1.

V tej zadevi, ki se umešča v okvir koncentracije podjetij na trgu zračnega prevoza, mora Sodišče odločiti o pritožbi, ki jo je družba American Airlines, Inc. (v nadaljevanju: American) vložila zoper sodbo Splošnega sodišča Evropske unije z dne 16. decembra 2020, American Airlines/Komisija (T‑430/18, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2020:603), s katero je to zavrnilo tožbo te družbe za razglasitev ničnosti Sklepa Evropske komisije C(2018) 2788 final z dne 30. aprila 2018 (Zadeva M.6607 – US Airways/American Airlines) (v nadaljevanju: sporni sklep).

2.

Posebnost obravnavane zadeve je to, da se bo Sodišče prvič srečalo z vprašanjem razlage konkretnih določb zavez, ki so sestavni del sklepa Komisije o koncentraciji.

3.

Dejansko stanje je predstavljeno v točkah od 1 do 69 izpodbijane sodbe in ga je za potrebe teh sklepnih predlogov mogoče povzeti, kot sledi.

4.

Družbi US Airways Group, Inc. (v nadaljevanju: US Airways) in American sta 18. junija 2013 Komisijo obvestili o nameravani združitvi (v nadaljevanju: stranki, udeleženi v združitvi).

5.

Komisija je menila, da ta operacija vzbuja resen dvom glede združljivosti z notranjim trgom, kar zadeva povezavo med letališčema London Heathrow (Združeno kraljestvo, v nadaljevanju: LHR) in Philadelphia International Airport (Združene države Amerike, v nadaljevanju: PHL) (v nadaljevanju: proga LHR-PHL).

6.

Da bi stranki, udeleženi v združitvi, odgovorili na resen dvom, ki ga je Komisija izrazila glede navedene operacije, sta 10. in 14. julija 2013 predlagali zaveze. Ta predloga je Komisija zavrnila in zahtevala, naj se predhodne pravice (imenovane „grandfathering rights“), „kakršne“ so bile predlagane v zadevi COMP/M.6447 – IAG/bmi (v nadaljevanju: zadeva IAG/bmi), vključijo v te zaveze.

7.

Stranki, udeleženi v združitvi, sta 16. julija 2013 predložili tretji predlog zavez, ki je vključeval med drugim predhodne pravice. Dokument, poslan Komisiji, je vseboval tudi različico s sledenimi spremembami, ki so prikazovale vnesene spremembe.

8.

Zlasti v zvezi z vključitvijo predhodnih pravic v spremenjene zaveze je bilo v elektronskem sporočilu, ki je bilo tem zavezam priloženo, navedeno le, da so bile predhodne pravice vključene „skladno z zahtevo“ Komisije. Poleg tega so imele klavzule od 1.9 do 1.11 predloga zavez z dne 16. julija 2013, ki so bile prvič vstavljene v ta predlog, enako besedilo, kot je bilo uporabljeno v končnih zavezah Komisiji. ( 2 )

9.

Stranki, udeleženi v združitvi, naj bi poleg tega v obrazcu RM ( 3 ) z dne 30. julija 2013 v zvezi s predlogom svojih končnih zavez Komisiji (v nadaljevanju: končne zaveze) pod naslovom „Odstopanje od besedil vzorcev obveznosti“ opredelili kakršna koli odstopanja predlaganih zavez od ustreznih besedil vzorcev zavez, ki so jih objavile službe Komisije, in pojasnili razloge za ta odstopanja.

10.

V zvezi s tem sta stranki, udeleženi v združitvi, v oddelku 3 tega obrazca navedli:

„Zaveze, ki jih predlagata [stranki, udeleženi v združitvi], odstopajo od besedil vzorcev zavez, ki so jih objavile službe Komisije, kolikor je potrebno za izpolnitev posebnih zahtev strukturnega korektivnega ukrepa v posebnem okviru zračnega prevoza.

Kot je bilo navedeno med predhodnimi pogovori, predlagane zaveze temeljijo na zavezah, ki jih je Komisija sprejela v drugih zadevah koncentracije letalskih prevoznikov. Večina jih temelji zlasti na zavezah, predlaganih v [zadevi] IAG/bmi.

Da bi bilo predlagane zaveze lažje oceniti, [stranki, udeleženi v združitvi,] v nadaljevanju opredeljujeta točke, v katerih predlagane zaveze odstopajo od zavez, sprejetih v [zadevi] IAG/bmi. Te točke ne vključujejo manjših jezikovnih sprememb ali pojasnil, ki jih zahtevajo posebne okoliščine tega primera, zlasti v oddelku o opredelitvah.“

11.

Kar zadeva določbe o predhodnih pravicah, v obrazcu RM z dne 30. julija 2013 ni bilo opredeljeno nobeno odstopanje od zavez, sprejetih v zadevi IAG/bmi.

12.

Komisija je s Sklepom C(2013) 5232 final z dne 5. avgusta 2013 (zadeva COMP/M.6607 – US Airways/American Airlines) (UL 2013, C 279, str. 6), sprejetim na podlagi člena 6(1)(b) Uredbe (ES) št. 139/2004 ( 4 ) v povezavi s členom 6(2) te uredbe, ugotovila, da je združitev združljiva z notranjim trgom ob upoštevanju določenih pogojev in obveznosti, ki jih je treba izpolniti (v nadaljevanju: sklep o odobritvi).

13.

V točki 160 sklepa o odobritvi je bila vsebina zavez v zvezi s predhodnimi pravicami povzeta tako:

„Praviloma se morajo sloti, ki jih potencialni novi udeleženec pridobi na podlagi končnih zavez, uporabljati za opravljanje redne storitve zračnega prevoza potnikov brez postanka med letališčema [LHR-PHL] in se ne morejo uporabiti za drug par mest, razen če je potencialni novi udeleženec to storitev že opravljal v obdobju uporabe […]. Po preteku obdobja uporabe bo potencialni novi udeleženec imel pravico uporabljati slote za kateri koli par mest (predhodne pravice). Vendar se za podelitev predhodnih pravic zahteva odobritev Komisije, ki ji svetuje neodvisni pooblaščenec.“

14.

V točkah 176, od 178 do 181, 186 in od 197 do 199 sklepa o odobritvi je Komisija v okviru analize zavez ugotovila naslednje:

„(176) V skladu s sodno prakso sodišč Evropske unije mora biti z zavezami mogoče odpraviti ugotovljene težave v zvezi s konkurenco in zagotoviti konkurenčne tržne strukture. V nasprotju s tistimi, ki se sprejmejo med postopkom v fazi II, namen zavez, predlaganih v fazi I, ni preprečiti resno oviranje učinkovite konkurence, temveč bolj jasno odpraviti vsak resen dvom o tem. Komisija ima široko diskrecijsko pravico pri ocenjevanju, ali ti korektivni ukrepi pomenijo neposreden in zadosten odgovor, ki lahko ta dvom odpravi.

(178) Po presoji Komisije končne zaveze odpravljajo vse resne dvome, opredeljene med postopkom. Posledično Komisija sklepa, da končne zaveze, ki sta jih sprejeli stranki, udeleženi v združitvi, zadostujejo za odpravo resnih dvomov o združljivosti operacije z notranjim trgom.

(179) V zadevah v zvezi z letalskimi prevozniki so zaveze za sprostitev slotov za Komisijo sprejemljive, kadar je dovolj očitno, da bo prišlo do dejanskega vstopa novih konkurentov, kar bo odpravilo vse resne ovire za učinkovito konkurenco. […]

(180) Zaveza o slotih temelji na dejstvu, da je razpoložljivost slotov na letališču [LHR] glavna ovira za vstop na progo, v zvezi s katero so bili opredeljeni resni dvomi. Torej je njen namen odpraviti (ali vsaj bistveno zmanjšati) to oviro in omogočiti zadosten, pravočasen in verjeten vstop na progo [LHR‑PHL].

(181) […] V paketu zavez je temeljna privlačnost slotov še večja zaradi možnosti pridobitve predhodnih pravic […].

(186) Ob upoštevanju navedenega in drugih razpoložljivih dokazov, zlasti interesa in informacij o verjetnem in pravočasnem vstopu, prejetih med posvetovanjem z udeleženci na trgu, Komisija sklepa, da je zaveza o slotih ključni element verjetnega in pravočasnega vstopa na progo [LHR-PHL]. Obseg vstopa na to progo bo zadostoval za odpravo resnih dvomov, ki so bili ugotovljeni na tem trgu […].

(197) Na podlagi člena 6(2), drugi pododstavek, prvi stavek, Uredbe o nadzoru koncentracij lahko odločba Komisije vsebuje pogoje in obveznosti, s katerimi se zagotovi, da udeležena podjetja izpolnijo zaveze, ki so jih v razmerju do Komisije sprejela za to, da naredijo koncentracijo združljivo z notranjim trgom.

(198) […] Če pogoj ni izpolnjen, sklep [o odobritvi] ni več veljaven. […]

(199) […] odločitev v tej zadevi je odvisna od polnega upoštevanja zahtev, določenih v oddelkih 1, 2, 3 in 4 končnih zavez (pogoji), medtem ko drugi oddelki končnih zavez vsebujejo obveznosti za stranke.“

15.

V točki 200 sklepa o odobritvi je bilo natančneje pojasnjeno, da so končne zaveze priložene temu sklepu in so njegov sestavni del. Nazadnje, Komisija je v točki 201 sklepa o odobritvi sklenila, da se je odločila priglašeno operacijo, kakor je bila spremenjena s končnimi zavezami, razglasiti za združljivo z notranjim trgom, „če se v celoti upoštevajo pogoji in obveznosti, ki so določeni v končnih zavezah, priloženih k temu sklepu“.

16.

Stranki, udeleženi v združitvi, sta v prvem odstavku preambule končnih zavez, priloženih sklepu o odobritvi, opozorili, da sta končne zaveze sprejeli, da bi Komisiji omogočili, da združitev razglasi za združljivo z notranjim trgom.

17.

V tretjem odstavku te preambule je pojasnjeno:

„To besedilo je treba razlagati z vidika sklepa [o odobritvi], če zaveze pomenijo pogoje in obveznosti, povezane s tem sklepom, v splošnem okviru prava Evropske unije, zlasti z vidika Uredbe o nadzoru koncentracij in ob sklicevanju na Sporočilo Komisije o korektivnih ukrepih, dopustnih po Uredbi [o nadzoru koncentracij] in [Izvedbeni u]redbi.“

18.

V oddelku „Opredelitve“ končnih zavez so nekateri izrazi opredeljeni tako:

19.

Klavzule od 1.9 do 1.11 končnih zavez določajo:

„1.9 Praviloma se sloti, ki jih potencialni novi udeleženec pridobi po koncu postopka sprostitve slotov, uporabljajo le za opravljanje konkurenčnega zračnega prevoza na zadevnem paru letališč. Sloti se ne morejo uporabljati za drug par mest, razen če je potencialni novi udeleženec opravljal lete brez postanka na paru letališč skladno s ponudbo, predloženo na podlagi klavzule 1.24, v določenem številu zaporednih celih sezon IATA (obdobje uporabe).

1.10 Šteje se, da ima potencialni novi udeleženec predhodne pravice na pridobljenih slotih, kadar je slote v obdobju uporabe primerno uporabljal za par letališč. V zvezi s tem ima potencialni novi udeleženec ob izteku obdobja uporabe pravico uporabiti slote, pridobljene na podlagi teh zavez, za kateri koli par mest (predhodne pravice).

1.11 Za ohranitev predhodnih pravic je potrebna odobritev Komisije, ki ji svetuje neodvisni pooblaščenec, po koncu obdobja uporabe […].“

20.

Klavzula 1.13 teh zavez določa:

„V obdobju uporabe se šteje, da je prišlo do zlorabe, če se potencialni novi udeleženec, ki je pridobil slote, ki sta jih sprostili stranki, odloči, da:

[…]

[…]“

21.

Klavzula 1.24 navedenih zavez določa:

„Pred iztekom roka za predložitev prošenj za dodelitev slotov mora vsak kandidat neodvisnemu pooblaščencu predložiti tudi uradno ponudbo za dodelitev slotov. Uradna ponudba mora vsebovati najmanj:

22.

Klavzula 1.26 končnih zavez določa:

„Potem ko Komisija (ki ji svetuje neodvisni pooblaščenec) prejme uradno ponudbo ali ponudbe, mora:

23.

Klavzula 1.27 teh zavez določa:

„Komisija bo pri ocenjevanju v skladu s klavzulo 1.26 dala prednost kandidatu, ki bo izvajal na splošno najučinkovitejši konkurenčni pritisk na par letališč […]. Komisija bo v ta namen upoštevala dinamiko poslovnega načrta kandidata in dala prednost predvsem kandidatu, ki izpolnjuje eno ali več spodnjih meril:

[…]“

24.

Intervenientka, in sicer družba Delta Air Lines, Inc. (v nadaljevanju: Delta), je 9. oktobra 2014 predložila uradno ponudbo za dodelitev slotov v skladu s klavzulo 1.24 končnih zavez. Glede na njeno prijavo je nameravala opravljati po en dnevni let na progi LHR-PHL v šestih zaporednih sezonah IATA od poletja 2015 naprej.

25.

Družba Delta je edina predložila ponudbo za dodelitev slotov na podlagi končnih zavez.

26.

Komisija je s sklepom z dne 6. novembra 2014, potem ko je ocenila vzdržnost družbe Delta in njeno ponudbo na podlagi klavzul 1.21 in 1.26 končnih zavez, izjavila, da je ta družba, prvič, neodvisna od strank in z njima ni povezana ter da je izčrpala svoj portfelj slotov na letališču LHR v smislu klavzule 1.21 teh zavez in, drugič, sposoben potencialni konkurent strank za par letališč, za katerega je zaprosila za slote na podlagi navedenih zavez, ki ima zmogljivost, sredstva in voljo dolgoročno opravljati storitve na progi LHR-PHL kot vzdržna konkurenčna sila.

27.

Družbi American in Delta sta 17. decembra 2014 Komisiji predložili sporazum o sprostitvi slotov, ki sta ga družbi morali skleniti za izpolnitev zavez o slotih, za katere je družba Delta zaprosila v zvezi s progo LHR-PHL.

28.

Komisija je s sklepom z dne 19. decembra 2014 v skladu s poročilom pooblaščenca z dne 17. decembra 2014 odobrila sporazum o sprostitvi slotov. Ta sklep je določal, da mora družba Delta uporabiti slote družbe US Airways za opravljanje letov brez postanka na progi LHR-PHL. Poleg tega je navedeni sklep določal, da se bo štelo, da ima družba Delta, če se bodo ti sloti v obdobju uporabe uporabljali primerno, predhodne pravice na podlagi soglasja Komisije, ter da bo družba Delta, ko bo Komisija odobrila predhodne pravice, obdržala sproščene slote in imela pravico, da jih uporablja med katerima koli mestoma.

29.

Družba Delta je lete na progi LHR-PHL začela opravljati na začetku poletne sezone obdobja voznega reda letov IATA 2015.

30.

Komisija je 30. aprila 2018 sprejela sporni sklep, v katerem je ugotovila, da je družba Delta v obdobju uporabe slote uporabljala primerno, in odobrila podelitev predhodnih pravic tej družbi na podlagi klavzule 1.10 končnih zavez.

31.

Na podlagi razlage besedila, sobesedila in cilja zavez je Komisija v spornem sklepu ugotovila, da izraza „primerna uporaba“ ni mogoče razumeti v smislu „uporabe, skladne s ponudbo“, ampak ga je treba razlagati, kot da pomeni „neobstoj zlorabe“ slotov v smislu klavzule 1.13 končnih zavez.

32.

Nato je Komisija v spornem sklepu preučila, ali je družba Delta slote zlorabila v smislu klavzule 1.13 končnih zavez, da bi ugotovila, ali ji je treba podeliti predhodne pravice. V zvezi s tem je ta institucija menila, da je uporaba slotov kljub premajhni izkoriščenosti skladna z načelom „uporabljeni sloti ali izgubljeni sloti“, kot je to določeno v členu 10(2) in (3) Uredbe št. 95/93 ( 5 ), ker je bila uporaba slotov še vedno nad pragom 80 %. Ker je Komisija ugotovila, da družba Delta ni zlorabila slotov v smislu klavzule 1.13 končnih zavez, je iz tega sklepala, da je v skladu s pisnim priporočilom pooblaščenca ta družba v obdobju uporabe slote uporabljala primerno, in odobrila podelitev predhodnih pravic navedeni družbi v skladu s klavzulo 1.10 teh končnih zavez.

33.

Družba American je 10. julija 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa, pri čemer je navedla dva tožbena razloga. Prvi tožbeni razlog se je nanašal na to, da je Komisija napačno uporabila pravo pri razlagi izraza „primerna uporaba“. Z drugim tožbenim razlogom je družba American trdila, da Komisija ni upoštevala vseh upoštevnih elementov za podelitev predhodnih pravic.

34.

Z izpodbijano sodbo je Splošno sodišče tožbo družbe American zavrnilo v celoti in tej družbi naložilo, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Komisije. Splošno sodišče je med drugim presodilo, da je Komisija izraz „primerna uporaba“ iz klavzule 1.10 pravilno razlagala tako, da pomeni „neobstoj zlorabe“ v smislu klavzule 1.13.

35.

Kot je navedlo Splošno sodišče, ta razlaga izhaja, prvič, iz besedila klavzule 1.10 ob upoštevanju njenega sobesedila, drugič, iz ciljev, ki se uresničujejo s to določbo, in iz pravil, katerih del je in katerih namen je omogočiti nov vstop na zadevno progo, zlasti iz Uredbe o slotih, ter tretjič, iz namere strank, udeleženih v združitvi, kot je razvidna iz obrazca RM.

36.

Družba American je 26. februarja 2021 v sodnem tajništvu Sodišča zoper izpodbijano sodbo vložila pritožbo.

37.

V pritožbi družba American Sodišču predlaga, naj:

38.

Komisija Sodišču predlaga, naj:

39.

Družba Delta Sodišču predlaga, naj:

40.

Družba American v utemeljitev pritožbe navaja en sam pritožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s presojo, da izraz „primerna uporaba“ iz klavzule 1.10 končnih zavez pomeni „neobstoj zlorabe“. Poleg tega naj bi Splošno sodišče zmotno potrdilo sklep o dodelitvi predhodnih pravic družbi Delta, ker ta ni uporabljala dodeljenih slotov.

41.

Ta pritožbeni razlog je razdeljen na tri dele. S prvim delom družba American v bistvu trdi, da Splošno sodišče pri razlagi izraza „primerna uporaba“ ni upoštevalo ciljev, ki jim sledijo Uredba o nadzoru koncentracij, korektivni ukrepi, sprejeti na podlagi te uredbe, in zaveze v ožjem smislu, ki so bile dogovorjene med strankama, udeleženima v združitvi. Z drugim delom družba American navaja, da je Splošno sodišče storilo napako s tem, da je presodilo, da „primerna uporaba“ pomeni „neobstoj zlorabe“. S tretjim delom družba American trdi, da je Splošno sodišče storilo napako pri razlagi obrazca RM in klavzule 1.9 zavez, zlasti v zvezi s pravnimi posledicami, ki jih je treba izpeljati iz izraza „skladna s ponudbo“.

42.

Ob upoštevanju pritožbenega razloga, ki se navaja, se osrednje vprašanje v okviru obravnavane pritožbe nanaša na razlago pojma „primerna uporaba“, ki je na podlagi klavzule 1.10 končnih zavez pravno merilo, ki ureja podelitev predhodnih pravic.

43.

Ker klavzula 1.10 teh zavez ne vsebuje opredelitve izraza „primerna uporaba“, bo treba ugotoviti, ali je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s presojo, da razlago, uporabljeno v spornem sklepu, v skladu s katero je treba pojem „primerna uporaba“ razumeti kot „neobstoj zlorabe“ v smislu klavzule 1.13 končnih zavez, potrjujeta cilj zadevnih določb in njihovo sobesedilo.

44.

Družba American s prvim delom edinega pritožbenega razloga v bistvu izpodbija teleološko in kontekstualno razlago, ki jo je Splošno sodišče podalo za pojem „primerna uporaba“ iz klavzule 1.10 končnih zavez. Trditve družbe American so razdeljene na tri dele. Po njenem mnenju Splošno sodišče v izpodbijani sodbi v okviru svoje analize ni upoštevalo, prvič, ciljev, ki jim sledijo Uredba o nadzoru koncentracij in korektivni ukrepi na podlagi te uredbe, drugič, posebnih ciljev končnih zavez in, tretjič, celotnega korektivnega okvira, uvedenega z zavezami. Družba American trdi, da izpodbijana sodba, ker ti elementi v njej niso preučeni, vsebuje očitno napako pri pravni razlagi.

45.

Komisija izpodbija te trditve in navaja, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi celovito preučilo tako cilje Uredbe o nadzoru koncentracij in korektivnih ukrepov, sprejetih na podlagi te uredbe, kot tudi zadevne zaveze.

46.

Družba Delta pa uveljavlja nedopustnost tega dela, ker naj bi družba American samo ponavljala trditve, ki jih je navedla že na prvi stopnji, ne da bi natančno analizirala izpodbijano sodbo.

47.

Pred analizo treh trditev, na katerih temelji prvi del edinega pritožbenega razloga, je treba odločiti o vprašanju dopustnosti tega dela, ki ga je izpostavila družba Delta.

48.

Čeprav družba American v pritožbi ponavlja nekatere od trditev, predstavljenih na prvi stopnji, se mi vseeno zdi, da jasno in natančno navaja grajane elemente izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na pravna vprašanja, ter pravne argumente, ki konkretno podpirajo ta prvi del. Kot je bilo poudarjeno v točki 44 teh sklepnih predlogov, družba American namreč izpodbija teleološko in kontekstualno razlago, podano v izpodbijani sodbi za pojem „primerna uporaba“.

49.

Nedopustnosti, ki jo družba Delta uveljavlja v zvezi s tem delom, torej ni mogoče pritrditi.

50.

Družba American najprej trdi, da v izpodbijani sodbi v okviru razlage izrazov „primerna uporaba“ ni bil upoštevan cilj, določen v Uredbi o nadzoru koncentracij in Sporočilu Komisije o korektivnih ukrepih o korektivnih ukrepih, dopustnih po [Uredbi o nadzoru koncentracij] (UL 2008, C 267, str. 1, v nadaljevanju: Sporočilo o korektivnih ukrepih), v skladu s katerim morajo zaveze „v celoti odpraviti“ pomisleke glede konkurence.

51.

Uvodoma je treba opozoriti, da kadar koncentracija vzbuja pomisleke glede konkurence, da bi lahko ta bistveno ovirala učinkovito konkurenco, lahko stranke, udeležene v združitvi, predlagajo korektivne ukrepe, ki se imenujejo „zaveze“, da odpravijo pomisleke, ki jih je ugotovila Komisija. ( 6 )

52.

Namen korektivnih ukrepov, sprejetih na podlagi Uredbe o nadzoru koncentracij, je v celoti odpraviti pomisleke glede konkurence, ki jih je ugotovila Komisija, tako da koncentracija ne bo bistveno ovirala učinkovite konkurence. Predlagane zaveze morajo glede na doseženo stopnjo upravnega postopka Komisiji namreč omogočiti, da bodisi ugotovi, da priglašena koncentracija ne vzbuja več resnih dvomov v zvezi z združljivostjo s skupnim trgom na ravni predhodne preiskave („faza I“) v skladu s členom 6(2) Uredbe o nadzoru koncentracij, bodisi odgovori na upoštevane očitke v okviru temeljite preiskave („faza II“) v skladu s členom 18(3) v povezavi s členom 8(2) te uredbe.

53.

Ugotoviti je treba, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi ustrezno preučilo cilje Uredbe o nadzoru koncentracij in korektivnih ukrepov, sprejetih na podlagi te uredbe.

54.

V zvezi s tem je treba, na prvem mestu, opozoriti, da je Splošno sodišče v točkah 111 in 112 izpodbijane sodbe določilo upoštevni razlagalni okvir, pri čemer je navedlo, da je treba upoštevati posebna pravila razlage, vsebovana v tretjem odstavku preambule končnih zavez. Navedeni odstavek namreč določa, da je treba te zaveze razlagati „z vidika sklepa o odobritvi v splošnem okviru prava Unije, zlasti z vidika Uredbe o nadzoru koncentracij in ob sklicevanju na Sporočilo o korektivnih ukrepih“.

55.

Na drugem mestu, Splošno sodišče je v točkah od 117 do 120 izpodbijane sodbe navedlo načela, na katerih temelji nadzor koncentracij, pri čemer je opozorilo, prvič, da morajo zaveze zagotoviti, „da v sorazmerno bližnji prihodnosti ne bo možnosti za nastanek oziroma krepitev prevladujočega položaja ali oviranja učinkovite konkurence, ki naj bi ju te zaveze preprečevale“, in drugič, da je „[n]amen zavez, katerih sprejetje je bilo ponujeno v fazi I, […] odpraviti vse resne dvome v zvezi z vprašanjem, ali bi koncentracija bistveno ovirala učinkovito konkurenco na notranjem trgu oziroma na njegovem znatnem delu, zlasti zaradi nastanka ali krepitve prevladujočega položaja“. Kot je navedlo Splošno sodišče, iz tega sledi, da „morajo zaveze, katerih sprejetje je bilo ponujeno v fazi I, glede na svoj obseg in vsebino Komisiji omogočiti, da sprejme odločbo o odobritvi, ne da bi začela fazo II, ker je Komisija, ne da bi pri tem storila očitno napako pri presoji, lahko štela, da so navedene zaveze pomenile neposreden in zadosten odgovor, ki jasno odpravi vse resne dvome“. ( 7 ) Poleg tega je Splošno sodišče v okviru teleološke razlage „primerne uporabe“ v točki 255 izpodbijane sodbe opozorilo, da sta „stranki, udeleženi v združitvi, [te zaveze] sprejeli, da bi lahko Komisija ugotovila, da se z njimi odpravljajo njeni resni dvomi“.

56.

Okoliščina, da Splošno sodišče v izpodbijani sodbi ni izrecno omenilo uvodne izjave 30 Uredbe o nadzoru koncentracij in točke 9 Sporočila o korektivnih ukrepih, ne pomeni – v nasprotju s tem, kar trdi družba American – da ni upoštevalo ciljev zavez, ki izhajajo iz ureditve, ki se uporablja.

57.

Iz tega sledi, da Splošno sodišče pri razlagi pojma „primerna uporaba“ ni prezrlo cilja korektivnih ukrepov, sprejetih na podlagi Uredbe o nadzoru koncentracij. Izpodbijana sodba torej v tem pogledu ne vsebuje nobene napačne uporabe prava.

58.

Družba American trdi, da v izpodbijani sodbi ni upoštevan poseben cilj zavez strank, udeleženih v združitvi, in sicer obnoviti izgubljeno konkurenco na progi LHR-PHL, kar naj bi zahtevalo ožjo razlago „primerne uporabe“.

59.

V zvezi s tem ta družba trdi, da se Splošno sodišče v točki 30 izpodbijane sodbe ni sklicevalo na bistvene elemente ugotovitev Komisije glede omenjenih zavez, ki so navedeni zlasti v točkah 176, od 178 do 181, 186 in od 197 do 199 sklepa o odobritvi. Natančneje, Splošno sodišče naj v izpodbijani sodbi med drugim ne bi omenilo obsega in področja uporabe korektivnih ukrepov, rasti, ustvarjene z operacijo, obetov glede vstopa, tega, da bodo končne zaveze omogočile zadostno stopnjo konkurence med letalskimi prevozniki na progi LHR‑PHL, ali strukturne narave korektivnega ukrepa.

60.

Poleg tega, čeprav je bilo v izpodbijani sodbi opozorjeno na sodno prakso, v skladu s katero morajo zaveze pomeniti neposreden in zadosten odgovor, s katerim je mogoče jasno odpraviti vse resne dvome glede zadevne operacije, družba American Splošnemu sodišču očita, da pri razlagi „primerne uporabe“ ni uporabilo te logike učinkovitosti korektivnega ukrepa, saj je sprejelo to, da družba Delta ni uporabila 470 korektivnih slotov.

61.

Družba American trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 250 do 278 izpodbijane sodbe pri razlagi upoštevnih določb zavez glede na njihov cilj upoštevalo samo cilj predhodnih pravic, in sicer izboljšati temeljno privlačnost slotov, ne da bi presodilo sam cilj teh zavez, ki je z zagotovitvijo zadostnosti vstopa nadomestiti izgubljeno konkurenco, ki je posledica opustitve dnevne storitve ene od strank, udeleženih v združitvi. Družba American glede tega navaja, da je vprašanje, ali je z dejansko uporabo slotov ta cilj izpolnjen, bistven element vsake odločitve na področju predhodnih pravic.

62.

Nazadnje, družba American navaja, da je Splošno sodišče v točkah 266 in 267 izpodbijane sodbe cilj in namen predhodnih pravic zamešalo s pogojem „primerne uporabe“, ki velja za upravičenost do teh pravic. Meni, da je bil cilj zaveze o slotih obnoviti dnevno storitev ene od strank, udeleženih v združitvi, da bi se v celoti odpravil pomislek glede konkurence, in da je zato konkretna uporaba teh slotov za doseganje tega cilja ne le popolnoma skladna z opredelitvijo „primerne uporabe“ in sklepom o podelitvi oziroma nepodelitvi predhodnih pravic, ampak v resnici pomeni bistven vidik te analize.

63.

V zvezi s tem najprej poudarjam, da trditve družbe American temeljijo na premisi, da sta splošni cilj korektivnih ukrepov, sprejetih v okviru nadzora koncentracij, in konkretni cilj končnih zavez obnoviti dnevno storitev, ki jo je prej opravljala ena od strank, udeleženih v združitvi.

64.

Preučitev cilja, uresničevanega s temi zavezami, ki sledi, dokazuje, da je ta premisa napačna.

65.

Naj spomnim, da je bil cilj zavez, ki sta jih sprejeli stranki, udeleženi v združitvi, odpraviti resne dvome, ki jih je Komisija opredelila glede združljivosti z notranjim trgom in bi jih operacija sicer vzbujala. Subjekt, ki bi bil rezultat koncentracije, bi bil namreč edini letalski prevoznik, ki bi opravljal neposredno storitev na progi LHR-PHL. Komisija je poleg tega ugotovila, da je bila nerazpoložljivost slotov na letališču LHR glavna ovira za vstop na progo, v zvezi s katero so bili opredeljeni resni dvomi. ( 8 )

66.

Cilj teh zavez je bil torej v celoti odpraviti pomisleke glede konkurence na progi LHR-PHL z odpravo (ali bistvenim zmanjšanjem) ovir za vstop na letališče LHR, da bi se omogočil zadosten, pravočasen in verjeten vstop potencialnega novega udeleženca na to progo.

67.

Glede slotov, ki bi jih stranki, udeleženi v združitvi, sprostili in bi jih prevzel potencialni novi udeleženec, navedene zaveze določajo, da je treba te slote uporabljati za opravljanje „konkurenčnega zračnega prevoza“, ki je v končnih zavezah opredeljen kot „redna storitev zračnega prevoza potnikov brez postanka med letališčema [LHR-PHL]“. ( 9 ) Za opravljanje „konkurenčnega zračnega prevoza“ potencialnemu novemu upravičencu ni bilo treba opravljati natančno določenega števila dnevnih letov. Čeprav je v klavzuli 1.1 končnih zavez navedeno le največje število sproščenih korektivnih slotov, v njej namreč ni opredeljeno fiksno in zavezujoče število letov, ki jih mora opravljati potencialni novi udeleženec.

68.

Poleg tega je bilo mogoče slote, ki bi jih pridobil potencialni novi udeleženec, uporabljati le na progi LHR-PHL v obdobju uporabe. V skladu s klavzulo 1.10 končnih zavez so bile predhodne pravice pridobljene le, če so bili ti sloti predmet „primerne uporabe“ na progi LHR-PHL v tem obdobju. Po pridobitvi so te pravice temu novemu udeležencu omogočale, da za stalno obdrži te slote in jih uporablja na kateri koli drugi progi ali za kateri koli drug par mest.

69.

Na podlagi zgoraj navedenih preudarkov je mogoče oblikovati naslednje ugotovitve.

70.

Prvič, zaveza o slotih je korektivni ukrep, katerega namen je omogočiti vstop na progo LHR-PHL z odpravo glavne ovire za vstop in ki ne določa natančnega števila letov, ki bi jih morali opravljati potencialni kandidat oziroma kandidati. Tako v nasprotju s tem, kar trdi družba American, z nobeno klavzulo zavez ni zahtevano, naj se potencialni novi udeleženec zaveže k 100‑odstotni uporabi korektivnih slotov, za katerih uporabo je zaprosil, ali naj utemelji kakršno koli odstopanje od svoje ponudbe.

71.

Drugič, cilj te zaveze je obnoviti ne dnevno storitev družbe US Airways, ampak konkurenčni pritisk, ki ga je ta družba izvajala pred koncentracijo. Tako zaveza o slotih zagotavlja, da bo po tej koncentraciji subjekt, ki bo njen rezultat, deležen pritiska zaradi dejanskega ali potencialnega vstopa. Ker se z zavezami sloti odstopajo novemu udeležencu, so te zaveze namenjene temu, da lahko zadnjenavedeni te slote uporablja pod enakimi pogoji kot družba US Airways pred združitvijo. ( 10 )

72.

Tretjič, obnovitev dnevne storitve družbe US Airways prav tako ni pogoj za podelitev predhodnih pravic potencialnemu novemu udeležencu oziroma udeležencem.

73.

Četrtič, kot je Splošno sodišče ugotovilo v točkah od 257 do 261 izpodbijane sodbe, je cilj predhodnih pravic povečati učinkovitost zaveze o slotih s prispevanjem k skupnemu cilju, in sicer v celoti odpraviti pomisleke glede konkurence, ki jih je ugotovila Komisija, tako da se omogoči zadosten, pravočasen in verjeten vstop na progo LHR-PHL.

74.

Poleg tega moram pripomniti, da v nasprotju s kritikami, ki jih družba American izraža v pritožbi, Splošno sodišče ni prezrlo cilja, ki ga ta družba zatrjuje in v skladu s katerim naj bi bil namen zavez obnoviti rast, ustvarjeno z operacijo. Splošno sodišče je ta argument izrecno zavrnilo ob presoji, da ni podprt niti s sklepom o odobritvi in spornim sklepom niti s končnimi zavezami ter da ni združljiv s samo naravo predhodnih pravic in diskrecijsko pravico, ki jo ima Komisija, ko sprejme korektivne ukrepe, ki jih predlagajo stranke, udeležene v združitvi. ( 11 ) Ugotoviti je treba tudi, da stališča družbe American ne podpira nobeden od odlomkov sklepa o odobritvi, navedenih v točki 59 teh sklepnih predlogov.

75.

Nazadnje, menim, da je treba zavrniti trditev družbe American, ki je predstavljena v točki 61 teh sklepnih predlogov in v skladu s katero je Splošno sodišče izpostavilo samo cilj predhodnih pravic, in sicer okrepiti privlačnost korektivnih slotov, pri tem pa prezrlo širši cilj zavez, ki je zagotoviti učinkovito odpravo pomislekov glede konkurence, nastalih zaradi priglašene koncentracije.

76.

Kot je bilo pojasnjeno v točkah 72 in 73 teh sklepnih predlogov, se s podelitvijo predhodnih pravic ni uresničeval poseben cilj, temveč je bil njen namen prispevati k uresničevanju splošnega cilja zavez, ki je v celoti odpraviti pomisleke glede konkurence v zvezi s progo LHR-PHL. Tako je bil cilj vključitve predhodnih pravic v te zaveze omogočiti vstop na trg tako, da se ponudba slotov naredi privlačnejša, da bi bili letalski prevozniki spodbujeni k temu, da zaprosijo za uporabo korektivnih slotov in vstopijo na progo LHR-PHL s konkurenčnim zračnim prevozom, ter da bi se tako zagotovila dejanska uresničitev navedenih zavez. Splošno sodišče torej ni napačno uporabilo prava s tem, da se je osredotočilo na cilj predhodnih pravic.

77.

Družba American trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri kontekstualni razlagi pojma „primerna uporaba“, ker se je omejilo na ločeno preučitev klavzule 1.13 končnih zavez, ne da bi upoštevalo celoten korektivni okvir teh zavez. Po mnenju te družbe bi bilo treba pri kontekstualni razlagi upoštevati vsaj klavzule 1.1, 1.24, 1.26, 1.27, 1.10 in 1.11 končnih zavez. Te določbe, preučene skupaj, naj bi tvorile skladen sistem, ki naj bi omogočal doseganje glavnega cilja, uresničevanega z uvedenim korektivnim ukrepom, in sicer „v celoti odpraviti“ pomislek glede konkurence.

78.

Prvič, ugotoviti je treba, da kontekstualna ali sistematična razlaga ne pomeni, da je treba pravno določbo razlagati glede na vse druge določbe besedila, v katero je umeščena. Tako je presoja teh drugih določb potrebna le, če so te upoštevne.

79.

Drugič, glede analize celotnega korektivnega okvira, uvedenega z zavezami, je treba ugotoviti, da je iz besedila izpodbijane sodbe razvidno, da je Splošno sodišče analiziralo druge določbe končnih zavez, vključno s tistimi, na katere se sklicuje družba American. Kljub temu je bila njihova upoštevnost v okviru analize izrazov „primerna uporaba“ zavrnjena, ker se te določbe ne nanašajo na podelitve predhodnih pravic. Kot je v zvezi s tem Splošno sodišče pravilno ugotovilo v točkah od 246 do 249 izpodbijane sodbe, klavzule 1.1, 1.24, 1.26 in 1.27 končnih zavez urejajo ponudbo potencialnega novega udeleženca in so upoštevne za dodelitev korektivnih slotov, ne pa za podelitev predhodnih pravic.

80.

Kot pa je Splošno sodišče ugotovilo v točki 239 izpodbijane sodbe, je edina določba končnih zavez, ki se dejansko nanaša na uporabo zadevnih slotov, klavzula 1.13 o zlorabi. Natančneje, v klavzuli 1.13(b) končnih zavez je omenjeno število letov, ki jih je treba opravljati, da se opravljanje manjšega števila letov od tistega, katerega uporabo je ponudil potencialni novi udeleženec, ne šteje za „zlorabo“. Ta uporaba mora biti skladna z načelom „uporabljeni sloti ali izgubljeni sloti“ iz člena 10(2) Uredbe o slotih, ki v bistvu določa, da mora letalski prevoznik, da bi lahko dodeljene slote uporabljal v naslednjem obdobju, dokazati, da je te slote uporabljal najmanj 80 % časa v obdobju reda letenja, za katero so bili navedeni sloti dodeljeni (v nadaljevanju: pravilo 80/20).

81.

Kot je bilo poleg tega omenjeno tudi v točki 70 teh sklepnih predlogov, z nobeno klavzulo končnih zavez ni zahtevano, naj se potencialni novi udeleženec zaveže k 100‑odstotni uporabi korektivnih slotov, za katerih uporabo je zaprosil, ali naj utemelji kakršno koli odstopanje od svoje ponudbe.

82.

Glede na zgoraj navedene preudarke torej menim, da je treba prvi del edinega pritožbenega razloga zavrniti.

83.

Družba American z drugim delom edinega pritožbenega razloga v bistvu trdi, da je Splošno sodišče napačno presodilo, da pojem „primerna uporaba“ pomeni „neobstoj zlorabe“.

84.

Ta argument je razdeljen na dva dela. Prvič, družba American navaja, da uporaba merila „neobstoja zlorabe“ za razlago pojma „primerna uporaba“ vodi do stopnje uporabe slotov, ki ni združljiva s samimi cilji zavez, ki sta jih uvedli stranki, udeleženi v združitvi. Drugič, družba American meni, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi storilo vrsto napak, ko je presodilo, da pojem „primerna uporaba“ pomeni „neobstoj zlorabe“.

85.

Komisija in družba Delta pa trdita, da nobena od trditev, ki jih družba American navaja v tem delu pritožbe, ne dokazuje obstoja napak, ki bi jih Splošno sodišče storilo pri svoji analizi.

86.

Družba American trdi, da vsakič, ko korektivni slot ni bil uporabljen, cilj „v celoti odpraviti“ pomislek glede konkurence ni bil dosežen in nastane „bistvena ovira za učinkovito konkurenco“. Po mnenju te družbe Komisija, čeprav ima široko diskrecijsko pravico za preučitev, ali zaveze pomenijo odgovor, ki je zadosten in s katerim je mogoče odpraviti vse resne dvome, ne more spremeniti teh zavezujočih zavez s tako razlago pojma „primerna uporaba“, ki ni združljiva s cilji in pogoji navedenih zavez.

87.

Menim, da je treba te trditve zavrniti, zlasti glede na to, da je zahteva po uporabi slotov za podelitev predhodnih pravic, kot jo zagovarja družba American, v nasprotju z določbami in cilji zavez ter bi lahko ogrozila njihovo učinkovitost.

88.

Namreč, prvič, če bi se sprejela razlaga, ki jo priporoča družba American, bi se vsakemu potencialnemu novemu udeležencu nalagala stopnja uporabe, višja od 80‑odstotne, ki je sektorski standard ( 12 ). Tako ni nobenega razloga za to, da bi družba Delta za pridobitev predhodnih pravic morala izpolnjevati strožje pogoje uporabe od tistih, ki jih določa referenčni zakonski okvir ter ki so se torej uporabljali za družbo US Airways pred operacijo in se za družbo American uporabljajo po združitvi.

89.

Drugič, če bi se za vsakega potencialnega novega udeleženca določila višja stopnja uporabe kot za njegove konkurente, bi bilo to v nasprotju z nujnostjo tega, da se na progi LHR-PHL zagotovijo enakovredni konkurenčni pogoji. Tako bi taka zahteva družbi Delta odvzela prožnost, ki jo ponuja pravilo 80/20, s čimer bi bila ta družba postavljena v slabši položaj v primerjavi z družbo American, ki bi še naprej imela korist od nje. Ker je cilj zavez zagotoviti učinkovito konkurenco na progi LHR-PHL, bi moral biti položaj družbe Delta primerljiv s položajem vsakega drugega letalskega prevoznika in zlasti s položajem prevoznikov, ki obratujejo na tej progi. Iz tega sledi, da že samo to, da novi udeleženec pri uporabi slotov spoštuje pogoje iz klavzule 1.13 zavez, zagotavlja, da lahko ta novi udeleženec, v obravnavanem primeru družba Delta, dejavnost opravlja pod enakimi pogoji kot njegov glavni konkurent, in sicer družba American.

90.

Tretjič, stališče, ki ga zagovarja družba American, ne bi bilo združljivo s posebnim ciljem zavez, ki je omogočiti vstop na progo LHR-PHL. Sprejetje višje stopnje uporabe od tiste, ki je sektorski standard, bi lahko odvrnilo vsakega potencialnega novega udeleženca, ker bi s tem zaveze ostale brez spodbujevalnega učinka, ki se želi zagotoviti z vključitvijo predhodnih pravic, in bi se učinkovitost zaveze o slotih zmanjšala.

91.

Četrtič, upoštevanje razlage, ki jo zagovarja družba American, bi lahko ogrozilo pravno varnost, ki je nujna, da se zagotovita uporaba spornega sklepa in učinkovitost zavez. V zvezi s tem ugotavljam, kot je Splošno sodišče pravilno opozorilo v točkah 125 in 275 izpodbijane sodbe, da so zaveze – onkraj svojega cilja odpraviti resne dvome glede združljivosti koncentracije z notranjim trgom – upoštevne tudi za tretje osebe, ki prevzamejo dejavnosti udeleženk koncentracije, ker so pogoji prevzema takih dejavnosti večinoma določeni s temi zavezami. Za to je pomembno, da so merila za podelitev predhodnih pravic jasna in preverljiva ter jih ni mogoče razlagati samovoljno. Tako bi bilo sprejetje stališča družbe American enakovredno privolitvi v to, da mora biti vsako odstopanje od ponudbe prevzemnika slotov – v tem primeru družbe Delta – utemeljeno na podlagi nejasnih meril, ki v zavezah niso natančno opredeljena. Kot Splošno sodišče pravilno poudarja v točki 250 izpodbijane sodbe, potrebno pravno varnost za vsakega potencialnega novega udeleženca zagotavlja le razlaga, v skladu s katero se „primerna uporaba“ razume kot neobstoj „zlorabe“ v smislu klavzule 1.13 končnih zavez.

92.

Petič, navesti je treba, da je za to, da bodo z zavezami, ki jih predlagajo udeleženke koncentracije, verjetno odpravljeni ugotovljeni pomisleki glede konkurence, potrebno, da se te zaveze lahko učinkovito izvajajo in nadzorujejo. ( 13 ) Iz razlogov, navedenih v prejšnji točki teh sklepnih predlogov, pa le sklicevanje na klavzulo 1.13 končnih zavez izpolnjuje ta pogoj.

93.

Šestič, take razlage pogojev, ki omogočajo podelitev predhodnih pravic, zaradi njene nenatančnosti načeloma ne bi bilo mogoče sprejeti v fazi I, katere namen je, naj spomnim, odpraviti vse resne dvome glede združljivosti koncentracije s skupnim trgom. ( 14 )

94.

Poleg tega menim, da je treba zavrniti trditev družbe American, v skladu s katero je Splošno sodišče v točki 291 izpodbijane sodbe storilo napako s presojo, da okoliščina, da stopnja izkoriščenosti slotov s strani družbe Delta niha med 76,4 % in 81 %, ne more pomeniti, da je bil cilj zavez ogrožen. V zvezi s tem družba American opozarja, da družba Delta ni zagotovila 470 storitev (skupno tja in nazaj) na progi LHR-PHL in da zato posebni cilj, določen z zavezami, ni bil dosežen, ker za te slote na koncu ni poskrbel noben letalski prevoznik. Po mnenju pritožnice je ta rezultat pomemben znak, da „neobstoj zlorabe“ ni pravilna pravna razlaga pojma „primerna uporaba“.

95.

Poudariti je treba, prvič, da se trditev družbe American glede metodologije, ki jo je Komisija uporabila za izračun stopenj uporabe, nanaša na dejanska vprašanja (in dejanske presoje), o katerih je bilo dokončno odločeno v točkah od 285 do 291 izpodbijane sodbe ter v zvezi s katerimi pritožnica ni uveljavljala izkrivljanja. Drugič, v točkah 90, 290 in 294 izpodbijane sodbe je bilo navedeno, da pritožnica, čeprav graja obseg premajhne izkoriščenosti slotov s strani družbe Delta, ne izpodbija tega, da je ta družba slote uporabljala skladno s pravilom 80/20.

96.

Prvič, družba American trdi, da se je Splošno sodišče v točkah 95, 103, 104 in 207 izpodbijane sodbe napačno oprlo na običajni pomen izraza „zloraba“, da je presodilo, da je ta združljiv s pojmom „primerna uporaba“. Po mnenju družbe American bi Splošno sodišče moralo uvideti, da običajni pomen izraza „zloraba“ pokriva vsak položaj, v katerem tako kot v obravnavanem primeru obljube, dane za pridobitev pravne ugodnosti, zlasti predhodnih pravic, niso bile izpolnjene in to ni bilo zadostno utemeljeno.

97.

V zvezi s tem je treba navesti, da je iz izpodbijane sodbe jasno razvidno, da Splošno sodišče svojih ugotovitev ni oprlo na običajni pomen in jezikovno razlago izraza „zloraba“. Splošno sodišče se je zlasti zato, ker je v točki 107 izpodbijane sodbe ugotovilo, da jezikovna razlaga „ni prepričljiva“, lotilo kontekstualne razlage zavez.

98.

Drugič, družba American navaja, da se je Splošno sodišče v točkah 209 in 210 izpodbijane sodbe napačno oprlo na to, da so v zadevi IAG/bmi določbe o „zlorabi“ vsebovane v oddelku v zvezi s „podelitvijo predhodnih pravic na slotih“, ko je presodilo, da ta izraz pomeni„neprimerno uporabo“. Družba American v zvezi s tem poudarja, da zaveze v obravnavani zadevi ne vsebujejo tega naslova. Poleg tega se je po njenem mnenju ta oddelek zavez v zadevi IAG/bmi, ki naj bi se nanašal na „predhodne pravice“, v resnici navezoval na druge vidike, ki niso upoštevni za razlago izraza „primerna uporaba“.

99.

Kot je bilo pojasnjeno v točki 6 teh sklepnih predlogov, so bile zaveze iz zadeve IAG/bmi uporabljene kot vzorec za zaveze v obravnavani zadevi. Kot je poleg tega razvidno iz točk 118 in 119 teh sklepnih predlogov, če bi stranki želeli odstopiti od tega vzorca ali podati drugačno razlago od razlage zavez v zgoraj navedeni zadevi, bi moralo biti to v zavezah opredeljeno. Iz tega sledi, da to, da na eni strani zaveze iz zadeve IAG/bmi vsebujejo naslov „Podelitev predhodnih pravic na slotih“ in da na drugi strani oddelek „Podelitev predhodnih pravic na slotih“ vključuje tudi nekatere določbe, ki se ne nanašajo na podelitve teh pravic, ne omaje ugotovitve v točki 209 izpodbijane sodbe, da so zaveze iz zadeve IAG/bmi primerna osnova za razlago zavez iz te zadeve ( 15 ).

100.

Tretjič, družba American trdi, da v izpodbijani sodbi ni bil razumljivo in celovito analiziran preudarek, da klavzula 1.13 končnih zavez, ki se nanaša na pojem „zloraba“, ponuja merilo za opredelitev „primerne uporabe“. Poleg tega družba American poudarja, da je Splošno sodišče v tem razlogovanju večkrat napačno uporabilo pravo, zlasti v točkah od 236 do 240, 276 in 277 izpodbijane sodbe.

101.

Po mojem mnenju sicer drži, da struktura izpodbijane sodbe ni vedno povsem jasna ter da včasih otežuje njeno razlago in razumevanje, vendar to ne spremeni dejstva, da tak preudarek ne kaže, da je Splošno sodišče storilo napako pri svoji presoji, v skladu s katero pojem „zloraba“ ponuja merilo za opredelitev „primerne uporabe“.

102.

Četrtič, družba American Splošnemu sodišču očita, da je v točkah od 279 do 292 izpodbijane sodbe storilo očitno napako pri razlagi s tem, da je presodilo, da je „kontekstualno razlago“ zavez treba opraviti z vidika Uredbe o slotih. Ta družba najprej trdi, da ta preudarek ni združljiv z besedilom tretjega odstavka preambule končnih zavez, ker v tej določbi ta uredba ni omenjena med besedili, v skladu s katerimi je treba razlagati te zaveze, medtem ko je omenjena v drugih delih navedenih zavez. Nato navaja, da se cilj Uredbe o slotih ne ujema s cilji korektivnih ukrepov iz Uredbe o nadzoru koncentracij in konkretnih korektivnih ukrepov, sprejetih v obravnavani zadevi.

103.

Na prvem mestu, opozarjam, da dejstvo, da je Uredba o slotih posebej omenjena v zavezah, ne dopušča nobenega dvoma o tem, da pomeni enega od elementov, ki jih je treba upoštevati v okviru kontekstualne analize, ki jo je treba opraviti. Spomnim naj tudi, da je v tretjem odstavku preambule končnih zavez navedeno, da je treba te razlagati med drugim v „splošnem okviru prava Unije“. Tako je Splošno sodišče v točkah 124 izpodbijane sodbe poudarilo, da je treba upoštevati Uredbo o slotih, ker je ta sestavni del „splošnega okvira prava Unije“.

104.

Na drugem mestu, kot je bilo pojasnjeno v točkah 80 in 88 teh sklepnih predlogov, je Splošno sodišče, ker je stopnja uporabe iz te uredbe sektorski standard, pravilno presodilo, da je družba Delta lahko pričakovala, da bo dejavnost opravljala v skladu z referenčnim zakonskim okvirom. Poleg tega, ker so določbe člena 10(2) in (3) Uredbe o slotih referenčni zakonski okvir v Uniji, je Splošno sodišče v točki 283 izpodbijane sodbe pravilno presodilo, da bi se lahko pričakovalo, da če pogoji za podelitev predhodnih pravic od tega okvira odstopajo, je to jasno razvidno iz besedila končnih zavez, kar ne velja za obravnavani primer.

105.

Na tretjem in zadnjem mestu, po mojem mnenju v nasprotju s tem, kar trdi družba American, dejstvo, da Uredba o slotih sledi drugačnim ciljem kot Uredba o nadzoru koncentracij, ne izključuje njenega upoštevanja v okviru nadzora koncentracij. Kot je bilo pojasnjeno v točki 89 teh sklepnih predlogov, uporaba pravila 80/20 torej ni zgolj utemeljena s preudarki, povezanimi z zračnim prometom, ampak je tudi nujna, da se družbi Delta in njenemu glavnemu konkurentu na progi LHR-PHL, to je družbi American, zagotovijo enakovredni konkurenčni pogoji. Poleg tega opozarjam, da mora Komisija v okviru svoje naloge preučiti vse ustrezne dejavnike v zvezi s predlaganim korektivnim ukrepom glede na strukturo in posebne značilnosti trga, na katerem se pojavljajo pomisleki glede konkurence. ( 16 )

106.

Glede na zgoraj navedene preudarke menim, da je treba drugi del edinega pritožbenega razloga zavrniti.

107.

Družba American s tretjim delom edinega pritožbenega razloga v bistvu trdi, da je Splošno sodišče pri razlagi pojma „primerna uporaba“ pripisalo prevelik in neutemeljen pomen vsebini obrazca RM.

108.

V zvezi s tem poudarjam, da se Komisija sklicuje na nedopustnost te argumentacije, ker ni bila predstavljena na prvi stopnji.

109.

Vendar menim, da je argument družbe American dopusten, ker ta izpodbija preudarke Splošnega sodišča v izpodbijani sodbi, v skladu s katerimi informacije, ki izhajajo iz obrazca RM, kažejo, da formulacija „skladna s ponudbo“ ni upoštevna za razlago pojma „primerna uporaba“ iz klavzule 1.10 končnih zavez.

110.

Družba American navaja, na prvem mestu, da je obrazec RM pripravljalni dokument in da torej analiza, izvedena v izpodbijani sodbi, ni skladna s sodno prakso Unije, v skladu s katero se „pripravljalni dokumenti“ ne morejo šteti za metode razlage, ki bi lahko spremenile vsebino ali namen določbe prava Unije.

111.

V zvezi s tem je treba ugotoviti, prvič, kot je Splošno sodišče pravilno navedlo v točkah 122 in 123 izpodbijane sodbe, da obstoj obrazca RM izhaja neposredno iz Uredbe o nadzoru koncentracij. Ker pa je treba besedilo končnih zavez v skladu s tretjim odstavkom njihove preambule razlagati z vidika te uredbe, je Splošno sodišče obrazec RM pravilno upoštevalo v svoji analizi. ( 17 )

112.

Drugič, v zvezi z vsebino obrazca RM člen 20(1a) Izvedbene uredbe določa, da morajo podjetja na tem obrazcu navesti podatke in dokumente, ki jih morajo predložiti hkrati s predlogom zavez. Poleg tega je v Prilogi IV k tej uredbi navedeno, da so podatki iz obrazca RM potrebni, da lahko Komisija preuči, ali lahko koncentracija po izpolnitvi zavez postane združljiva z notranjim trgom, ker te preprečijo bistveno oviranje učinkovite konkurence. Prav tako ugotavljam, da se tudi Sporočilo o korektivnih ukrepih v točki 7 sklicuje na obrazec RM, pri čemer je navedeno, da so udeleženke koncentracije, ki imajo edine vse ustrezne informacije, odgovorne za to, da zagotovijo „vse razpoložljive informacije, ki so potrebne“, da Komisija oceni predlagane korektivne ukrepe.

113.

Iz navedenega izhaja, da obrazec RM ni izključno pripravljalni dokument, kot trdi pritožnica, temveč je dokument, ki dopolnjuje zaveze in ki je, kot je Splošno sodišče ugotovilo v točki 133 izpodbijane sodbe, namenjen prav temu, da se Komisiji pomagajo oceniti vsebina, cilj, vzdržnost in učinkovitost predlaganih korektivnih ukrepov ter da se opiše, kako podjetje sámo te korektivne ukrepe razume.

114.

Tretjič, poudariti je treba, da čeprav se analizi obrazca RM v izpodbijani sodbi dejansko namenja pomembno mesto, ( 18 ) je treba argument družbe American, v skladu s katerim je Splošno sodišče temu obrazcu pripisalo prevelik pomen, zavrniti. Iz izpodbijane sodbe je namreč precej jasno razvidno, da je analiza obrazca RM le eden od elementov, ki jih je Splošno sodišče upoštevalo v okviru svoje kontekstualne analize, da je ugotovilo, da je pojem „primerna uporaba“ mogoče razlagati kot neobstoj „zlorabe“ v smislu klavzule 1.13 končnih zavez. ( 19 )

115.

Glede na zgoraj navedene preudarke menim, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava z ugotovitvijo, da je treba besedilo končnih zavez razlagati z vidika obrazca RM.

116.

Na drugem mestu, družba American navaja, da je Splošno sodišče storilo napako pri razlagi klavzule 1.9 končnih zavez, zlasti glede pravnih posledic, ki jih je treba izpeljati iz izraza „skladna s ponudbo“ glede na obrazec RM. Po njenem mnenju taka formulacija ni le „jezikovna sprememba“ zavez, ker izhaja tudi iz drugih vzorcev zavez, ki jih je pred kratkim sprejela Komisija.

117.

Iz v nadaljevanju navedenih razlogov menim, da je tudi ta trditev obsojena na neuspeh.

118.

Spomniti je treba, da je Komisija izrecno zahtevala, naj se v zaveze, ki sta jih predlagali stranki, udeleženi v združitvi, vključijo predhodne pravice, kakršne so bile predložene v zadevi IAG/bmi, da bi bilo koncentracijo mogoče razglasiti za združljivo z notranjim trgom. Na podlagi tega je bilo v oddelku 3 obrazca RM, ki sta ga stranki, udeleženi v združitvi, predložili Komisiji, izrecno navedeno, da zaveze temeljijo na zavezah iz sklepa v zadevi IAG/bmi in da bodo točke, v katerih stranki odstopata od zadnjenavedenih zavez, navedene v obrazcu RM. ( 20 ) Poleg tega sta stranki, udeleženi v združitvi, pojasnili, da te točke ne vključujejo „manjših jezikovnih sprememb“ ali pojasnil, ki jih zahtevajo posebne okoliščine. Posebej glede določb o predhodnih pravicah ni bilo v obrazcu RM opredeljeno nobeno odstopanje od zavez, sprejetih v zadevi IAG/bmi.

119.

Splošno sodišče je v točkah 143 in 144 izpodbijane sodbe torej pravilno priznalo, da je morala družba American v obrazcu RM navesti vsako bistveno spremembo glede na besedilo zavez iz zadeve IAG/bmi, ki so bile uporabljene kot vzorec v obravnavani zadevi. Ker pa pojem „skladna s ponudbo“ ni bil vključen v zaveze v zadevi IAG/bmi in dodajanje tega izraza ni bilo opredeljeno kot sprememba glede na zaveze iz te zadeve, Splošno sodišče ni storilo napake s tem, da je v točki 139 izpodbijane sodbe presodilo, da je treba to formulacijo šteti za „manjšo jezikovno spremembo“ zavez.

120.

Teh preudarkov ni mogoče omajati s trditvama družbe American, da formulacija „skladna s ponudbo“ izvira iz drugih vzorcev zavez in da zaveza o slotih v obravnavani zadevi vsebuje številne določbe, ki izhajajo iz zavez v zadevi COMP/AT.39595 – A++ ( 21 ). Edini vzorec, ki ga je Komisija izrecno zahtevala v zavezah, predlaganih za podelitev predhodnih pravic, je bila namreč zadeva IAG/bmi. Zato določbe drugih zavez niso upoštevne za razlago pojma „primerna uporaba“ in za podelitev predhodnih pravic, zlasti ker se drugi vzorci zavez, ki se zatrjujejo, niso nanašali na predhodne pravice.

121.

V zvezi s tem želim pojasniti, da čeprav mora Komisija v okviru svoje naloge – in sicer dokazati, da lahko koncentracija bistveno ovira konkurenco – preveriti informacije, ki jih predložijo udeleženke koncentracije, vseeno ni mogoče zahtevati, naj bo dolžna predvideti vsako možno razlago zavez, ki jih predlagajo te udeleženke, zlasti če ta razlaga ne samo odstopa od analitičnega okvira, v katerega so udeleženke same privolile, in od referenčnih sektorskih standardov na zadevnem trgu, temveč tudi ni jasno razvidna iz besedila zavez. Menim namreč, da če sta stranki, udeleženi v združitvi, želeli podati drugačno razlago od tiste, ki je bila uporabljena v zavezah v zadevi IAG/bmi, tako da bi se za podelitev predhodnih pravic kot referenčna točka uporabila „ponudba“, bi to moralo biti jasno razvidno iz obrazca RM ali biti vsaj omenjeno v njem, kot je Splošno sodišče pravilno poudarilo v točkah 138, 149, od 151 do 158 in 199 izpodbijane sodbe.

122.

Na tretjem mestu, družba American trdi, da je razlaga klavzule 1.9 končnih zavez, ki jo je podalo Splošno sodišče, napačna. V zvezi s tem navaja, da če se formulacija „skladna s ponudbo“ in klavzula 1.9 v povezavi s klavzulo 1.10 razlagata pravilno, iz določb zavez izhaja, da je treba ponudbo novega udeleženca obravnavati kot izhodišče za analizo „primerne uporabe“ in sklepa o podelitvi oziroma nepodelitvi predhodnih pravic.

123.

Iz razlogov, ki so bili analizirani v točkah od 64 do 73 teh sklepnih predlogov, menim, da te trditve ni mogoče sprejeti.

124.

Poleg tega okoliščina, da je bila formulacija „skladna s ponudbo“ vsebovana že v prvotnem predlogu zavez, ki sta jih predložili stranki, udeleženi v združitvi, pri čemer ta predlog ni določal predhodnih pravic, kaže, da je imela ta klavzula drugačen namen od tega, da se opredelijo pogoji za podelitev predhodnih pravic. ( 22 )

125.

V teh okoliščinah menim, da je treba zavrniti tretji del edinega pritožbenega razloga in pritožbo v celoti.

126.

V okviru tega postopka pred Sodiščem je družba Delta predlagala, naj se družbi American poleg plačila stroškov tega postopka naloži tudi plačilo stroškov v postopku pred Splošnim sodiščem.

127.

Po mojem mnenju temu predlogu ni mogoče ugoditi iz naslednjih razlogov.

128.

Pojasniti je treba, da družba Delta na prvi stopnji ni podala predloga o stroških in da ji je zato Splošno sodišče v izpodbijani sodbi naložilo, naj plača svoje stroške v skladu s členom 134(1) in členom 138(3) Poslovnika Splošnega sodišča.

129.

Opozoriti je treba tudi, da če pritožba ni utemeljena, Sodišče odloči o stroških na podlagi člena 184(2) Poslovnika Sodišča. Poleg tega člen 138(1) tega poslovnika, ki se v skladu s členom 184(1) navedenega poslovnika smiselno uporablja v pritožbenem postopku, določa, da se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

130.

Vendar je treba te določbe razlagati tako, da lahko Sodišče stranki naloži plačilo stroškov, ki so nastali drugi stranki v postopku pred Splošnim sodiščem, le če je ta podala tak predlog pred zadnjenavedenim sodiščem. ( 23 ) Če ga ni in če je bil predlog o naložitvi stroškov, nastalih v postopku pred Splošnim sodiščem, podan šele v fazi postopka pred Sodiščem, je treba tak predlog zavrniti ne glede na to, da pritožbi ni bilo ugodeno, kot velja za obravnavani primer.

131.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj: