—

Tožeča stranka trdi, da povratnih odkupov delnic, opravljenih med 1. januarjem 2014 in 31. decembrom 2015 ni mogoče šteti za kršitev členov 77(a) in 78 Uredbe 575/2013 (2), saj varovalni kapitalski blažilnik niti ni bil zavezujoč niti ni bil določen do 1. januarja 2016.

—

V delu, kjer se sklep ECB sklicuje na pravila, ki urejajo varovalni kapitalski blažilnik v Direktivi 2013/36 (3), ki niti ni bil zavezujoč niti ni bil določen do 1. januarja 2016, tožeča stranka trdi, da je ECB naložila upravno denarno kazen ob neobstoju takšnega pravila nacionalnega prava oziroma prava Unije, ki bi se neposredno uporabljalo.

—

Izpodbijani sklep zato krši člen 18(1) Uredbe o enotnem mehanizmu nadzora in zlasti načelo zakonitosti iz člena 49(1) Listine o temeljnih pravicah.

—

Svet je s tem, da je uvedel takšno pravilo, kakršno je člen 18(6) Uredbe o enotnem mehanizmu nadzora, tožečim strankam – ki imajo namen vložiti tožbo zoper sklep o tem, da upravna denarna kazen ni podana anonimno – onemogočil dvomesečni rok, določen v členu 263, šesti odstavek, PDEU.

—

Izpodbijana določba odstopa od dvomesečnega roka za vložitev ničnostne tožbe in daje ECB enostransko pristojnost, da določi, kdaj mora kreditna institucija vložiti tožbo.

—

Medtem ko ima ECB pooblastilo za objavo upravne denarne kazni, mora zadevna kreditna institucija vložiti tožbo pred odločitvijo ECB o objavi kazni. Ta položaj povzroča nerazumno negotovost kreditne institucije, ki lahko sčasoma omeji njeno sposobnost vložitve tožbe in na koncu krši njegovo temeljno pravico do učinkovitega pravnega sredstva.

—

Zato je člen 18(6) Uredbe o enotnem mehanizmu nadzora v nasprotju s členom členu 263, šesti odstavek, PDEU in členom 47 Listine o temeljnih pravicah.

—

Ker je ECB tožeči stranki odvzela pravico do učinkovitega pravnega sredstva, je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen.