—

Tožeča stranka s tem tožbenim razlogom trdi, da je ECB presojo, ali je treba tožečo stranko kljub temu, da izpolnjuje merilo velikosti, na podlagi posebnih okoliščin v skladu s členom 6(4), drugi pododstavek, Uredbe (EU) št. 1024/2013 (1) v povezavi s členom 70(1) Uredbe (EU) št. 468/2014 (2), razvrstiti kot manj pomemben subjekt, oprla na štiri različna in medsebojno neusklajena merila. Vsako od teh meril naj bi bilo napačno.

—

Tožeča stranka dalje trdi, da je v skladu s členom 70(1) Uredbe št. 468/2014 za obstoj posebnih okoliščin odločilno, da obstajajo „posebne dejanske okoliščine“, zaradi katerih je razvrstitev subjekta kot pomembnega in s tem povezan osrednji nadzor, ki ga opravlja ECB, „neustrezen“. Tožeča stranka trdi, da je razvrstitev subjekta kot pomembnega le na podlagi merila velikosti „neustrezna“ v smislu člena 70(1) Uredbe št. 1024/2013, če taka razvrstitev ni potrebna za uresničitev cilja iz Uredbe št. 1024/2013, temveč bi za uresničitev cilja zadostoval nadzor, ki ga opravlja pristojen organ pod sistemskim nadzorom ECB.

—

Tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga trdi, da je ECB napačno menila, da razvrstitev tožeče stranke kot pomembnega subjekta ob upoštevanju navedb, ki jih je tožeča stranka podala na ustni obravnavi in v postopku pred Upravnim odborom za pregled, nikakor ni potrebna za uresničitev ciljev iz Uredbe št. 1024/2013 in da je razvrstitev tožeče stranke kot manj pomembnega subjekta ravno tako v skladu z načeli Uredbe št. 1024/2013. Presoja ECB, da ne obstajajo posebne okoliščine, naj bi bila očitno napačna.

—

Tožeča stranka navaja, da obrazložitev izpodbijanega sklepa ni koherentna in da vsebuje protislovja. ECB naj bi skupaj navedla štiri merila presoje, ki niso medsebojno povezana in so medsebojno neusklajena.

—

Temeljni razlogi naj ne bi bili razvidni iz izpodbijanega sklepa. Poleg tega, naj bi razlogovanje ECB vključevalo le preproste trditve in negacije.

—

V Sklepu naj bi se napačno ne upoštevalo navedb tožeče stranke v upravnem postopku. ECB zlasti naj ne bi pojasnila, zakaj dejanske in pravne okoliščine, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, naj ne bi zadoščale, da bi se ovrglo domnevo iz člena 6(4), drugi pododstavek, Uredbe št. 1024/2013.

—

Tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga trdi, da je ECB kršila svojo obveznost, da je v obravnavanem primeru pristojna odločati po prostem preudarku, določenem v členih 6(4) Uredbe št. 1024/2013 in 70 Uredbe št. 468/2014. ECB naj bi s tem zlorabila pooblastila.

—

Tožeča stranka trdi, da je ECB kršila svojo obveznost, da mora pri odločanju po prostem preudarku znotraj polja proste presoje skrbno in neodvisno preučiti in upoštevati vse upoštevne dejanske in pravne vidike obravnavanega primera. Zlasti naj bi opustila preučitev vseh dejanskih in pravnih vidikov, ki jih je navedla tožeča stranka.