30.1.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 24/31

—

Naj se ugodi tej pritožbi in naj se razveljavi sodba, ki jo je 16. septembra 2009 v zadevi T-162/07 izdal sedmi senat Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti, zaradi obrazložitve, ki je nezadostna in dvoumna, napačne razlage pravnih pojmov navedenih v pritožbi in napačne presoje predstavljenih dokazov s strani Sodišča prve stopnje;

—

ugotovi naj se, da če stanje postopka to dovoljuje (člen 61(1) Statuta Sodišča) Sodišče lahko dokončno odloči o sporu;

—

ali podredno:

—

zadeva naj se ponovno predloži v odločanje Sodišču prve stopnje Evropskih skupnosti za odločitev o odškodninski tožbi, ki jo je 8. maja 2007 tožeča stranka vložila proti Svetu Evropske unije in Evropsko komisijo zaradi škode, ki jo je utrpela zaradi nezakonitih dejanj in opustitev navedenih institucij, kot so opisana v tožbi;

—

Svetu Evropske unije in Evropski komisiji naj se naloži plačilo stroškov.

I.

Sodišče prve stopnje je trdilo, da so določbe Uredbe št. 2454/93, v skladu s katerimi je obrazec T2M edino sredstvo, ki je dopustno za dokaz skupnostnega značaja ribiških proizvodov, ki so bili ujeti v mednarodnih vodah, in ki so prečkali ozemlje tretje države, nujne in v skladu z načelom sorazmernosti. Po mnenju tožeče stranke Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na celo vrsto njenih trditev in argumentov, zlasti v zvezi z možnostjo, da zakonodajalec Skupnosti določi drugačna dokazna sredstva, ob upoštevanju zlasti neustreznosti ukrepa za varstvo transakcij. Sodišče prve stopnje poleg tega ni dovolj obrazložilo svoje odločitve v zvezi z nujnostjo in sorazmernostjo predpisov Skupnosti, napačno pa je obrazložilo, da carinski dokument T2M daje pravico do prostega pretoka.

II.

Sodišče prve stopnje po mnenju tožeče stranke ni pravilno presodilo dokazov, ki mu jih je predložila, zato trdi, da dokumenti, ki so jih izdali tunizijski carinski organi za družbo Pigasos niso imeli vsebine, ki bi ustrezala vsebini iz točke 13 dokumenta T2M. Iz vseh predloženih dokumentov pa je razvidno, da je bil v zvezi z ribiškimi proizvodi s strani tunizijskih carinskih organov prav tako opravljen stalen nadzor, ki se zahteva tudi z dokumentom Skupnosti T2M. Na podlagi dokumentov tunizijskih organov je bilo namreč ugotovljeno, da so bili ribiški proizvodi na tunizijskem ozemlju v „tranzitnem“ sistemu, za katerega se v skladu z nacionalnim pravom zahteva stalen nadzor proizvoda s strani carinskih organov, potrditev katerega se zahteva tudi v točki 13 dokumenta T2M.

III.

Sodišče prve stopnje je poleg tega, s tem, da je trdilo, da družba Pigasos med svojo podjetniško dejavnostjo v Tuniziji ni dokazala „velike skrbnosti“, napačno uporabilo pravo pri razlagi tega pojma, s tem da je meje dolžne pozornosti in skrbnosti podjetnika prestavilo do splošnega nezaupanja v zvezi z ravnanjem izvršilnih organov tretje države le zato, ker teh ne zavezuje pravo Skupnosti.

Zaradi zgoraj navedenih razlogov tožeča stranka predlaga naj se sodba Sodišča prve stopnje v zadevi T-162/07 razveljavi, Sodišče Evropskih skupnosti pa naj odloči o zadevi, ali, podredno, naj se zadeva predloži Sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.