1.

Ali je treba člen 27 Uredbe (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III) (1), po potrebi v povezavi s členom 47 in členom 51(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (Listina), vendar ob poznavanju določb Direktive Sveta 2003/86/ES (2), razlagati tako, da mora država članica, na katero je zahteva naslovljena, prosilcem – ki so med drugim otroci –, ki prebivajo v državi članici, ki daje zahtevo, in zahtevajo predajo na podlagi členov 8, 9 ali 10 Uredbe Dublin III, ali njihovim družinskim članom v državi članici, na katero je zahteva naslovljena, v smislu členov 8, 9 ali 10 Uredbe Dublin III pri sodišču v državi članici, na katero je zahteva naslovljena, zagotoviti učinkovito pravno sredstvo zoper zavrnitev zahteve za sprejem?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje pod točko (a) nikalen:

ali pravica do učinkovitega pravnega sredstva, navedena v prvem vprašanju pod točko (a), v tem primeru, ker ni zadostne ureditve v Uredbi Dublin III, izhaja neposredno iz člena 47 Listine, po potrebi v povezavi s členi 7, 9 in 33 Listine (glej sodbi Sodišča z dne 7. junija 2016, C-63/15, Mehrdad Ghezelbash, točki 51 in 52 (3), in z dne 26. julija 2017, C-670/16, Tsegezab Mengesteab, točka 58 (4))?

3.

Če je odgovor na prvo ali drugo vprašanje pod točko (a) pritrdilen:

ali je treba člen 47 Listine, po potrebi v povezavi z načelom lojalnega sodelovanja (glej sodbo Sodišča z dne 13. novembra 2018, C-47/17 in C-48/17, X (5)), razlagati tako, da mora država članica, na katero je zahteva naslovljena, seznaniti državo članico, ki daje zahtevo, da so prosilci vložili pravno sredstvo zoper zavrnitev zahteve za sprejem in da država članica, ki daje zahtevo, ne sme vsebinsko odločiti o prošnji prosilcev za azil dokler se postopek s pravnim sredstvom ne končna z negativnim izidom?

4.

Če je odgovor na prvo ali drugo vprašanje pod točko (a) pritrdilen:

ali je treba člen 47 Listine, po potrebi ob upoštevanju vrednostnega sistema iz uvodne izjave 5 Uredbe Dublin III, v primeru, kot je obravnavani, razlagati tako, da sodiščem države članice, na katero je zahteva naslovljena, nalaga, da morajo zagotoviti pravno varstvo v obliki nujnega postopka? Ali za sodišča države članice, na katero je zahteva naslovljena, veljajo časovni roki za odločitev o pravnem sredstvu?

1.

Ali člen 21(1), tretji pododstavek, Uredbe Dublin III v povezavi s členom 5(2) Uredbe (ES) št. 1560/2003, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 118/2014 (6) (izvedbena uredba), načeloma povzroči dokončen prenos odgovornosti na državo članico, ki daje zahtevo, če država članica, na katero je zahteva naslovljena, pravočasno zavrne tako prvotno zahtevo države članice, ki daje zahtevo, kot tudi ugovor zoper to odločitev (glej sodbo Sodišča z dne 13. novembra 2018, C-47/17 in C-48/17, točka 80)?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje pod točko (b) pritrdilen:

ali to velja tudi, če sta odločbi o zavrnitvi, ki ju je izdala država članica, na katero je zahteva naslovljena, nezakoniti?

3.

Če je odgovor na drugo vprašanje pod točko (b) nikalen:

ali se lahko prosilec za azil v državi članici, ki daje zahtevo, v razmerju do države članice, na katero je zahteva naslovljena, sklicuje na nezakonit prenos odgovornosti, ki je posledica neupoštevanja meril za določitev odgovornosti, ki se nanašajo na enotnost družine (členi od 8 do 11, 16 in 17(2) Uredbe Dublin III)?

1.

Ali je treba člen 7(2) in člen 20(1) Uredbe Dublin III razlagati tako, da ne izključujeta upoštevnosti določb poglavja III in izvedbe postopka za sprejem na podlagi poglavja VI, del II, Uredbe Dublin III v primerih, v katerih so prosilci v državi članici, ki daje zahtevo, že vložili prošnjo za azil in je država članica, ki daje zahtevo, to prošnjo za azil prvotno na podlagi člena 33(2)(c) v povezavi s členom 38 Direktive 2013/32/EU (7) zavrgla kot nedopustno, vendar v državi članici, ki daje zahtevo, medtem – na primer zato, ker se „Izjava EU in Turčije z dne 18. marca 2016“ (glej EN P-000604/2021, Answer given by Ms Johansson on behalf of the European Commission z dne 1. junija 2021) dejansko več ne izvaja, – poteka dopusten postopek naknadne prošnje?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje pod točko (c) nikalen:

ali je treba člen 7(2) in člen 20(1) Uredbe Dublin III v primeru, ki je opisan v prvem vprašanju pod točko (c), potem razlagati tako, da ne izključujeta upoštevnosti določb poglavja III in izvedbe postopka za sprejem na podlagi poglavja VI, del II, Uredbe Dublin III v primerih meril za določitev odgovornosti, ki se nanašajo na enotnost družine (členi od 8 do 11 in 16 Uredbe Dublin III)?

3.

Ali je člen 17(2) Uredbe Dublin III še upošteven, če so prosilci v državi članici, ki daje zahtevo, že vložili prošnjo za azil in je država članica, ki daje zahtevo, to prošnjo za azil prvotno na podlagi člena 33(2)(c) v povezavi s členom 38 Direktive 2013/32/EU zavrgla kot nedopustno, vendar v državi članici, ki daje zahtevo, medtem – na primer zato, ker se „Izjava EU in Turčije z dne 18. marca 2016“ (glej EN P-000604/2021, Answer given by Ms Johansson on behalf of the European Commission z dne 1. junija 2021) dejansko več ne izvaja, – poteka dopusten postopek naknadne prošnje?

4.

Če je odgovor na tretje vprašanje pod točko (c) pritrdilen:

ali člen 17(2) Uredbe Dublin III prosilcem za azil daje subjektivno pravico, ki je v državi, na katero je zahteva naslovljena, iztožljiva? Ali v zvezi s tem obstajajo določbe prava Unije za uporabo polja proste presoje nacionalnih organov – na primer upoštevanje enotnosti družine, koristi otroka – ali se pri tem uporablja izključno nacionalno pravo?