13.2.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 37/12

—

Ta pritožba naj se razglasi za dopustno in utemeljeno.

—

Izpodbijana sodba naj se razveljavi.

—

Predlogu, vloženem na prvi stopnji, in sicer podrednemu zahtevku, naj se člen 3 sporne odločbe razglasi za ničen, naj se ugodi.

—

Podredno, zadeva naj se vrne v odločanje Sodišču prve stopnje in naj se mu naloži izvedba zavrnjenega dokaza.

—

Komisiji naj se naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka, intervenientki, Comunidad Autónoma de la Rioja, pa plačilo stroškov postopka na prvi stopnji.

1.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravo, ker je presodilo, da v tem primeru niso izpolnjene izjemne okoliščine, ki upravičujejo legitimna pričakovanja glede pravilnosti spornega davčnega ukrepa, na podlagi katerih je prepovedana naložitev vračila pomoči v skladu s členom 14(1) Uredbe št. 659/1999 v povezavi z načelom varstva legitimnih pričakovanj. Izkrivljenje navedb iz razprave na prvi stopnji in kršitev načela kontradiktornosti. Kršitev sodne prakse glede obrazložitve. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo pravo s tem, da ni spoštovalo postopkovnih pravil o presoji dokazov, ker ni upoštevalo materialne vsebine dokumentov iz spisa.

Niti formalna razlika med spornim davčnim ukrepom in ukrepom, ki je predmet Odločbe 93/337 (1), niti dejstvo, da bi Komisija merilo selektivnosti lahko obrazložila s kakšno drugo okoliščino, izrecno navedeno v Odločbi 93/337, niti razglasitev nezdružljivosti iz Odločbe 93/337 niso zadostni pravni razlogi, da Sodišče prve stopnje ne bi presodilo obstoja izjemne okoliščine, ki sama po sebi ali skupaj z drugimi okoliščinami, ki obstajajo v obravnavanem primeru, prepoveduje Komisiji naložitev vračila pomoči, na katere se nanaša sporna odločba.

Sodišče prve stopnje je, s tem da je navedlo, da sporni ukrepi v združenih zadevah od T-30/01 do T-32/01 in od T-86/02 do T-88/02 zaradi tehnične narave in obsega olajšave niso primerljivi s spornim davčnim ukrepom, izkrivilo navedbe iz razprave med strankami postopka, ni upoštevalo načela kontradiktornosti in je očitno kršilo sodno prakso glede obrazložitve.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravo, s tem da je presodilo, da ravnanje Komisije glede davčne oprostitve in/ali davčnega dobropisa iz leta 1993 – kakor je razvidno iz dokumentov v spisu, ki je Sodišče prve stopnje ni presojalo, s čimer je kršilo postopkovna pravila – ni izjemna okoliščina, ki bi lahko upravičila legitimna pričakovanja glede pravilnosti spornega davčnega ukrepa, na podlagi katerih bi bila prepovedana naložitev vračila pomoči na podlagi člena 14(1) Uredbe št. 659/1999, ker je v nasprotju z načelom varstva legitimnih pričakovanj.

2.

Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo pravo, ker ni spoštovalo člena 14(1) Uredb št. 659/1999 v povezavi z načelom sorazmernosti, ki prepoveduje naložitev vračila pomoči za naložbe, ki ne presegajo zgornje meje, določene za regionalno pomoč.

Sodišče prve stopnje je kršilo splošno načelo sorazmernosti, ker ni ugotovilo, da je Komisija kršila to načelo, s tem da je zahtevala vračilo vseh pomoči, dodeljenih v skladu z 45-odstotnim davčnim dobropisom za investicije, namesto samo za tiste, ki presegajo zgornjo mejo, določeno za regionalno pomoč v Baskiji.

3.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravo, ker ni upoštevalo postopkovnih pravil na področju izvajanja dokazov in je odločilo, da ne bo izvedlo dokaza, ki ga je predlagala tožeča stranka glede predložitve nekaterih dokumentov Komisije, ki so ob upoštevanju trditev, ki jih je Sodišče prve stopnje uporabilo pri zavrnitvi predlogov tožeče stranke, bistveni za obrambno interesov slednje. Kršitev pravice do poštenega sojenja, načela enakosti orožij in pravice do obrambe.

Sodišče prve stopnje je s tem, da ni izvedlo predlaganega dokaza, kršilo temeljno pravico do poštenega sojenja, ki jo ima pritožnik, saj je zavrnilo izvedbo dokaza, ki je za pritožnika bistven, in tako kršilo njegovo pravico do obrambe, glede na to, da je bil njegov predlog zavrnjen z utemeljitvijo, da ni dokazal ravno tega, kar je želel potrditi z neizvedenim dokazom: če ni bilo že izrecno dokončno stališče Komisije o pritožbi iz leta 1994 zoper davčne predpise iz leta 1993 (vključno z davčnim dobropisom), ki so v bistvu enaki ukrepi, kot je sporni ukrep, ki jo je ta zavrnila, izjemna okoliščina, pa je to bilo vsaj ravnanje Komisije, saj je povzročilo nastanek legitimnih pričakovanj o pravilnosti davčnih ukrepov iz leta 1993, kar je privedlo do sprejetja spornega davčnega ukrepa.