13.8.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 238/5

—

naj razveljavi izpodbijano sodbo v delu, v katerem je bilo odločeno v njeno škodo,

—

naj Odločbo Komisije C(2006) 4180 konč. z dne 20. septembra 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva št. COMP/F-1/38.121 – Pribor (fitingi)) razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša nanjo,

ali, podredno, odpravi ali zmanjša globo, ki ji je bila naložena v členu 2(j) te odločbe,

—

naj, podredno, glede na predloge iz prve in druge alinee zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču,

—

naj toženi stranki v postopku na prvi stopnji naloži stroške celotnega sodnega spora.

Splošno sodišče naj bi kršilo pravico pritožnice do izjave, načela, ki urejajo dokazni postopek, in obveznost obrazložitve zadevne odločbe. V izpodbijani sodbi naj bi bila utemeljitev o sodelovanju pritožnice pri omejevalnem sporazumu v glavnem oprta na z na roko napisane zabeležke ene same priče in na izjavo na podlagi obvestila o ugodni obravnavi, ne da bile kakorkoli obravnavane navedbe pritožnice v zvezi s temi dokumenti. Pritožnica naj bi izrecno omajala verodostojnost teh dokumentov (priča se naj ne bi udeleževala sestankov v nemščini in naj ne bi znala nemško).

Splošno sodišče bi moralo preizkusiti pravilnost zabeležk priče in izjave na podlagi obvestila o ugodni obravnavi. Ker Splošno sodišče ni preizkusilo dokazne vrednosti teh zabeležk in izjave na podlagi obvestila o ugodni obravnavi, naj bi kršilo načela dokaznega postopka.

Z izpodbijano sodbo naj bi bil kršen člen 81(1) ES, ker je Splošno sodišče ugotovilo, da je pritožnica 30. aprila 1999 sodelovala na sestanku s „protikonkurenčno naravo“. Poleg tega naj bi bil z izpodbijano sodbo kršen člen 23(1) Uredbe 1/2003, ker je bilo sodelovanje na tem sestanku upoštevano pri določitvi globe. Splošno sodišče naj bi v zvezi s tem sestankom ugotovilo samo, da dokazi kažejo „bolj“ na protikonkurenčen namen kot na namen, ki bi bil v skladu s pravili konkurence. Tako naj bi Splošno sodišče prekršilo merilo dokazanosti, ki si ga je samo postavilo, v skladu s katerim se zahteva gotov in nedvomen dokaz o kršitvi.

Ugotovitev protikonkurenčne narave sestanka z dne 30. aprila 1999 naj bi vplivala na višino naložene globe. Vključitev tega sestanka naj bi služila kot dokaz za udeležbo pritožnice pri omejevalnem sporazumu s fitingi z nasedom. Na podlagi tega naj bi bil promet pritožnice s fitingi z nasedom pri določitvi izhodiščnega zneska globe določen v znesku, ki je za enajstkrat višji.

Glede upoštevanja prometa s fitingi z nasedom naj sodba poleg tega ne bi bila dovolj utemeljena in naj bi bila nelogična. Naložitev globe v višini več kot 50 milijonov EUR naj bi bila v točki 85 izpodbijane sodbe nazadnje oprta le na dve navedbi, katerih povezava s fitingi z nasedom naj bi bila pojasnjena le v dveh delih stavkov in ugotovljena brez kakršnekoli presoje dokazne vrednosti. Splošno sodišče naj bi nato menilo, da je pritožnica na sestanku z dne 30. aprila 1999 sodelovala pri protikonkurenčnih dogovorih o fitingih z nasedom, čeprav naj bi obenem ugotovilo, da so se konkurenti še do julija 2000 dogovarjali o tem, ali naj bodo fitingi z nasedom (pri katerih je imela pritožnica monopol) sploh predmet omejevalnega sporazuma.

Nazadnje naj bi bila izpodbijana sodba v nasprotju z načelom sorazmernosti. Komisija – s pristankom Splošnega sodišča – naj bi smernice o načinu določanja glob uporabljala tako: najprej je bil glede na promet s fitingi z nasedom določen izhodiščni znesek globe, čeprav so bili fitingi z nasedom tudi po ugotovitvah Splošnega sodišča lahko predmet omejevalnega sporazuma le v letih 2000 in 2001. Nato je bil na podlagi celotnega zatrjevanega obdobja sodelovanja pritožnice pri omejevalnem sporazumu (devet let in tri mesece) izhodiščni znesek globe povišan za 90 %. Ker naj bi bil torej promet s fitingi z nasedom določen na podlagi celotnega obdobja, in ne le na podlagi zadnjih petnajstih mesecev, ki naj bi bili edini upoštevni, naj bi bila določitev globe v nasprotju z načelom sorazmernosti.