1.

Predmet te zadeve je predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija) ter se nanaša na razlago člena 3(1) Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1889/2005 z dne 26. oktobra 2005 o kontroli gotovine ob vstopu v Skupnost ali izstopu iz nje ( 2 ) in člena 4(1) Uredbe (ES) št. 562/2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah). ( 3 )

2.

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Oussamo El Dakkakom in družbo Intercontinental SARL (v nadaljevanju: Intercontinental) na eni strani ter administration des douanes et droits indirects (uprava za carine in posredne dajatve, Francija) na drugi v zvezi z odškodninskima zahtevkoma prvonavedenih za škodo, ki naj bi jo utrpela, ker je ta uprava zasegla gotovino, ki jo je O. El Dakkak nosil ob prehodu čez letališče Roissy-Charles-de-Gaulle (Francija), zato ker ni prijavil teh zneskov.

3.

Osrednje vprašanje v tej zadevi je, ali obveznost iz člena 3(1) Uredbe št. 1889/2005, da mora „[v]saka fizična oseba, ki vstopa v [Evropsko unijo] ali iz nje izstopa in nosi gotovino v vrednosti 10.000 EUR ali več“, ta znesek prijaviti pristojnim organom države članice, skozi katero vstopa ali izstopa, velja tudi za potnike, ki priletijo iz tretje države in po izkrcanju ostanejo v mednarodnem tranzitnem območju letališča države članice do vkrcanja na let v drugo tretjo državo.

4.

Družba Intercontinental je O. El Dakkaku naročila, naj iz Cotonouja (Benin) v Bejrut (Libanon) prepelje ameriške dolarje (USD) z letalom, katerega polet je vključeval tranzit prek letališča Roissy-Charles-de-Gaulle. ( 4 )

5.

O. El Dakkak je bil 9. decembra 2010 ob tranzitu na tem letališču udeležen v kontroli, ki so jo uslužbenci carinskih organov izvedli na mostu za vkrcanje na let za Bejrut. Iz spisa je razvidno, da je O. El Dakkak med kontrolo navedel, da nosi gotovino, in predložil prijavo, opravljeno pri carinskih organih v Beninu. Uslužbenci carinskih organov so ga pozvali, naj jim sledi, na podlagi obračuna gotovine pa je bilo ugotovljeno, da je imel poleg zneska v višini 3.900 EUR pri sebi znesek v višini 1.607.650 USD. ( 5 )

6.

Carinski organi so O. El Dakkaka pridržali, zatem pa je v zvezi z njim preiskovalni sodnik uvedel preiskavo zaradi neizpolnitve obveznosti prijave iz člena 464 carinskega zakonika ( 6 ) in pranja goljufivo pridobljenega denarja. Zneski, ki jih je prenašal, so bili dani v hrambo na podlagi člena 465(II) carinskega zakonika ( 7 ), nato pa jih je uprava za carine in posredne dajatve zapečatila.

7.

Preiskovalni senat cour d'appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu, Francija) je s sodbo z dne 11. maja 2011 zaradi nepravilnosti razveljavil celotni postopek in odredil vračilo zapečatenega premoženja. Iz spisa je razvidno, da je bila ta razveljavitev razglašena, ker so uslužbenci carinskih organov O. El Dakkaka zunaj kakršnega koli pravnega okvira zadrževali 7 ur in 45 min, čeprav ga ni bilo treba zadrževati tako dolgo, da je bil ta prvotni postopek nepravilen in da je njegova razveljavitev povzročila razglasitev ničnosti vseh poznejših aktov, ki so bili od njega nujno odvisni.

8.

Pristojni organ je O. El Dakkaku z dopisom z dne 2. aprila 2012 sporočil, da bo izvedel nakazilo zaseženih evrov in protivrednosti zaseženih ameriških dolarjev v evrih ter sorazmernega deleža stroškov obdelave.

9.

O. El Dakkak in družba Intercontinental sta tribunal d’instance d’Aulnay-sous-Bois (prvostopenjsko sodišče v mestu Aulnay-sous-Bois, Francija) in nato cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu) predložila odškodninski zahtevek za škodo, ki jima je nastala, pri čemer sta trdila, da se je uprava za carine in posredne dajatve neutemeljeno sklicevala na kršitev obveznosti O. El Dakkaka glede prijave, ker zanj taka obveznost ni veljala.

10.

Iz spisa je razvidno, da je O. El Dakkak pred cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu) trdil, da obveznost prijave iz člena 3(1) Uredbe št. 1889/2005 in določb francoskega prava, ki jo prenašajo, velja le za osebe, ki prehajajo zunanje meje Unije. O. El Dakkak, ki se je oprl na besedilo člena 4 Uredbe št. 562/2006, je navedel, da gre za tako prehajanje le, kadar oseba pride na mejni prehod in ga prečka, ter da zato, ker je mejni prehod, ki ga je Francija določila na letališču Roissy-Charles-de-Gaulle, ob izhodu z mednarodnega tranzitnega območja, oseba, ki ostane na tem območju, nikoli ne prestopi tega prehoda in zato nikoli ne vstopi na ozemlje Unije.

11.

Ker je cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu) s sodbo z dne 25. marca 2014 v tej točki zavrnilo tožbo O. El Dakkaka, je ta vložil kasacijsko pritožbo.

12.

V teh okoliščinah je Cour de cassation (kasacijsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 3(1) Uredbe št. 1889/2005 in člen 4(1) Uredbe št. 562/2006 razlagati tako, da za državljana tretje države, ki je na mednarodnem tranzitnem območju letališča, ne velja obveznost prijave na podlagi člena 3(1) Uredbe št. 1889/2005, ali pa ju je, nasprotno, treba razlagati tako, da za tega državljana velja ta obveznost kot za osebo, ki je prestopila zunanjo mejo [Unije] na enem izmed mejnih prehodov, predvidenih s členom 4(1) Uredbe št. 562/2006?“

13.

Cour de cassation (kasacijsko sodišče) želi z vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu izvedeti, ali je potnik, ki ostane na mednarodnem tranzitnem območju letališča države članice – torej na območju od krajev vkrcanja in izkrcanja do mest, kjer se opravljajo migracijske in carinske kontrole – po izkrcanju z leta iz tretje države in pred vkrcanjem na let v drugo tretjo državo, prestopil zunanjo mejo Unije v smislu Uredbe št. 562/2006 in zanj zato velja obveznost prijave iz člena 3(1) Uredbe št. 1889/2005.

14.

Predložitveno sodišče izhaja iz premise, da je treba pojem „vstop v Unijo“ v smislu člena 3(1) Uredbe št. 1889/2005 razlagati z vidika pojma „prehod meja“ iz člena 4(1) Uredbe št. 562/2006.

15.

Podobno kot francoska vlada menim, da je ta premisa napačna.

16.

Uredba št. 562/2006 je bila sprejeta na podlagi člena 62 Pogodbe ES in zlasti njegovih točk 1 in 2(a), v skladu s katerima je bila Svetu Evropske unije podeljena pristojnost, da sprejme ukrepe, s katerimi se zagotavlja, prvič, da se osebe pri prehajanju notranjih meja Unije ne kontrolirajo, in, drugič, s katerimi se določijo standardi in natančna pravila za kontroliranje oseb, ki prehajajo zunanje meje držav članic. Uredba št. 1889/2005 pa je bila sprejeta na podlagi člena 95 ES v zvezi z ukrepi za približevanje določb zakonov in drugih predpisov v državah članicah, katerih cilj je vzpostavitev in delovanje notranjega trga, in člena 135 ES na področju carinskega sodelovanja.

17.

Čeprav ta akta prispevata k uresničitvi istega cilja iz člena 14 ES, in sicer vzpostavitvi območja brez notranjih meja, v katerem je zagotovljen prosti pretok oseb, storitev in kapitala, imata v skladu z njunima pravnima podlagama dva različna predmeta in cilja, saj so s prvim aktom opredeljena skupna pravila za gibanje oseb prek meja, namenjena konsolidaciji in razvoju schengenskega pravnega reda ( 8 ), z drugim pa je vzpostavljen sistem za kontrolo gotovine ob vstopu v Unijo ali izstopu iz nje, ki dopolnjuje Direktivo 91/308 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ( 9 ).

18.

Zato pojmov iz Uredbe št. 1889/2005 ni treba razlagati z vidika pojmov iz Uredbe št. 562/2006. Sodišču se v okviru te zadeve torej ni treba izreči o razlagi pojma „prehod meja“ v smislu Uredbe št. 562/2006.

19.

Zato je treba vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, preoblikovati tako, da se v bistvu nanaša na to, ali obveznost prijave iz člena 3(1) Uredbe št. 1889/2005 velja tudi za državljana tretje države v okoliščinah spora o glavni stvari, pojem „vstop v Unijo“ v smislu te določbe pa je treba razlagati na podlagi njenega besedila, sistematike in duha ter sistema in ciljev akta, katerega del je.

20.

Če se upošteva le običajen smisel izrazov, uporabljenih v tej določbi, se zdi, da navedeni pojem označuje dejstvo, da fizična oseba preide z ozemlja, ki ni del Unije, na ozemlje, ki je njen del.

21.

Ker je treba za potrebe te zadeve šteti, da je ozemlje Unije omejeno z ozemeljsko veljavnostjo Pogodb, kot je opredeljena predvsem v členu 52 PEU in členu 355 PDEU, ( 10 ) bi za tak prehod šlo, če ta oseba v fizično prestopi geografsko mejo države članice in tako vstopi na ozemlje te države, za katero veljajo Pogodbe. Na podlagi te razlage je za osebo, ki kot O. El Dakkak po izkrcanju z letala, ki prihaja iz tretje države, vstopi na mednarodno tranzitno območje letališča, ki je na ozemlju države članice (kot je pojasnjeno zgoraj), in tam ostane do vkrcanja na let za tretjo državo, treba šteti, da je vstopila v Unijo v smislu zadevne določbe, čeprav ni prešla mejne kontrolne točke.

22.

Vendar lahko pojem „vstop v Unijo“ pomeni tudi pravni pojem, ki se razlikuje od prehoda geografske meje. Kot je v točki 24 sklepnih predlogov v zadevi Komisija/Svet (C‑170/96, EU:C:1998:43) poudaril generalni pravobranilec N. Fennelly, je treba namreč razlikovati med dvema vidikoma prehoda meje. Pri prvem vidiku gre za vstop na ozemlje države v fizičnem pomenu, ne da bi nujno prišlo do prehoda mejne kontrolne točke, pri drugem pa za vstop na ozemlje v zakonskem smislu prehoda mejne kontrolne točke.

23.

Tako bi bilo mogoče šteti, da oseba, ki je prešla geografsko mejo države članice, v Unijo vstopi le, če ob prehodu mejne kontrolne točke v ta namen dobi dovoljenje. V skladu s to razlago za osebo, ki je v položaju O. El Dakkaka, ni mogoče šteti, da je vstopila v Unijo v smislu zadevne določbe.

24.

Katero od teh dveh razlag je treba upoštevati?

25.

V korist prve razlage poleg besedila člena 3(1) Uredbe št. 1889/2005 govori to, da v tej uredbi območja letališkega tranzita niso izrecno izključena s področja uporabe obveznosti prijave iz tega člena.

26.

Mednarodna tranzitna območja letališč pa so del ozemlja države, v kateri so, in tudi če priznamo, da imajo poseben pravni status, ne gre za „brezpravna“ območja, saj so pod sodnim in upravnim nadzorom navedene države. V zvezi s tem je morda zanimivo opozoriti, da Francoska republika na področju priseljevanja tako imenovanim „zones d’attente“ ( 11 ) (čakalna območja), ki zajemajo mednarodna tranzitna območja letališč, v pravni fikciji priznava nek status ekstrateritorialnosti. ( 12 ) Vendar to ne preprečuje – kot je pojasnilo Cour de cassation (kasacijsko sodišče) – da je oseba, ki je bila napotena na eno od teh območij, dejansko na francoskem ozemlju in da zanjo veljajo določbe francoskega prava. ( 13 )

27.

Kot v pisnih stališčih opozarja francoska vlada, je neekstrateritorialno naravo mednarodnih tranzitnih območij Evropsko sodišče za človekove pravice sicer poudarilo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 25. junija 1996, Amuur/Francija (ECLI:CE:ECHR:1996:0625JUD001977692, točka 52), v kateri je bilo temu sodišču predloženo vprašanje, ali je „zadržanje“ določenega števila somalijskih prosilcev za azil na „čakalnem območju“ letališča Roissy-Charles-de-Gaulle v skladu s členom 5 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu. V prid neekstrateritorialne narave navedenih tranzitnih območij se je v tej zadevi sicer izrekla tudi francoska vlada, ki poudarja, da mednarodno tranzitno območje letališča Roissy-Charles-de-Gaulle pripada francoskemu ozemlju ter da zanj velja francosko pravo in pravo Unije.

28.

V pripravljalnih gradivih za Uredbo št. 1889/2005 ni veliko napotkov za razlago področja uporabe obveznosti prijave, ki je določena v členu 3(1) te uredbe.

29.

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o preprečevanju pranja denarja s carinskim sodelovanjem (v nadaljevanju: predlog uredbe) ( 14 ), ki je sprva temeljil samo na členu 135 ES, je v členu 1 določal, da obveznost prijave velja za vse fizične osebe, ki vstopijo v „carinsko območje Skupnosti“ ( 15 ) ali iz njega izstopijo, vključno z deli tega ozemlja, v katerih se ni uporabljala Direktiva 91/308, ki jo, kot bomo natančneje videli v nadaljevanju, dopolnjuje Uredba št. 1889/2005. V skladu s členom 2 predloga uredbe je „carinsko območje Skupnosti“ za namene tega predloga pomenilo ozemlje držav članic iz člena 3(1) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92. ( 16 )

30.

Zaradi sklicevanja na carinsko območje Unije pa je mogoče sklepati, da je Komisija prej upoštevala geografski vidik prehoda zunanjih meja in da je bil predlog uredbe vsaj prvotno zasnovan tako, da zajema tudi položaje prehoda zadevne osebe čez mednarodno tranzitno območje letališča v državi članici. Komisija je v poročilu Svetu, ki je bilo priloženo predlogu uredbe ( 17 ), sicer pojasnila, da na carinskem območju Unije in na delih ozemlja, ki niso zajeti z Direktivo 91/308, „za prenos gotovine načeloma velja obveznost prijave“.

31.

Toda Svet je v postopku odobritve Uredbe št. 1889/2005 s spremembo prilagodil ozemeljsko veljavnost tega akta. V pojasnilih k predlogu spremembe je predvsem navedel, da „je treba zaradi preglednosti za potnike in lažje uporabe Uredbe s strani pristojnih organov kontrolo nad prenosom gotovine izvajati ob vstopu fizičnih oseb v Skupnost ali izstopu iz nje“. ( 18 )

32.

Če je mogoče razumeti razloge v zvezi s preglednostjo, ki so vodili Svet – saj je pojem „vstop v Skupnost“ z njegovim takojšnjim sklicevanjem na člen 299 ES, ki se je takrat uporabljal, lažje razumljiv kot pojem „carinsko območje Skupnosti“, ki ga je sicer treba razlagati ob upoštevanju pojasnil iz člena 1(1), drugi pododstavek, predloga uredbe – pa je veliko težje opredeliti težave pri uporabi, ki bi jih po mnenju Sveta imeli „pristojni organi“, če bi bilo besedilo Komisije sprejeto brez sprememb. Namreč, ker bi morali kontrole, določene v predlogu uredbe, večinoma izvajati carinski organi držav članic, za katere je treba domnevati, da dobro poznajo pojme carinskega prava Unije, se zdi logično sklepati, da se Svet ni skliceval na nalogo opredelitve ozemelj, ki jih zadeva obveznost prijave. Ali je imel v mislih težave, s katerimi bi se ti organi lahko soočali pri zagotavljanju kontrole tranzitnih potnikov, ki bi na podlagi predloga uredbe prav tako morali šteti, da zanje velja obveznost prijave? Na podlagi pripravljalnega gradiva tega ni mogoče potrditi – vendar niti izključiti – toda če bi bilo tako, bi bilo logično pričakovati izrecno izključitev takih potnikov iz obveznosti prijave v končnem besedilu Uredbe št. 1889/2005, ki pa je ni.

33.

Sprememba ozemeljske veljavnosti predloga uredbe poleg tega ustreza prizadevanju Sveta, da se zagotovi vzporedna ozemeljska uporaba Direktive 91/308 in prihodnje uredbe.

34.

Ta akta sta namreč tesno povezana.

35.

Odločitev o sprejetju Uredbe št. 1889/2005 je bila sprejeta na podlagi ugotovitev iz poročila „Moneypenny“ ( 19 ), katerega namen je bil izmeriti vpliv čezmejnih prenosov gotovine na učinkovitost kontrol, ki se izvajajo v skladu z Direktivo 91/308. Zlasti iz uvodne izjave 2 te uredbe in njenega člena 1(1) izhaja, da je njej cilj dopolnitev določb navedene direktive z določitvijo usklajenih pravil o kontroli prenosa gotovine ob vstopu v Unijo ali izstopu iz nje. ( 20 )

36.

Elemente, ki lahko pomagajo pri opredelitvi obsega obveznosti prijave, zapisane v členu 3 Uredbe št. 1889/2005, pa je mogoče izpeljati iz razmerja med tema aktoma.

37.

Direktiva 91/308, ki temelji na členih 57(2), prvi in tretji stavek, in 100 A Pogodbe EGS, je kreditnim in finančnim ustanovam ter nekaterim pravnim ali fizičnim osebam nalagala obveznosti, ki so vključevale kontrole transakcij, ki jih opravijo ponudniki storitev, če so te presegale znesek 15.000 EUR. Njen glavni cilj je bil preprečiti izkoriščanje finančnega sistema za pranje nezakonitih sredstev, ki bi lahko ogrozilo stabilnost tega sistema in zaupanje vanj ter vplivalo na porast organiziranega kriminala na splošno in zlasti na trgovanje z mamili. ( 21 ) Namenjena je bila usklajevanju dejavnosti držav članic na tem področju, da bi se preprečilo tveganje sprejetja nacionalnih ukrepov, ki bi bili nezdružljivi s cilji notranjega trga, in da bi se zagotovila kar največja učinkovitost boja proti pranju denarja, ki se pogosto izvaja v mednarodnem kontekstu. ( 22 )

38.

Ukrepi, ki jih je določala ta direktiva, ter tisti, ki jih trenutno določa Direktiva 2015/849 ( 23 ) in jih je pred njo določala Direktiva 2005/60 ( 24 ), so spadali v okvir mednarodnega sodelovanja ( 25 ).

39.

V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče v sodbi z dne 25. aprila 2013, Jyske Bank Gibraltar (C‑212/11, EU:C:2013:270), ugotovilo, da čeprav je namen Direktive 2005/60, ki je nadomestila Direktivo 91/308, tudi zagotoviti dobro delovanje notranjega trga, pa je njen glavni cilj preprečevanje uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma, kakor izhaja predvsem iz dejstva, da je bila, tako kot Direktiva 91/308, sprejeta v mednarodnem okviru, zato da se v Uniji uporabijo in postanejo zavezujoča priporočila mednarodne projektne skupine za finančno ukrepanje (FATF). ( 26 )

40.

Uredba št. 1889/2005, ki dopolnjuje Direktivo 91/308, ima isti cilj. Poleg tega je bila ta uredba, enako kot navedena direktiva, v skladu s svojo uvodno izjavo 4 sprejeta za izvajanje priporočila FATF, in sicer posebnega Priporočila IX z dne 22. oktobra 2004 o prevoznikih gotovine, ki je po spremembi leta 2012 postalo Priporočilo 32 ( 27 ).

41.

V skladu s tem priporočilom „[b]i morale imeti države vzpostavljene ukrepe za odkrivanje čezmejnih fizičnih prevozov gotovine in prenosljivih instrumentov, ki se glasijo na prinosnika, vključno s sistemom prijave in/ali sporočitve“, in „se prepričati, da lahko njihovi pristojni organi blokirajo ali zadržijo gotovino ali prenosljive instrumente, ki se glasijo na prinosnika, ki bi lahko bili povezani s financiranjem terorizma, pranjem denarja ali povezanimi kršitvami ali ki so predmet lažne prijave ali sporočitve“. ( 28 )

42.

V pojasnjevalni opombi k navedenemu priporočilu je obrazloženo, da je bilo priporočilo pripravljeno z namenom „zagotoviti, da teroristi in drugi zločinci ne morejo financirati svojih dejavnosti ali prati sredstev, ki izhajajo iz njihovih kriminalnih dejavnosti, s čezmejnim fizičnim prevozom gotovine ali prenosljivih instrumentov, ki se glasijo na prinosnika“ ( 29 ). V tej isti opombi je izraz „čezmejni fizični prevoz“ opredeljen tako, da pomeni „vsak fizični vstop ali izstop gotovine ali prenosljivih instrumentov, ki se glasijo na prinosnika, iz ene države v drugo“ ( 30 ).

43.

Zdi se torej, da se zadevno priporočilo nanaša na širok pojem „vstopa“ in „izstopa“, kar kaže na to, da je treba sistem prijave ali sporočitve, ki se predlaga v tem priporočilu, uporabiti, kadar gotovina ali prenosljivi instrumenti, ki se glasijo na prinosnika, preidejo nacionalno geografsko mejo. Kljub temu se zdi, da v dokumentaciji skupine FATF ni nobenega izrecnega napotka glede vprašanja, ki ga obravnavam. Podrobna pravila za kontrolo čezmejnega prenosa denarja v mednarodnih tranzitnih območjih letališč se ne obravnavajo niti v dokumentu „Nouvelles meilleures pratiques internationales: détection et prévention des mouvements transfrontaliers illicites d’espèces et d’instruments négociables au porteur“ (nove najboljše mednarodne prakse: odkrivanje in preprečevanje nezakonitih čezmejnih prenosov gotovine in prenosljivih instrumentov, ki se glasijo na prinosnika) iz leta 2010, ki naj bi zagotovil pregled nad težavami, ki jih imajo države pri uporabi posebnega Priporočila IX, in prikazal možne rešitve. ( 31 )

44.

Vendar, kot zagovarja francoska vlada, okvir mednarodnega sodelovanja pri boju proti pranju denarja in čezmejnemu kriminalu, v katerega je umeščena Uredba št. 1889/2005, govori v prid široki razlagi pojma vstopa v Unijo v smislu člena 3(1) te uredbe in zoper omejitev področja uporabe obveznosti prijave iz tega člena na zgolj čezmejne prehode denarja, ki je namenjen vključitvi v finančni krog Unije.

45.

Ni namreč mogoče zanikati, da razširitev obveznosti prijave na potnike v letališkem tranzitu prispeva k uresničevanju zgoraj navedenih ciljev na mednarodni ravni, saj je taka obveznost hkrati odvračalen ukrep in, skupaj s povezanimi kontrolami, ukrep za odkrivanje sumljivih prenosov. ( 32 )

46.

V tej fazi je treba preučiti, ali Konvencija o mednarodnem civilnem letalstvu, podpisana 7. decembra 1944 v Čikagu (ZDA), ( 33 ) nasprotuje taki široki razlagi.

47.

Unija ni pogodbenica te konvencije in, kot je bilo pojasnjeno v sodbi z dne 21. decembra 2011, Air Transport Association of America in drugi (C‑366/10, EU:C:2011:864, točke od 57 do 71), je ta konvencija ne zavezuje.

48.

Vendar pa so navedeno konvencijo ratificirale vse države članice Unije in jo je zato treba upoštevati za razlago določb, ki izhajajo iz prava Unije. ( 34 ) Enako velja za priloge k tej konvenciji, v katerih so navedeni standardi in priporočene prakse (Standards and Recommended Practices – SARP) ( 35 ), ki jih je sprejel Svet Mednarodne organizacije civilnega letalstva (ICAO) ( 36 ) v skladu s členom 54(l) ( 37 ) navedene konvencije in ki bolj ali manj obvezno zavezujejo države pogodbenice. ( 38 )

49.

V skladu s členom 22 Čikaške konvencije „se vsaka država pogodbenica strinja, da bo sprejela […] vse ukrepe v svoji pristojnosti za poenostavitev in pospešitev zračnega prometa med ozemlji držav pogodbenic ter za preprečitev nepotrebnega zadrževanja zrakoplovov, posadke, potnikov in tovora, še zlasti pri uporabi zakonov v zvezi s priseljevanjem, zdravjem, carino in mejno kontrolo“. V členu 23 te konvencije pa je pojasnjeno, da se vsaka država pogodbenica zaveže, „kolikor se ji zdi izvedljivo, k vzpostavitvi postopkov v zvezi s carino in priseljevanjem, ki zadevajo mednarodni zračni promet, v skladu s praksami, ki se lahko vzpostavijo ali priporočijo v skladu s to konvencijo“.

50.

Priloga 9 k Čikaški konvenciji (Standardi in priporočene prakse – Poenostavitev; v nadaljevanju: Priloga 9) ( 39 ) je bila sprejeta predvsem za pojasnitev obveznosti, ki jih imajo države pogodbenice na podlagi zgoraj omenjenih členov navedene konvencije. Cilj te priloge je doseči učinkovito upravljanje procesa kontrole na mejah, pri čemer si je treba prizadevati za primerno ravnotežje med varnostjo in poenostavitvijo postopkov.

51.

Kot je spomnila francoska vlada, morajo države pogodbenice v skladu s poglavjem 3(L), točka 3.57, navedene priloge zagotoviti – predvsem tako, da ustvarijo območja neposrednega tranzita – da lahko potniki in njihova prtljaga, ki pridejo iz druge države in potovanje nadaljujejo v tretjo državo z istim ali drugim letom z istega letališča in istega dne, začasno bivajo na letališču prihoda, ne da bi zanje veljale formalnosti v zvezi z mejno kontrolo za vstop v državo tranzita. „Območje neposrednega tranzita“ je v poglavju 1(A) opredeljeno kot posebno območje na mednarodnem letališču ali v njegovi bližini, ki je pod neposrednim nadzorom ali kontrolo pristojnih javnih organov, kjer lahko potniki ostanejo med tranzitom ali transferjem, ne da bi jim bilo treba vložiti prošnjo za vstop v zadevno državo.

52.

Iz besedila standarda, ki je določen v omenjeni točki 3.57, pa izhaja, da se ta nanaša na formalnosti v zvezi s kontrolami priseljevanja, s katerimi se preveri posedovanje dokumentov za vstop na ozemlje države pogodbenice. To je sicer potrjeno z naslednjim standardom (glej točko 3.58 poglavja 3(L)), ki državam pogodbenicam nalaga, naj kar najbolj omejijo zahtevo za potnike, ki ostanejo na območju neposrednega tranzita, da pridobijo vizum za neposredni tranzit. ( 40 )

53.

Splošneje je sicer namen Priloge 9 kar najbolj zmanjšati formalnosti in kontrole za tranzitne potnike, medtem ko jim obveznost prijave načeloma nalaga ne samo dejaven pristop, temveč lahko preverjanje spoštovanja te obveznosti od pristojnih organov zahteva, da za osebe, njihovo prtljago in njihova prevozna sredstva, kot je določeno v členu 4(1) Uredbe št. 1889/2005, uporabijo kontrolne ukrepe.

54.

Vendar, prvič, kot je v pisnih stališčih opozorila francoska vlada, v skladu s poglavjem 3(B), točka 1.5, Priloge 9 določbe te priloge ne preprečujejo uporabe nacionalne zakonodaje glede izvajanja kontrol, ki se štejejo za „nujne“ ( 41 ), ter, drugič, politika poenostavitve, ki se izvaja v organizaciji ICAO, je namenjena tudi usklajevanju ciljev iz Priloge 9 z drugimi cilji, predvsem s ciljem boja proti mednarodni trgovini z mamili – ki je med cilji, ki jim sledijo ukrepi, uvedeni z Uredbo št. 1889/2005 – da se doseže pravično ravnotežje med zahtevami po varnosti in zahtevami po poenostavitvi.

55.

Obveznost prijave, kakršna je določena s členom 3(1) Uredbe 1889/2005, razširjena na potnike, ki ostanejo na „območju neposrednega tranzita“, kakor je opredeljeno v Prilogi 9, se zato ne zdi nezdružljiva s standardom iz točke 3.57 te priloge 9, če so formalnosti v zvezi z izpolnjevanjem te obveznosti in kontrole za preverjanje njenega spoštovanja za tranzitne potnike kar najmanj neprijetne ter ne povzročijo neupravičenih zamud v zračnem prometu.

56.

Glede na vse navedeno se nagibam k temu, da na podlagi jezikovne razlage besedila člena 3(1) Uredbe št. 1889/2005 in ciljev, ki jim sledi ta akt, ter ob upoštevanju neobstoja izrecne izključitve položajev letališkega tranzita s področja uporabe obveznosti prijave iz navedenega člena ta obveznost velja tudi za potnike, ki ostanejo na mednarodnem tranzitnem območju letališča, ki je na ozemlju države članice, za katero se v skladu s členom 52 PEU in členom 355 PDEU uporabljata Pogodbi, po izkrcanju z leta iz tretje države in pred vkrcanjem na let v tretjo državo, ne da bi prešli mejno kontrolno točko z namenom, da se jim dovoli vstop v to državo članico.

57.

Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanje, ki ga je postavilo Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija), odgovori:

Člen 3(1) Uredbe (ES) Evropskega parlamenta in Sveta št. 1889/2005 z dne 26. oktobra 2005 o kontroli gotovine ob vstopu v Skupnost ali izstopu iz nje je treba razlagati tako, da obveznost, da vsaka fizična oseba, ki vstopa v Evropsko unijo ali iz nje izstopa in nosi gotovino v vrednosti 10.000 EUR ali več, ta znesek prijavi pristojnim organom države članice, skozi katero vstopa v Unijo ali iz nje izstopa, velja tudi za potnike, ki ostanejo na mednarodnem tranzitnem območju letališča, ki je na ozemlju države članice, za katero se v skladu s členom 52 PEU in členom 355 PDEU uporabljata Pogodbi, po izkrcanju z leta iz tretje države in pred vkrcanjem na let v tretjo državo, ne da bi prešli mejno kontrolno točko z namenom, da se jim dovoli vstop v navedeno državo članico.