1.

Obravnavana zadeva se nanaša na razlago členov 3 in 7(2) Konvencije o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, na voljo za podpis 19. junija 1980 v Rimu ( 2 ) (v nadaljevanju: Rimska konvencija), v povezavi z Direktivo Sveta z dne 18. decembra 1986 o usklajevanju zakonodaje držav članic o samozaposlenih trgovskih zastopnikih (86/653/EGS). ( 3 )

2.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je v obravnavani zadevi vložilo Hof van Cassatie, se nanaša na spor med United Antwerp Maritime Agencies (Unamar) NV (v nadaljevanju: Unamar), družbo belgijskega prava, in Navigation Maritime Bulgare (v nadaljevanju: NMB), družbo bolgarskega prava, zaradi plačila različnih nadomestil, ki naj bi bila dolgovana, potem ko je družba NMB razdrla pogodbo o trgovskem zastopanju, ki je do takrat vezala ti družbi. V sodnem postopku zaradi tega spora se je postavilo zlasti vprašanje, ali belgijsko sodišče za pogodbo lahko uporabi prisilne določbe prava države sodišča kljub obstoju arbitražne klavzule, v kateri je imenovana trgovinska in industrijska zbornica v Sofiji (Bolgarija) in izrecno določeno, da se za pogodbo uporabi bolgarsko pravo.

3.

Natančneje, Sodišče mora pojasniti, pod katerimi pogoji lahko nacionalno sodišče na podlagi člena 7(2) Rimske konvencije namesto upoštevnih določb prava države članice, ki se za pogodbo uporabi na podlagi izbire strank (lex contractus), uporabi prisilne določbe prava države sodišča, pred katerim poteka postopek. Zlasti mora podati napotke za določitev, ali pravo ene države članice Evropske unije, ki sicer pomeni pravilen prenos evropske direktive, a presega varstvo, določeno v njej, lahko vsili to širše varstvo, če je lex contractus pravo druge države članice Unije, ki je prav tako pravilno prenesla to direktivo.

4.

Člen 3 Rimske konvencije, naslovljen „Svoboda izbire“, določa:

„Pogodbo ureja pravo, ki ga izbereta pogodbeni stranki. Izbira pogodbenih strank mora biti izražena izrecno ali pa mora dovolj nedvoumno izhajati iz pogodbenih določil ali okoliščin primera. Pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da se izbrano pravo uporablja za pogodbo v celoti ali le za njen del.

[…]“

5.

Člen 7(2) navedene konvencije, naslovljen „Prisilne določbe“, določa, da „[n]obena določba te konvencije ne omejuje uporabe prisilnih določb prava države sodišča, pred katerim poteka postopek, ne glede na pravo, ki se sicer uporablja za pogodbo“.

6.

Direktiva 86/653 je bila v skladu z njeno drugo uvodno izjavo sprejeta, ker „razlike v nacionalnih zakonodajah glede trgovskega zastopanja občutno vplivajo na pogoje konkurence in na opravljanje poklica znotraj Skupnosti ter škodujejo stopnji varnosti trgovskih zastopnikov v njihovih odnosih z naročiteljem, pa tudi varnosti pri sklepanju trgovskih poslov […]“.

7.

Člen 1(2) navedene direktive določa:

„V skladu s to direktivo je ‚trgovski zastopnik‘ tisti, ki ima kot samozaposleni posrednik trajno pooblastilo za posredovanje pri prodaji ali nakupu izdelkov za drugo osebo, v nadaljevanju ‚naročitelj‘, ali za posredovanje in sklepanje poslov v imenu naročitelja in za njegov račun.“

8.

Člen 17(1) te direktive določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi trgovskemu zastopniku po prenehanju veljavnosti pogodbe o trgovskem zastopanju zagotovijo nadomestilo v skladu z odstavkom 2 ali odškodnino v skladu z odstavkom 3.“

9.

Zakon z dne 13. aprila 1995 o pogodbi o trgovskem zastopanju ( 4 ) (v nadaljevanju: zakon iz leta 1995) v členu 1 med drugim določa, da „pogodba o trgovskem zastopanju pomeni pogodbo, s katero se ena stranka, trgovski zastopnik, zaveže, da bo v zameno za plačilo druge stranke, naročitelja, samostojno ves čas skrbela za posredovanje in eventuelno sklepanje poslov v imenu in za račun naročitelja“.

10.

Člen 18(1) in (3) zakona iz leta 1995 določa:

„1.   Če se pogodba o zastopanju sklene za nedoločen čas ali za določen čas z možnostjo predčasne odpovedi, jo sme vsaka stranka odpovedati ob spoštovanju odpovednega roka.

[…]

3.   Stranka, ki pogodbo razdre brez navedbe enega od razlogov iz člena 19, prvi odstavek, ali pred iztekom odpovednega roka iz drugega pododstavka odstavka 1 tega člena, mora drugi stranki plačati nadomestilo, ki ustreza običajnemu plačilu za obdobje odpovednega roka ali za del tega obdobja, ki ob odpovedi še ni izteklo.“

11.

Člen 20 zakona iz leta 1995 določa:

„Po prenehanju pogodbe ima trgovski zastopnik pravico do odpravnine, če je naročitelju priskrbel nove stranke ali razširil poslovne stike z obstoječimi strankami in naročitelj še uživa velike prednosti v poslih s temi strankami.“

12.

Člen 21 zakona iz leta 1995 določa:

„Če ima trgovski zastopnik pravico do odpravnine iz člena 20 in znesek te odpravnine nastale škode ne pokriva v celoti, lahko trgovski zastopnik poleg te odpravnine prejme odškodnino v višini razlike med zneskom škode, ki mu je dejansko nastala, in zneskom omenjene odpravnine, vendar le, če lahko dokaže dejanski obseg zatrjevane škode.“

13.

Člen 27 zakona iz leta 1995 določa:

„Razen če z mednarodnimi sporazumi, katerih pogodbenica je Belgija, ni določeno drugače, vsako dejavnost trgovskega zastopnika, ki ima glavni kraj poslovanja v Belgiji, ureja belgijsko pravo in spada na področje pristojnosti belgijskih sodišč.“

14.

Družbi Unamar in NMB sta leta 2005 sklenili pogodbo o trgovskem zastopanju, ki se je nanašala na linijski pomorski kontejnerski prevoz družbe NMB. V pogodbi je bilo dogovorjeno, da zanjo velja bolgarsko pravo in da se pogodbeni spori rešujejo pred arbitražnim senatom trgovinske in industrijske zbornice v Sofiji.

15.

To trgovsko zastopanje je bilo s pogodbo z dne 22. decembra 2008 zadnjič podaljšano do 31. marca 2009. Družba Unamar je zato menila, da je bila pogodba protipravno razdrta in je 25. februarja 2009 pri Rechtbank van koophandel te Antwerpen vložila tožbo za plačilo različnih nadomestil, določenih v zakonu iz leta 1995.

16.

Družba NMB pa je 13. marca 2009 proti družbi Unamar pri Rechtbank van koophandel te Antwerpen vložila tožbo za plačilo dolgovane prevoznine v višini 327207,87 EUR.

17.

Rechtbank van koophandel te Antwerpen je po združitvi teh zadev s sodbo z dne 12. maja 2009 razsodilo, da je ugovor nepristojnosti, ki ga je družba NMB podala s sklicevanjem na arbitražno klavzulo, neutemeljen. To sodišče je v bistvu menilo, prvič, da je člen 27 zakona iz leta 1995 enostransko neposredno uporabljivo kolizijsko pravilo, zaradi česar je bila izbira tujega prava brezpredmetna, drugič, da je bilo treba uporabiti ta zakon, čeprav ni del belgijskega mednarodnega javnega reda, tretjič, da spori, ki spadajo na področje uporabe tega zakona, zato ne morejo biti predmet arbitraže, razen če se v pogodbi o trgovskem zastopanju določi, da se uporabi belgijsko ali enakovredno tuje pravo, in nazadnje, da so ugovori nepristojnosti, ki jih je navedla družba NMB, neutemeljeni, saj ob tem, da sporno pogodbo ureja bolgarsko pravo ni razvidno, da v skladu s tem pravom določbe Direktive 86/653/EGS veljajo tudi za trgovske zastopnike, ki sklenejo pogodbe v zvezi s storitvami.

18.

Družba NMB je 24. junija 2009 zoper to sodbo vložila pritožbo pri hof van beroep te Antwerpen. To sodišče je s sodbo z dne 23. decembra 2010 družbi Unamar naložilo plačilo ostanka prevoznine v višini 77207,87 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški. Poleg tega je hof van beroep te Antwerpen ugovor nepristojnosti, ki ga je podala družba NMB, razglasilo za utemeljen in se izreklo za nepristojno za odločanje o predlogu za plačilo nadomestil, ki ga je vložila družba Unamar. Po mnenju tega sodišča zakon iz leta 1995 ni bil niti del javnega reda niti del belgijskega mednarodnega javnega reda. To sodišče je menilo tudi, da na podlagi uporabe člena 7 Rimske konvencije ni bilo treba upoštevati posebnih prisilnih določb tega zakona. Menilo je, da je bolgarsko pravo, ki sta ga izbrali stranki, družbi Unamar kot ladijskemu zastopniku družbe NMB prav tako nudilo minimalno varstvo, določeno z Direktivo 86/563. V teh okoliščinah naj bi avtonomija volje strank prevladala nad pravom druge države članice Unije, ki je v obravnavanem primeru Kraljevina Belgija.

19.

Družba Unamar je 27. maja 2011 zoper to sodbo vložila kasacijsko pritožbo pri Hof van Cassatie, ki je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba […] ob upoštevanju tega, da se v skladu z belgijskim pravom zadevni členi 18, 20 in 21 zakona [iz leta 1995] štejejo za […] prisilne določbe v smislu člena 7(2) Rimske konvencije, člena 3 in 7(2) te konvencije, po potrebi v povezavi z Direktivo[86/653], razlagati tako, da je v skladu z njima dopustno, da se za to pogodbo uporabijo […] prisilne določbe prava države sodišča, pred katerim poteka postopek, s katerimi je zagotovljeno varstvo, ki je širše kot minimalno varstvo, določeno [z Direktivo 86/563], tudi če se izkaže, da za pogodbo velja pravo druge države članice [Evropske unije], v katero je bilo prav tako preneseno minimalno varstvo iz [Direktive 86/563]?“

20.

Družba NMB, belgijska vlada in Evropska komisija so predložile pisna stališča. Vložen ni bil noben predlog za izvedbo obravnave.

21.

Pred vsebinsko preučitvijo vprašanja za predhodno odločanje bi želel podati nekaj pojasnil, ki se mi zdijo nujna za določitev predmeta razprave in odpravo morebitnih nejasnosti v zvezi z obsegom tega predloga za sprejetje predhodne odločbe.

22.

Ugotavljam namreč, da medtem ko v zadevi iz postopka v glavni stvari ni bilo obravnavano zgolj vprašanje, katero pravo se uporabi za pogodbo, ampak tudi, ali so belgijska sodišča dejansko pristojna za reševanje spora med družbama Unamar in NMB, je bilo Sodišču predloženo le vprašanje, katero pravo se uporabi na podlagi Rimske konvencije. Čeprav se ta zožitev predmeta vprašanja na prvi pogled lahko zdi presenetljiva, ( 5 ) pa zaradi nje ta predlog za sprejetje predhodne odločbe vseeno ni brezpredmeten, ( 6 ) saj je problematika v zvezi z določitvijo prava na podlagi Rimske konvencije, ki se uporabi za pogodbo o trgovskem zastopanju, ki sta jo sklenili družbi Unamar in NMB, bistvo spora o glavni stvari.

23.

V obravnavani zadevi sta vprašanje, katero pravo se uporabi, in vprašanje veljavnosti arbitražne klavzule, s katero je imenovana trgovinska in industrijska zbornica v Sofiji, tesno povezani. Predložitveno sodišče se je tako sklicevalo na Konvencijo o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb, podpisano 10. junija 1958 v New Yorku, ( 7 ) v kateri člen II(3) določa, da „sodišče države pogodbenice, ki dobi v odločanje spor v zvezi s kakšnim vprašanjem v zvezi s katerim so stranke sklenile dogovor po tem členu, napoti stranke na zahtevo ene od njih na arbitražo, razen če ugotovi, da je dogovor neveljaven, da je brezpredmeten ali da ga ni mogoče izvršiti“. ( 8 ) Na tej podlagi je sklepalo, da je uporabo arbitražne klavzule, ki velja po tujem pravu, mogoče zavrniti na podlagi pravila prava države sodišča, pred katerim poteka postopek, v skladu s katerim o sporu ni mogoče odločati v okviru arbitraže. Predložitveno sodišče pa pojasnjuje, da iz zgodovine nastanka zakona iz leta 1995 izhaja, da je treba člene 18, 20 in 21 tega zakona šteti za kogentno pravo. Iz razlogovanja tega sodišča je torej razvidno, da med določitvijo prava, ki se uporabi za pogodbo, in možnostjo sodišča, da zavrne uporabo arbitražne klavzule in tako utemelji svojo pristojnost, obstaja tesna povezava.

24.

Sodišče mora v bistvu odločiti, ali pravo ene države članice Unije, ki ob tem, da prenaša direktivo Unije, tudi ponuja možnost za zagotovitev širšega varstva, kot je določeno v direktivi, skladno s členom 7(2) Rimske konvencije lahko vsili to širše varstvo, čeprav je lex contractus pravo druge države članice Unije, v katerega je bila ta direktiva prav tako in pravilno prenesena.

25.

V obravnavani zadevi je iz elementov, ki so bili predloženi Sodišču, razvidno, da sta tako Kraljevina Belgija kot Republika Bolgarija pravilno prenesli Direktivo 86/653. Za razliko od tega, kar je bilo navedeno v zvezi z zakonom iz leta 1995, je bilo glede vsebine ukrepov za prenos, sprejetih v Bolgariji, predloženih zelo malo informacij ( 9 ). Vendar se mi zdi, da se intervenientki strinjata, da varstvo, zagotovljeno v belgijski zakonodaji, presega varstvo, ki je določeno s to direktivo, ne zgolj zato, ker pokriva širše področje uporabe, ampak tudi, ker ima na njegovi podlagi trgovski zastopnik v primeru prenehanja pogodbe pravico kumulativno zahtevati nadomestilo in odškodnino za nastalo škodo.

26.

Zato je treba pojasniti, pod katerimi pogoji je mogoče v okviru spora o glavni stvari namesto določb bolgarskega prava, ki je lex contractus, uporabiti prisilne določbe zakona iz leta 1995.

27.

Zato se mi zdi na prvem mestu primerno navesti nekaj pojasnil o obsegu člena 7(2) Rimske konvencije ob upoštevanju spoznanj ki, po mojem mnenju, izhajajo iz sodne prakse Sodišča. Na drugem mestu bom preučil, ali in v kolikšni meri usklajevanje nacionalnih zakonodaj na podlagi sekundarnega prava Unije lahko vpliva na izvajanje te določbe.

28.

Najprej je treba opozoriti, da se v primeru, ko sta stranki pod pogoji iz člena 3(1) Rimske konvencije izrazili izbiro glede tega, da se za pogodbo uporabi določeno pravo, kot je to v sporu o glavni stvari, v skladu z načelom avtonomije volje strank, ki je določeno v istem členu, načeloma uporabi to pravo.

29.

V okviru mehanizma določitve prava, ki naj se uporabi, ki je določen v Rimski konvenciji, pa je načelo avtonomije volje strank vseeno mogoče nadvladati na dva načina: prvič, z uvedbo posebnih pravil za nekatere pogodbe, kjer je treba zaščititi šibkejšo stranko (potrošniške pogodbe ali pogodbe o zaposlitvi) – kar za obravnavano zadevo ni upoštevno – in drugič, z uporabo posebnih pravil na podlagi tradicionalno priznanih načel v mednarodnem zasebnem pravu in v pravih držav članic. Med njimi je v skladu z naslovom ( 10 ) člena 7 Rimske konvencije uporaba prisilnih določb. Ta uporaba je različna glede na to, ali gre za prisilne določbe prava druge države, s katerim je dejansko stanje tesno povezano (odstavek 1) ali, kot je to v obravnavani zadevi, za prisilne določbe prava države sodišča, pred katerim poteka postopek (odstavek 2).

30.

V zvezi s prisilnimi določbami prava države sodišče, pred katerim poteka postopek, ugotavljam, da čeprav člen 7(2) Rimske konvencije s funkcionalnega vidika pomeni, da mora prisilna določba prava države sodišča, pred katerim poteka postopek, prevladati nad vsemi drugimi določbami, ( 11 ) pa v njem nikakor ni opredeljeno, kaj je treba razumeti s pojmom prisilna določba. V tem členu je brez drugih pogojev navedeno zgolj, da ni mogoče omejevati uporabe „prisilnih določb prava države sodišča, pred katerim poteka postopek, ne glede na pravo, ki se sicer uporablja za pogodbo“. Iz pojasnjevalnega poročila Giuliano-Lagarde v zvezi s tem ni mogoče izvedeti dosti več. ( 12 )

31.

Menim, da je iz teh nekaj podatkov razvidno, da imajo v skladu s splošno priznanimi načeli v mednarodnem zasebnem pravu nacionalni organi široko polje proste presoje pri odločitvi, na katerih področjih in iz katerih razlogov je neka določba prava države sodišča, pred katerim poteka postopek, prisilna, tako da upraviči neuporabo upoštevnih določb prava, ki sta ga izbrali stranki. Člen 7(2) Rimske konvencije načeloma sodišču ne pušča nikakršne možnosti glede odločitve v zvezi z uporabo prisilnih določb prava sodišča, pred katerim poteka postopek, če pogodba, o kateri odloča, spada na področje uporabe, določeno s samimi prisilnimi določbami prava sodišča, pred katerim poteka postopek, ( 13 ) tudi če za to pogodbo velja drugo pravo.

32.

Te ugotovitve ne omaja opredelitev prisilnih določb, ki jo je podalo Sodišče v zadevi Arblade in drugi ( 14 ) ali v zadevi Komisija proti Luksemburgu, ( 15 ) ki je bila v veliki meri povzeta v členu 9 Uredbe Rim I, naslovljenem „Prevladujoče obvezne določbe“, ( 16 ) pri čemer je treba pojasniti, da zadnjenavedena določba v bistvu ustreza členu 7 Rimske konvencije.

33.

Opozarjam, da je Sodišče v zadevi Arblade in drugi razsodilo, da je treba z izrazom „prisilni predpisi“ razumeti „nacionalne določbe, katerih spoštovanje se šteje za tako bistveno za varovanje politične, socialne ali gospodarske organizacije zadevne države članice, da so predpisane za vse osebe, ki so na ozemlju te države članice, in za vsa pravna razmerja, ki so omejena na ta prostor“. ( 17 ) V tem smislu ugotavljam, da je bil v zadevi Komisija proti Luksemburgu pojem prisilnih predpisov iz zadeve Arblade in drugi povzet v okviru preizkusa izjeme javnega reda kot odstopanja od temeljnega načela svobode opravljanja storitev. ( 18 )

34.

Ob predpostavki, da je Sodišče z zgoraj navedenima sodbama želelo ustvariti avtonomen evropski pojem prisilnih določb, kar se mi zdi, da je kljub dvomom, ki bi jih bilo mogoče izraziti glede tega, ( 19 ) potrjeno z opredelitvijo prisilnih določb, povzeto v Uredbi Rim I, pa je vseeno to, ali je dano nacionalno določbo mogoče opredeliti kot prisilno določbo, treba ugotavljati od primera do primera ob upoštevanju razlogov v splošnem interesu, na podlagi katerih je bila sprejeta.

35.

Menim, da je treba pretežno upoštevati željo nacionalnega zakonodajalca, da nacionalnim določbam določi prisilno naravo: gre za pravila, ki jih država sprejme zaradi cilja, ki je lahko oznanjen ali ne, zavarovanja interesov, ki jih šteje za bistvene. Povedano drugače, države članice ostajajo pristojne, da konkretno določijo, kdaj so prizadeti javni interesi v širšem smislu, ( 20 ) zaradi katerih je nekaterim pravilom upravičeno priznati prisilno naravo. Nacionalno sodišče bo moralo za to, da bo nacionalno določbo opredelilo kot prisilno določbo, upoštevati besedilo in splošno sistematiko akta, katerega del je. ( 21 )

36.

Vseeno pa ob upoštevanju obveznosti, ki jih imajo države članice na podlagi načela primarnosti prava Unije, možnost nacionalnih organov, da v skladu s členom 7(2) Rimske konvencije namesto lex contractus uporabijo lex fori, ni neomejena.

37.

Nujno se mi namreč zdi opozoriti, da se države članice s sklicevanjem na prisilne določbe prava države sodišča, pred katerim poteka postopek, na podlagi člena 7(2) Rimske konvencije ne morejo izogniti obveznostim zagotavljanja spoštovanja določb Pogodbe, saj s tem ne bi spoštovale primarnosti in enotne uporabe prava Unije. ( 22 ) Natančneje, ta pravila ne smejo neupravičeno ovirati pravic in svoboščin, ki izhajajo iz Pogodb.

38.

Kot sem omenil v prejšnjem delu, imajo nacionalni organi, pod pogojem da upoštevajo načelo primarnosti prava Unije, široko polje proste presoje pri določanju, iz katerih razlogov in na katerih področjih želijo nekaterim pravilom priznati prisilno naravo, tako da upravičujejo, da jih lahko sodišče države, v kateri poteka postopek, v skladu s členom 7(2) Rimske konvencije uporabi ne glede na to, katero pravo se sicer uporabi za pogodbo.

39.

Vseeno pa se je treba vprašati, ali usklajevanje zakonodaj na podlagi direktive Unije lahko vpliva na učinek prisilnih določb prava države sodišča, pred katerim poteka postopek, v razmerju do prav drugih držav članic, če se, tako kot v obravnavani zadevi, obravnavajo nacionalne zakonodaje, sprejete zaradi prenosa te direktive.

40.

Menim, da bi bil odgovor na to vprašanje lahko različen glede na to, ali je zadevno usklajevanje minimalno ali celovito.

41.

Ob predpostavki, da se z usklajevanjem nacionalnih zakonodaj na podlagi Direktive uvaja minimalno varstvo, je torej dopustno, da države članice na tem področju ohranijo ali sprejmejo strožje določbe. ( 23 ) Nacionalni organi torej na podlagi polja proste presoje, s katerim razpolagajo, lahko razširijo področje uporabe in raven varstva, ki ga ponuja ta direktiva, zato da zavarujejo interese, ki jih štejejo za bistvene. V tem primeru lahko med nacionalnimi zakonodajami, sprejetimi za prenos direktive Unije, še naprej obstajajo pomembne razlike. Po mojem mnenju ni mogoče izključiti, da bodo nacionalne določbe, s katerimi sta razširjena področje uporabe in raven minimalnega varstva, določenega z Direktivo, obravnavane kot prisilne in bodo zato skladno s členom 7(2) Rimske konvencije lahko izpodrinile uporabo določb prava, ki sta ga določili stranki, in to kljub temu, da bo zadnjenavedeno pravo pravo države članice, ki je pravilno prenesla to direktivo. Opozarjam namreč, da Rimska konvencija a priori in ob očitnem spoštovanju primarnosti prava Unije državam članicam pušča široko polje proste presoje pri določanju določb njihovega prava, ki jih je treba opredeliti kot prisilne.

42.

Če pa se nasprotno z Direktivo uvaja celovito usklajevanje nacionalnih zakonodaj, pa mora to privesti do sprejetja nacionalnih zakonodaj, s katerimi bosta zagotovljena področje in stopnja varstva, ki sta identična ali vsaj enakovredna. Tako usklajevanje že po svoji naravi pomeni, da je treba položaje, ki jih obravnava nacionalno sodišče, preučiti le glede na merila, ki jih je določil zakonodajalec Unije. ( 24 ) V tem primeru torej ne bi bilo mogoče dopustiti, da lahko prisilne določbe prava ene države članice v skladu s členom 7(2) Rimske konvencije izpodrinejo določbe prava druge države članice.

43.

Poleg tega bi bilo z vidika načel, ki so priznana v mednarodnem zasebnem pravu, mogoče domnevati, da je varstveni namen prisilnih določb vsekakor zajet z izčrpnim usklajevanjem na podlagi direktive Unije. Kot sem namreč poudaril zgoraj, je možnost pristojnih organov za uporabo pravil prava sodišča, pred katerim poteka postopek, na podlagi člena 7(2) Rimske konvencije zlasti ob upoštevanju zgoraj navedene zadeve Arblade in drugi ter opredelitve, povzete v členu 9(1) Uredbe Rim I, v veliki meri odvisna od volje nacionalnega zakonodajalca, da zavaruje po njegovi presoji pomembne interese. V primeru nacionalnih zakonodaj, s katerimi se prenaša Direktiva, ki zagotavlja celovito usklajevanje, pa so interesi, ki se jih želi zavarovati, do neke mere zajeti z usklajevanjem zakonodaje, ki izhaja iz nje. Načeloma naj torej v tem primeru namesto lex contractus ne bi bilo mogoče uporabiti prava države sodišča, pred katerim poteka postopek.

44.

Vendar se, kot bom pojasnil v nadaljevanju, z Direktivo 86/653 udejanja minimalno usklajevanje ( 25 ) nacionalnih zakonodaj držav članic, ki med drugim iz področja uporabe izključuje samozaposlene trgovske zastopnike, ki delujejo na področju opravljanja storitev, in ki zastopnikom zagotavlja zgolj minimalno varstvo v primeru prenehanja pogodbe o trgovskem zastopanju (a). Na podlagi tega je mogoče sklepati, da je v primeru, ko nacionalne določbe, ki jih je država članica sodišča, pred katerim poteka postopek, sprejela zaradi prenosa te direktive, presegajo področje uporabe in minimalno stopnjo varstva, ki je zagotovljeno s to direktivo – za kar menim, da gre v zadevi iz postopka v glavni stvari – mogoče uporabiti te določbe namesto prava druge države članice, ki sta ga določili pogodbeni stranki (b).

45.

Iz predložitvene odločbe in iz stališč, ki so bila predložena Sodišču, je razvidno, da je pogodba o trgovskem zastopanju, ki je predmet zadeve iz postopka v glavni stvari, pogodba med družbama Unamar in NMB, ki se je nanašala na storitev pomorskega kontejnerskega prevoza s strani družbe NMB in je bila torej namenjena opravljanju storitev. Poleg tega je iz predložitvene odločbe razvidno, da je spor nastal zaradi razdrtja pogodbe o trgovskem zastopanju, ki je vezala ti družbi, in posledične tožbe družbe Unamar za izplačilo nadomestil, določenih v zakonu iz leta 1995.

46.

Prvič, v zvezi s področjem uporabe za dejavnosti, ki je zajeto z varstvom, ki je na podlagi Direktive 86/653 ponujeno trgovskim zastopnikom, ugotavljam, da je belgijska vlada, ne da bi formalno ugovarjala uporabi te direktive za obravnavano zadevo, ki se nanaša na položaj pogodbe o trgovskem zastopanju v zvezi s storitvami pomorskega prevoza, navedla, da je bilo področje uporabe zakona iz leta 1995 širše od področja uporabe Direktive 86/653, saj se ta direktiva v členu 1(2) nanaša zgolj na dejavnosti posredovanja pri prodaji ali nakupu izdelkov.

47.

Komisija je v tem smislu navedla, da se je belgijski zakonodajalec odločil, da bo ureditev varstva samozaposlenih trgovskih zastopnikov, ki je določena v tej direktivi, uporabil ne samo za samozaposlene posrednike, ki so zadolženi za „prodajo ali nakup izdelkov“ (Člen 1(2) Direktive 86/653), ampak tudi za samozaposlene trgovske zastopnike, ki so zadolženi za posredovanje in eventuelno sklepanje poslov (člen 1 zakona iz leta 1995), kar lahko zajema opravljanje storitev. Pojasnjuje pa, da se bolgarska zakonodaja najverjetneje ne uporabi za opravljanje storitev. Komisija vseeno meni, da iz predložitvene odločbe ni mogoče nedvoumno ugotoviti narave obravnavane pogodbe in da je izhajala iz predpostavke, da se je ta primarno nanašala na posredovanje pri prodaji ali nakupu izdelkov.

48.

Sam menim, da zakon iz leta 1995 presega zgolj prenos Direktive 86/653. Iz primerjave določb teh aktov je po mojem mnenju jasno razvidno, da je želel belgijski zakonodajalec varstvo na podlagi te direktive razširiti na vse samozaposlene trgovske zastopnike, tudi tiste, ki posredujejo pri poslih v zvezi s storitvami. ( 26 ) Ta želja po razširitvi materialnega področja varstva, ki je zagotovljeno z Direktivo 86/653, je verjetno posledica tega, da je želel belgijski zakonodajalec onkraj prenosa te direktive določiti relativno celovit status samozaposlenega trgovskega zastopnika, pri čemer je izhajal zlasti iz beneluške konvencije in do takrat veljavnih pravil za zaposlene trgovske zastopnike. ( 27 )

49.

Menim, da je treba Direktivo 86/653 nedvomno razlagati tako, da v njeno področje uporabe niso vključeni posredniki, ki posredujejo pri sklepanju pogodb o opravljanju storitev. Kot je Sodišče že razsodilo, je v členu 1(2) Direktive 86/653 pojem trgovskega zastopnika jasno pojasnjen in obsega natančno opredeljene položaje. ( 28 ) V skladu s to določbo je namreč trgovski zastopnik tisti, ki ima kot samozaposleni posrednik trajno pooblastilo za posredovanje pri prodaji ali nakupu izdelkov za drugo osebo ali za posredovanje in sklepanje takih poslov v imenu naročitelja in za njegov račun. S to direktivo torej niso zajeti samozaposleni posredniki, zadolženi za posredovanje pri pogodbah o opravljanju storitev. Poleg tega ugotavljam, enako kot Sodišče, ( 29 ) da so sklicevanja na „izdelke“, na katere se nanašajo pogodbe o zastopanju, vsebovana tudi v členih 4(2)(a), 6(1) in 20(2)(b) Direktive 86/653.

50.

To razlago, ki izhaja iz besedila Direktive 86/653, potrjuje preučitev pripravljalnih del v zvezi z njo. Prvi predlog direktive Komisije ( 30 ) na tem področju je namreč zajemal vse „trgovske posle“, torej izdelke in storitve (glej člene 2, 7(1) in (2), 8 in 10(2) tega predloga). Iz primerjave med tem predlogom direktive in besedilom Direktive 86/653, ki ga je na koncu sprejel Svet, je razvidno, da so bile sprejete bistvene spremembe, s katerimi so bile dejavnosti zadevnih zastopnikov omejene na prodajo ali nakup izdelkov, z izključitvijo zlasti vseh omemb storitev. ( 31 )

51.

To, da je bilo z nacionalno zakonodajo, konkretno z zakonom iz leta 1995, področje uporabe Direktive 86/653 razširjeno na zastopnike v zvezi z opravljanjem storitev, ima po mojem mnenju pomembno posledico. Nacionalne določbe zato, ker je bilo z njo področje uporabe Direktive razširjeno na storitve, ni več mogoče obravnavati kot čisti ukrep prenosa, ampak postaja povsem nacionalno pravilo. ( 32 ) Nacionalno zakonodajo je mogoče razumeti kot ukrep prenosa le, če področje uporabe Direktive sovpada z njenim.

52.

Drugič, v zvezi s stopnjo varstva, ki je zagotovljeno trgovskemu zastopniku v primeru prenehanja pogodbe, ki ga je vezala na naročitelja, člen 17 Direktive 86/653 državam članicam nalaga zlasti obveznost sprejetja mehanizma za povrnitev stroškov trgovskemu zastopniku po prenehanju pogodbe. Na podlagi te določbe se države članice lahko odločijo za sistem nadomestila za stranke ali za sistem odškodnine. Ta mehanizem zagotavlja le to, da trgovski zastopnik prejme minimalno odškodnino in državam članicam ne prepoveduje, da v njihovih zakonodajah določijo dodatna nadomestila. Čeprav je Kraljevina Belgija tako kot večina držav članic ( 33 ) ob prenosu Direktive 86/653 izrazila večjo naklonjenost mehanizmu nadomestila za stranke, ki je v členih od 20 do 23 zakona iz leta 1995 opredeljeno kot „odpravnina“, člen 21 tega zakona ne izključuje, da lahko zastopnik pod nekaterimi pogoji prejme odškodnino, če nadomestilo ne zadošča za povrnitev celotne škode, ki jo je utrpel.

53.

V zvezi s pravom države sodišča, pred katerim poteka postopek, s katerim se – tako kot v zadevi iz postopka v glavni stvari – razširja ne samo področje uporabe, ampak tudi stopnja varstva, ki je zastopniku podeljeno na podlagi Direktive 86/653, menim, da bo sodišče načeloma na podlagi člena 7(2) Rimske konvencije namesto tujega prava, ki sta ga določili pogodbeni stranki, lahko uporabilo to pravo.

54.

Čeprav je sodišče tisto, ki na koncu določi, katerim določbam njegovega prava je treba glede na sistematiko in besedilo akta, katerega del so, priznati prisilno naravo, menim, da so pogoji za uporabo prisilnih določb prava države sodišča, pred katerim poteka postopek, v primeru, kot je ta iz zadeve iz postopka v glavni stvari, izpolnjeni.

55.

Na prvem mestu v zvezi s presojo, ali ima neko pravno pravilo prisilno naravo, opozarjam, da mora biti ta izvedena ob upoštevanju njegovega besedila in splošne sistematike akta, katerega del je. ( 34 ) Sodišče tako lahko prisilno naravo neki določbi prizna bodisi s sklicevanjem na voljo zakonodajalca ( 35 ) bodisi na vsebino zadevnega besedila. ( 36 )

56.

Vendar, kot je razvidno iz člena 27 zakona iz leta 1995, je belgijski zakonodajalec onkraj področja za prenos določb Direktive 86/653 – katerim je, opozarjam, Sodišče priznalo prisilno naravo ( 37 ) – izrecno navedel, da „[ra]zen če z mednarodnimi sporazumi, katerih pogodbenica je Belgija, ni določeno drugače, vsako dejavnost trgovskega zastopnika, ki ima glavni kraj poslovanja v Belgiji, ureja belgijsko pravo in spada na področje pristojnosti belgijskih sodišč“. Celoto določb zakona iz leta 1995 bi bilo poleg tega mogoče analizirati kot uresničitev namena belgijskega zakonodajalca za zavarovanje pomembnega interesa.

57.

Na drugem mestu, v primeru, kakršen je ta v zadevi iz postopka v glavni stvari, v katerem sta s pravom države sodišča, pred katerim poteka postopek, razširjena področje uporabe in stopnja varstva samozaposlenih trgovskih zastopnikov, ki sta določena v Direktivi 86/653, se mi zdi težko opaziti omejitev ali oviranje izvrševanja pravic in svoboščin, ki izhajajo iz Pogodb, ki bi lahko pomenilo izkrivljanje obveznosti držav članic, da morajo spoštovati določbe Pogodb. Zlasti glede kompenzacije, ki je določena v primeru prenehanja pogodbe o trgovskem zastopanju, opozarjam, da je Sodišče, kljub temu da je poudarilo, da je narava ureditve na podlagi člena 17 Direktive 86/653 prisilna, navedlo, da je bila z njo določena zgolj minimalna stopnja varstva. Zato, čeprav z nacionalnimi zakonodajami ni dovoljeno določiti pravil, na podlagi katerih bi bila trgovskim zastopnikom zagotovljena nižja stopnja kompenzacije, kot pa je določena v tem členu, ni mogoče prepovedati, da je z njimi določena višja raven kompenzacije. ( 38 ) Nacionalno sodišče torej načeloma lahko namesto določb prava druge države članice, ki sta ga določili pogodbeni stranki, uporabi prisilne določbe prava države sodišča, pred katerim poteka postopek.

58.

Po mojem mnenju je na podlagi teh preudarkov mogoče sklepati, da je v primeru, če so se države članice odločile pripraviti nacionalno zakonodajo, katere področje uporabe in stopnja varstva sta obširnejša od tistega, kar je določeno z Direktivo 86/653 – kot je to v zadevi iz postopka v glavni stvari – mogoče v skladu s členom 7(2) Rimske konvencije namesto tujega prava uporabiti prisilne določbe prava države sodišča, pred katerim poteka postopek.

59.

Ta sklep se mi poleg tega zdi združljiv z rešitvijo v zgoraj navedeni sodbi Ingmar. V zvezi s tem je treba opozoriti, da se je ta zadeva nanašala na spor, v okviru katerega sta stranki izrecno določili, da se bo za pogodbo o trgovskem zastopanju, ki ju je vezala, namesto nacionalnega prava, s katerim je bila prenesena Direktiva 86/653, uporabilo pravo tretje države. ( 39 ) V tem okviru je bilo odstopanje od načela avtonomije, ki mora načeloma prevladovati na področju pogodb, upravičeno z nujnostjo uporabe določb za zagotovitev varstva trgovskim zastopnikom na podlagi te direktive. Sodišče je namreč opozorilo, da „je bilo za pravni red Skupnosti bistveno, da se naročitelj s sedežem v tretji državi, katerega trgovski zastopnik svojo dejavnost opravlja znotraj Skupnosti, ne more izogniti uporabi teh določb s preprosto vključitvijo klavzule o izbiri prava. Zadevne določbe se morajo namreč zaradi njihove funkcije v položaju, ki je tesno povezan s Skupnostjo, zlasti takrat, kadar trgovski zastopnik opravlja svojo dejavnost na ozemlju države članice, uporabiti ne glede na pravo, ki sta ga stranki želeli uporabiti za pogodbo“. ( 40 )

60.

Čeprav je sicer res, kot bi lahko trdili Komisija in družba NMB v njunih stališčih, da se je dejansko stanje, ki je bilo podlaga te zadeve, nanašalo na zelo drugačen položaj, ker je bil obravnavan položaj, v katerem sta stranki pogodbe o trgovskem zastopanju izbrali pravo tretje države, v katerem se varstvena ureditev trgovskih zastopnikov na podlagi Direktive 86/653 že po definiciji ni uporabljala, pa je postavljeno vprašanje spadalo v okvir bistvenih razlik glede pogojev, ki jih mora izpolnjevati pravno pravilo, da bi bilo obravnavano kot prisilna določba v smislu mednarodnega zasebnega prava. ( 41 ) Da bi odgovorilo nanj, se je Sodišče v okviru preučitve ciljev in besedila zadevnega akta oprlo na ugotovitev, da so bile upoštevne določbe pomembne za uresničitev ciljev Pogodbe, ( 42 ) pa tudi na dejstvo, da je bil cilj tega akta varstvo zastopnikov. ( 43 ) Iz tega je mogoče po analogiji sklepati, da je pri ugotavljanju, ali je neka določba prisilna, mogoče upoštevati varstveni cilj danega pravila ne samo glede na strogo javne interese, ampak tudi glede na nujnost upoštevanja posebnega položaja skupine oseb.

61.

Glede na vse zgornje ugotovitve predlagam, naj se na vprašanje, ki ga je postavilo Hof van Cassatie, odgovori tako:

Člena 3 in 7(2) Konvencije o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, na voljo za podpis 19. junija 1980 v Rimu, v povezavi z Direktivo Sveta z dne 18. decembra 1986 o usklajevanju zakonodaje držav članic o samozaposlenih trgovskih zastopnikih (86/653/EGS) je treba razlagati tako, da je v skladu z njima dopustno, da se za pogodbo uporabijo prisilne določbe prava države sodišča, pred katerim poteka postopek, s katerimi je trgovskim zastopnikom na podlagi posebnega interesa, ki ga država članica priznava tem določbam, zagotovljeno varstvo, ki je širše kot minimalno varstvo, določeno s to direktivo, tudi če se izkaže, da se za pogodbo uporabi pravo druge države članice Evropske unije, v katero je bilo preneseno minimalno varstvo iz te direktive.