1.

Sodišče je večkrat odločalo ( 2 ) o Skupnostni ureditvi v zvezi z žlahtniteljskimi pravicami ( 3 ), čeprav so se do zdaj postavljena vprašanja nanašala na podatke, ki jih je treba dati, ali na pravico imetnika žlahtniteljske pravice, da zahteva te podatke, da lahko izračuna svoje nadomestilo ob uporabi t. i. „kmetijske izjeme“ ali „posebne pravice kmeta“.

2.

Pet vprašanj za predhodno odločanje, ki jih je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) postavilo v skladu s členom 234 ES, ne zadeva osupljivih del, ki jih je manieristični slikar naslikal na svojih platnih in pri tem uspešno ustvaril optični vtis portreta, in sicer skozi naslikane raznovrstne vrste rož, sadja in zelenjave ( 4 ), temveč primerno nadomestilo, do katerega je ob uporabi posebne pravice kmeta upravičen žlahtnitelj sorte, ki je zaščitena v pravu Skupnosti.

3.

Nemško vrhovno sodišče je predloge za sprejetje predhodne odločbe vložilo zaradi razhajanj med nižjimi nemškimi sodišči, ki so odločala o podobnih sporih.

4.

Posebna pravica kmeta je bila uvedena z Uredbo Sveta (ES) št. 2100/94 z dne 27. julija 1994 o žlahtniteljskih pravicah v Skupnosti (v nadaljevanju: temeljna uredba) ( 5 ).

5.

V členu 14 te uredbe z naslovom „Odstop od žlahtniteljske pravice v Skupnosti“, in sicer v odstavku 1, je določeno:

„1   Ne glede na člen 13(2) in za namene zaščite kmetijske pridelave smejo kmetje za razmnoževanje na polju na svojem posestvu uporabljati svoje pridelke, pridobljene na svojem posestvu s sajenjem materiala sorte, zavarovane z žlahtniteljsko pravico v Skupnosti, ki ni hibridna ali sintetična sorta.“

6.

V členu 14(2) iste uredbe je področje uporabe tega pravila omejeno na nekatere krmne rastline, kot so čičerika, ozkolistni volčji bob ali lucerna, na nekatera žita, krompir in na nekatere oljne rastline, kot so navadna ogrščica, strniščna repa in navadni lan ( 6 ).

7.

Uporabo tega odstopanja ureja člen 14(3) Uredbe št. 2100/94, ki določa:

„3   Za uveljavitev odstopa iz odstavka 1 in za varovanje zakonitih interesov žlahtnitelja in kmeta bodo pred začetkom veljavnosti te uredbe in izvedbenih pravil v skladu s členom 114 oblikovani pogoji, in sicer na osnovi naslednjih meril:

[…]

[…]“

8.

Oblika te pravice je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 1768/95 z dne 24. julija 1995 o izvajanju pravil o kmetijski izjemi, predvideni v členu 14(3) Uredbe št. 2100/94 (v nadaljevanju: uredba o izvajanju) ( 7 ). Njen člen 5 v poglavju 3 obravnava nadomestilo:

„1.   Višina primernega nadomestila, ki ga je treba plačati imetniku v skladu s četrto alineo člena 14(3) temeljne uredbe, je lahko predmet pogodbe med imetnikom in zadevnim kmetom.

2.   Kjer taka pogodba ni sklenjena ali ni uporabna, je višina nadomestila primerno nižja od vsote, zahtevane za licenčno pridelavo semenskega materiala najnižje kategorije, ki izpolnjuje pogoje za uradno potrjevanje iste sorte na istem območju.

Če ni licenčne pridelave semenskega materiala take sorte na območju, na katerem je kmetijsko gospodarstvo kmeta, in če ni enotne višine prej opredeljene vsote po vsej Skupnosti, je višina nadomestila primerno nižja od vsote, ki je običajno vključena za gornje namene v ceno, za katero se na tem območju prodaja semenski material najnižje kategorije, ki izpolnjuje pogoje za uradno potrjevanje te sorte ob postavki, da ni višja od prej navedene vsote, zahtevane na območju, na katerem se prideluje ta semenski material.

3.   Šteje se, da je višina nadomestila primerno nižja v smislu četrte alinee člena 14(3) temeljne uredbe, kakor je določeno v odstavku 2 tega člena, če ne presega tiste, ki je potrebna za uveljavitev ali stabilizacijo, v smislu ekonomskega dejavnika, ki določa obseg uporabe odstopanja, primernega uravnoteženega razmerja med uporabo licenčnega semenskega materiala in saditvijo proizvoda takih sort, za katere velja žlahtniteljska pravica v Skupnosti. Takšno razmerje se šteje, da je primerno uravnoteženo, če zagotavlja, da imetnik v glavnem dobi zakonito nadomestilo za celotno uporabo svoje sorte.“

9.

Z Uredbo Komisije (ES) št. 2605/98 z dne 3. decembra 1998 o spremembi Uredbe št. 1768/95 ( 8 ) (v nadaljevanju: tretja uredba) so bili tej določbi dodani štirje odstavki, pri čemer sta v tem primeru pomembna le odstavka 4 in 5. Njuno besedilo se glasi:

10.

Da bi odgovorili na vprašanja, ki jih je postavilo Bundesgerichtshof, je treba opozoriti tudi na šesto in sedmo uvodno izjavo tretje uredbe, na podlagi katerih:

„[…] je primerno zagotoviti, da se lahko sporazumi začnejo uporabljati kot smernice Skupnosti glede višine nadomestila, za zadevna območja in za zadevne sorte;

[…] je v območjih ali za sorte, za katere se taki sporazumi ne uporabljajo, nadomestilo v načelu 50 % zneskov, ki se zaračunajo za licencirano proizvodnjo semenskega materiala, uravnavano z ustrezno drsno lestvico, če je vzpostavljena lestvica za zadevne nacionalne žlahtniteljske pravice“.

11.

Pred Bundesgerichtshof so nerešene štiri zadeve v zvezi s primernostjo nadomestila, ki mora biti izplačano za sejanje semen, ki jih ščiti evropska ureditev na področju žlahtniteljskih pravic.

12.

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari v treh izmed teh postopkov, in sicer organizacija imetnikov žlahtniteljskih pravic, ustanovljena v obliki družbe z omejeno odgovornostjo, je odgovorna za varovanje teh pravic do zaščite, posebej z uveljavljanjem pravic do podatkov in plačila.

13.

Ta organizacija zahteva plačilo nadomestila za sajenje naslednjih rastlinskih sort, ki jih ščiti pravo Skupnosti:

14.

Trije zadevni kmetje so o sejanju teh semen obvestili tožečo stranko v okviru sporov o glavni stvari ter zavrnili pristop k sporazumu o sodelovanju na področju kmetijstva in izboljšanja rastlin (Kooperationsabkommen Landwirtschaft und Pflanzenzüchtung, sklenjenem 3. junija 1996 med nemško zvezo kmetov (Deutscher Bauernverband eV) in nemško zvezo žlahtniteljev (Bundesverband Deutscher Pflanzenzüchter eV) in objavljenem 16. avgusta 1999 v Uradnem glasilu Urada Skupnosti za rastlinske sorte (v nadaljevanju: sporazum o sodelovanju iz leta 1996)). Leta 2000 sta ti poklicni organizaciji sklenili nov sporazum, ki naj bi začel veljati od letine 2001 in v katerem naj bi bilo določeno nadomestilo do 60 % pravic, določenih v licencah za proizvodnjo certificiranih semen (v nadaljevanju: pravice C). Zaradi različnih posodobitev se je zahtevano nadomestilo v nekaterih primerih povzpelo le do 45 %.

15.

Zadevni imetniki žlahtniteljskih pravic so tožečo stranko v postopku v glavni stvari pooblastili, da izvede ustrezne postopke za pridobitev njihovih nadomestil. Za tržno leto 1998/1999 je zneske, ki so jih dolgovali kmetje, ki niso sklenili nobenega sporazuma, določila na 80 % pravic C.

16.

Ker so zadevni trije kmetje zavrnili plačilo ustreznih zneskov, zahtevanih na tej osnovi, je Saatgut-Treuhandverwaltungs GmbH zadevo predložil Landgericht Braunschweig (sodišče prve stopnje v Braunschweigu), ki je v večji meri ugodilo njegovim zahtevkom.

17.

Na drugi strani je Oberlandesgericht Braunschweig zavrnilo pritožbe, ki jih je vložila tožeča stranka v postopku v glavni stvari ( 9 ) in v katerih je zahtevala plačilo zneskov, izračunanih na osnovi 80 % zgoraj navedenih pravic C ( 10 ).

18.

Na podlagi kasacijskih pritožb je Bundesgerichtshof, potem ko je ugotovilo, da je rešitev sporov odvisna od razlage prava Skupnosti in posebej od razlage člena 5(2), (4) in (5) uredbe o izvajanju, prekinilo odločanje in v skladu s členom 234 ES Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja :

19.

Tri predložitvene odločbe, ki jih je Bundesgerichtshof izdalo 11. oktobra 2004, so bile v sodnem tajništvu Sodišča vložene 14. januarja 2005 in ob upoštevanju medsebojne objektivne povezanosti združene s sklepom z dne 26. januarja 2005.

20.

Saatgut-Treuhandverwaltungs GmbH, dediči D. Deppeja, S. Hennings, H. Lübbe, nemška vlada in Komisija so svoja stališča predložili v roku, določenem v členu 20 Statuta Sodišča.

21.

Na obravnavi 12. januarja 2005 so zastopniki strank v postopku v glavni stvari in zastopniki Komisije ustno predstavili svoja stališča.

22.

Ureditev, ki se nanaša na posebno pravico kmeta, zelo dobro odseva ravnovesje v razpravi, ki so jo razvnela nasprotna stališča. Na eni strani gre za vizijo kmetijske politike Skupnosti, v kateri ideja o prirastku plodov te dejavnosti še prevlada kot glavni cilj ( 11 ), kar se kaže v členu 14(1) temeljne uredbe, ki kmetom dovoljuje, da uporabijo to izključno pravico za „zaščito kmetijske pridelave“.

23.

Na drugi strani gre za stališče žlahtniteljev, ki jih ščitijo industrijska politika in politika raziskav in razvoja ter ki si prizadevajo dobiti ustrezen normativni okvir za spodbujanje svojih dejavnosti v Evropski uniji. V teh okoliščinah ni presenetljivo, da je spor silovit in da se je doseženi kompromis štel za sprejemljivega ( 12 ).

24.

Treba se je vprašati, ali bi s poznejšim razvojem organizacije kmetijskih trgov, usmerjene bolj k svobodni konkurenci ( 13 ), lahko prišlo do take posebne pravice; v vsakem primeru je treba tretjo uredbo šteti za previden napredek v tej smeri, saj daje večjo vlogo sporazumom med združenji kmetov in žlahtniteljev.

25.

Predložitveno sodišče želi vedeti, ali nadomestilo, določeno na 80 % pravic C, zadostuje za izpolnitev zahteve, na podlagi katere mora biti v skladu s členom 5(2) uredbe o izvajanju to nadomestilo „znatno nižje“ od zneska, zahtevanega za licenčno pridelavo semenskega materiala.

26.

Preden nadaljujem, je treba na kratko opisati trenutni sistem, ki je začel veljati s tremi zgoraj navedenimi uredbami. Te strukturirajo sistem nadomestil za žlahtnitelje glede na tri možnosti, in sicer so to pogodba med imetnikom pravice v zvezi z rastlinsko sorto in kmetom ( 14 ), sporazumi med organizacijami imetnikov pravic in kmetov ( 15 ) ter, podredno glede na prvi dve rešitvi, višina nadomestila, določena glede na nekatere usmeritve iz navedenih uredb ( 16 ). Ker D. Deppe, S. Hennings in H. Lübbe niso sklenili nobene individualne pogodbe z žlahtniteljem in niso pristopili k nobenemu sporazumu, je treba upoštevati tretjo možnost.

27.

Merilo za oceno primernega nadomestila, ki ga člen 14(3), četrta alinea, temeljne uredbe nalaga zakonodajalcu Skupnosti, je znesek, ki je „znatno nižji“ od zneska, ki se zaračuna za pridelavo pod licenco C, in uredba o izvajanju to poudarja v členu 5(2), v katerem se ponovi to merilo, v skladu s katerim mora biti višina nadomestila „znatno nižja“ od tega zneska; poleg tega je v tretji uredbi nadomestilo, ki ga je treba plačati za licenčno uporabo zaščitenih semen, določeno na 50 % ( 17 ).

28.

Treba je tudi navesti, da to merilo v skladu s členom 5(2) uredbe o izvajanju, na katerega se nanaša odstavek 5 istega člena, velja za „najnižjo kategorijo, ki izpolnjuje pogoje za uradno potrjevanje iste sorte na istem območju“. Kar zadeva to kategorijo, se je mogoče sklicevati le na tisto kategorijo, ki za kmeta pomeni nižji strošek.

29.

Iz teh elementov izhaja, da mora biti ob uporabi izjeme nadomestilo, ki ga je treba plačati imetniku pravic do zaščite zadevne rastlinske sorte, nujno resnično nižje od pravic C.

30.

Posledično se nadomestilo v višini 80 % ne zdi primerno, čeprav je treba, kot navaja Komisija v svojih stališčih, razlikovati med primeri pred uveljavitvijo tretje uredbe in primeri po njej. Ker obstajajo konkretni predpisi za te zadnje primere, se jih zdi primerno najprej preučiti.

31.

V členu 5(5) uredbe o izvajanju je v nekaterih okoliščinah določena časovno omejena veljavnost nadomestila, ki znaša 40 % pravic C. Po krajšem obdobju ( 18 ) se znova uporabi 50 % iz odstavka 4. Deveta uvodna izjava uredbe o izvajanju to določbo utemelji z željo po spodbujanju sklenitev sporazumov med organizacijami žlahtniteljev in kmetov tako, da se določi še nižja raven od običajne.

32.

Iz tega je treba potegniti dve posledici. Na eni strani so pogodbene rešitve zaželene in da se do njih pride, se na eno od strank izvede pritisk. Na drugi strani pa se, če ni sporazuma, nadomestilo, s katerim imetnik žlahtniteljske pravice prejme upravičeno povračilo, vrti okoli 50 %, čeprav je nakazano, da lahko ta odstotek interes ene od strank med pogajanji nekoliko zviša. V tem smislu je treba razumeti sporazum, sklenjen leta 2000 med poklicnimi organizacijami kmetov in žlahtniteljev, v katerem je bilo določeno nadomestilo do največ 60 % pravic C.

33.

Sistem uporabe izjeme pred uveljavitvijo tretje uredbe je določen v členu 14 temeljne uredbe in členu 5, od (1) do (3), uredbe o izvajanju. V skladu s to zadnjo določbo se za višino nadomestila šteje, da je znatno nižja samo, če ne presega tiste, ki je potrebna za uveljavitev ali stabilizacijo primernega uravnoteženega razmerja med uporabo licenčnega semenskega materiala in saditvijo pridelka, ter če imetniku zagotavlja upravičeno povračilo za uporabo proizvoda svoje sorte.

34.

Po mojem mnenju je treba preučiti druge položaje. Tako znižanje za 20 %, čeprav se to v poslovnem svetu zdi velikodušno, izgubi pomen v okviru oprostitve kmeta, ki v resnici obdeluje semena s svojim delom in trudom ter jih bogati z rodovitnostjo svoje zemlje ( 19 ). Poleg tega nima sejalec nikakršnega vpliva na druge elemente izračuna končne cene, pravic C, saj ni vključen v licenčne pogodbe, katerih namen je pridelava semenskega materiala, pri čemer je znesek, ki ga je treba plačati žlahtnitelju rastlinske sorte, ki ima velik vpliv, odvisen izključno od zunanjih dejavnikov.

35.

Tožene stranke v postopku v glavni stvari so navedle, da monopolni položaj Saatgut-Treuhandverwaltungs GmbH na trgu povzroča neravnovesja konkurence ter da poleg tega merila, določena v uredbah, za ocenitev primernosti nadomestila zahtevajo, naj se upoštevajo lokalni, regionalni in nacionalni dejavniki.

36.

Vsi ti dejavniki, ki vplivajo na primernost „znatno nižjega“ nadomestila ob uporabi posebne pravice kmeta, so torej odvisni od posebnosti vsakega primera in jih mora preučiti pristojno sodišče ( 20 ).

37.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega predlagam, naj se na prvo vprašanje odgovori, da višina nadomestila 80 % ob uporabi kmetijske izjeme iz člena 14(3) temeljne uredbe ne izpolnjuje pogoja, na podlagi katerega mora biti ta „znatno nižja“ od zneska, zahtevanega za licenčno pridelavo semenskega materiala v smislu člena 5(2) uredbe o izvajanju, ne da bi to vplivalo na presojo drugih upoštevnih okoliščin vsakega spora, ki jo opravi nacionalno sodišče.

38.

V prvem delu drugega vprašanja se postavlja vprašanje, ali člen 5(4) in (5) uredbe o izvajanju v okviru določitve pravic žlahtnitelja vključuje pravila, ki omogočajo ocenitev zneska nadomestila.

39.

Kar zadeva odstavek 4, iz besedila te določbe jasno izhaja, da morajo biti ta pravila vključena v sporazume, sklenjene med organizacijami imetnikov in kmetov, ki se uporabljajo kot smernice, če so izpolnjene druge zahteve iz tega odstavka in iz člena 5(2) in (3) navedene uredbe.

40.

Na drugi strani odstavek 5 istega člena 5 določa znesek nadomestila na 50 % ob uporabi posebne pravice kmeta, z edinim pridržkom, da se morebiti prilagodi z nacionalno drsno lestvico, v skladu s sedmo uvodno izjavo tretje uredbe.

41.

Drugi del drugega vprašanja se nanaša na morebitno retroaktivno uporabo tega zneska kot izraz splošnega načela za sajenja, izvedena pred uveljavitvijo tretje uredbe.

42.

Kar zadeva sistem, ki je bil v veljavi pred njunim sprejetjem, sta odstavka 4 in 5 člena 5 uredbe o izvajanju dodatek, ki vključuje nove elemente, in sicer funkcijo usmeritve sporazumov med zadevnimi organizacijami in odstotek, ki je v njih naveden. Komisija meni, da bi bilo v nasprotju s pravno varnostjo, če bi bili učinki tretje uredbe retroaktivni za tovrstne sporazume, sklenjene v obdobjih pred uveljavitvijo teh določb. Vendar Komisija ne prepriča s trditvijo, da člen 5(5) uredbe o izvajanju vzpostavlja sistem, ki se popolnoma razlikuje od prvotne različice.

43.

Tako obe sklicevanji tega predpisa na člen 5(2) te uredbe potrjujeta cilj izboljšanja in večje podrobnosti te določbe. Posledično ima ta določba, čeprav se ne more uporabiti za prej nastale položaje, funkcijo usmeritve za ocenitev zneska nadomestila.

44.

Ob upoštevanju teh obrazložitev Sodišču predlagam, naj na drugo vprašanje odgovori, da so merila, na podlagi katerih je mogoče določiti znesek nadomestila za žlahtnitelja, določena v členu 5(5) uredbe o izvajanju in da niso retroaktivna, temveč da lahko pomenijo usmeritev za izračun nadomestila, ki ga je treba plačati za sajenje pred uveljavitvijo te določbe.

45.

V prvem delu tretjega vprašanja se predložitveno sodišče sprašuje o daljnosežnosti sporazumov, sklenjenih med organizacijami imetnikov rastlinskih sort in kmetov, ko ni na voljo – ali niso dostopne – vseh informacij, potrebnih za izračun zneska primernega nadomestila, dolgovanega ob uporabi izjeme, v drugem delu tega vprašanja pa se navedeno sodišče ukvarja s postopkovnimi zahtevami v zvezi s temi sporazumi. Najprej je treba preučiti te formalne vidike.

46.

Iz člena 5(4) uredbe o izvajanju izhaja, da je usmerjevalna vloga takih sporazumov pogojena z dejstvom, da je bila Komisija pisno uradno obveščena o višinah nadomestil in pogojih, ki jih sporazumi določajo, ter da so bile te višine in pogoji objavljeni v Uradnem glasilu Urada Skupnosti za rastlinske sorte.

47.

Ob upoštevanju nujnosti teh zahtev in nikakršnega razlikovanja v zvezi s tem med sporazumi, ki so bili sklenjeni pred uveljavitvijo tretje uredbe ali po njej, je treba iz tega sklepati, da ta časovni dejavnik nima nobenega vpliva ter da zadostuje, če sta izpolnjeni ti zahtevi.

48.

Zato se uredba o izvajanju nanaša na vse kmete, ki jih zadevajo zgoraj navedene določbe na območjih, kjer se izvajajo navedeni sporazumi. Odgovor na prvi del tretjega vprašanja izhaja iz te temeljne predpostavke.

49.

Navedel sem že, da je razlog, zaradi katerega so sporazumi med zgoraj navedenimi organizacijami tako pomembni, želja po njihovem favoriziranju s prikritim namenom izogniti se mučnim obračunom. Poleg tega je treba poudariti, da je vloga teh smernic ravno pozvati kmete, ki niso pristopili k sporazumom med organizacijami, saj je njihov namen, da trmaste kmete, ki želijo uporabiti uradni izračun zaradi nižjih stroškov, spodbudijo k pristopu, kajti poleg uravnovešenega odstotka za njihove obresti je lahko organizaciji, katere člani so, uspelo v besedilo navedenih sporazumov vključiti še druge ugodnosti.

50.

Zato se vsako merilo za izračun uporablja kot referenca za določitev nadomestila kmetov, ki niso pristopili k nobenemu sporazumu. Vendar pa taka merila ravno zaradi svoje usmerjevalne funkcije niso brez nadaljnjega zavezujoča in razmisleki v okviru prvega vprašanja ponovno postanejo pomembni, ko se izpodbija vrednost odstotka, ker se zdi pretirano visoka.

51.

Kar nazadnje zadeva peto vprašanje, je treba opozoriti, da člen 5(5) uredbe o izvajanju določa ustrezno nadomestilo za žlahtnitelja na 50 %, ko se ne more uporabiti noben sporazum iz odstavka 4 istega člena. Iz sistematike obeh določb izhaja, da je odstavek 5 drugotnega pomena. Na podlagi načela avtonomije volje odstotek, ki ga določa sporazum, zavezuje vse, ki so se odločili, da pristopijo k sporazumu, in ima vlogo smernice za vse, ki niso pristopili k takemu sporazumu. Če ni sporazuma, se uporabi člen 5(5), ki, kot sem navedel, ob izpodbijanju usmeri primerno nadomestilo, pri čemer lahko do takega položaja pride le pri kmetu, ki ni sklenil nobene pogodbe.

52.

Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj na tretje in peto vprašanje odgovori, da vloga smernic sporazumov, sklenjenih med organizacijami imetnikov žlahtniteljskih pravic in kmetov, v smislu člena 5(4) uredbe o izvajanju, vključuje polno učinkovitost meril za izračun pri oceni primernega nadomestila, če je bila Komisija o njih pisno uradno obveščena in so bili objavljeni v Uradnem glasilu Urada Skupnosti za rastlinske sorte, nanje pa se lahko sklicuje le v okviru tega odstavka 4 in ne v okviru člena 5(5) iste uredbe.

53.

Bundesgerichtshof sprašuje, ali je vrednost 50 % zgornja meja za določitev nadomestila, ki se plača na podlagi pogodbe ali na podlagi metode, določene v uredbi o izvajanju.

54.

Prvič, sporna določba ne zadeva pogodbenih položajev in je vprašanje zato neupoštevno.

55.

Drugič, iz same vsebine te določbe je razvidno, da je omenjena vrednost zavezujoča in ne pomeni preprosto le zgornje ali spodnje meje. Dejstvo, da je zakonodajalec Skupnosti v drugem pododstavku te določbe predvidel izjemo, ne izpodbije te ugotovitve, saj, kot je prikazano v preambuli tretje uredbe, ta izjema velja le za omejeno časovno obdobje, njen cilj pa je spodbuditi hitro sklenitev drugih sporazumov med organizacijami žlahtniteljev in kmetov pred določenim datumom.

56.

Ob upoštevanju navedenega predlagam, naj se na četrto vprašanje odgovori, da v primeru, ko ni sporazuma med imetnikom pravice in kmetom ter ko mora biti nadomestilo določeno na podlagi člena 5(5) uredbe o izvajanju, ta določba predvideva nespremenljivo vsoto za navedeno nadomestilo, ki ne pomeni zgornje meje.

57.

Ob upoštevanju zgoraj navedenih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Bundesgerichtshof, odgovori: