1.

Ali morajo za zagotovitev učinkovitega varovanja zdravja in varnosti delavcev, kar sta cilja, ki si jih prizadeva doseči Direktiva 2003/88/ЕS, ( 2 ) države članice določiti, da mora biti običajni nočni delovni čas gasilcev krajši od določenega običajnega dnevnega delovnega časa? Ali je nacionalna zakonodaja, ki določa sedemurni najdaljši nočni delovni čas samo za delavce v zasebnem sektorju, v skladu z določbami Listine o temeljnih pravicah? In nazadnje, ali morajo države članice izrecno določiti običajno trajanje nočnega delovnega časa tudi za javne uslužbence?

2.

To so v bistvu vprašanja, ki jih v predlogu za sprejetje predhodne odločbe zastavlja Rayonen sad Lukovit (okrožno sodišče v Lukovitu, Bolgarija) in so predmet postopka, ki Sodišču daje priložnost, da v zvezi z Direktivo 2003/88 in nekaterimi določbami Listine (zlasti členoma 20 in 31) dodatno pojasni omejitve nočnega delovnega časa, s posebnim poudarkom na ureditvah, ki v državah članicah veljajo za zasebni in javni sektor.

3.

V teh sklepnih predlogih bom predstavil razloge, zakaj menim, da Direktiva 2003/88 državam članicam daje široko diskrecijsko pravico na področju ureditve nočnega delovnega časa ob upoštevanju minimalnih predpisov, ki jih določa Direktiva, katere cilj je zagotoviti učinkovito varovanje zdravja in varnosti delavcev.

4.

Člen 6(1) Pogodbe o Evropski uniji določa, da ima Listina „enako pravno veljavnost kot Pogodbi“.

5.

Člen 20 Listine določa:

„Pred zakonom so vsi enaki“.

6.

Člen 31, naslovljen „Pošteni in pravični delovni pogoji“, določa:

„1.   Vsak delavec ima pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev ter delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo dostojanstvo.

2.   Vsak delavec ima pravico do omejenega delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta“.

7.

Uvodne izjave 7, 8 in 10 Direktive 2003/88 se glasijo:

[…]

8.

Člen 8 Direktive 2003/88, naslovljen: „Trajanje nočnega dela“, določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da zagotovijo, da:

Za izvajanje točke (b) se delo, ki vključuje posebno tveganje ali težke fizične ali psihične obremenitve, opredeli v nacionalni zakonodaji in/ali praksi ali v kolektivnih pogodbah ali sporazumih, sklenjenimi med socialnimi partnerji, ob upoštevanju posebnih učinkov in tveganj nočnega dela“.

9.

Člen 12 Direktive 2003/88, naslovljen: „Varnost in varovanje zdravja“, določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da:

10.

Člen 140 Kodeks na truda (zakonik o delovnih razmerjih) določa:

„1.   Običajno tedensko trajanje nočnega dela v petdnevnem delovnem tednu ne sme presegati 35 ur. Običajno trajanje nočnega dela v petdnevnem delovnem tednu ne sme presegati 7 ur.

2.   Nočno delo je delo, ki se opravlja med 22.00 in 6.00 uro, za mlajše od 16 let pa to obdobje traja od 20.00 do 6.00 ure.

[…]“.

11.

Člen 142 Zakon za Ministerstvo na vatreshnite raboti (zakon o ministrstvu za notranje zadeve, DV št. 53 z dne 27. junija 2014; v nadaljevanju: ZMVR) določa:

„(1)   Uslužbenci ministrstva za notranje zadeve so:

[…]

(5)   Status uslužbencev, zaposlenih na podlagi pogodbe o zaposlitvi, je urejen z določbami delovnega zakonika in tega zakona.

[…]“

12.

Člen 187 ZMVR določa:

„1.   Običajni delovni čas za javne uslužbence ministrstva za notranje zadeve je 8 ur dnevno in 40 ur tedensko, pri čemer delovni teden traja 5 dni.“

[…]

3.   Trajanje dela javnih uslužbencev se dnevno izračuna v delovne dni, za osebe, ki delajo v izmenah, ki trajajo 8, 12 ali 24 ur, pa se izračuna v obdobju treh mesecev. […] Če je delo izmensko, se lahko nočno delo opravlja od 22. ure do 6. ure zjutraj, povprečno trajanje dela pa ne sme presegati 8 ur v obdobju 24 ur.

[…]

9.   Postopki za organizacijo in razdelitev ur dela javnih uslužbencev ter obračunavanje ur dela, plačilo za delo, ki ga javni uslužbenci opravijo zunaj običajnega delovnega časa, sistem službe, prosti čas in počitek javnih uslužbencev so urejeni z uredbo ministrstva za notranje zadeve.

[…]“

13.

Člen 188(2) ZMVR določa:

„Javni uslužbenci, ki delajo med 22. uro in 6. uro zjutraj, imajo pravico do posebnega varstva, določenega v delovnem zakoniku“.

14.

Uredbe, ki jih sprejme ministrstvo za notranje zadeve na podlagi člena 187(2) ZMVR, določajo podrobno organizacijo in razporeditev delovnega časa, plačilo za delo, opravljeno zunaj običajnega delovnega časa ter podrobnosti o prostem času in počitku javnih uslužbencev ministrstva za notranje zadeve.

15.

V členu 31(2) uredbe št. 8121z‑407 z dne 11. avgusta 2014 (DV št. 69 z dne 19. avgusta 2014; v nadaljevanju: uredba iz leta 2014) je določeno, da se ure nočnega dela pretvorijo v ure dnevnega dela z uporabo množitelja; ure dela, opravljene med 22. uro in 6. uro zjutraj, se pomnožijo s koeficientom 0,143, rezultat pa se prišteje k skupnemu številu ur dela v tem obdobju.

16.

Ta uredba je bila razveljavljena z uredbo št. 8121h-592 z dne 25. maja 2015 (DV št. 40 z dne 2. junija 2015) in nato z uredbo št. 8121h‑776 z dne 29. julija 2016 (DV št. 60 z dne 2. avgusta 2016), ki ne določa več sistema vrednotenja ur nočnega dela iz člena 31(2) uredbe iz leta 2014.

17.

V zvezi z delavci, ki niso zaposleni pri ministrstvu za notranje zadeve, člen 9(2) uredbe o strukturi in organizaciji plače (DV št. 9 z dne 26. januarja 2007) določa:

„V skladu z metodami za izračun skupnega števila ur dela se ure nočnega dela pretvorijo v ure dnevnega dela s koeficientom, ki izraža razmerje med običajnim dnevnim delovnim časom in nočnim delovnim časom, določeno glede na dnevni obračun ur dela za določeno delovno mesto“.

18.

Oseba VB je uslužbenka v okrožnem uradu mesta Lukovit (Bolgarija) pri Glavna direktsia „Pozharna bezopasnost i zaschtita na naselenieto“ (glavni direktorat „Varstvo pred požari in varstvo prebivalcev“) ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju: direktorat), na delovnem mestu „vodja izmene“.

19.

V spornem obdobju od 3. oktobra 2016 do 3. oktobra 2019 je oseba VB opravljala 24‑urna dežurstva, ki so se skupaj obračunavala vsake tri mesece. Za vsako četrtletje so se osebi VB obračunale in izplačale vse delovne ure, s katerimi je presegla običajni delovni čas v vsakem zadevnem obdobju.

20.

Število nočnih delovnih ur, ki jih je opravila oseba VB, se je do 25. maja 2015 v skladu s takrat veljavnimi nacionalnimi določbami (uredba ministrstva za notranje zadeve iz leta 2014) pomnožilo s koeficientom 0,143, zmnožek pa se je prištel k skupnemu številu ur, opravljenih v obračunskem obdobju, s čimer se je sedem ur nočnega dela obračunalo kot osem opravljenih delovnih ur.

21.

Uredba iz leta 2015 ni več vsebovala take ureditve. Zato direktorat od 25. maja 2015, torej v spornem obdobju, pri obračunu opravljenih delovnih ur ni več uporabljal pravila za pretvorbo nočnih delovnih ur v dnevne delovne ure.

22.

Oseba VB je vložila tožbo pri Rayonen sad Lukovit (okrožno sodišče v Lukovitu) in predlagala temu nacionalnemu prvostopenjskemu sodišču, ki je tudi predložitveno sodišče, naj se zgoraj navedenemu direktoratu naloži plačilo 1683,74 leva (BGN) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot plačilo za opravljeno in neplačano nadurno delo.

23.

Navaja, da je v obdobju od 3. oktobra 2016 do 3. oktobra 2019 opravila skupno 1784 nočnih delovnih ur, ki bi jih moral direktorat s pomočjo koeficienta 1,143 pretvoriti v dnevne delovne ure.

24.

Po njenem mnenju bi moral direktorat za to uporabiti člen 9(2) uredbe o strukturi in organizaciji plač, ( 3 ) po katerem se ure nočnega dela pri zbirnem obračunu opravljenih delovnih ur pretvorijo v ure dnevnega dela s koeficientom, ki izraža razmerje med običajnim trajanjem dnevnega in nočnega dela za ustrezno delovno mesto.

25.

V teh okoliščinah je predložitveno sodišče prekinilo postopek v glavni stvari in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

26.

Predložitveno sodišče predlaga uporabo nujnega postopka predhodnega odločanja zaradi velikega števila zadev pred bolgarskimi sodišči, podobnih tej, ki je predmet postopka v glavni stvari, v katerih so sodišča sprejela različne rešitve.

27.

Ker pa se obravnavana zadeva ne nanaša na enega od sektorjev iz tretjega dela, naslov V, PDEU, ki se nanaša na območje svobode, varnosti in pravice, se v tem primeru ne more uporabljati člen 107(1) Poslovnika.

28.

Direktiva 2003/88, ki temelji na členu 153(2) PDEU, ureja le nekatere vidike organizacije delovnega časa zaradi varovanja varnosti in zdravja delavcev ter se v skladu z odstavkom 5 navedenega člena ne uporablja za vprašanja glede plače delavcev, razen v posebnem primeru plačanega letnega dopusta iz člena 7(1) te direktive; zato se ta direktiva za plače delavcev načeloma ne uporablja. ( 4 )

29.

Postopek v glavni stvari se nanaša na določitev števila ur dela prek polnega delovnega časa, ki jih je tožeča stranka opravila ponoči, da se določi in pridobi plačilo neplačanih ur.

30.

Rešitev spora v glavni stvari je po mnenju predložitvenega sodišča odvisna od razlage, ki jo bo podalo Sodišče glede pojma „trajanje nočnega dela“ iz členov 8 in 12 Direktive 2003/88 na področju varovanja varnosti in zdravja delavcev.

31.

Kot je pravilno ugotovila Komisija, je glavni namen vprašanj za predhodno odločanje, ki so bila zastavljena Sodišču, ugotoviti, ali je treba predpise, ki se uporabljajo za uslužbence ministrstva za notranje zadeve v zvezi z običajnim trajanjem nočnega dela, razlagati glede na določbe zakonika o delovnih razmerjih, ki se uporabljajo za zaposlene v zasebnem sektorju in določajo sedemurni običajni delovni čas (kar zahteva pretvorbo nočnega dela v dnevno delo, to pa vpliva na plačo tožeče stranke). Obstaja torej povezava med vprašanji za predhodno odločanje in predmetom spora.

32.

Dejstvo, da se spor v glavni stvari torej nanaša na vprašanje glede plačila, ni pomembno, saj mora o tem odločiti nacionalno sodišče v okviru postopka v glavni stvari, in ne Sodišče Evropske unije. ( 5 )

33.

Ob upoštevanju predpostavke, da so vprašanja za predhodno odločanje upoštevna, torej menim, da vprašanja, zastavljena Sodišču v okviru tega predloga za sprejetje predhodne odločbe, zahtevajo vsebinski odgovor.

34.

Cilj Direktive 2003/88 je določitev minimalnih zahtev, namenjenih izboljšanju varovanja zdravja in varnosti pri delu; ta cilj je med drugim mogoče doseči s približevanjem nacionalnih ureditev delovnega časa. ( 6 )

35.

Določbe Direktive 2003/88 za doseganje navedenih ciljev določajo minimalni čas dnevnega in tedenskega počitka ter zgornjo mejo oseminštiridesetih ur za povprečno trajanje delovnega tedna, ki vključuje tudi nadure, in najdaljši nočni delovni čas.

36.

Zgoraj navedene določbe so namenjene izvajanju člena 31 Listine o temeljnih pravicah, ki v odstavku 1 najprej priznava, da ima „[v]sak delavec […] pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev ter delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo dostojanstvo“, nato pa v odstavku 2 določa, da ima „[v]sak delavec […] pravico do omejenega delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta“. Ta pravica je neposredno povezana s spoštovanjem človekovega dostojanstva, ki je širše varovano v naslovu I Listine. ( 7 )

37.

Sodišče je v tem sistematičnem okviru razsodilo, da so zahteve, ki jih določa Direktiva 2003/88, posebno pomembna pravila socialnega prava Unije, ki morajo kot minimalne zahteve, potrebne za zaščito varnosti in zdravja delavcev, veljati za vse delavce. ( 8 )

38.

Med temi oblikami varstva omejitev trajanja nočnega dela ( 9 ) ni samo v posameznem interesu delavca, temveč tudi v interesu njegovega delodajalca in v splošnem interesu. ( 10 ) Zlasti sedma in deseta uvodna izjava Direktive 2003/88 poudarjata potencialno škodljive posledice nočnega dela in potrebo po omejitvi njegovega trajanja, da se zagotovi višja raven varstva na področju varnosti in zdravja delavcev.

39.

Sodišče je pojasnilo, da je pomembno, da je v celoti zagotovljen polni učinek pravic, ki jih delavcem podeljuje Direktiva 2003/88, kar nujno obsega obveznost držav članic, da zagotovijo spoštovanje vsake minimalne zahteve, ki jo določa ta direktiva. Ta razlaga je namreč edina v skladu s ciljem Direktive 2003/88, ki je zagotoviti učinkovito zaščito varnosti in zdravja delavcev s tem, da se jim dejansko zagotovijo pravice, ki jim jih ta podeljuje. ( 11 )

40.

Zahteve, ki jih določa Direktiva 2003/88, kot so opisane zgoraj, nalagajo državam članicam obveznosti rezultata, da zagotovijo polni učinek pravic, ki jih ta podeljuje delavcem.

41.

Vendar pa je iz Direktive, zlasti iz njene uvodne izjave 15, razvidno, da državam članicam dopušča tudi določeno prožnost pri izvajanju določb. ( 12 )

42.

Iz tega izhaja tudi, da imajo države članice določeno diskrecijsko pravico glede načinov izvajanja navedenih minimalnih zahtev, čeprav imajo še vedno obveznost, kot izrecno izhaja iz iste uvodne izjave Direktive 2003/88, da zagotovijo spoštovanje načel zaščite varnosti in zdravja delavcev. ( 13 )

43.

Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da v državi članici, iz katere prihaja, poteka razprava, ki se nanaša na različne stopnje sodnega postopka in zadeva ureditev nočnega dela javnih uslužbencev ministrstva za notranje zadeve, zlasti pa gasilcev; v to kategorijo spada tudi tožeča stranka v postopku v glavni stvari.

44.

Mislim, da lahko iz spisa izpeljem naslednja dejstva, uporabna za pravno analizo.

45.

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je član gasilske brigade, ki spada v kategorijo, ki je po mojem mnenju vključena med javne uslužbence – policisti ter zaposleni v gasilski službi in civilni zaščiti pri ministrstvu za notranje zadeve, smislu člena 142 ZMVR.

46.

V Bolgariji obstaja splošna ureditev nočnega dela, določena z zakonikom o delovnih razmerjih, in posebna ureditev za javne uslužbence ministrstva za notranje zadeve (ZMVR).

47.

ZMVR ureja delovno razmerje uslužbencev ministrstva za notranje zadeve, in sicer policistov ter uslužbencev gasilske službe in civilne zaščite, javnih uslužbencev in pogodbenih delavcev. Status pogodbenih delavcev je urejen z določbami zakonika o delovnih razmerjih in ZMVR (člen 142).

48.

Ureditev delovnega časa (tudi nočnega) javnih uslužbencev (kamor spada tudi kategorija gasilcev, v katero se uvršča tožeča stranka v postopku v glavni stvari) je izrecno določena v členu 187 ZMVR, ki za podrobno ureditev napotuje na posebne uredbe ministrstva za notranje zadeve.

49.

Predložitveno sodišče poudarja, da je v skladu s členom 187(1) ZMVR običajno trajanje delovnega časa uslužbencev ministrstva osem ur na dan. Ta posebni zakon, ki ureja položaj javnih uslužbencev ministrstva za notranje zadeve, ne vsebuje izrecne določbe o običajnem trajanju nočnega dela, ampak določa zgolj, katero časovno obdobje se šteje za noč, in sicer od 22.00 do 6.00 ure, enako kot to določa zakonik o delovnih razmerjih.

50.

Vendar pa predložitveno sodišče ugotavlja, da člen 188(2) ZMVR izrecno napotuje na varstvo na podlagi zakonika o delovnih razmerjih, ki določa krajše trajanje nočnega dela, in sicer največ sedem ur.

51.

Ugotavlja tudi, da določba člena 187(3) ZMVR ne določa, da nočno delo običajno traja osem ur, ampak zgolj, da je pri izmenskem delu, kot v obravnavanem primeru, dovoljeno tudi nočno delo med 22.00 in 6.00 uro, pri čemer število delovnih ur v obdobju 24 ur v povprečju ne sme biti večje od osem.

52.

Predložitveno sodišče torej meni, da bi moralo biti običajno trajanje nočnega dela za javne uslužbence ministrstva za notranje zadeve sedem ur, da ti ne bi bili obravnavani manj ugodno od zaposlenih v zasebnem sektorju.

53.

Predložitveno sodišče navaja, da je tako opisano razlago nacionalnega prava zavrnilo pritožbeno sodišče (Okrazhen sad Lovech, regionalno sodišče v Loveču, Bolgarija), ki, kot je razumeti, v zadevi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, v nacionalnem sistemu odloča na zadnji stopnji.

54.

Pritožbeno sodišče svoje temeljno stališče, ki je izraženo v njegovih sodbah o enakih zahtevkih policistov in gasilcev, opira na dva glavna argumenta.

55.

Prvi argument je, da gre pri tem, da podzakonski akti, ki so bili sprejeti po razveljavitvi uredbe iz leta 2014, ne vsebujejo ureditve, ki bi določala pretvorbo nočnih delovnih ur v dnevne delovne ure v razmerju 7:8, za odločitev zakonodajalca in ne za pravno praznino. Pojasniti je treba tudi, da bi se lahko zakonodajalec zaradi vprašljivosti take pravne rešitve odločil, da jo bo v prihodnje razveljavil ali da jo bo spremenil, vendar pa to ne more biti argument za uporabo prava po analogiji.

56.

Drugi argument je, da se člen 188(2) ZMVR ne more uporabljati neposredno, ker napotuje na posebno varstvo na podlagi zakonika o delovnih razmerjih.

57.

Upoštevna sodna praksa v Bolgariji ni enotna, zaradi česar je bil, kot navaja predložitveno sodišče, na predlog ministra za pravosodje uveden postopek za razlago pri Varhoven kasatsionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče, Bolgarija), ki pa se še ni izreklo.

58.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki je sicer dopusten, kot je navedeno zgoraj, ne omogoča celovite seznanjenosti s stanjem zgoraj navedene razprave za ugotovitev skladnosti veljavne nacionalne zakonodaje, kot jo razlagajo nacionalna sodišča, s pravom Evropske unije.

59.

Dodati je treba tudi, da na podlagi analize spisa menim, da gre v obravnavani zadevi predvsem za pravno vprašanje, ki se nanaša na nacionalno pravo, ker v mejah, ki jih bom pojasnil, pravo Unije ne nalaga brezpogojno ene ali druge drugačne rešitve od tistih, določenih v različnih jurisdikcijah države članice.

60.

V nadaljevanju sem bom omejil na to, da bom predlagal odgovor na vprašanja za predhodno odločanje na podlagi tega, kar lahko razberem iz spisa, ob upoštevanju dejstva, da je obrazložitev predložitvenega sodišča na več mestih pomanjkljiva.

61.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanje sprašuje, ali člen 12(a) Direktive 2003/88 določa, da mora biti običajni nočni delovni čas policistov in gasilcev krajši od običajnega dnevnega delovnega časa.

62.

Namen Direktive 2003/88 je, kot sem že navedel, določen v členu 1(1), ki določa minimalne varnostne in zdravstvene zahteve pri organizaciji delovnega časa.

63.

Zlasti v zvezi z nočnim delom so v sedmi uvodni izjavi Direktive upoštevana tveganja, ki jih povzroča tak delovni čas, in sicer: „Raziskave so pokazale, da je človeško telo ponoči bolj občutljivo za neugodne vplive okolja in tudi za določene obremenilne oblike organizacije dela in da so lahko dolga obdobja nočnega dela škodljiva za zdravje delavcev in lahko ogrožajo varnost na delovnem mestu“.

64.

Zato člen 12(a) Direktive državam članicam nalaga, da sprejmejo ukrepe, s katerimi zagotovijo, da je delavcem, ki delajo ponoči, in delavcem, ki delajo v izmenah, zagotovljena varnost in varovanje zdravja, primerna naravi dela.

65.

Minimalne zahteve glede trajanja nočnega dela so določene v členu 8 Direktive 2003/88, ki državam članicam nalaga, da zagotovijo, da čas običajnega dela delavcev, ki delajo ponoči, v povprečju ne presega osem ur v katerem koli 24‑urnem obdobju.

66.

Vendar pa Direktiva 2003/88 ne vsebuje določb o razmerju med trajanjem nočnega in dnevnega delovnega časa. Zato naj člen 8 Direktive ne bi nasprotoval nacionalni določbi, ki določa enako trajanje dnevnega in nočnega delovnega časa, če ni presežena omejitev osmih ur v katerem koli 24‑urnem obdobju (točka a).

67.

V zvezi zlasti s policisti in gasilci, če te kategorije delavcev lahko, kot bi se razumno lahko štelo, ( 14 ) spadajo med „delavce, ki delajo ponoči in katerih delo vključuje posebna tveganja ali težke fizične ali psihične obremenitve“, točka (b) člena 8 Direktive 2003/88, ki pojasnjuje točko (a), določa, da ti delavci „ne delajo več kot osem ur v katerem koli 24‑urnem obdobju, v katerem opravljajo nočno delo“. Tudi za te posebne delavce torej Direktiva ne določa nobenega razmerja med najdaljšim trajanjem nočnega in dnevnega dela.

68.

V zvezi z obveznostjo iz člena 12, točka (a), Direktive je treba šteti, da zato, ker ta določba ne določa podrobnosti, Direktiva v zvezi s primernimi ukrepi, ki jih je treba izvajati, prepušča široko prosto presojo državam članicam. ( 15 )

69.

Ta diskrecijska pravica se mora seveda izvajati tako, da se zagotovi polni učinek Direktive in da se dosežejo cilji varstva, ki jih določa. Ker je nočno delo težje od dnevnega, bi lahko bilo krajše povprečno ali najdaljše trajanje nočnega dela v primerjavi z dnevnim pravilna rešitev, s katero bi države članice varovale varnost in zdravje delavcev.

70.

Menim pa, da je v skladu z utemeljitvami Komisije skrajšanje trajanja nočnega dela glede na trajanje dnevnega dela samo ena od možnih rešitev za izpolnitev zahtev člena 12, točka (a). Tudi odobritev dodatnih počitkov ali prostega časa bi lahko na primer pomagala varovati zdravje in varnost delavcev.

71.

Zato menim, da če Direktiva 2003/88 ne določa posebne obveznosti ter zaradi minimalne uskladitve njenih ciljev in zaradi proste presoje, prepuščene državam članicam, iz splošne obveznosti, ki jo nalaga člen 12, točka (a), Direktive, ni mogoče izpeljati posebne obveznosti za države članice, da omejijo običajno trajanje nočnega dela, ki bo krajše od dnevnega.

72.

Nacionalno sodišče z drugim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje Sodišče, ali načelo enakega obravnavanja iz členov 20 in 31 Listine zahteva, da mora sedemurni običajni nočni delovni čas, ki je v nacionalni zakonodaji določen za delavce v zasebnem sektorju, veljati tudi za javne uslužbence, vključno s policisti in gasilci.

73.

Kot je pravilno ugotovila Komisija, se člen 31 Listine ne nanaša na načelo enakega obravnavanja, ampak določa pravico do „poštenih in pravičnih delovnih pogojev“.

74.

Zato se strinjam s predlogom Komisije, naj se drugo vprašanje za predhodno odločanje preoblikuje tako: „Ali iz člena 20 Listine, ki določa načelo enakega obravnavanja, in člena 31 Listine izhaja, da mora sedemurni običajni nočni delovni čas veljati tudi za zaposlene v javnem sektorju, vključno s policisti in gasilci?“

75.

Odgovoriti je torej treba na vprašanje skladnosti nacionalne zakonodaje, ki, kot jo razlagajo nacionalna sodišča, različno ureja običajno trajanje nočnega dela v zasebnem sektorju in za določeno kategorijo delavcev v javnem sektorju (javni uslužbenci ministrstva za notranje zadeve, v obravnavani zadevi gasilci), s pravom Unije.

76.

Zlasti je treba spomniti, da se v skladu s sodno prakso Sodišča temeljne pravice, ki jih zagotavlja pravni red Unije, uporabljajo v vseh položajih, ki jih ureja pravo Unije. ( 16 )

77.

Zato je treba predhodno oceniti, ali se z veljavnimi nacionalnimi določbami v državah članicah izvaja pravo Unije (v skladu s členom 51 Listine).

78.

Direktiva 2003/88 ne določa ukrepov za uskladitev trajanja nočnega dela, ampak v členu 8 samo navaja minimalne zahteve, ki omejujejo trajanje tega dela: čas običajnega dela delavcev, ki delajo ponoči, v povprečju ne sme presegati osem ur v katerem koli 24‑urnem obdobju. Zakonodajalec Unije torej določa „povprečno“ omejitev „običajnega“ delovnega časa delavcev, ki delajo ponoči.

79.

Zgolj takrat, kadar delo vključuje „posebna tveganja ali težke fizične ali psihične obremenitve“, postane omejitev iz člena 8, točka (b), tudi „zgornja“ meja: delavci „ne delajo več kot osem ur v katerem koli 24‑urnem obdobju“.

80.

Člen 140(1) bolgarskega zakonika o delovnih razmerjih pa določa, da „običajno trajanje nočnega dela v petdnevnem delovnem tednu ne sme presegati 7 ur“. Kot je opozorilo tudi predložitveno sodišče, se ta določba uporablja za delavce v zasebnem sektorju.

81.

Ali bi se zaradi te določbe lahko štelo, da nacionalna zakonodaja določa ugodnejšo ureditev od tiste, ki je določena v Direktivi?

82.

Iz sodne prakse Sodišča, zlasti iz sodbe TSN, ( 17 ) izhaja, da minimalne zahteve iz Direktive ne preprečujejo državam članicam sprejemanja ukrepov, ki so strožji od tistih, ki so predmet posredovanja zakonodajalca Unije, če ti ukrepi ne spodkopavajo doslednosti navedenega posredovanja.

83.

Zakonik o delovnih razmerjih določa, da je običajno trajanje nočnega dela 7 ur, in s tem izvaja obveznost iz člena 8 Direktive ob upoštevanju proste presoje na podlagi minimalnih zahtev iz te določbe. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah se torej uporablja v skladu z njenim členom 51. ( 18 )

84.

Kot je po mojem mnenju pravilno utemeljila Komisija, se obravnavana zadeva razlikuje od tiste, v kateri je bila sprejeta sodba TSN, ( 19 ) ker je bilo v zadevi TSN mogoče ločiti med pravico do letnega dopusta na podlagi uporabe člena 7 Direktive (kot je bil prenesen z upoštevno nacionalno zakonodajo) in dodatnimi pravicami na podlagi kolektivne pogodbe podjetja, da se lahko jasno ugotovi, kateri predpis izhaja iz uporabe prava Unije in kateri spada v nacionalno pravo. To v obravnavanem primeru ni mogoče, ker zakonik o delovnih razmerjih sicer določa ugodnejši sistem v primerjavi z najdaljšim trajanjem iz člena 8 Direktive, vendar člen 140(1) zakonika o delovnih razmerjih določa minimalno zahtevo, določeno v Direktivi, ne da bi bilo mogoče ugotoviti, kaj točno izhaja iz minimalnih zahtev Direktive in kaj jih presega.

85.

Kot bo pojasnjeno, pa to ne izključuje, da bi lahko zasebni delodajalci odstopali od obveznosti iz člena 8 Direktive 2003/88 za druge in posebne kategorije delavcev. Dejstvo, da se s členom 140 zakonika o delovnih razmerjih izvaja minimalna zahteva iz Direktive, namreč ne pomeni, da država članica ni pristojna za izvajanje svoje diskrecijske pravice, tako da za druge delavce zaradi objektivnih značilnosti dela, ki ga opravljajo, določi drugačna omejitev trajanja nočnega dela ob upoštevanju minimalnih zahtev iz Direktive 2003/88.

86.

Načela, izražena v členih 20 in 31 Listine, je treba razlagati skupaj, ker so merilo za preverjanje, ali nacionalni zakonodajni poseg zagotavlja poštene in pravične delovne pogoje vsem delavcem.

87.

Načelo enakega obravnavanja je splošno načelo prava Unije, urejeno v členu 20 Listine, katerega poseben izraz je načelo prepovedi diskriminacije, določeno v členu 21(1) Listine. To načelo zakonodajalcu Unije nalaga, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako. ( 20 )

88.

Različno obravnavanje je utemeljeno, če temelji na objektivnem in razumnem merilu, torej če je povezano s pravno dopustnim ciljem, ki se želi doseči z zadevno ureditvijo, in če je ta različnost sorazmerna s ciljem, ki se z zadevnim obravnavanjem želi doseči. ( 21 )

89.

Primerljivost položajev se ne sme presojati splošno in abstraktno, ampak specifično in konkretno glede na vse elemente, ki so zanju značilni, predvsem glede na namen in cilj nacionalne zakonodaje, ki vzpostavlja zadevno razlikovanje, in, odvisno od primera, glede na načela in cilje področja, na katero spada ta nacionalna zakonodaja. ( 22 )

90.

V obravnavani zadevi je težko analizirati primerljivost položajev, ker predložitveno sodišče predlaga primerjavo abstraktnih kategorij, kot so javni uslužbenci in delavci v zasebnem sektorju, ne da bi podalo kakršne koli informacije o pogojih dela, ki se uporabljajo za delavce, ki delajo ponoči, v okviru dveh ureditev, ki bi omogočale podrobno analizo.

91.

Razlaga določb nacionalnega prava, kot je mogoče razumeti iz spisa, ne omogoča izključitve različnih razlag, skladnih s pravom Unije.

92.

Če prav razumem, obstajajo primarni predpisi (zakonik o delovnih razmerjih in zakon o ministrstvu za notranje zadeve), ki deloma različno urejajo organizacijo dela v zasebnem in javnem sektorju. Zakon o ministrstvu za notranje zadeve prepušča urejanje podrobnosti te ureditve sekundarnim predpisom (uredbam).

93.

Sklicevanje ene ureditve na drugo, ki je po mnenju predložitvenega sodišča odločilno, je zelo široko in ne omogoča enotne razlage: člen 188(2) ZMVR določa, da se za javne uslužbence, ki delajo ponoči, zahteva „posebna zaščita, določena v zakoniku o delovnih razmerjih“. Vendar pa po mojem mnenju ta določba iz več razlogov ne omogoča sama po sebi, da bi se štelo, da to, kar določa zakonik o delu za delavce v zasebnem sektorju, velja za vse javne uslužbence, ne glede na funkcijo, ki jo opravljajo.

94.

Zlasti zaradi splošnosti napotila, pa tudi zaradi tega, ker je vključena v ukrep, ki vsebuje določbe, ki bi se lahko razlagale različno: navedeni člen 187(1), ki določa osemurni običajni delovni čas za javne uslužbence ministrstva, ne da bi ločeval med dnevnim in nočnim delom, pri tem pa v odstavku 3 pojasnjuje, da v primeru nočnega dela „povprečno trajanje dela ne sme presegati 8 ur v obdobju 24 ur“.

95.

Videti je tudi, da odstavek 9 člena 187 napotuje na uredbe ministrstva za notranje zadeve, ki določajo podrobno organizacijo in razporeditev delovnega časa, plačilo za opravljeno delo zunaj običajnega delovnega časa ter podrobnosti o prostem času in počitku javnih uslužbencev ministrstva za notranje zadeve.

96.

Videti je, da zadnja navedena določba potrjuje, da je želel zakonodajalec države članice uresničevati svojo diskrecijsko pravico v mejah, ki jih omogoča Direktiva 2003/88, na področju delovnega časa za to posebno kategorijo delavcev, ki so javni uslužbenci ministrstva za notranje zadeve, med katerimi so tudi gasilci, pri tem pa je za podrobno ureditev, ki upošteva posebnosti izvajanja dela, napotil na podzakonske akte.

97.

Videti je, da se razdrobljen in neenoten okvir, ki iz tega izhaja, nanaša na vprašanja nacionalnega prava, ki jih mora razrešiti izključno nacionalno sodišče.

98.

Ne zdi se mi, da je mogoče izključiti, da katera od predlaganih razlag načeloma ne bi bila v skladu s pravom Unije: če se vprašanje nanaša samo na plačni vidik (pretvorba 7 ur nočnega dela v večje število ur dnevnega dela s pomočjo množitelja), to ne spada na področje uporabe Direktive 2003/88 in na splošno veljavnih določb s področja delovnega časa v pravu Unije.

99.

Če pa se vprašanje nanaša na varstvo delavcev, da se prepreči, da bi preveliko število ur nočnega dela ogrozilo njihovo zdravje, so vse razlage v skladu s pravom Unije, ki je, kot je bilo navedeno, omejeno na to, da določa najvišje dovoljeno število 8 delovnih ur v obdobju 24 ur, če se delo opravlja med 22. in 6. uro zjutraj.

100.

Če pa se vprašanje nanaša na enako obravnavanje in na načelo enakosti delavcev, mora biti, kot je bilo navedeno, primerjava specifična in natančna, tako da se ne upošteva samo splošni status (delavec v javnem ali zasebnem sektorju), ampak tudi konkretni načini opravljanja dela in namen določb, ki določajo različno obravnavanje, ob upoštevanju zadevnih javnih interesov, ki jih je treba uravnotežiti s potrebo po varstvu delavcev.

101.

Kot je navedeno v odgovoru na prvo vprašanje za predhodno odločanje, bo morala ta primerjava upoštevati celotno ureditev organizacije delovnega časa, ker je trajanje nočnega dela samo en element, s katerim se lahko ocenjuje učinkovito varstvo zdravja delavcev. ( 23 ) Ob upoštevanju zgornje meje, določene v členu 8 Direktive 2003/88, bi lahko na primer tudi odobritev dodatnih počitkov ali prostega časa pomagala varovati zdravje in varnost delavcev.

102.

Po drugi strani je pravna podlaga Direktive člen 153 PDEU, katerega cilj, kot je navedeno v drugi uvodni izjavi, je podpirati in dopolnjevati dejavnosti držav članic z namenom izboljšati delovno okolje zaradi varovanja zdravja in varnosti delavcev. Posledično lahko k zagotavljanju določene ravni varstva prispevajo tudi drugi elementi, kot so trajanje počitka ali število dni letnega dopusta, kar dokazuje, da primerjava delovnega časa ne more biti edini upoštevni element za zagotavljanje doseganja ciljev, ki si jih prizadeva doseči Direktiva.

103.

Nacionalno sodišče na ravni primerljivosti položajev poleg tega ne navaja, ali so med delavci, ki so v Bolgariji zaposleni kot gasilci ali policisti, tudi pogodbeni delavci, zaposleni v skladu z zakonikom o delovnih razmerjih, ki opravljajo enake naloge kot javni uslužbenci ministrstva za notranje zadeve.

104.

Končno ta prožnost, ki jo zagotavlja Direktiva, državam članicam omogoča, da v nacionalnih določbah, s katerimi je prenesena navedena direktiva, upoštevajo zahteve, povezane z zaščito splošnih interesov, kot je varstvo javnega reda, ali posebnosti določenih dejavnosti, pri katerih je potrebna določena stopnja prilagodljivosti pri organizaciji delovnega časa. ( 24 )

105.

Uravnotežiti je treba na eni strani neprekinjenost dela nekaterih služb, kot so policija in gasilci, po drugi pa učinkovitost dela ponoči, in sicer prav zaradi visokega tveganja, ki je značilno za te službe.

106.

To uravnoteževanje interesov je izraženo v členu 2(2) Direktive 89/391, ( 25 ) ki izključuje nekatere dejavnosti iz področja uporabe navedene direktive in posredno tudi s področja uporabe Direktive 2003/88. Uporabljeno merilo ne temelji na pripadnosti delavcev enemu od javnih sektorjev, določenih v tej določbi, ampak samo na posebni naravi nekaterih posebnih nalog, ki jih izvajajo delavci na področju zdravja, varnosti in javnega reda. Zaradi te narave je upravičeno odstopanje od predpisov s področja varovanja varnosti in zdravja delavcev, ker je absolutno nujno zagotoviti učinkovito varstvo skupnosti. ( 26 )

107.

Če je videti, da je mogoče te položaje primerjati, bi moralo predložitveno sodišče, ki je edino pristojno za presojo dejstev, določiti, ali lahko obravnavani namen upravičuje različno obravnavanje, in ali ukrep, ki je podlaga za različno obravnavanje, ne presega tistega, kar je potrebno, da se ti cilji dosežejo. ( 27 ) Kot je navedeno, je različno obravnavanje utemeljeno, če temelji na objektivnem in razumnem merilu, torej če je povezano z zakonito dopustnim ciljem, ki ga zadevna zakonodaja želi doseči, in je ta različnost sorazmerna s ciljem, ki se z zadevnim obravnavanjem želi doseči. ( 28 )

108.

Če odločitve zakonodajalca za različno obravnavanje različnih primerljivih kategorij delavcev na področju nočnega dela ni mogoče objektivno utemeljiti, bi bilo to v nasprotju z evropskim pravom, nacionalno sodišče pa bi moralo odrediti prenehanje uporabe določbe nacionalne zakonodaje, na kateri temelji različno obravnavanje.

109.

Drugače povedano, nacionalno sodišče lahko v skladu z načelom skladne razlage upošteva celotno nacionalno pravo in uporabi načine razlage, ki jih priznava to pravo, da zagotovi polni učinek prava Unije in doseže rešitev v skladu z njegovim ciljem. ( 29 )

110.

Zato menim, da člen 20 Listine, ki določa načelo enakega obravnavanja, in člen 31 Listine, ki določa pravico do poštenih in pravičnih delovnih pogojev, ne določata, da mora sedemurni običajni nočni delovni čas, ki je v državi članici določen za delavce v zasebnem sektorju, veljati brez razlik tudi za zaposlene v javnem sektorju, vključno s policisti in gasilci. V pristojnosti države članice pa je, da določi drugačno trajanje, in sicer v mejah, določenih v členu 8 Direktive 2003/88, če obstaja objektivna utemeljitev za odločitev zakonodajalca, da bo na področju nočnega dela določil različno obravnavanje različnih kategorij delavcev, ki so specifično in konkretno primerljive.

111.

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem sprašuje, ali je mogoče cilj iz osme uvodne izjave Direktive 2003/88, da je treba omejiti trajanje nočnega dela, učinkovito doseči samo, če nacionalna zakonodaja tudi za zaposlene v javnem sektorju izrecno določa običajno trajanje nočnega dela.

112.

Kot je opozorila Komisija, je treba poudariti, da uvodne izjave niso same po sebi zavezujoče. V obravnavani zadevi je namen te uvodne izjave pojasniti vsebino člena 8 Direktive, ki določa, da lahko nočno delo traja največ osem ur v katerem koli 24-urnem obdobju.

113.

Zato se strinjam s predlogom Komisije, da je treba tretje vprašanje za predhodno odločanje preoblikovati tako: „Ali člen 8 Direktive v povezavi z osmo uvodno izjavo zahteva, da se v nacionalni zakonodaji izrecno določi običajno trajanje nočnega dela tudi za zaposlene v javnem sektorju?“

114.

Člen 8 Direktive državam članicam nalaga, da zagotovijo, da čas dela delavcev, ki delajo ponoči, ne presega osem ur v katerem koli 24‑urnem obdobju. Ne nalaga pa jim, da določijo običajno trajanje nočnega dela. V zvezi s tem je treba besedilo, „[t]reba je omejiti trajanje nočnega dela“, v osmi uvodni izjavi Direktive, razlagati tako, da mora Direktiva določati najdaljše trajanje nočnega dela.

115.

Direktiva torej prepušča državam članicam možnost, da se odločijo, ali bodo določile običajno trajanje nočnega dela in ali ga bodo uporabile za določene delavce ali za vse delavce glede na naravo obravnavane dejavnosti. Države članice imajo možnost, da določijo tako trajanje na podlagi predhodne študije učinka delovnega časa na zdravje in varnost v skladu z minimalnimi zahtevami prava Unije. S tega vidika Direktiva 2003/88 zahteva zgolj izpolnjevanje minimalnih zahtev iz člena 8 te direktive glede trajanja nočnega dela.

116.

Kot je že navedeno zgoraj, Direktiva prepušča državam članicam prosto presojo, da bi upoštevale posebne zahteve različnih sektorjev. Obstajajo namreč pomembne razlike med sektorji, ki zahtevajo neprekinjeno delovanje štiriindvajset ur na dan ali vsaj ponoči ali del noči, in sektorji, ki takega neprekinjenega delovanja ne zahtevajo.

117.

S tega vidika je torej videti, da je člen 187 ZMVR v skladu z minimalnimi zahtevami Direktive 2003/88.

118.

Zato po mojem mnenju člen 8 Direktive v povezavi z osmo uvodno izjavo ne zahteva, da se v nacionalni zakonodaji izrecno določi običajno trajanje nočnega dela tudi za zaposlene v javnem sektorju.

119.

Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj na predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je predložilo Rayonen sad Lukovit (okrožno sodišče v Lukovitu, Bolgarija), odgovori: