24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/24

1.

Ali je treba člen 23(3) Uredbe Dublin (1) razumeti tako, da je postala Italija odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je 23. oktobra 2014 v tej državi vložila tožeča stranka, čeprav je bila Nizozemska zaradi prošenj za mednarodno zaščito v smislu člena 2(d) Uredbe Dublin, ki sta bili na Nizozemskem vloženi pred tem in od katerih se je nazadnje vložena prošnja takrat na Nizozemskem še obravnavala, ker oddelek še ni odločil o pritožbi, ki jo je vložila tožeča stranka zoper sodbo Rechtbank z dne 7. julija 2014 iz zgornje točke 1.3, primarno odgovorna država članica?

2.

Ali iz člena 18(2) Uredbe Dublin izhaja, da bi morali nizozemski organi po predložitvi zahteve za priznanje odgovornosti takoj prekiniti obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki je bilo na Nizozemskem še v teku, ko je bila 5. marca 2015 predložena ta zahteva, in ga po izteku roka iz člena 24 z umikom ali spremembo predhodno izdane odločbe z dne 11. junija 2014, s katero je bila zavrnjena prošnja za azil z dne 4. junija 2014, ustaviti?

3.

Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen: Ali se potem odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je vložila tožeča stranka, ker tožena stranka ni umaknila ali spremenila odločbe z dne 11. junija 2014, ni prenesla na Italijo, ampak je ostala pri Nizozemski?

4.

Ali so nizozemski organi s tem, da niso sporočili, da oddelek na Nizozemskem še obravnava pritožbo v drugem postopku za pridobitev azila, ravnali v nasprotju s svojo obveznostjo iz člena 24(5) Uredbe Dublin, v skladu s katero bi morali italijanskim organom predložiti informacije, ki bi jim omogočile, da preverijo, ali je njihova država odgovorna na podlagi meril, določenih v tej uredbi?

5.

Če je odgovor na četrto vprašanje pritrdilen: Ali ta kršitev obveznosti potem pomeni, da se zaradi tega odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je vložila tožeča stranka, ni prenesla na Italijo, ampak je ostala pri Nizozemski?

6.

Če odgovornost ni ostala pri Nizozemski, ali bi morali nizozemski organi potem v zvezi z izročitvijo tožeče stranke s strani Italije Nizozemski v okviru kazenske zadeve, ki se je nanašala na tožečo stranko, na podlagi člena 17(1) Uredbe Dublin, z odstopanjem od člena 3(1) te uredbe, obravnavati prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je tožeča stranka vložila v Italiji, in ali bi bilo zaradi tega pametno, da ne bi uporabili pravice iz člena 24(1) Uredbe Dublin, na podlagi katere so od italijanskih organov zahtevali ponovni sprejem tožeče stranke?