–

za Bayerische Motoren Werke AG R. Hackbarth in F. Schmidt-Sauerhöfer, Rechtsanwälte,

–

za Evropsko komisijo najprej T. Scharf, É. Gippini Fournier in M. Wilderspin, nato T. Scharf, É. Gippini Fournier in D. Triantafyllou, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Uredbe Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 27, str. 142) in člena 8(2) Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti („Rim II“) (UL 2007, L 199, str. 40).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbama Acacia Srl in Bayerische Motoren Werke AG (v nadaljevanju: BMW) zaradi domnevne kršitve modela Skupnosti, katerega imetnica je družba BMW.

3

Člen 19 Uredbe št. 6/2002, naslovljen „Pravice iz modela Skupnosti“, v odstavku 1 določa:

„Registrirani model Skupnosti imetniku podeljuje izključno pravico do njegove uporabe in do tega, da prepreči njegovo uporabo vsaki tretji osebi, ki nima njegovega soglasja. Navedena uporaba zajema zlasti izdelovanje, ponujanje, dajanje na trg, uvažanje, izvažanje ali uporabljanje izdelka, v katerega je videz izdelka [model] vgrajen ali na katerega je pritrjen, ali skladiščenje takšnega izdelka v te namene.“

4

Člen 80 te uredbe, naslovljen „Sodišča za modele Skupnosti“, v odstavku 1 določa:

„Države članice na svojem ozemlju določijo kar najmanjše število nacionalnih sodišč prve in druge stopnje (sodišča za modele Skupnosti), ki izvajajo naloge po tej uredbi.“

5

Člen 81 navedene uredbe, naslovljen „Pristojnost v zvezi s kršitvami in veljavnostjo“, določa:

„Sodišča za modele Skupnosti imajo izključno pristojnost:

6

Člen 82 iste uredbe, naslovljen „Mednarodna jurisdikcija“, določa:

„1.   Ob upoštevanju določb te uredbe […] se postopek v zvezi s tožbami in zahtevki iz člena 81 začne pred sodiščem države članice, v kateri ima toženec stalno prebivališče oziroma, če nima stalnega prebivališča v nobeni državi članici, v tisti državi članici, v kateri ima poslovalnico.

2.   Če toženec nima niti stalnega prebivališča niti poslovalnice v nobeni državi članici, se takšen postopek začne pred sodiščem v državi članici, v kateri ima stalno prebivališče tožnik, oziroma v primeru, da nima stalnega prebivališča v nobeni državi članici, v državi članici, kjer ima poslovalnico.

3.   Če niti toženec niti tožnik nimata stalnega prebivališča ali poslovalnice v državi članici, se takšen postopek začne pred sodiščem države članice, kjer ima svoj sedež [Urad Evropske unije za intelektualno lastnino].

[…]

5.   Postopki v zvezi s tožbami in zahtevki iz člena 81(a) in (d) se lahko začnejo tudi pred sodišči države članice, v kateri je prišlo do kršitve ali pa je bilo z njo zagroženo.“

7

Člen 83 Uredbe št. 6/2002, naslovljen „Obseg pristojnosti pri kršitvah“, določa:

„1.   Sodišče za modele Skupnosti, katerega pristojnost temelji na členu 82(1), (2), (3) ali (4), je pristojno za tožbe o izvršenih ali zagroženih kršitvah na ozemlju katere koli države članice.

2.   Sodišče za modele Skupnosti, katerega pristojnost temelji na členu 82(5), je pristojno le za dejanja kršitve, izvršena ali zagrožena na območju države članice, kjer se to sodišče nahaja.“

8

Člen 88 te uredbe, naslovljen „Uporabljivo pravo“, določa:

„1.   Sodišča za modele Skupnosti uporabljajo določbe te uredbe.

2.   Pri vseh zadevah, ki jih ta uredba ne zajema, sodišče za modele Skupnosti uporablja nacionalno pravo, vključno z mednarodnim zasebnim pravom.

3.   Razen če s to uredbo ni drugače določeno, sodišče za modele Skupnosti uporablja postopkovna pravila, ki urejajo enak tip postopka v zvezi z nacionalnim modelom v državi članici, kjer se nahaja.“

9

Člen 89 navedene uredbe, naslovljen „Sankcije pri postopkih v zvezi s kršitvami“, v odstavku 1 določa:

„Če sodišče za modele Skupnosti v postopku v zvezi s kršitvami odkrije, da je toženec kršil model Skupnosti oziroma grozil s kršitvijo, odredi, razen če obstajajo posebni razlogi proti temu, naslednje ukrepe:

10

Člen 110 iste uredbe, naslovljen „Prehodna določba“, v odstavku 1 določa:

„Dokler zadevne spremembe k tej uredbi na predlog [Evropske k]omisije ne začnejo veljati, varstvo kot v primeru modela Skupnosti ne velja za videz izdelka [model], ki predstavlja sestavni del kompleksnega izdelka, ki se uporablja v pomenu člena 19(1) za namen popravila tega kompleksnega izdelka, da bi se obnovil njegov prvotni videz.“

11

V uvodnih izjavah 14, 16, 17, 19 in 26 Uredbe št. 864/2007 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

12

Člen 4 te uredbe, naslovljen „Splošno pravilo“, v odstavku 1 določa:

„Če v tej uredbi ni določeno drugače, je pravo, ki se uporablja za nepogodbeno obveznost, nastalo iz škodnega dejanja, pravo države, v kateri škoda nastane, ne glede na državo, v kateri se je zgodil dogodek, ki je povzročil nastalo škodo, in ne glede na državo ali države, v kateri so nastale posredne posledice.“

13

Člen 8 navedene uredbe, naslovljen „Kršitev pravic intelektualne lastnine“, določa:

„1.   Za nepogodbene obveznosti, nastale zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine, se uporablja pravo države, za katero se zahteva zaščita.

2.   V primeru nepogodbenih obveznosti, nastalih zaradi kršitev enotne pravice intelektualne lastnine Skupnosti, se za vprašanja, ki jih ustrezni instrument Skupnosti ne obravnava, uporablja pravo države, v kateri je bila kršitev storjena.

[…]“

14

Acacia je družba italijanskega prava, ki v Italiji proizvaja platišča za motorna vozila in jih distribuira v več državah članicah.

15

Ker družba BMW meni, da pomeni prodaja nekaterih platišč v Nemčiji s strani družbe Acacia kršitev registriranega modela Skupnosti, katerega imetnica je, je vložila tožbo zaradi kršitve pri sodišču za modele Skupnosti, ki ga je določila Zvezna republika Nemčija. To sodišče se je izreklo za pristojno na podlagi člena 82(5) Uredbe št. 6/2002. Družba Acacia je kot tožena stranka trdila, da so zadevna platišča zajeta s členom 110 te uredbe in da zato kršitve ni.

16

Navedeno sodišče je presodilo, da je družba Acacia izvršila dejanja kršitve, ki jih zatrjuje družba BMW, odredilo prenehanje kršitve ter ob sklicevanju na člen 8(2) Uredbe št. 864/2007 uporabilo nemško pravo za tako imenovane „stranske“ zahtevke družbe BMW za priznanje odškodnine, predložitev informacij, predložitev listin, izročitev računovodskih izkazov in izročitev izdelkov, ki so predmet kršitve, za njihovo uničenje. Na podlagi pravil iz tega nacionalnega prava je bilo tem zahtevkom v bistvu ugodeno.

17

Družba Acacia je vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču. Prereka obstoj kršitve in poleg tega meni, da je pravo, ki se uporablja za stranske zahtevke družbe BMW, italijansko pravo.

18

Predložitveno sodišče ugotavlja, da pristojnost sodišč za modele Skupnosti, ki jih je določila Zvezna republika Nemčija, v obravnavanem primeru izhaja iz člena 82(5) Uredbe št. 6/2002 in da je družba Acacia storila kršitve, ki jih zatrjuje družba BMW.

19

Vendar dvomi o tem, katero nacionalno pravo se uporablja za stranske zahtevke družbe BMW. Opozarja, da bo rešitev spora v neki meri odvisna od tega vprašanja, saj se pravila nemškega prava o predložitvi dokumentov in računovodskih izkazov razlikujejo od pravil italijanskega prava.

20

To sodišče meni, da bi lahko iz člena 8(2) Uredbe št. 864/2007, kot ga je Sodišče razložilo v sodbi z dne 27. septembra 2017, Nintendo (C‑24/16 in C‑25/16, EU:C:2017:724), izhajalo, da se v obravnavanem primeru uporablja italijansko pravo. V zvezi s tem ugotavlja, da je škodni dogodek nastal v Italiji, saj so bili sporni izdelki dobavljeni v Nemčijo iz te druge države članice.

21

Vendar naj bi bili izdelki, ki so predmet kršitve, iz postopka v glavni stvari prodani v Nemčiji in naj bi bili pri tem predmet oglasov na spletu, ki so bili namenjeni potrošnikom na ozemlju te države članice.

22

V teh okoliščinah je Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

23

Družba BMW je z vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča vložena 19. novembra 2021, predložila stališče o sklepnih predlogih generalnega pravobranilca. V odgovor na vprašanje sodnega tajništva o obsegu tega stališča je družba BMW pojasnila, da je z njim predlagala, naj se na podlagi člena 83 Poslovnika Sodišča ponovno odpre ustni del postopka.

24

Sodišče lahko v skladu s to določbo svojega poslovnika po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če meni, da zadeva ni dovolj razjasnjena, ali če stranka po koncu ustnega dela postopka navede novo dejstvo, ki je odločilno za odločitev Sodišča, ali če je treba v zadevi odločiti na podlagi trditve, o kateri stranke ali zainteresirani subjekti iz člena 23 Statuta Sodišča Evropske unije niso razpravljali.

25

V obravnavanem primeru družba BMW trdi, na eni strani, da generalni pravobranilec ni zadostno upošteval nekaterih dejanskih elementov, predstavljenih v pisnem in ustnem stališču, predloženem Sodišču, in na drugi strani, da njegove ugotovitve vsebujejo napačno analizo posebnega primera, v katerem bi imetnik modela Skupnosti želel uveljavljati svoje pravice v okviru postopka za izdajo začasne odredbe.

26

V zvezi s tem naj bi generalni pravobranilec namenil pretirano pozornost členu 90(1) Uredbe št. 6/2002. Družba BMW želi v zvezi s tem odgovoriti na mnenje generalnega pravobranilca, ki ga šteje za napačno.

27

Vendar je treba opozoriti, da vsebina sklepnih predlogov generalnega pravobranilca kot taka ne more biti novo dejstvo, ki upravičuje ponovno odprtje ustnega dela postopka, sicer bi stranke s sklicevanjem na tako dejstvo imele možnost odgovoriti na navedene sklepne predloge. O sklepnih predlogih generalnega pravobranilca pa stranke ne morejo razpravljati. Sodišče je tako imelo priložnost poudariti, da je v skladu s členom 252 PDEU dolžnost generalnega pravobranilca to, da popolnoma nepristransko in neodvisno javno predstavi obrazložene sklepne predloge o zadevah, pri katerih se v skladu s Statutom Sodišča Evropske unije zahteva njegovo sodelovanje, da bi Sodišču pomagal pri opravljanju njegove naloge, ki je zagotoviti upoštevanje prava pri razlagi in uporabi Pogodb. V skladu s členom 20, četrti odstavek, tega statuta in členom 82(2) Poslovnika se s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca konča ustni del postopka. Ker so sklepni predlogi zunaj razprave med strankami, se z njimi začne faza posvetovanja Sodišča (sodba z dne 6. oktobra 2021, Sumal, C‑882/19, EU:C:2021:800, točka 21 in navedena sodna praksa).

28

V obravnavanem primeru Sodišče po opredelitvi generalnega pravobranilca ugotavlja, da elementi, ki jih je predložila družba BMW, ne razkrivajo nobenega novega dejstva, ki bi lahko odločilno vplivalo na odločitev, ki jo mora sprejeti v tej zadevi, in da v tej zadevi ni treba odločiti na podlagi trditve, o kateri stranki oziroma udeleženci niso razpravljali. Nazadnje, ker ima Sodišče ob koncu pisnega in ustnega dela postopka na voljo vse potrebne elemente, je torej o zadevi dovolj poučeno, da lahko razsodi. Zato ni treba odrediti ponovnega odprtja ustnega dela postopka.

29

V skladu z ustaljeno sodno prakso je naloga Sodišča v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenega s členom 267 PDEU, nacionalnemu sodišču dati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. Za to mora Sodišče po potrebi preoblikovati predložena vprašanja (sodba z dne 15. julija 2021, The Department for Communities in Northern Ireland, C‑709/20, EU:C:2021:602, točka 61 in navedena sodna praksa).

30

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na določitev prava, ki se v primeru tožbe zaradi kršitve, vložene na podlagi člena 82(5) Uredbe št. 6/2002, uporablja za stranske zahtevke te tožbe, s katerimi tožeča stranka zunaj področja uporabe materialnih določb sistema modelov Skupnosti, uvedenega s to uredbo, predlaga, naj se kršitelju naloži plačilo odškodnine, predložitev informacij, dokumentov in računovodskih izkazov ter izročitev izdelkov, ki so predmet kršitve, za njihovo uničenje.

31

Kot je Sodišče že presodilo, so zahtevki, ki se nanašajo na povračilo škode, nastale zaradi dejavnosti storilca kršitev modela Skupnosti, in na pridobitev informacij o teh dejavnostih, da bi se opredelila škoda, zajeti s pravilom iz člena 88(2) Uredbe št. 6/2002. V skladu s to določbo sodišče za modele Skupnosti, ki odloča o takih zahtevkih, ki se nanašajo na zadeve, ki jih ta uredba ne zajema, uporablja nacionalno pravo, vključno z mednarodnim zasebnim pravom (glej v tem smislu sodbo z dne 13. februarja 2014, H. Gautzsch Großhandel, C‑479/12, EU:C:2014:75, točki 53 in 54).

32

Zahtevek za uničenje izdelkov, ki so predmet kršitve, pa je zajet s pravilom iz člena 89(1)(d) navedene uredbe, ki glede sankcij, ki jih ta uredba ne določa, določa, da se uporabi „zakonodaja države članice, v kateri pride do dejanj kršitve ali zagrožene kršitve, vključno z njenim mednarodnim zasebnim pravom“. Uničenje teh izdelkov namreč spada med „druge sankcije“, ki so lahko „ustrezne v okoliščinah“, v smislu te določbe (glej v tem smislu sodbo z dne 13. februarja 2014, H. Gautzsch Großhandel, C‑479/12, EU:C:2014:75, točka 52).

33

Predložitveno sodišče z vprašanjema prosi za razlago člena 88(2) in člena 89(1)(d) Uredbe št. 6/2002, da bi se ugotovil obseg teh določb v primeru, v katerem se tožba zaradi kršitve nanaša na dejanja, ki so izvršena ali za katera grozi nevarnost, da bodo izvršena na ozemlju ene države članice.

34

Zato to sodišče z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 88(2) in člen 89(1)(d) Uredbe št. 6/2002 razlagati tako, da morajo sodišča za modele Skupnosti, ki odločajo o tožbi zaradi kršitve na podlagi člena 82(5) te uredbe, ki se nanaša na dejanja kršitve, ki so izvršena ali za katera grozi nevarnost, da bodo izvršena na ozemlju ene same države članice, stranske zahtevke te tožbe, ki se nanašajo na priznanje odškodnine, predložitev informacij, listin in računovodskih izkazov ter izročitev izdelkov, ki so predmet kršitve, za njihovo uničenje, preučiti na podlagi prava države članice, v kateri so ta sodišča.

35

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je v skladu s členom 83(2) Uredbe št. 6/2002 sodišče za modele Skupnosti, ki odloča na podlagi člena 82(5) te uredbe, pristojno le za dejanja kršitve, ki so izvršena ali za katera grozi nevarnost, da bodo izvršena na ozemlju države članice, kjer je to sodišče.

36

Člen 82(5) tako določa alternativno pristojnost sodišč, katere namen je, da se imetniku modela Skupnosti omogoči vložitev ene ali več ciljno usmerjenih tožb, od katerih se vsaka posebej nanaša na dejanja kršitve, ki so bila izvršena ali za katera grozi nevarnost, da bodo izvršena na ozemlju ene same države članice (glej po analogiji sodbo z dne 5. septembra 2019, AMS Neve in drugi, C‑172/18, EU:C:2019:674, točki 42 in 63).

37

V obravnavanem primeru se tožba zaradi kršitve, vložena v Nemčiji, nanaša na distribucijo nekaterih izdelkov družbe Acacia v tej državi članici. Kot je razvidno iz elementov, predloženih Sodišču, gre pri dejanjih kršitve, ki se očitajo temu podjetju, na eni strani za ponujanje prodaje teh izdelkov s spletnimi oglasi, namenjenimi potrošnikom v Nemčiji, in na drugi strani za dajanje navedenih izdelkov na trg v Nemčiji.

38

Na taka dejanja se dejansko lahko nanaša tožba zaradi kršitve, ki se v skladu s členom 82(5) Uredbe št. 6/2002 nanaša na ozemlje ene same države članice. To, da je tožena stranka odločitve in ukrepe v zvezi s temi dejanji sprejela v drugi državi članici, ni ovira za vložitev take tožbe (glej po analogiji sodbo z dne 5. septembra 2019, AMS Neve in drugi, C‑172/18, EU:C:2019:674, točka 65).

39

Ker v tem primeru sodišče za modele Skupnosti, ki odloča o zadevi, odloča le o dejanjih, ki jih je tožena stranka izvršila na ozemlju države članice, kjer je to sodišče, ali pri katerih obstaja grožnja, da jih bo izvršila na tem ozemlju, se – v skladu s členom 89(1)(d) Uredbe št. 6/2002, na katerega uporabo za zahtevke, ki se nanašajo na uničenje izdelkov, ki so predmet kršitve, je bilo opozorjeno v točki 32 te sodbe – za preučitev utemeljenosti takega zahtevka uporablja pravo te države članice.

40

Poleg tega se v skladu s členom 88(2) te uredbe pravo države članice, v kateri je navedeno sodišče, uporablja tudi za zahtevke, ki se nanašajo na priznanje odškodnine ter predložitev informacij, listin in računovodskih izkazov. Ti zahtevki se ne nanašajo na naložitev „sankcij“ v smislu člena 89 navedene uredbe, ampak spadajo, kot je bilo opozorjeno v točki 31 te sodbe, med „zadeve“, ki jih ta uredba ne ureja, v smislu tega člena 88(2).

41

Člen 88(2) in člen 89(1)(d) Uredbe št. 6/2002 določata, da so, če pravo zadevne države članice vsebuje pravila mednarodnega zasebnega prava, ta pravila sestavni del prava, ki se uporabi, v smislu teh členov.

42

Med temi pravili mednarodnega zasebnega prava so pravila iz Uredbe št. 864/2007, zlasti iz njenega člena 8(2). Tako je treba določbi iz točke 33 te sodbe razlagati v povezavi s tem členom 8(2).

43

V skladu z zadnjenavedeno določbo se v primeru nepogodbenih obveznosti, nastalih zaradi kršitev enotne pravice intelektualne lastnine Unije, za vprašanja, ki jih ustrezni instrument Unije ne obravnava, uporablja „pravo države, v kateri je bila kršitev storjena“.

44

Tega pravila v položaju, v katerem do kršitve oziroma do zagrožene kršitve, ki se lahko preuči, pride na ozemlju ene same države članice, ni mogoče razumeti tako, da bi se nanašalo na uporabo prava druge države članice ali prava tretje države. Ker je pravo, ki se uporabi, v skladu s členom 8(2) Uredbe št. 864/2007 pravo, ki velja v kraju take kršitve, se to pravo v primeru tožbe zaradi kršitve, ki je vložena na podlagi člena 82(5) Uredbe št. 6/2002 in ki se torej nanaša na dejanja kršitve, ki so bila izvršena ali za katera grozi nevarnost, da bodo izvršena na ozemlju ene same države članice, ujema s pravom te države članice.

45

Tudi če ni mogoče izključiti, da je bil zadevni model Skupnosti kršen tudi v drugih državah članicah ali tretjih državah, te morebitne kršitve niso predmet tožbe, vložene na podlagi člena 82(5) Uredbe št. 6/2002. Bilo bi v nasprotju s ciljema pravne varnosti in predvidljivosti, poudarjenima v uvodnih izjavah 14 in 16 Uredbe št. 864/2007, če bi se izraz „država, v kateri je bila [storjena] kršitev“ zadevnega modela Skupnosti, razlagal tako, da označuje državo, v kateri so bila izvršena dejanja kršitve, ki niso predmet zadevnega spora.

46

S tem, da se izraz „pravo države, v kateri je bila kršitev [zadevne pravice] storjena“ v smislu člena 8(2) Uredbe št. 864/2007 razlaga tako, da označuje pravo države, na ozemlju katere se tožeča stranka v utemeljitev svoje tožbe zaradi kršitve, vložene na podlagi člena 82(5) Uredbe št. 6/2002, sklicuje na zadevni model Skupnosti, se poleg tega omogoča ohranitev načela lex loci protectionis, ki je, kot je razvidno iz uvodne izjave 26 Uredbe št. 864/2007, na področju intelektualne lastnine posebej pomembno.

47

V zvezi s tem je treba razlikovati med primerom iz postopka v glavni stvari in primerom, obravnavanim v sodbi z dne 27. septembra 2017, Nintendo (C‑24/16 in C‑25/16, EU:C:2017:724), v katerem je šlo, kot je Sodišče v bistvu navedlo v točki 103 navedene sodbe, za to, da so se isti toženi stranki v okviru iste tožbe očitala dejanja kršitve, izvršena v različnih državah članicah.

48

Razlaga, ki jo je Sodišče podalo v navedeni sodbi in v skladu s katero v takih okoliščinah izraz „pravo države, v kateri je bila kršitev [zadevne pravice] storjena“ v smislu člena 8(2) Uredbe št. 864/2007 označuje pravo države, v kateri je bilo izvršeno prvotno dejanje kršitve (sodba z dne 27. septembra 2017, Nintendo, C‑24/16 in C‑25/16, EU:C:2017:724, točka 111), omogoča, da se uporabi eno samo pravo za vse stranske zahtevke tožbe zaradi kršitve, ki se vloži na podlagi člena 82(1), (2), (3) ali (4) Uredbe št. 6/2002, saj taka tožba sodišču, ki odloča, v skladu s členom 83(1) te uredbe omogoča, da se izreče o dejanjih, izvršenih na ozemlju katere koli države članice.

49

Te razlage pa ni mogoče prenesti na primer, v katerem imetnik modela Skupnosti ne vloži tožbe na podlagi navedenega člena 82(1), (2), (3) ali (4), temveč se odloči vložiti eno ali več ciljno usmerjenih tožb, od katerih se vse nanašajo na dejanja kršitve, ki so bila izvršena ali za katera grozi nevarnost, da bodo izvršena na ozemlju ene same države članice, in sicer v skladu z odstavkom 5 navedenega člena. V zadnjenavedenem primeru od sodišča, ki v zadevi odloča, ni mogoče zahtevati, naj preveri, ali na ozemlju države članice, ki ni tista, na katero se nanaša tožba, obstaja prvotno dejanje kršitve, in naj se opre na to dejanje za uporabo prava te druge države članice, čeprav se zadevni spor ne nanaša niti na navedeno dejanje niti na ozemlje navedene države članice.

50

Dodati je treba še, da imetnik modela Skupnosti v zvezi z istimi dejanji kršitve ne more kumulirati tožb na podlagi odstavka 5 člena 82 Uredbe št. 6/2002 in na podlagi preostalih odstavkov tega člena (glej po analogiji sodbo z dne 5. septembra 2019, AMS Neve in drugi, C‑172/18, EU:C:2019:674, točki 40 in 41). Zato ni tveganja, da bi prišlo do položaja, v katerem bi bili stranski zahtevki tožbe zaradi kršitve z istim predmetom preučeni v okviru več postopkov na podlagi različnih zakonov.

51

Glede na vse navedeno je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba člen 88(2) in člen 89(1)(d) Uredbe št. 6/2002 ter člen 8(2) Uredbe št. 864/2007 razlagati tako, da morajo sodišča za modele Skupnosti, ki odločajo o tožbi zaradi kršitve na podlagi člena 82(5) Uredbe št. 6/2002, ki se nanaša na dejanja kršitve, ki so izvršena ali za katera grozi nevarnost, da bodo izvršena na ozemlju ene same države članice, stranske zahtevke te tožbe, ki se nanašajo na priznanje odškodnine, predložitev informacij, listin in računovodskih izkazov ter izročitev izdelkov, ki so predmet kršitve, za njihovo uničenje, preučiti na podlagi prava države članice, na ozemlju katere so bila dejanja, s katerimi se domnevno krši zadevni model Skupnosti, izvršena ali za katera grozi nevarnost, da bodo izvršena, kar v okoliščinah tožbe, vložene na podlagi navedenega člena 82(5), sovpada s pravom države članice, v kateri so ta sodišča.

52

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Člen 88(2) in člen 89(1)(d) Uredbe Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti ter člen 8(2) Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti („Rim II“) je treba razlagati tako, da morajo sodišča za modele Skupnosti, ki odločajo o tožbi zaradi kršitve na podlagi člena 82(5) Uredbe št. 6/2002, ki se nanaša na dejanja kršitve, ki so izvršena ali za katera grozi nevarnost, da bodo izvršena na ozemlju ene same države članice, stranske zahtevke te tožbe, ki se nanašajo na priznanje odškodnine, predložitev informacij, listin in računovodskih izkazov ter izročitev izdelkov, ki so predmet kršitve, za njihovo uničenje, preučiti na podlagi prava države članice, na ozemlju katere so bila dejanja, s katerimi se domnevno krši zadevni model Skupnosti, izvršena ali grozi nevarnost, da bodo izvršena, kar v okoliščinah tožbe, vložene na podlagi navedenega člena 82(5), sovpada s pravom države članice, v kateri so ta sodišča.