1.

Tožeče stranke v postopkih v glavni stvari prebivajo, odvisno od posameznega primera, v Belgiji, Nemčiji ali Franciji, delajo pa v Luksemburgu. Zato zanje velja luksemburška zakonodaja o socialni varnosti. Vsebina upoštevnih določb te zakonodaje je znana Sodišču, ki je imelo med drugim po predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložil Conseil supérieur de la sécurité sociale (višji svet za socialno varnost, Luksemburg), ( 2 ) priložnost predstaviti to zakonodajo v okviru sodbe Caisse pour l'avenir des enfants (Otrok zakonca obmejnega delavca), ( 3 ) ki se je nanašala na zadevo v zvezi z istim družinskim dodatkom, kot je obravnavan v teh združenih zadevah.

2.

Obravnavani predlogi za sprejetje predhodne odločbe se namreč ponovno nanašajo na določbe luksemburškega prava, s katerimi je določeno, da lahko obmejni delavec od 1. avgusta 2016 prejema družinski dodatek zgolj za otroke, na katere se nanaša pojem „družinski član“, kot je opredeljen v navedenih določbah, in sicer za zakonske otroke, zunajzakonske otroke in posvojene otroke.

3.

Te predloge je Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Luksemburg) vložilo v okviru dvanajstih sporov med več obmejnimi delavci in Caisse pour l'avenir des enfants (sklad za prihodnost otrok, Luksemburg, v nadaljevanju: CAE), ker je zadnjenavedeni zavrnil dodelitev družinskega dodatka tem delavcem, odvisno od posameznega primera, za otroka zakonca ali registriranega partnerja, saj ti otroci niso v sorodstvenem razmerju z zadevnimi obmejnimi delavci in zato nimajo statusa „družinskega člana“, kot je ta pojem opredeljen v luksemburški zakonodaji.

4.

Predložitveno sodišče želi v tem okviru pridobiti pojasnila glede izraza „zagotavljanje preživljanja otroka“, saj je bil tak pojem razvit v sodni praksi Sodišča o razlagi člena 45 PDEU, členov 1(i) in 67 Uredbe (ES) št. 883/2004 ( 4 ) ter člena 7(2) Uredbe (EU) št. 492/2011 ( 5 ).

5.

Poleg člena 45 PDEU so v tej zadevi upoštevni člen 2 Direktive 2004/38 ( 6 ), člen 1(i), člen 2(1), člen 3(1), člen 4, člen 67 in člen 68(1)(b) Uredbe št. 883/2004, člena 7(1) in (2) ter 36(2) Uredbe št. 492/2011 ter člena 1 in 2(1)(c) in (2) Direktive 2014/54 ( 7 ).

6.

Upoštevni določbi sta člena 269 in 270 code de la sécurité sociale (zakonik o socialni varnosti) ( 8 ).

7.

Člen 269 tega zakonika, naslovljen „Pogoji za dodelitev“, v odstavku 1 določa:

„Uvede se dodatek za prihodnost otrok, v nadaljevanju: ,družinski dodatek‘.

Pravico do družinskega dodatka imajo:

8.

Člen 270 navedenega zakonika določa:

„V skladu s členom 269(1)(b) se za družinske člane osebe, v zvezi s katerimi nastane pravica do družinske dajatve, štejejo zakonski otroci, zunajzakonski otroci in posvojeni otroci te osebe.“

9.

Iz dvanajstih predložitvenih odločb v združenih zadevah od C‑296/24 do C‑307/24 je razvidno, da je CAE na podlagi členov 269 in 270 zakonika o socialni varnosti tožečim strankam v postopkih v glavni stvari ( 9 ) z učinkom od 1. avgusta 2016 odvzel pravico do družinskih dodatkov, ki so jih prejemale za otroke svoje žene ali registriranega partnerja, ker ti otroci, ki niso bili v sorodstvenem razmerju s tožečimi strankami, niso imeli statusa „družinskega člana“ v smislu člena 270 zakonika o socialni varnosti.

10.

Conseil arbitral de la sécurité sociale (svet za socialno varnost, Luksemburg) je ugodil tožbi tožečih strank za ponovno izplačevanje zadevnega družinskega dodatka. Vendar je conseil supérieur de la sécurité sociale (višji svet za socialno varstvo, Luksemburg) spremenil odločbo Conseil arbitral de la sécurité sociale (svet za socialno varnost) in tako potrdil odločbo CAE o tem, da se tožečim strankam odvzame pravica do tega dodatka.

11.

Tožeče stranke so se pritožile na Cour de cassation (kasacijsko sodišče) in med drugim trdile, da je ta odločba v nasprotju s pravom Unije, in zlasti, da temelji na ozki razlagi – ki je v nasprotju s sodno prakso, ki je med drugim izšla iz sodbe Caisse pour l’avenir des enfants – pojma „zagotavljanje preživljanja“ nebiološkega otroka obmejnega delavca.

12.

Predložitveno sodišče navaja, da je Sodišče v tej sodbi pri razlagi členov 1(i) in 67 Uredbe št. 883/2004 v povezavi s členom 7(2) Uredbe št. 492/2011 in členom 2, točka 2, Direktive 2004/38 pravico obmejnega delavca do izplačila zadevnega družinskega dodatka za otroka njegove žene, s katerim ta delavec ni bil v sorodstvenem razmerju, pogojevalo z dokazom, da izpolnjuje pogoj o zagotavljanju preživljanja tega otroka.

13.

Predložitveno sodišče glede razvoja razlage tega pogoja s strani Sodišča najprej ugotavlja, da je Sodišče pojem „zagotavljanje preživljanja“ – da bi potrdilo, da ima obmejni delavec pravico do izplačevanja državne dajatve v obliki socialne ugodnosti, in sicer finančne pomoči za visokošolski študij za svojega lastnega otroka, če še naprej zagotavlja njegovo preživljanje – najprej uporabilo v sodbah Bernini ( 10 ), Meeusen ( 11 ), Komisija/Nizozemska ( 12 ) ter Giersch in drugi ( 13 ).

14.

Navedeno sodišče se nato sklicuje na sodbo Depesme in drugi ( 14 ), v kateri je Sodišče – ponovno v okviru socialne ugodnosti v obliki finančne pomoči za visokošolski študij – pojasnilo obseg tega pojma, vendar v zvezi z otrokom, ki ni v sorodstvenem razmerju z obmejnim delavcem.

15.

Nazadnje predložitveno sodišče navaja, da je Sodišče nedavno uporabilo ta pojem v sodbi Caisse pour l'avenir des enfants ( 15 ), da bi ugotovilo, ali ima obmejni delavec pravico do socialne ugodnosti v obliki družinskega dodatka za otroka, s katerim ni v sorodstvenem razmerju. V tem okviru je Sodišče med drugim razsodilo, da je zahteva, da obmejni delavec zagotavlja preživljanje otroka, posledica dejanskega položaja, o katerem morajo presoditi uprava in po potrebi nacionalna sodišča na podlagi dokazov, ki jih predloži zadevna oseba, ne da bi jim bilo treba ugotavljati razloge za ta prispevek ne natančno ovrednotiti njegov obseg.

16.

Predložitveno sodišče iz tega sklepa, da čeprav isti pojem v skladu s sodno prakso Sodišča spada v okvir dejanskega položaja, zaradi tega ni izključen iz presoje Sodišča. To sodišče namreč meni, da gre pri tem za avtonomen pojem prava Unije, ki ga je treba uporabljati in razlagati enotno, pri tem pa se sklicuje na sodbo Depesme in drugi ( 16 ) s področja ureditve pravic do socialnih ugodnosti.

17.

V teh okoliščinah je Cour de cassation s sklepi z dne 25. aprila 2024, ki jih je sodno tajništvo prejelo 26. aprila 2024, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji, ki sta v vseh združenih zadevah od C‑296/24 do C‑307/24 ubesedeni enako:

18.

Pisne pripombe so predložili tožeče stranke v postopkih v glavni stvari v vsaki od združenih zadev, CAE, češka vlada in Evropska komisija. Sodišče je odločilo, da se v teh zadevah obravnava ne opravi.

19.

Predložitveno sodišče z vprašanjema za predhodno odločanje, ki ju je po mojem mnenju treba obravnavati skupaj, Sodišču predlaga, naj v bistvu pojasni razlago pojma „zagotavljanje preživljanja“ otroka, kot se je razvil v sodni praksi Sodišča o razlagi člena 45 PDEU, členov 1(i) in 67 Uredbe št. 883/2004 ter člena 7(2) Uredbe št. 492/2011, zlasti pa v sodbi Caisse pour l'avenir des enfants.

20.

V teh sklepnih predlogih bom najprej navedel nekaj splošnih ugotovitev o pravnih elementih, ki vzbujajo dvome predložitvenega sodišča (oddelek A), nato pa bom obravnaval izvor in razvoj (oddelek B) ter obseg tega pojma, kakor se je razvil v sodni praksi Sodišča (oddelek C). Nazadnje bom, da bi se zagotovila enotna uporaba navedenega pojma, predlagal, naj se vzpostavi domneva, ki temelji na skupnem stalnem prebivališču obmejnega delavca in otroka njegovega zakonca ali registriranega partnerja (oddelek D).

21.

Iz obravnavanih predlogov za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da se predložitveno sodišče opira na sodno prakso Sodišča na tem področju, zlasti na tisto, ki izhaja iz sodbe Caisse pour l'avenir des enfants. Kot sem omenil v uvodu teh sklepnih predlogov, zadeve, ki jih obravnavam, sledijo zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, ki se je prav tako nanašala na reformo sistema dodeljevanja družinskih dajatev v Luksemburgu. S to reformo, ki je začela veljati 1. avgusta 2016, je bil spremenjen zakonik o socialni varnosti tako, da so bili iz pojma „družinski član“, opredeljenega v členu 270 tega zakonika, izključeni med drugim otroci zakonca ali partnerja. ( 17 ) V tej zadevi je Sodišče moralo ugotoviti, ali bi bilo treba obmejnemu delavcu za otroka njegovega zakonca, s katerim ta delavec ni v sorodstvenem razmerju, izplačati zadevni družinski dodatek ( 18 ).

22.

V zvezi s tem je, kot poudarja samo predložitveno sodišče, Sodišče v sodbi Caisse pour l’avenir des enfants najprej pojasnilo, da družinski dodatek, povezan s tem, da obmejni delavec opravlja dejavnost zaposlene osebe v državi članici, pomeni socialno ugodnost ( 19 ) v smislu člena 45 PDEU in člena 7(2) Uredbe št. 492/2011. ( 20 ) Nato je Sodišče razsodilo, da je treba člena 1(i) in 67 Uredbe št. 883/2004 v povezavi s členom 7(2) te Uredbe št. 492/2011 in členom 2, točka 2, Direktive 2004/38 razlagati tako, da nasprotujeta določbam države članice, v skladu s katerimi lahko obmejni delavci prejemajo družinski dodatek, ki je vezan na njihovo opravljanje dejavnosti zaposlene osebe v državi članici, le za svoje otroke, ne pa za otroke svojega zakonca, s katerimi nimajo sorodstvenih vezi, vendar zagotavljajo njihovo preživljanje, medtem ko imajo vsi otroci, ki prebivajo v navedeni državi članici, pravico do prejemanja tega dodatka. ( 21 )

23.

V obravnavanih zadevah se mi zdi pomembno pojasniti, da predložitveno sodišče z vprašanjema za predhodno odločanje ne dvomi o ugotovitvah iz sodbe Caisse pour l'avenir des enfants ali sodne prakse, na katero se je Sodišče oprlo v tej sodbi. ( 22 ) Natančneje, iz predložitvenih odločb je razvidno, da to sodišče očitno ne dvomi, da je razlikovanje na podlagi prebivališča, določeno z določbami, ki se obravnavajo v postopku v glavni stvari, posredna diskriminacija na podlagi državljanstva. ( 23 ) Prav nasprotno, zdi se, da navedeno sodišče na podlagi te predpostavke meni, da je Sodišče v navedeni sodbi pravico obmejnega delavca do dodelitve družinskega dodatka za otroka njegovega zakonca ali partnerja, s katerim ni v sorodstvenem razmerju, pogojilo z dokazom, da ta delavec izpolnjuje pogoj zagotavljanja preživljanja tega otroka. ( 24 )

24.

Zdi se namreč, da negotovost predložitvenega sodišča izhaja iz tega, da – kot je razvidno iz predložitvenih odločb in pisnih stališč strank – CAE po sodbi Caisse pour l'avenir des enfants ne zavrača več avtomatično dodelitve zadevnega družinskega dodatka obmejnim delavcem nerezidentom za otroke njihovega zakonca ali registriranega partnerja. Zavrača pa dodelitev tega dodatka na podlagi restriktivne uporabe pojma „zagotavljanje preživljanja“ iz te sodbe. Ker torej predložitveno sodišče meni, da je ta pojem avtonomen pojem prava Unije, se dvomi, ki jih je navedlo, nanašajo le na razlago, ki jo je treba dati navedenemu pojmu.

25.

Preden bom Sodišču podal kakršne koli predloge glede pojasnil, za katera je predložitveno sodišče zaprosilo v zvezi z obsegom razlage tega pojma, menim, da je zaradi jasnosti pomembno pojasniti njegov izvor in razvoj v sodni praksi Sodišča.

26.

Kot je znano, je Sodišče izraz „zagotavljanje preživljanja“ prvič uporabilo v okviru sodne prakse v zvezi s finančnimi pomočmi za visokošolski študij otrok delavcev migrantov. Zahteva, da je treba še naprej „zagotavljati preživljanje“ študenta, je namreč omogočila vzpostavitev potrebne povezanosti med delavcem in otrokom.

27.

Čeprav je Sodišče že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja odločalo o pomoči, dodeljeni za preživljanje in izobraževanje študentov, ( 25 ) je šele v sodbi Bernini, izdani leta 1992, vzpostavilo zahtevo glede potrebe po nadaljnjem„zagotavljanju preživljanja“ otroka v okviru študija, ki poteka zunaj države članice gostiteljice. Sodišče je v tej sodbi spomnilo, da se lahko delavec migrant sklicuje na člen 7(2) Uredbe (EGS) št. 1612/68 ( 26 ), da bi bil upravičen do socialnih dajatev, ki so z zakonodajo države članice gostiteljice določene v korist otrok nacionalnih delavcev. Vendar je pojasnilo, sklicujoč se na sodbo Lebon ( 27 ), da ta ugodnost za tega delavca pomeni socialno ugodnost v smislu te določbe „le takrat, kadar ta delavec [še naprej] vzdržuje svojega potomca“ ( 28 ).

28.

Sodišče je tako presodilo, da se lahko, če delavec še naprej zagotavlja preživljanje otroka, zadnjenavedeni sklicuje na to določbo za pridobitev sredstev za študij pod enakimi pogoji, kot veljajo za otroke nacionalnih delavcev, in zlasti ne da bi se mu smeli naložiti dodatni pogoji glede njegovega prebivanja na ozemlju zadevne države članice. ( 29 )

29.

Nazadnje, v sodbah Meeusen ( 30 ), Komisija/Nizozemska ( 31 ) ali Giersch in drugi ( 32 ) je Sodišče ponovno spomnilo, da so vzdrževani družinski člani delavca migranta posredno upravičeni do enakega obravnavanja, ki je priznano temu delavcu, in da se zato dajatve, obravnavane v teh zadevah, tj. štipendije za visokošolski študij, navedenemu delavcu lahko dodelijo le, če še naprej zagotavlja preživljanje otroka.

30.

Sodišče pa v teh sodbah ne opredeljuje pojma „zagotavljanje preživljanja“ otroka. Kljub temu navedene sodbe omogočajo, da se razume kontekst, v katerega je umeščen ta pojem. Sodišče je namreč moralo ugotoviti, ali pravica do prejemanja zadevnih državnih dajatev, in sicer štipendij za študij, za delavca migranta pomeni socialno ugodnost v smislu člena 7(2) Uredbe št. 1612/68. Pritrdilni odgovor Sodišča na to vprašanje pa je bil vendarle odvisen od pogoja, in sicer, da „delavec še naprej zagotavlja preživljanje otroka“ ( 33 ). Če so bili torej družinski člani delavca migranta posredno upravičeni do enakega obravnavanja, ki je priznano temu delavcu s to določbo, je bila s tem pogojem izpolnjena potreba po vzpostavitvi povezanosti med otrokom in navedenim delavcem, da bi se ob upoštevanju zahtev po enakem obravnavanju delavcev in usklajevanju sistemov socialne varnosti ugotovilo, ali je zadevna država članica dolžna izplačevati zadevno dajatev.

31.

V okviru te sodne prakse je bil odločilen korak v razvoju te smeri sodne prakse narejen s sodbo Depesme in drugi ( 34 ). V zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, je predložitveno sodišče, ki se je sklicevalo na sodbo Giersch in drugi, najprej želelo izvedeti, ali izraz „otrok obmejnega delavca“ vključuje otroke zakonca ali partnerja, priznanega z nacionalnim pravom tega delavca. Sodišče je, sklicujoč se na pojem „družinski član“ iz člena 2, točka 2(c), Direktive 2004/38 ( 35 ), razsodilo, da je treba s pojmom „otro[k] obmejnega delavca, ki je lahko posredni prejemnik socialnih ugodnosti iz člena 7(2) Uredbe št. 492/2011, kot je financiranje visokošolskega študija, ki ga država članica dodeli otrokom delavcev, ki opravljajo ali so opravljali dejavnost v tej državi“, razumeti ne le otroka, ki je v sorodstvenem razmerju s tem delavcem, ampak tudi otroka zakonca ali registriranega partnerja navedenega delavca, če ta zagotavlja preživljanje tega otroka. ( 36 )

32.

V navedenih zadevah se je predložitveno sodišče nato spraševalo, v kolikšni meri obseg prispevanja obmejnega delavca k vzdrževanju otroka njegovega zakonca vpliva na pravico tega otroka do prejemanja finančne pomoči, kot je ta v istih zadevah. ( 37 ) V odgovor na te dvome je Sodišče pojasnilo, da je status družinskega člana obmejnega delavca, ki ga zadnjenavedeni vzdržuje, posledica dejanskega položaja. Sodišče je svojo utemeljitev nadaljevalo po eni strani s pojasnilom, da gre za družinskega člana, ki mu podporo zagotavlja navedeni delavec, ne da bi bilo treba ugotavljati razloge za uporabo te podpore in ali zadevna oseba lahko z opravljanjem plačanega dela sama poskrbi za svoje potrebe. Po drugi strani je Sodišče, sklicujoč se na sodbo Lebon ( 38 ), menilo, da je ta razlaga zahtevana z načelom, v skladu s katerim je določbe, ki urejajo prosto gibanje delavcev, ki pomeni enega od temeljev Unije, treba razlagati široko. ( 39 )

33.

Predvsem želim poudariti, da je Sodišče glede statusa družinskega člana obmejnega delavca, ki ga zadnjenavedeni vzdržuje, presodilo, kar je treba poudariti, da lahko ta status – če se nanaša na položaj otroka zakonca ali priznanega partnerja tega delavca – izhaja iz objektivnih elementov, kot je skupno stalno prebivališče tega delavca in študenta. ( 40 ) Sodišče je tako razsodilo, da je zahteva glede „zagotavljanja preživljanja“ otroka posledica dejanskega položaja, o katerem morajo presoditi uprava in po potrebi nacionalna sodišča, ne da bi jim bilo treba ugotavljati razloge za ta prispevek ne natančno ovrednotiti njegov obseg. ( 41 )

34.

Ugotavljam, da je Sodišče v točkah 58, 60 in 64 sodbe Depesme in drugi ( 42 ), čeprav ni podalo natančne opredelitve, navedlo elemente, ki omogočajo določitev obrisa spornega pojma; k temu se bom vrnil ob preučitvi njegovega obsega. ( 43 )

35.

V sodbi Caisse pour l'avenir des enfants, katere izrek je bil naveden zgoraj, ( 44 ) je Sodišče sodno prakso, navedeno v prejšnjih točkah, preneslo na družinske dodatke za otroke obmejnih delavcev. ( 45 ) Drugače kot v zadevah, iz katerih izhaja ta sodna praksa, se je ta zadeva nanašala na otroka, ki je bil v času upoštevnih dejstev mladoleten. ( 46 ) Pri tem pa Sodišče v sodbi Caisse pour l'avenir des enfants še naprej uporablja širši pojem„zagotavljanje preživljanja“ – saj se je tak pojem razvil v njegovi zgoraj navedeni sodni praksi glede štipendij za visokošolski študij – ki vključuje tudi otroke, starejše od 21 let, čeprav, kot je ugotovilo Sodišče, zakonodajalec Unije meni, da se otroci vsekakor štejejo za „vzdrževane“ do starosti 21 let, kot je razvidno med drugim iz člena 2, točka 2(c), Direktive 2004/38. ( 47 ) K tej točki se bom vrnil pozneje, saj se mi zdi v okviru obravnavanih zadev pomembna. ( 48 )

36.

Natančneje, Sodišče je ta pojem uporabilo, pri čemer se je oprlo med drugim na sodbo Depesme in drugi, kot bistveno merilo za določitev, ali je zadevna nacionalna uprava dolžna obmejnemu delavcu izplačati zadevni družinski dodatek za otroka njegovega zakonca, s katerim ta delavec ni v sorodstvenem razmerju. Tako je Sodišče ob sklicevanju na točko 64 te sodbe navedlo, da je zahteva, da obmejni delavec zagotavlja preživljanje tega otroka, posledica dejanskega položaja, o katerem morajo presoditi uprava in po potrebi nacionalna sodišča na podlagi dokazov, ki jih predloži zadevna oseba, ne da bi jim bilo treba ugotavljati razloge za ta prispevek ne natančno ovrednotiti njegov obseg. ( 49 )

37.

Ugotoviti je treba, da je izraz „zagotavljanje preživljanja otroka“ pojem, ki se kot rdeča nit vleče v celotni sodni praksi, ki se nanaša po eni strani na finančne pomoči za visokošolski študij otrok delavcev migrantov in obmejnih delavcev, po drugi strani pa na družinske dodatke za otroke teh obmejnih delavcev. ( 50 ) Sodišče je namreč v sodni praksi poskušalo zagotoviti enotno razlago tega pojma, tako da je določilo merila, ki jih je uporabilo vsakič, ko se je sklicevalo nanj, pri čemer se je oprlo na načelo, v skladu s katerim je treba določbe, ki urejajo prosto gibanje delavcev, ki pomeni enega od temeljev Evropske unije, razlagati široko. ( 51 )

38.

Iz pregleda sodne prakse je mogoče razbrati nekaj bistvenih meril za razlago pojma „zagotavljanje preživljanja“ otroka.

39.

Na prvem mestu, Sodišče je spomnilo, da se otroci vsekakor štejejo za vzdrževane do starosti 21 let, kot izhaja med drugim iz člena 2, točka 2(c), Direktive 2004/38. ( 52 ) V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da status družinskega člana otroka zakonca ali priznanega partnerja obmejnega delavca, ki ga zadnjenavedeni vzdržuje, lahko objektivno izhaja iz skupnega stalnega prebivališča tega delavca in otroka. ( 53 )

40.

Na drugem mestu, čeprav je Sodišče pojasnilo, da je zahteva, da obmejni delavec zagotavlja preživljanje otroka, posledica dejanskega položaja, o katerem morajo presoditi uprava in po potrebi nacionalna sodišča na podlagi dokazov, ki jih predloži zadevna oseba, je večkrat poudarilo tudi, da jim v okviru te presoje ni treba ugotavljati razlogov za ta prispevek ne natančno ovrednotiti njegovega obsega. ( 54 )

41.

V obravnavani zadevi se mi zdi, da ni dvoma, prvič, da z restriktivno uporabo spornega pojma s strani nacionalne uprave, kot jo je opisalo predložitveno sodišče in ki je privedla do zavrnitve dodelitve zadevnih družinskih dodatkov, niso upoštevana merila za razlago, ki jih je razvilo Sodišče v svoji sodni praksi. Zato naj bi se restriktivna uporaba tega pojma izrazila v kršitvi enakega obravnavanja obmejnih delavcev, kar ni združljivo niti s členom 45 PDEU niti s členom 7(2) Uredbe št. 492/2011, s čimer naj bi bilo kršeno načelo široke razlage teh določb, kot ga je določilo Sodišče. ( 55 )

42.

Drugič, čeprav je treba navedeni pojem razlagati v okviru dejanskega položaja, ki ga morajo presoditi uprava in po potrebi nacionalna sodišča, je treba opozoriti, da bi nejasnost meril za presojo po eni strani povzročila negotovost, ki ni združljiva z načelom pravne varnosti, saj bi taka nejasnost meril za presojo povečala težave morebitnih upravičencev pri razumevanju obsega njihovih pravic. Po drugi strani bi bili zadevni delavci negotovi glede možnosti, ki jih imajo za uporabo člena 45 PDEU, kot se izvaja s členom 7(2) Uredbe št. 492/2011, čeprav zanje obvezno velja zakonodaja države članice zaposlitve. ( 56 )

43.

Tretjič, opozoriti je treba, da ima CAE kljub sodbam, ki jih je Sodišče že izdalo, še naprej težave, ko mora opredeliti, kaj zajema ta pojem, kot ga je Sodišče uporabilo v svoji sodni praksi.

44.

Zato menim, da je smiselno na kratko preučiti izvor teh težav, da bi se pojasnila ta smer sodne prakse.

45.

Poudariti moram, da je kljub pojasnilom, ki jih je Sodišče dalo upravi in po potrebi nacionalnim sodiščem, jasno, da sodna praksa ostaja do neke mere kazuistična, ko gre za konkretizacijo pojma „zagotavljanje preživljanja“ otroka, na splošno ob upoštevanju raznolikosti družinskih struktur in posebej v okviru mešanih družin, kot so te v postopku v glavni stvari. ( 57 ) Kot je razvidno iz dvanajstih predlogov za sprejetje predhodne odločbe, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, se zdi, da nacionalnim organom, kot je CAE v obravnavani zadevi, ni lahko razumeti obsega takega pojma, ko morajo ugotoviti, ali delavec v konkretnem primeru zagotavlja preživljanje otroka svojega zakonca ali registriranega partnerja.

46.

Če sem natančnejši: naj omenim, da v obravnavani zadevi ena od težav izhaja iz tega, da je po mnenju CAE glede na sodno prakso Sodišča treba upoštevati različne elemente, kot so skupaj preživeti čas, kakovost odnosov, dejstvo, da se neposredno zagotavlja preživljanje otroka, vprašanje zakonitega prebivališča ali dejanskega in neprekinjenega prebivanja, pogoji skrbništva ali prispevanje bioloških staršev ali posvojiteljev.

47.

V zvezi s tem moram priznati, da med temi merili težko prepoznam pojasnila Sodišča v zvezi z obsegom tega pojma. ( 58 ) Tako je zlasti v primeru, ko nacionalna uprava trdi, da naj bi iz točke 52 sodbe Caisse pour l'avenir des enfants izhajalo, da lahko na navedeni pojem vpliva okoliščina, da biološki starš plačuje preživnino za otroka.

48.

S tem pristopom se ne strinjam.

49.

Res je vsebina točke 52 navedene sodbe pomemben element pri razumevanju obsega tega pojma, vendar ni mogoče slediti razlagi, ki jo je sprejel CAE. V tej isti sodbi je bilo namreč iz predložitvene odločbe razvidno, da otrokov biološki oče otroka ne plačuje preživnine otrokovi materi. Sodišče je to dejansko okoliščino upoštevalo, da bi predložitvenemu sodišču pomagalo pri presoji – ob upoštevanju tega, da mora to sodišče opraviti preverjanja – in sklenilo, da je obmejni delavec, ki je bil zakonec matere tega otroka, zagotavljal preživljanje navedenega otroka. Zato za te ugotovitve Sodišča po eni strani ni mogoče šteti, da se z njimi poskuša dokazati obstoj obveznosti biološkega starša ali posvojitelja za plačevanje kot upoštevnega merila pri presoji dejanskih okoliščin za določitev, ali obmejni delavec vzdržuje otroka svojega zakonca ali registriranega partnerja. Po drugi strani navedenih ugotovitev tudi ni mogoče šteti za merilo, s katerim bi bilo mogoče izključiti, da je delavec preživljal tega otroka. Zato točke 52 sodbe Caisse pour l'avenir des enfants ni mogoče razumeti, kot da nakazuje, da je treba sporni pojem razlagati restriktivno. ( 59 )

50.

V zvezi s tem opozarjam, da je Sodišče že presodilo, da status vzdrževanega družinskega člana ne pomeni pravice do preživninskih obveznosti. Pojasnilo je, da če bi bilo tako, bi bila združitev družine odvisna od nacionalnih zakonodaj, ki se razlikujejo od države do države, kar bi pripeljalo do neenotne uporabe prava Unije. ( 60 ) Poleg tega tudi opozarjam, da je Sodišče že večkrat poudarilo, da za presojo, ali obmejni delavec „zagotavlja preživljanje“ otroka, nacionalnim organom in sodiščem ni treba ugotavljati razlogov za ta prispevek ne natančno ovrednotiti njegovega obsega. ( 61 )

51.

Glede na to menim, da bi bilo treba ta pojem v vseh državah članicah razlagati skladno. Zato je treba ob upoštevanju izvora in razvoja navedenega pojma v sodni praksi ter zagotovitve njegove enotne uporabe ugotoviti, ali bi objektivna povezanost, ki izhaja iz sodne prakse Sodišča, lahko pripeljala do enostavne domneve ter s tem prispevala k spoštovanju načela pravne varnosti.

52.

Zato bom preučil upoštevnost take domneve v okviru obravnavanih zadev.

53.

Sodišče je v sodbi Depesme in drugi Sodišče nakazalo obrise domneve glede obsega pojma „zagotavljanje preživljanja“ otroka.

54.

Na prvem mestu, iz te sodne prakse izhaja, da je treba tak pojem razlagati široko. Tako je Sodišče spomnilo, da morajo uprava in po potrebi nacionalna sodišča pri presoji vprašanja, ali obmejni delavec v nekem primeru zagotavlja preživljanje otroka svojega zakonca ali registriranega partnerja, upoštevati načelo, v skladu s katerim je treba določbe, ki urejajo prosto gibanje delavcev, ki pomeni enega od temeljev Evropske unije, razlagati široko. ( 62 )

55.

Na drugem mestu, pri tem pojmu je treba upoštevati opredelitev „družinski član“ iz člena 2, točka 2, Direktive 2004/38. Tako iz zgoraj navedene sodne prakse izhaja, da pojem „družinski član“ obmejnega delavca, ki je lahko posredno upravičen do enakega obravnavanja v skladu s členom 7(2) Uredbe št. 492/2011, ustreza pojmu „družinski član“ v smislu člena 2, točka 2(c) Direktive 2004/38, ki zajema zakonca ali partnerja, s katerim je državljan Unije sklenil registrirano partnersko skupnost, neposredne potomce, ki so mlajši od 21 let ali so vzdrževane osebe, in neposredne potomce zakonca ali partnerja. ( 63 ) V zvezi s tem je Sodišče spomnilo, da zakonodajalec Unije meni, da se otroci vsekakor štejejo za vzdrževane do starosti 21 let, kot izhaja med drugim iz te zadnje določbe. ( 64 )

56.

Na tretjem mestu in nazadnje, iz iste sodne prakse izhaja, da po eni strani status družinskega člana otroka zakonca ali priznanega partnerja obmejnega delavca, ki ga zadnjenavedeni „vzdržuje“, lahko objektivno izhaja iz skupnega stalnega prebivališča tega delavca in otroka, ( 65 ) ter da po drugi strani za presojo, ali obmejni delavec zagotavlja preživnino otroku, ni treba ugotavljati razlogov za prispevek obmejnega delavca k preživljanju ne natančno ovrednotiti obsega tega prispevka. ( 66 )

57.

Glede na te tri elemente se mi zdi povsem smiselno, da preučim – ob smiselni uporabi sodbe Depesme in drugi v obravnavanih zadevah – obstoj preproste domneve, ki temelji na skupnem stalnem prebivališču obmejnega delavca in otroka njegovega zakonca ali registriranega partnerja. Komisija poudarja, da na družinsko skupnost kažejo elementi stabilnosti, ki dokazujejo, da obmejni delavec zagotavlja preživljanje otroka svojega zakonca ali registriranega partnerja, ki živi skupaj z njim. Povedano drugače, za tega otroka se upravičeno domneva, da je posredno upravičen do zadevnih družinskih dodatkov, če prebiva v skupnem stalnem prebivališču in zato živi v družinski skupnosti s tem delavcem. To skupno stalno prebivališče zadostuje za upravičenost do teh družinskih dodatkov pod enakimi pogoji, kot veljajo za otroke, ki so z delavcem v sorodstvenem razmerju, ali otroke, ki so v položaju, primerljivem z otroki, ki prebivajo v državi članici zaposlitve. ( 67 )

58.

Glede na to in ob upoštevanju vsakodnevne stvarnosti sestavljenih družin se mi zdi pomembno dodati še troje.

59.

Na prvem mestu, ta domneva bi morala vključevati tako popolno ( 68 ) kot delno ( 69 ) skupno stalno prebivališče obmejnega delavca in otroka njegovega zakonca ali registriranega partnerja.

60.

Na drugem mestu, navedeno domnevo je treba uporabiti ne le za mladoletne otroke, temveč tudi za mlade odrasle osebe, mlajše od 21 let, ki nimajo lastnih dohodkov, živijo v gospodinjstvu obmejnega delavca in tudi sicer izpolnjujejo merila, določena z zakonodajo države članice zaposlitve, v tem primeru z zakonodajo Luksemburga, s katero je urejena dodelitev zadevnega družinskega dodatka. ( 70 ) Če take razlage ne bi bilo, bi v takih primerih obstajala precejšnja pravna negotovost.

61.

Na tretjem mestu in nazadnje, če obmejni delavec kljub temu, da on in otrok njegovega zakonca ali registriranega partnerja živita v skupnem stalnem prebivališču, dejansko nikakor ne prispeva k stroškom preživljanja tega otroka, bi morala imeti uprava države članice, v kateri opravlja dejavnost zaposlene osebe, možnost zavrniti dodelitev zadevnega družinskega dodatka. ( 71 )

62.

Navesti je treba, da je domneva, ki temelji na skupnem stalnem prebivališču, združljiva s prednostnimi pravili v primeru prekrivanja iz Uredbe št. 883/2004. V skladu s členom 2(1) te uredbe spadajo namreč obmejni delavci, ki opravljajo dejavnost zaposlene osebe v Luksemburgu, kot so tožeče stranke v postopku v glavni stvari, in njihove družine na osebno področje uporabe navedene uredbe. ( 72 ) Zaradi tega, kot je znano, zanje velja luksemburški sistem socialne varnosti.

63.

Tako so zaradi posebne narave družinskih dajatev in možnosti prekrivanja pravic do teh dajatev iz dveh držav članic v členu 68 iste uredbe določena prednostna pravila v primeru prekrivanja, katerih namen je preprečiti prekrivanje dajatev za istega otroka za ista obdobja. ( 73 ) V skladu s členom 2(1) Uredbe št. 883/2004 torej za tožeče stranke v postopku v glavni stvari velja luksemburška zakonodaja o družinskih dodatkih le glede razlike med zneskom družinskih dodatkov, ki se izplačujejo v Luksemburgu, in zneskom, ki se izplačuje v državi članici njihovega stalnega prebivališča. Gre za sistem „izravnalnega dodatka“, ki v smislu člena 68(1)(b)(i) te uredbe ( 74 ) ustreza izplačilu „najvišjega zneska dajatev, ki so predvidene v zakonodajah v koliziji“.

64.

Če so torej dajatve na isti podlagi določene z zakonodajo dveh držav članic, skupno stalno prebivališče otroka zakonca ali registriranega partnerja in obmejnega delavca pomeni zadostno povezanost med otrokom in tem delavcem, da se šteje, da mora država članica, v kateri ta delavec opravlja dejavnost zaposlene osebe – v obravnavani zadevi Luksemburg – izplačati zadevni družinski dodatek.

65.

Iz vseh zgoraj navedenih ugotovitev izhaja, da je treba pojem „zagotavljanje preživljanja“ otroka zakonca ali registriranega partnerja obmejnega delavca, kot ga je Sodišče uporabilo v svoji sodni praksi o razlagi člena 45 PDEU, členov 1(i) in 67 Uredbe št. 883/2004 ter člena 7(2) Uredbe št. 492/2011, razumeti tako, da se upravičeno domneva, da je ta otrok posredno upravičen do zadevnih družinskih dodatkov, če prebiva v stalnem prebivališču delavca in živi z njim v družinski skupnosti. Tako skupno stalno prebivališče daje pravico do družinskega dodatka, določenega v državi članici, v kateri navedeni delavec opravlja dejavnost zaposlene osebe, pod enakimi pogoji, kot veljajo za otroke, ki so z zadnjenavedenim v sorodstvenem razmerju.

66.

Na podlagi zgoraj navedenih preudarkov Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je predložilo Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Luksemburg), odgovori:

Pojem „zagotavljanje preživljanja“ otroka zakonca ali registriranega partnerja obmejnega delavca, kot ga je Sodišče uporabilo v svoji sodni praksi o razlagi člena 45 PDEU, členov 1(i) in 67 Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ter člena 7(2) Uredbe (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji, je treba razumeti tako, da se upravičeno domneva, da je otrok zakonca ali registriranega partnerja obmejnega delavca posredno upravičen do zadevnih družinskih dodatkov, če prebiva v skupnem stalnem prebivališču in zato živi v družinski skupnosti s tem delavcem. Tako skupno stalno prebivališče daje pravico do družinskega dodatka, določenega v državi članici, v kateri navedeni delavec opravlja dejavnost zaposlene osebe, pod enakimi pogoji, kot veljajo za otroke, ki so z zadnjenavedenim v sorodstvenem razmerju.