1.

ali je za namene pravil Skupnosti o prepovedi najdaljšega oddajnega časa za televizijsko oglaševanje glede na splošni pomen pojma skupine ali posameznega gospodarskega subjekta v pravu [Evropske unije], ki izhaja iz različnih virov protimonopolnega prava (za namene te zadeve pa iz uvodne izjave 43 Direktive 2018/1808/EU (1) in iz novega besedila člena 23 Direktive 2010/13/[EU] (2)), ne glede na obstoječe razlike v italijanskem nacionalnem pravu glede dovoljenj, ki jih člen 5(1)(b) decreto legislativo 177/[2005] (zakonodajni odlok št. 177/2005) določa za izdajatelje televizijskih in radijskih programov, mogoče kot skladno s pravom Skupnosti sprejeti razlago nacionalnega prava radiodifuzije iz člena 1(1)(a) istega zakonodajnega odloka 177/[2005], kakor je bil spremenjen v različici, veljavni od 30. marca 2010 (s katero se prenaša direktiva 2007/65/ES (3)), ki določa, da proces zbliževanja med različnimi oblikami komunikacij (elektronske komunikacije, založništvo, vključno z elektronskim založništvom, in internet v vseh svojih oblikah uporabe) še toliko bolj velja med ponudniki televizijskih in radijskih medijev, zlasti če so že vključeni v skupine medsebojno povezanih podjetij, in ima splošno veljavnost, kar posledično vpliva na razlago člena 38(6) zgoraj navedenega [zakonodajnega odloka], tako da je izdajatelj televizijskega programa lahko tudi skupina kot en gospodarski subjekt, ali pa je v skladu z zgoraj navedenimi načeli Skupnosti glede na neodvisnost vprašanja prepovedi najdaljšega oddajnega časa za televizijsko oglaševanje od splošnega protimonopolnega prava prepovedano pripisati pomen – pred letom 2018 – skupinam ter navedenemu procesu zbliževanja in t. i. kombiniranih medijev, pri čemer se torej pri izračunu indeksa najdaljšega oddajnega časa upošteva le posamezni izdajatelj televizijskega programa, tudi če je povezan v skupino (in sicer zato, ker je bil tak pomen omenjen le v prečiščenem besedilu člena 23 Direktive 2010/13/[EU], ki je bilo oblikovano po Direktivi 2018/1808/EU);

2.

ali je ob upoštevanju navedenih načel prava EU v zvezi s skupinami in podjetjem kot gospodarsko enoto za namene prepovedi prekoračitve najdaljšega oddajnega časa in zaporednih besedil člena 23, ne glede na navedeno razliko med dovoljenji, mogoče iz protikonkurenčnih pravil [integriranega komunikacijskega sistema] iz člena 43 zakonodajnega odloka št. 177/[2005] razbrati pomen pojma skupine „ponudnikov medijskih storitev“ (ali po besedah pritožnice: skupine založniških družb) za namene izvzetja promocijskih sporočil kombiniranih medijev znotraj skupine iz omejitev oddajnega časa za oglaševanje iz člena 38(6) zakonodajnega odloka št. [177/2005], ali pa je treba, nasprotno, tak pomen izključiti pred letom 2018 zaradi neodvisnosti protimonopolnega prava na področju televizije od ureditve najdaljšega oddajnega časa;

3.

ali novo besedilo člena 23(2)(a) Direktive 2010/13/EU priznava že obstoječe načelo v protimonopolnem pravu, v skladu s katerim se skupini na splošno priznava pomen, ali pa gre za inovativno besedilo, in če gre za prvi primer, ali opisuje pravno realnost, ki že obstaja v evropskem pravu – tako da zajema tudi obravnavani primer, ki je nastal pred novim besedilom, in pogojuje razlage [nacionalnega regulativnega organa], tako da od njega zahteva, da v vsakem primeru prizna pojem skupine „ponudnikov medijskih storitev“ – oziroma, če gre za drugi primer, ali nasprotuje priznanju pomena skupine podjetij za primere, ki so nastali pred njegovo uvedbo, ker ga zaradi njegovega novega obsega ni mogoče uporabiti ratione temporis za primere, ki so nastali pred njegovo uvedbo;

4.

ali so v vsakem primeru in ne glede na sistem dovoljenj iz člena 5 zakonodajnega odloka 177/2005 in novost iz člena 23, uvedeno leta 2018, tj. v primeru, da novo pravilo nima značaja priznavanja, temveč značaj novosti v skladu z vprašanjem iz točke c), razmerja [o] združevanju televizije in radia, ki se na splošno obravnavajo v protimonopolnem pravu, zaradi splošnosti in prepletenosti pojmov gospodarski subjekt in skupina, ključ za razlago najdaljšega oddajnega časa, ki so zato urejena z implicitnim upoštevanjem družbe v skupini (ali natančneje, razmerij nadzora med družbami v skupini) in funkcionalne enotnosti teh družb, za promocijo programov s televizije na radio znotraj skupine ali, nasprotno, so ta razmerja povezovanja nepomembna na področju najdaljšega oddajnega časa in je torej treba šteti, da so „lastni“ programi iz člena 23 (izvirno besedilo) takšni, če pripadajo edinemu izdajatelju televizijskega programa, ki jih promovira, in ne celotni skupini podjetij, saj je ta določba sama po sebi takšna, da ne dopušča sistemske razlage, ki bi jo razširila na skupine, ki se štejejo kot en gospodarski subjekt;

5.

nazadnje, ali je treba prvotno besedilo člena 23, tudi če ga ni mogoče razlagati kot pravilo, ki spada v okvir protimonopolnega prava, v vsakem primeru razumeti kot spodbujevalno določbo, ki opisuje posebno naravo promocije, ki je izključno informativna in ni namenjena prepričevanju k nakupu drugega blaga in storitev, in ne programov, ki se promovirajo, in za katero je treba šteti, da je kot taka izključena s področja uporabe pravil o najdaljšem oddajnem času ter da se zato uporablja v okviru družb, ki pripadajo isti skupini, v vseh primerih celostne promocije s kombiniranimi mediji, ali pa ga je treba razumeti kot določbo, ki ima naravo odstopanja in izjeme glede na izračun najdaljšega oddajnega časa za oglaševanje in ki se kot taka razlaga ozko.