacij, analize sprememb (posnetki opazovanja Zemlje), odkrivanje sprememb, georeferencirane podatke in zemljevide prepustnosti zunanjih meja.

(a)

incidente in druge pomembne dogodke iz dogodkovne plasti;

(b)

poročila o taktični analizi tveganja iz analitske plasti.

(a)

nacionalne slike razmer v obsegu, ki ga zahteva ta člen;

(b)

Agencija;

(c)

Komisija, ki zagotovi strateške informacije o nadzoru meja, vključno s pomanjkljivostmi pri izvajanju nadzora zunanjih meja;

(d)

delegacije in uradi Unije;

(e)

drugi ustrezni organi, uradi in agencije Unije ter mednarodne organizacije iz člena 18;

(f)

drugi viri.

(a)

incidentih in drugih dogodkih iz dogodkovne plasti nacionalne slike razmer;

(b)

incidentih in drugih dogodkih iz skupne predmejne obveščevalne slike;

(c)

incidentih na operativni ravni skupne operacije, pilotnega projekta ali hitrega posredovanja, ki ga usklajuje Agencija.

(a)

podplasti lastnih sredstev, ki vsebuje informacije o položaju, časovnem razporedu, statusu in vrsti sredstev, ki sodelujejo v skupnih operacijah, pilotnih projektih in hitrih posredovanjih Agencije ali ki so ji na voljo, ter o načrtu razporeditve, vključno z operativnim območjem, časovnim razporedom patrulj in komunikacijskimi kodami;

(b)

podplasti operacij, ki vsebuje informacije o skupnih operacijah, pilotnih projektih in hitrih posredovanjih, ki jih usklajuje Agencija, vključno z nalogami misije, lokacijo, statusom, trajanjem, informacijami o državah članicah in drugih sodelujočih akterjih, dnevnimi in tedenskimi poročili o razmerah, statističnimi podatki ter informacijami za medije;

(c)

podplasti okoljskih informacij, ki vsebuje podatke o terenu in vremenskih razmerah na zunanjih mejah.

(a)

nacionalni koordinacijski centri, vključno z informacijami in poročili, ki jim jih prek pristojnih nacionalnih organov posredujejo uradniki za zvezo držav članic;

(b)

delegacije in uradi Unije;

(c)

Agencija, vključno z informacijami in poročili, ki jih posredujejo njeni uradniki za zvezo;

(d)

drugi ustrezni organi, uradi in agencije Unije ter mednarodne organizacije iz člena 18;

(e)

organi tretjih držav na podlagi dvostranskih ali večstranskih sporazumov in regionalnih mrež iz člena 20, ki informacije posredujejo prek nacionalnih koordinacijskih centrov;

(f)

drugi viri.

(a)

selektivnega spremljanja določenih pristanišč in obal tretjih držav, ki so bile na podlagi analize tveganja in informacij ugotovljene kot točke vkrcanja ali tranzitne točke za plovila ali druga prevozna sredstva, ki se uporabljajo za nezakonito priseljevanje ali čezmejni kriminal;

(b)

sledenja plovilom ali drugim prevoznim sredstvom na odprtem morju, za katere obstaja sum ali je bilo ugotovljeno, da se uporabljajo za nezakonito priseljevanje ali čezmejni kriminal;

(c)

spremljanja določenih pomorskih območij z namenom odkrivanja, prepoznavanja in sledenja plovilom in drugim prevoznim sredstvom, ki se dejansko uporabljajo, ali za katera obstaja sum, da se uporabljajo, za nezakonito priseljevanje ali čezmejni kriminal;

(d)

okoljske ocene določenih pomorskih območij in območij na zunanji kopenski meji za izboljšanje dejavnosti spremljanja in patruljiranja;

(e)

selektivnega spremljanja določenih predmejnih območij na zunanjih mejah, ki so bila na podlagi analize tveganja in informacij ugotovljena kot morebitna območja odhoda ali tranzitna območja za nezakonito priseljevanje ali čezmejni kriminal.

(a)

sistemi poročanja z ladij v skladu z njihovimi zadevnimi pravnimi podlagami;

(b)

satelitskimi posnetki;

(c)

senzorji, nameščenimi na katerem koli vozilu, plovilu ali drugem prevoznem sredstvu.

(a)

nizko stopnjo vpliva, kadar imajo incidenti v zvezi z nezakonitim priseljevanjem ali čezmejnim kriminalom na zadevnem odseku meje neznaten vpliv na varnost meje;

(b)

srednjo stopnjo vpliva, kadar imajo incidenti v zvezi z nezakonitim priseljevanjem ali čezmejnim kriminalom na zadevnem odseku meje zmeren vpliv na varnost meje;

(c)

visoko stopnjo vpliva, če imajo incidenti v zvezi z nezakonitim priseljevanjem ali čezmejnim kriminalom na zadevnem odseku meje znaten vpliv na varnost meje.

(a)

če je odseku zunanje meje dodeljena nizka stopnja vpliva, nacionalni organi, pristojni za varovanje zunanjih meja, na podlagi analize tveganja organizirajo redno varovanje in obmejnemu območju zagotovijo zadostno osebje in vire za sledenje, prepoznavanje in prestrezanje;

(b)

če je odseku zunanje meje dodeljena srednja stopnja vpliva, nacionalni organi, pristojni za varovanje zunanjih meja, poleg ukrepov iz točke (a) zagotovijo, da se na tem odseku meje izvajajo ustrezni varovalni ukrepi. O sprejetju takšnih varovalnih ukrepov se ustrezno obvesti nacionalni koordinacijski center. Ta usklajuje vso podporo, dano v skladu s členom 5(3);

(c)

če je odseku zunanje meje dodeljena visoka stopnja vpliva, zadevna država članica poleg ukrepov iz točke (b) prek nacionalnega koordinacijskega centra zagotovi, da se nacionalnim organom, ki delujejo na tem odseku meje, zagotovi potrebna podpora in da se izvajajo poostreni varovalni ukrepi. Ta država članica lahko za podporo zaprosi Agencijo, in sicer pod pogoji, ki veljajo za začetek skupnih operacij ali hitrih posredovanj iz Uredbe (ES) št. 2007/2004.

(a)

zagotavljanjem prednostne obravnave pri skupni uporabi orodij za varovanje;

(b)

usklajevanjem razporeditve skupine evropskih mejnih policistov v skladu z Uredbo (ES) št. 2007/2004;

(c)

zagotavljanjem razporeditve tehnične opreme, ki je na voljo Agenciji v skladu z Uredbo (ES) št. 2007/2004;

(d)

usklajevanjem morebitne dodatne podpore s strani drugih držav članic.

(a)

Evropskim policijskim uradom (Europol) za namene izmenjave informacij o čezmejnem kriminalu, ki jih je treba vključiti v evropsko sliko razmer;

(b)

Satelitskim centrom Evropske unije, Evropsko agencijo za pomorsko varnost in Evropsko agencijo za nadzor ribištva pri zagotavljanju skupne uporabe orodij za varovanje;

(c)

Komisijo, Evropsko službo za zunanje delovanje ter organi, uradi in agencijami Unije, vključno z Evropskim azilnim podpornim uradom, ki lahko Agenciji zagotovijo informacije, pomembne za vzdrževanje evropske slike razmer in skupne predmejne obveščevalne slike;

(d)

mednarodnimi organizacijami, ki lahko Agenciji zagotovijo informacije, pomembne za vzdrževanje evropske slike razmer in skupne predmejne obveščevalne slike.

(a)

informacije iz nacionalne slike razmer države članice, če so bile Agenciji posredovane za namene evropske slike razmer skupne predmejne obveščevalne slike;

(b)

informacije, ki sta jih zbrala Irska in Združeno kraljestvo ter so pomembne za namene evropske slike razmer in skupne predmejne obveščevalne slike;

(c)

informacije iz člena 9(9).

(1)

v členu 2(1) se točka (i) nadomesti z naslednjim:

(2)

vstavi se naslednji člen:

„Člen 11ca

Obdelava osebnih podatkov v okviru sistema EUROSUR

Agencija lahko obdeluje osebne podatke iz člena 13(2) Uredbe (EU) št. 1052/2013, ki se uporablja v skladu z ukrepi iz člena 11a te uredbe. Pri obdelavi takšnih podatkov se upoštevata zlasti načeli nujnosti in sorazmernosti, nadaljnji prenos ali drugo posredovanje tretjim državam takih osebnih podatkov, ki jih obdeluje Agencija, pa sta prepovedana.“.

6.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 295/27

(1)

Schengensko območje brez nadzora na notranjih mejah je odvisno od uspešnega in učinkovitega izvajanja spremljevalnih ukrepov v državah članicah na področjih zunanjih meja, vizumske politike, schengenskega informacijskega sistema, varstva podatkov, policijskega sodelovanja, pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah in boja proti prepovedanim drogam.

(2)

S Sklepom Izvršnega odbora z dne 16. septembra 1998 (2) (SCH/Cm-ex (98) 26 def) (v nadaljnjem besedilu: Sklep z dne 16. septembra 1998) je bil ustanovljen stalni odbor Konvencije o ocenjevanju in izvajanju Schengenskega sporazuma. Stalnemu odboru je bil podeljen mandat za ugotavljanje, ali so izpolnjeni vsi predpogoji za odpravo nadzora na notranjih mejah z državo kandidatko, in za zagotavljanje, da države, ki že v celoti izvajajo schengenski pravni red, slednjega pravilno uporabljajo.

(3)

Za preverjanje uporabe schengenskega pravnega reda je potreben poseben ocenjevalni in spremljevalni mehanizem, da bi se zagotovili visoki enotni standardi pri njegovi uporabi v praksi in ohranila visoka raven medsebojnega zaupanja med tistimi državami članicami, ki so del območja brez nadzora na notranjih mejah. Tak mehanizem bi moral temeljiti na tesnem sodelovanju med Komisijo in zadevnimi državami članicami.

(4)

V Haaškem programu (3) je Evropski svet Komisijo pozval, naj takoj, ko bo dosežena odprava nadzora na notranjih mejah, predloži predlog za dopolnitev obstoječega schengenskega ocenjevalnega mehanizma z nadzornim mehanizmom, ki bo zagotavljal tesno sodelovanje strokovnjakov držav članic, vključno z nenapovedanimi inšpekcijskimi pregledi.

(5)

Evropski svet je v stockholmskem programu (4) menil, da bo ocenjevanje schengenskega območja še vedno ključnega pomena, k njej pa bi zato morala znatno prispevati krepitev vloge Evropske agencije za upravljanje operativnega sodelovanja na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (Frontex), ustanovljene z Uredbo Sveta (ES) št. 2007/2004 (5), na tem področju.

(6)

Zato bi bilo treba ocenjevalni mehanizem, vzpostavljen s Sklepom z dne 16. septembra 1998, spremeniti, Sklep z dne 16. septembra 1998 pa razveljaviti.

(7)

Izkušnje iz prejšnjih ocenjevanj so pokazale, da je treba ohraniti skladen ocenjevalni mehanizem, ki bo zajemal vsa področja schengenskega pravnega reda, razen tistih, za katera je v pravu Unije že vzpostavljen poseben ocenjevalni mehanizem.

(8)

V skladu s členom 70 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) bi morale države članice v sodelovanju s Komisijo objektivno in nepristransko ocenjevati izvajanje politik Unije na območju svobode, varnosti in pravice. Da bi bilo ocenjevanje učinkovito, bi moralo vključevati tudi ustrezno spremljanje in nadaljnje ukrepanje na podlagi ocenjevalnih poročil, za kar bi morala skrbeti Komisija.

(9)

Poleg tega bi bilo treba zagotoviti enotne pogoje za izvajanje te uredbe, da bi bil ocenjevalni mehanizem učinkovitejši. Zato bi bilo treba nekatera izvedbena pooblastila podeliti Komisiji in nekatera Svetu.

(10)

Pooblastila za pripravo in načrtovanje ocenjevanj ter pooblastilo za sprejemanje ocenjevalnih poročil bi bilo treba prenesti na Komisijo. Več od teh pooblastil bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (6). Glede na določbe člena 2(2)(b)(iii) navedene uredbe se za sprejemanje takšnih aktov uporablja postopek pregleda.

(11)

Za večje medsebojno zaupanje med državami članicami, zagotavljanje boljšega usklajevanja med njimi na ravni Unije in intenzivnejši medsebojni pritisk med njimi bi bilo treba izvedbena pooblastila za sprejemanje priporočil v zvezi z ukrepi za odpravo kakršnih koli pomanjkljivosti, navedenih v ocenjevalnem poročilu, na področju medsebojnega ocenjevanja izvajanja politik Unije na območju svobode, varnosti in pravice v skladu s členom 70 PDEU prenesti na Svet. Ustrezno odražajo namen ocenjevalnega mehanizma, utemeljenega na tem lex specialis, ki na tem konkretnem področju in glede na to, da ima Komisija splošno pristojnost, da s postopki za ugotavljanje kršitev skrbi za uporabo prava Unije pod nadzorom Sodišča Evropske unije, z medsebojnimi pregledi dopolnjuje spremljanje učinkovitosti izvajanja politik Unije v praksi.

Poleg tega takšna izvedbena pooblastila, podeljena Svetu, prispevajo k uresničevanju želje, ki jo je izrazil Evropski svet v svojih sklepih z dne 23. in 24. junija 2011, da bi bilo treba s povečanjem vzajemnega zaupanja med državami članicami sodelovanje v schengenskem območju še bolj okrepiti in da so države članice odgovorne za zagotavljanje, da se vsa schengenska pravila uporabljajo učinkovito ter v skladu z dogovorjenimi skupnimi standardi, temeljnimi načeli in pravili. Takšna izvedbena pooblastila, kot je zapisano v sklepih Sveta z dne 8. marca 2012, prispevajo tudi k boljšemu upravljanju schengenskega območja, in sicer s političnimi razpravami na ministrski ravni o pravilnem delovanju schengenskega območja, vključno z razpravami v primerih, ko ocenjevalna poročila razkrijejo resne pomanjkljivosti. Takšne razprave, ki potekajo v mešanem odboru, ki ga sestavljajo države članice EU in pridružene schengenske države, bi morale doprinesti k temu, da bi Svet tako v okviru svojih pristojnosti lahko sprejemal odločitve za zagotavljanje učinkovitega delovanja schengenskega območja. Ne nazadnje je s podelitvijo teh izvedbenih pooblastil Svetu ustrezno upoštevana morebitna politično občutljiva narava priporočil, ki se pogosto nanašajo na nacionalne izvršne in izvršilne pristojnosti.

(12)

Z ocenjevalnim mehanizmom bi bilo treba vzpostaviti pregledna, učinkovita in jasna pravila o metodi, ki se bo uporabljala za ocenjevanje, opredeliti uporabo visoko usposobljenih strokovnjakov za obiske na kraju samem in določiti nadaljnje ukrepanje na podlagi ugotovitev iz ocenjevanj. Metoda mora zlasti predvideti nenapovedane obiske na kraju samem, zlasti na področju nadzora meja in vizumov, ki bi dopolnjevali napovedane obiske na kraju samem.

(13)

V ocenjevalnem in spremljevalnem mehanizmu bi morali biti zajeti vsi vidiki schengenskega pravnega reda. Kar zadeva vprašanje meja, bi moral ocenjevalni in spremljevalni mehanizem zajemati učinkovitost nadzora na zunanjih mejah in neizvajanje nadzora na notranjih mejah.

(14)

Pri ocenjevanju in spremljanju bi bilo treba posebno pozornost nameniti spoštovanju temeljnih pravic pri uporabi schengenskega pravnega reda.

(15)

Z ocenjevanjem bi se moralo zagotoviti, da države članice schengenska pravila dejansko uporabljajo v skladu s temeljnimi načeli in pravili. Zato bi moral ocenjevalni mehanizem zajemati vso zadevno zakonodajo in operativne dejavnosti, ki prispevajo k delovanju območja brez nadzora na notranjih mejah.

(16)

Da bi okrepili učinkovitost in zanesljivost ocenjevalnega mehanizma, bi bilo treba pri vsakem ocenjevanju upoštevati pravilno delovanje organov, ki uporabljajo ustrezne dele schengenskega pravnega reda. Tako bo ocenjevalni mehanizem lahko uspešneje zagotovil, da bodo države članice učinkovito uporabljale schengenska pravila v skladu s temeljnimi načeli in pravili, kot je zahteval Evropski svet v svojih sklepih z dne 23. in 24. junija 2011. Izpolnjena bo zahteva Evropskega sveta iz njegovih sklepov z dne 1. in 2. marca 2012, da naj ocenjevalni mehanizem naslovi zahteve v zvezi z delovanjem institucij, ki sodelujejo pri izvajanju schengenskega pravnega reda.

(17)

Frontex bi moral podpirati izvajanje ocenjevalnega mehanizma, predvsem na področju analize tveganja v zvezi z zunanjimi mejami. Pri izvajanju ocenjevalnega mehanizma bi morala biti med obiski na kraju samem na zunanjih mejah na ad hoc osnovi omogočena tudi uporaba strokovnega znanja in izkušenj Frontexa.

(18)

Drugi organi, uradi in agencije Unije, kot sta Evropski policijski urad (Europol), ustanovljen s Sklepom Sveta 2009/371/PNZ (7), in Eurojust, ustanovljen s Sklepom Sveta 2002/187/PNZ (8), bi morali na področjih v njihovi pristojnosti po potrebi podpirati izvajanje mehanizma. Pri izvajanju ocenjevalnega mehanizma bi morala biti po potrebi omogočena tudi uporaba strokovnega znanja in izkušenj organov, uradov ali agencij Unije, kadar pomagajo pri obiskih na kraju samem v zvezi s področji schengenskega pravnega reda, ki spadajo v pristojnosti organa, urada ali agencije Unije. To bi na primer veljalo za Evropskega nadzornika za varstvo podatkov v zvezi z ocenami varstva podatkov, pri katerih lahko sodelujejo tudi nacionalni organi za varstvo podatkov.

(19)

Države članice in Komisija bi morale zagotoviti, da imajo strokovnjaki, ki so na voljo za obiske na kraju samem, potrebne izkušnje in so v ta namen posebno usposobljeni, tudi o temeljnih pravicah. Ustrezna usposabljanja bi morali zagotoviti zadevni organi, uradi ali agencije Unije, kot na primer Frontex, poleg tega pa bi bilo državam članicam v okviru obstoječih instrumentov financiranja Unije in njihovega razvoja treba dati na voljo sredstva za pobude, usmerjene v posebna usposabljanja na področju ocenjevanja schengenskega pravnega reda.

(20)

Glede na posebno vlogo, ki jo zadnji stavek člena 70 PDEU namenja Evropskemu parlamentu in nacionalnim parlamentom, kakor je v zvezi z nacionalnimi parlamenti poudarjena v točki (c) člena 12 Pogodbe o Evropski uniji (PEU), je treba zagotoviti, da bosta Svet in Komisija Evropski parlament in nacionalne parlamente temeljito obveščala o vsebini in rezultatih ocenjevanja. Poleg tega bi se Svet, če bi Komisija predložila predlog za spremembo te uredbe, v skladu s členom 19(7)(h) svojega Poslovnika posvetoval z Evropskim parlamentom, da bi pred sprejetjem končnega besedila kar najbolje upošteval njegovo mnenje.

(21)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja. Ker ta uredba nadgrajuje schengenski pravni red, se Danska v skladu s členom 4 navedenega protokola v šestih mesecih od dne, ko Svet sprejme to uredbo, odloči, ali bo to uredbo prenesla v svoje nacionalno pravo.

(22)

Združeno kraljestvo sodeluje pri tej uredbi v skladu s členom 5(1) Protokola št. 19 o schengenskem pravnem redu, vključenem v okvir Evropske unije, ki je priložen PEU in PDEU, in členom 8(2) Sklepa Sveta 2000/365/ES z dne 29. maja 2000 o prošnji Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske za sodelovanje pri izvajanju nekaterih določb schengenskega pravnega reda (9).

(23)

Irska sodeluje pri tej uredbi v skladu s členom 5(1) Protokola št. 19 o schengenskem pravnem redu, vključenem v okvir Evropske unije, ki je priložen PEU in PDEU, in členom 6(2) Sklepa Sveta 2002/192/ES z dne 28. februarja 2002 o prošnji Irske, da sodeluje pri izvajanju nekaterih določb schengenskega pravnega reda (10).

(24)

Ta uredba predstavlja za Islandijo in Norveško razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o pridružitvi obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (11), ki spadajo na področje iz člena 1 Sklepa Sveta 1999/437/ES (12) o nekaterih izvedbenih predpisih za uporabo navedenega sporazuma.

(25)

Ta uredba predstavlja za Švico razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (13), ki spadajo na področje iz člena 1 Sklepa 1999/437/ES, v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2008/146/ES (14).

(26)

Ta uredba predstavlja za Lihtenštajn razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Protokola, podpisanega med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o pristopu Kneževine Lihtenštajn k Sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (15), ki spadajo na področje iz člena 1 Sklepa 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2011/350/EU (16).

(27)

Ker se je v skladu s Sklepom z dne 16. septembra 1998 ocenjevanje Cipra že začelo pred datumom začetka veljavnosti te uredbe, se ta uredba za Ciper ne bo uporabljala do 1. januarja 2016.

(28)

Glede na to, da se je preverjanje v skladu z veljavnimi postopki schengenskega ocenjevanja za Bolgarijo in Romunijo že zaključilo, kot določa člen 4(2) Akta o pristopu iz leta 2005, se ocenjevanje iz člena 1(1)(b) za ti državi članici ne bo izvedlo.

(29)

Ne glede na navedeno bi morali strokovnjaki iz Cipra, Bolgarije, Romunije in Hrvaške sodelovati pri ocenjevanju vseh delov schengenskega pravnega reda –

(a)

preverjanje uporabe schengenskega pravnega reda v državah članicah, za katere se schengenski pravni red uporablja v celoti, in v državah članicah, za katere se v skladu z zadevnimi protokoli, priloženimi PEU in PDEU, schengenski pravni red uporablja delno;

(b)

preverjanje, ali so bili izpolnjeni potrebni pogoji za uporabo vseh zadevnih delov schengenskega pravnega reda v tistih državah članicah, v zvezi s katerimi ni bil sprejet sklep Sveta o popolni ali delni uporabi določb schengenskega pravnega reda, z izjemo tistih držav članic, katerih ocenjevanje je že bilo zaključeno ob začetku veljavnosti te uredbe.

(a)

uporabe schengenskega pravnega reda ali njegovih delov v posamezni državi članici, kakor je določeno v večletnem ocenjevalnem programu, in

(b)

in po potrebi, uporabe posameznih delov schengenskega pravnega reda v več državah članicah (tematska ocenjevanja).

(a)

najmanj šest tednov pred predvideno izvedbo napovedanega obiska na kraju samem;

(b)

najmanj 24 ur pred izvedbo nenapovedanega obiska na kraju samem.

(a)

izpolnjuje zahteve;

(b)

izpolnjuje zahteve, vendar je potrebno izboljšanje;

(c)

ne izpolnjuje zahtev.