MNENJE EVROPSKE CENTRALNE BANKE

z dne 16. januarja 2023

o predlogu direktive o energijski učinkovitosti stavb (prenovitev)

(CON/2023/2)

(2023/C 89/01)

Uvod in pravna podlaga

Evropska komisija je 15. decembra 2021 objavila predlog direktive o energijski učinkovitosti stavb (1) (v nadaljnjem besedilu: predlagana direktiva).

Evropska centralna banka (ECB) se je odločila, da o predlagani direktivi poda mnenje na lastno pobudo. Pristojnost ECB, da poda mnenje, izhaja iz členov 127(4) in 282(5) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ter člena 25.1 Statuta Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke (v nadaljnjem besedilu: Statut ESCB), saj se predlagana direktiva nanaša na (a) temeljno nalogo Evropskega sistema centralnih bank (ESCB), da opredeli in izvaja denarno politiko, v skladu s členom 127(2) PDEU, (b) naloge ECB v zvezi z bonitetnim nadzorom kreditnih institucij v skladu s členom 127(6) PDEU in (c) prispevek ECB k harmonizaciji pravil in običajnih postopkov glede zbiranja, urejanja in razpošiljanja statističnih podatkov s področij v njeni pristojnosti, kadar je to potrebno, v skladu s členom 5.3 Statuta ESCB. V skladu s prvim stavkom člena 17.5 Poslovnika Evropske centralne banke je to mnenje sprejel Svet ECB.

1.   Splošne pripombe

1.1.

ECB na splošno podpira predlagano direktivo, katere cilj je povečati stopnjo in obseg prenove stavb v Uniji, izboljšati informacije o energijski učinkovitosti stavb ter zagotoviti, da bodo vse stavbe v skladu podnebnimi cilji Unije. Predlagana direktiva ne bo le prispevala k podnebnim ciljem Unije, temveč bo okrepila tudi prizadevanja Unije za zagotovitev energijske varnosti. Predlagana direktiva bo z odpravo ovir za prenovo in opredelitvijo ciljev za izboljšanje energijske učinkovitosti stavb prispevala k zmanjšanju odvisnosti Unije od fosilnih goriv in povpraševanja po zemeljskem plinu. Z zmanjšanjem porabe energije v stavbah se bo prav tako povečala odpornost gospodinjstev in podjetij na rast cen energije, srednjeročno in dolgoročno pa bo prispevala k zmanjšanju cenovne občutljivosti na nihanja cen fosilnih goriv. Predlagana direktiva bo zagotovila tudi večjo gotovost glede hitrosti in časovnice trajnostnega prehoda Unije, zato bodo lahko to kreditne in finančne institucije upoštevale pri svojih odločitvah o razporejanju portfeljev in srednjeročnem financiranju.

1.2.

ECB pozdravlja cilj predlagane direktive, da se izboljša dostop do energijskih izkaznic po vsej Uniji. S predlaganimi ukrepi bi se finančnim institucijam zagotovil celovit dostop do energijskih izkaznic, s čimer bi se odpravile precejšnje težave v zvezi z dostopom do teh informacij, s katerimi se trenutno soočajo kreditne in nasploh finančne institucije. Ti ukrepi bi kreditnim in finančnim institucijam omogočili, da izboljšajo ocene tveganja v zvezi s podnebnim prehodom pri svojih nepremičninskih sredstvih. Takšno izboljšanje je za ECB, Eurosistem in ESCB pomembno iz več razlogov. Prvič, ker posojila v zvezi z nepremičninami predstavljajo pomemben delež bančne knjige nadzorovanih kreditnih institucij, so te informacije zelo pomembne za ECB in njene funkcije bančnega nadzora. Drugič, ker znaten delež zavarovanja, ki ga v operacijah denarne politike uporabljajo nasprotne stranke, tvorijo finančna sredstva, zavarovana s hipotekami na nepremičninah, bi zagotovitev popolnega dostopa kreditnih in finančnih institucij do informacij iz energijskih izkaznic okrepila zmožnost Eurosistema, da – pri izvajanju mandata za ohranjanje stabilnosti cen – prepozna, spremlja in zmanjšuje tveganja, povezana z njegovimi nasprotnimi strankami, zavarovanjem, ki ga sprejme v svojih operacijah refinanciranja, in imetji finančnega premoženja na podlagi dokončnih transakcij. Tretjič, zaradi podpore statističnim nalogam ESCB, vključno z razvojem statističnih kazalnikov za analizo tveganja podnebnih sprememb, je potreben širši dostop do podrobnih informacij iz energijskih izkaznic. To pa bi pomagalo ECB pri njenem prispevku k harmonizaciji pravil in običajnih postopkov glede zbiranja, urejanja in razpošiljanja statističnih podatkov s področij v njeni pristojnosti.

1.3.

Ima pa ECB pomisleke glede predlagane metodologije za opredelitev novih razredov energijskih izkaznic in poziva k večji harmonizaciji po vsej Uniji. Predlagana direktiva opredeljuje le skupna merila za najboljše in najslabše energijske izkaznice za vsako državo članico brez celovite harmonizacije osnovnih opredelitev in metodologij, ki se določijo na nacionalni ravni. Z vidika tveganja bo to zmanjšalo primerljivost med državami članicami in uporabnost energijskih izkaznic kot izraza tveganosti določene nepremičnine. Bolj harmonizirana metodologija bi ECB v okviru njenih nalog bonitetnega nadzora pomagala, da bi lahko na podlagi zanesljivih in primerljivih podatkov ter skupnih in standardiziranih opredelitev na ravni Unije oceni vpliv energijske učinkovitosti na izpostavljenosti kreditnih institucij do nepremičnin. Prav tako bi se okrepila zmožnost Eurosistema, da ustrezno spremlja in ocenjuje vpliv finančnih tveganj v zvezi s podnebjem na sredstva v svoji bilanci stanja, ter zagotovi ustrezno zaščito bilance stanja Eurosistema pred tveganji.

1.4.

Predlagana direktiva upravičeno priznava interes finančne panoge za dostop do informacij o energijski učinkovitosti stavb. V predlagani direktivi bi bilo treba pojasniti, da njeno področje uporabe zajema kreditne institucije, ki so glavni vir hipotekarnih posojil.

1.5.

Kakor je podrobneje navedeno v nadaljevanju, se ECB zavzema zlasti za (a) bolj harmonizirano metodologijo za označevanje z energijskimi izkaznicami po vsej Uniji, (b) celovit in pravočasen dostop kreditnih in finančnih institucij do podatkovnih baz energijskih izkaznic, da lahko upravljajo svoja tveganja v zvezi s podnebnim prehodom, in (c) prenos predlagane direktive pred letom 2025.

Posebne pripombe

2.   Metodologija za opredelitev novih razredov energijskih izkaznic

2.1.

Ker nekatere države članice uporabljajo standarde za energijske izkaznice na regionalni ravni, se ECB zavzema za harmonizacijo postopka označevanja z energijskimi izkaznicami in osnovnih pragov znotraj držav članic. Poleg tega bi bilo treba s predlagano direktivo omejiti izjeme, za katere velja nacionalna diskrecijska pravica (v nekaterih državah članicah na primer za samostojne stavbe s skupno uporabno tlorisno površino manj kot 50 m2 ne veljajo zahteve glede energijskih izkaznic), da se zagotovita najvišja raven razpoložljivosti energijskih izkaznic na trgu in skupni pristop na ravni Unije.

2.2.

Kar zadeva opredelitev energijskih izkaznic, ECB sicer ceni, da se s predlagano direktivo skuša povečati primerljivost razredov energijskih izkaznic po vsej Uniji v primerjavi z sedanjim stanjem, jo pa skrbi, da se s predlagano metodologijo ne bo dosegla potrebna stopnja harmonizacije. Prvič, kot je razvidno iz podnebnega stresnega testa, ki ga je ECB izvedla leta 2022, trenutno veljavni heterogeni nacionalni predpisi o energijskih izkaznicah, zlasti različne metodologije, ki jih države članice uporabljajo za izračun energijske učinkovitosti stavb, ne omogočajo natančnega združevanja podatkov na ravni Unije (2). Drugič, predlagana direktiva določa le skupna merila za opredelitev najboljših in najslabših stavb. Natančneje, stavbe razreda energijske učinkovitosti G bodo opredeljene kot 15 % najslabših stavb v posamezni državi članici v smislu energijske učinkovitosti ob uvedbi novih energijskih izkaznic. To pomeni, da bi bila dejanska energijska učinkovitost pri najslabših 15 % stavb v državah članicah zelo različna, kar znatno zmanjšuje resnično primerljivost na ravni celotne Unije. Tretjič, predlagana direktiva za harmonizacijo sistema označevanja ne uvaja enotnih pragov po vsej Uniji, temveč opredelitev energijskih izkaznic prepušča državam članicam. Čeprav bi bilo mogoče s tem pristopom povečati preglednost relativne energijske učinkovitosti stavb v posamezni državi članici in doseči primerljiva prizadevanja za prenovo po vsej Uniji, pa bi lahko ta pristop povzročil tudi neučinkovito razporejenost kapitala v Uniji (3). Poleg tega bi lahko energijske izkaznice, kakor bi bile opredeljene v posameznih državah članicah, in z njimi povezani cilji prenove vplivali na vrednotenje nepremičnin, kadar takšno vrednotenje ni neposredno povezano z energijsko učinkovitostjo in s tem povezanimi posledicami stroškov energije. To z vidika nadzora in upravljanja tveganj ni zaželeno, saj bi otežilo povezovanje vrednotenja nepremičnin s parametri kreditnega tveganja in posojilnimi standardi. Četrtič, glede na trenutno omejeno pokritost z energijskimi izkaznicami in pomanjkanje podatkov o energijski učinkovitosti stavbnega fonda bi lahko pragovi za posamezne države, ki temeljijo na obstoječih informacijah iz energijskih izkaznic, privedli tudi do neustrezno umerjenih pragov, zlasti v državah članicah, v katerih je pokritost z energijskimi izkaznicami omejena. Ob neustrezni umerjenosti pragov podatki iz energijskih izkaznic morda ne bi odražali splošne porazdelitve energijske učinkovitosti po stavbah in bi povzročali neupravičene razlike med državami članicami.

2.3.

Iz zgoraj navedenih razlogov ECB meni, da je – zlasti dolgoročno – primernejša enotnejša metodologija na ravni Unije. ECB priznava, da je izbira med pragovi na ravni držav članic in na ravni Unije navsezadnje politična odločitev, pri kateri je treba upoštevati tudi vrsto drugih vidikov, na primer primerljivo prizadevanje za prenovo v posameznih državah članicah, ne glede na stanje prvotnega stavbnega fonda, ali uporabnost za najemnike in kupce. Kljub temu bi moral biti cilj predlagane direktive, da se lestvica pri energijskih izkaznicah sčasoma med državami članicami zbliža. S takim pristopom bi se zagotovila enotnejša opredelitev po vsej Uniji in okrepila vsebinska informativnost energijskih izkaznic kot podlage za razlikovanje tveganosti nepremičnin na podlagi energijske učinkovitosti stavb (4).

2.4.

Če sprememba metodologije za harmonizacijo energijskih izkaznic nazadnje ne bi bila mogoča, bi lahko s statističnim vzorčenjem na podlagi drugih lastnosti stavb in podatkov o stavbah iz vseh držav članic izboljšali umerjanje pragov energijske učinkovitosti. V idealnem primeru bi se umerjanje izvedlo na ravni Unije, da se prepreči razdrobljenost metodologij ocenjevanja. Z več podatki o velikosti naključnih vzorcev, ki jih je treba uporabiti (5) v smislu deleža nacionalnih nepremičnin, bi bilo še posebej mogoče povečati skladnost metodologij po državah članicah.

2.5.

Če takih sprememb ni mogoče doseči, je ključno zagotoviti vsaj javno dostopnost podatkov, ki se uporabljajo za izračun energijskih izkaznic, kot je poudarjeno v nadaljevanju.

3.   Dostop zainteresiranih strani do podatkov o energijski učinkovitosti

3.1.

ECB odločno podpira cilj predlagane direktive, da se kreditnim in finančnim institucijam zagotovi dostop do energijskih izkaznic. Dostop do podatkov o energijski učinkovitosti stavb je bistven predpogoj za oceno tveganj v zvezi s podnebnim prehodom in ogljičnega odtisa nepremičnin, saj vplivajo na kreditne institucije in finančne institucije, zlasti na njihove hipotekarne portfelje. Dostop bi zato pripomogel k preprečitvi morebitnega prelivanja v finančni sistem Unije. Pristojni organi za nadzor kreditnih in finančnih institucij, vključno z ECB, bi morali imeti celovit dostop do energijskih izkaznic, da bi lahko ocenili povezana podnebna tveganja.

3.2.

Poleg kreditnih institucij, finančnih institucij in centralnih bank tudi drugi udeleženci na finančnem trgu, ki vlagajo v produkte, ki temeljijo na nepremičninah, na primer hipotekarne portfelje, listinjene vrednostne papirje ali krite obveznice, potrebujejo dostop do podatkov o energijski učinkovitosti zadevnih nepremičnin za lastne ocene in razkritja podnebnih tveganj, zlasti v skladu z Uredbo (EU) 2019/2088 Evropskega parlamenta in Sveta (6) (v nadaljnjem besedilu: uredba o razkritjih v zvezi s trajnostnim financiranjem), ter za oceno usklajenosti gospodarskih dejavnosti v zvezi z nepremičninami z merili za blažitev podnebnih sprememb iz Uredbe (EU) 2020/852 Evropskega parlamenta in Sveta (7) (v nadaljnjem besedilu: uredba o taksonomiji). S predlagano direktivo bi bilo zato treba zagotoviti dostop tretjih vlagateljev, ki neposredno vlagajo v sredstva, ki temeljijo na nepremičninah, ali jih sprejemajo kot zavarovanje, do informacij iz energijskih izkaznic za te nepremičnine.

3.3.

Podatki iz energijskih izkaznic, vključno z informacijami o potrebah po primarni energiji, kreditnim in finančnim institucijam ne bi smeli biti na voljo le v okviru neposrednih naložb ali hipotekarnih posojil za gradnjo ali nakup hiše, temveč tudi za posojila za celovito prenovo. To bi kreditnim in finančnim institucijam omogočilo, da ocenijo vpliv takih prenov na vrednost zavarovanja in izvedejo ustrezno analizo tveganja. Predlagana direktiva brez takih določb ne bo odpravila ene od glavnih ugotovljenih podatkovnih vrzeli pri kreditnih in finančnih institucijah za zbiranje informacij, ki se zahtevajo v skladu z uredbo o taksonomiji (8).

3.4.

Glede na omejitve sedanje metodologije za izračun standardov za energijske izkaznice (glej odstavek 2.2 zgoraj), zlasti ker ni bolj harmonizirane metodologije za nove razrede energijskih izkaznic, bi bilo treba s predlagano direktivo zagotoviti vsaj to, da bi bile vse ključne lastnosti in področja, zajeta v energijskih izkaznicah (npr. poraba primarne energije v kWh/m2 na leto), na voljo vsem zainteresiranim stranem, vključno s kreditnimi institucijami in finančnimi institucijami. Dostop do dovolj podrobnih informacij (npr. poraba primarne energije v kWh/m2 na leto) in ne le do zbirnih informacij je ključen za premagovanje omejitev, ki izhajajo iz razlik v razredih energijskih izkaznic med državami članicami, in za zagotavljanje njihove primerljivosti.

3.5.

Enolična identifikacija je ključna za povezovanje informacij iz različnih virov, kar omogoča interoperabilnost in preprečuje podvajanje zahtev za poročanje. Zato bi bilo treba s predlagano direktivo zagotoviti tudi, da bi se lahko podatki iz energijskih izkaznic povezali z natančno lokacijo stavbe, njenimi fizičnimi lastnostmi ali ustreznimi finančnimi informacijami prek enolične identifikacije stavbe in v skladu s smernicami, pripravljenimi v okviru infrastrukture za prostorske informacije v Evropi (INSPIRE) (9), s čimer bi se vlagateljem, centralnim bankam in nadzornim organom omogočila kar najboljša ocena tveganja prehoda in fizičnih tveganj, povezanih s stavbami.

3.6.

V predlagani direktivi bi bilo treba pojasniti, da bi bilo treba prenos informacij iz nacionalnih podatkovnih zbirk v opazovalnico Unije za stavbni fond ali drugo namensko platformo razumeti tako, da vključuje podrobne informacije, brez poseganja v Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (10) (v nadaljnjem besedilu: splošna uredba o varstvu podatkov) in druga pravna jamstva. Poleg tega bi bilo treba javno dostopne informacije iz nacionalnih podatkovnih zbirk in tiste, posredovane opazovalnici za stavbni fond ali drugi namenski platformi, zaradi zagotovitve najnovejših informacij vsem zainteresiranim stranem posodabljati pogosteje kot enkrat ali dvakrat letno, kot je trenutno predvideno v predlagani direktivi (11).

4.   Časovnica za novo metodologijo za energijske izkaznice

4.1.

ECB predlaga zgodnejši prenos predlagane direktive do konca leta 2024 in ne do konca leta 2025, in sicer iz naslednjih razlogov. Prvič, nadzor, ki ga je ECB izvedla leta 2022, je pokazal, da je količina podatkov iz energijskih izkaznic, ki jih predložijo kreditne institucije, ključno vprašanje. Kreditne institucije so kot enega od temeljnih vzrokov navedle omejen dostop do registrov energijskih izkaznic v nekaterih državah članicah (12), prav tako niso poročale smiselnih približkov. V tem smislu bi s tem, ko bi kreditnim institucijam in finančnim institucijam čim prej zagotovili dostop do podrobnih podatkov iz energijskih izkaznic, izboljšali njihove obstoječe prakse in strategije za upravljanje tveganj v zvezi s tveganji, povezanimi s podnebnim prehodom, zlasti za stanje njihove knjige nepremičninskih posojil. Drugič, pravočasna razpoložljivost podatkov o energijski učinkovitosti na ravni Unije je bistvena za ustrezno izpolnjevanje zahtev predlagane direktive glede nadgradnje. Predlagana direktiva določa, da bi bilo treba stavbe in stavbne enote v lasti javnih organov ter nestanovanjske stavbe in stavbne enote izboljšati tako, da bodo na podlagi novih standardov za energijske izkaznice najpozneje do leta 2027 dosegle vsaj razred energijske učinkovitosti F. Te cilje je težko doseči brez predhodnega sprejetja novih standardov za energijske izkaznice (13). Države članice morajo predlagano direktivo prenesti v nacionalno zakonodajo do leta 2025, kar pomeni, da imajo za dokončanje potrebnih prenov na voljo zgolj dve leti.

4.2.

Če prenosa ni mogoče pospešiti, ECB predlaga, da se pospeši izvedba nekaterih določb predlagane direktive, in sicer s konca leta 2025 na konec leta 2024.

5.   Način harmonizacije energijskih izkaznic

5.1.

Ker bodo na novo izdane energijske izkaznice veljale do 10 let, bodo po sprejetju predlagane direktive po letu 2025 precej časa sočasno obstajali dve generaciji energijskih izkaznic. Zato bi bilo treba pri prenosu predlagane direktive pojasniti razmerje med temi starimi in novimi generacijami energijskih izkaznic, ali bi jih bilo treba za regulativne namene obravnavati enako in kako bodo lastniki prejeli posodobljene energijske izkaznice na podlagi standardov Unije, ker to vpliva na vrednost stavb. Brezemisijske stavbe so na primer v skladu s predlagano direktivo povezane z razredom energijske učinkovitosti A, vendar ni jasno, ali bodo stavbe, ki so v skladu z obstoječo direktivo dosegle razred energijske učinkovitosti A, obravnavane kot brezemisijske stavbe. Še posebej pomembno je to vprašanje obravnavati v povezavi z drugimi pravnimi akti Unije, na primer uredbo o taksonomiji in uredbo o razkritjih v zvezi s trajnostnim financiranjem, ki se sklicujejo na energijske izkaznice ter opredelitve brezemisijskih stavb in „skoraj nič-energijskih stavb“ (14).

5.2.

Poleg tega bi morale države članice opredeliti najprimernejše rešitve za spodbuditev lastnikov stavb k pravočasni posodobitvi energijskih izkaznic, s čimer bi se povečala ozaveščenost o priporočenih stroškovno učinkovitih prenovah za izboljšanje energijske učinkovitosti.

6.   Standardi hipotekarnega portfelja

6.1.

Predlagana direktiva državam članicam nalaga, da spodbujajo uvedbo omogočitvenih orodij za financiranje in finančnih orodij, med drugim prek standardov hipotekarnega portfelja, ki hipotekarne posojilodajalce spodbujajo k povečanju energijske učinkovitosti njihovega portfelja (15). Vendar je predlagana opredelitev „standardov hipotekarnega portfelja“ razmeroma široka in vsebuje le malo smernic o tem, kako bi bilo treba te standarde opredeliti na nacionalni ravni (16). Po prenosu bi lahko ta opredelitev privedla do raznolikih neharmoniziranih standardov hipotekarnega portfelja po državah članicah. V predlagani direktivi ali novem delegiranem aktu Komisije bi bilo mogoče podrobneje določiti minimalne zahteve, s katerimi bi se standardi hipotekarnega portfelja harmonizirali po vsej Uniji. Prav tako je izjemno pomembno standarde hipotekarnega portfelja zasnovati tako, da bodo enostavno uporabni pri izdaji finančnih in dolžniških instrumentov. S takšno zasnovo bi se lahko olajšale čezmejne naložbe v hipoteke, ki povečujejo energetsko učinkovitost – tudi v okviru unije kapitalskih trgov –, in povečal prispevek finančnih trgov, s čimer bi se zmanjšala odvisnost od bančnih posojil in državnih podpornih shem.

6.2.

Standardi hipotekarnega portfelja bi morali po idealnem scenariju sčasoma postati vse strožji zaradi izboljšanja povprečne ravni energijskih izkaznic pri nepremičninah. Standarde hipotekarnega portfelja bi bilo torej treba zaradi upoštevanja izboljšanja energijske učinkovitosti fonda nepremičnin redno pregledovati, da se ohrani finančna spodbuda za nadaljnje izboljševanje energijske učinkovitosti hipotekarnih portfeljev.

7.   Standardizacija podatkovnih zbirk

7.1.

Predlagana direktiva zagotavlja, da se v nacionalne podatkovne zbirke uvedejo povezave z drugimi nizi podatkov, povezanimi s stavbami. Za to sta potrebna interoperabilnost in povezovanje nacionalnih podatkovnih zbirk za energijsko učinkovitost stavb z drugimi upravnimi podatkovnimi zbirkami, ki vsebujejo informacije o stavbah, kot so nacionalni kataster stavb in digitalni dnevniki stavb. ECB za povečanje uporabnosti zbranih informacij pri odločanju predlaga, da se v predlagani direktivi predvidi tudi revizija tehničnih izvedbenih standardov, potrebnih za tako interoperabilnost in povezovanje, ki presega nacionalno raven. Kadar ECB priporoča, da se predlagana direktiva spremeni, so konkretni predlogi sprememb besedila s pripadajočimi pojasnili navedeni v ločenem tehničnem delovnem dokumentu. Tehnični delovni dokument je dostopen v angleščini na spletišču EUR-Lex.

---

(1)  COM(2021) 802 final.

(2)  Glej 2022 climate risk stress test, julij 2022, dostopno na spletišču bančnega nadzora ECB na naslovu www.bankingsupervision.europa.eu

(3)  Lastniki v državah članicah z relativno visoko ravnjo energijske učinkovitosti (ob upoštevanju lokalnega podnebja) bi morali svojo stavbo prenoviti, čeprav je stavba z vidika celotne Unije relativno energijsko učinkovita. Res je, da bi bila lahko v nekaterih državah članicah omejujoč dejavnik razpoložljivost (večinoma lokalne) delovne sile.

(4)  Natančnejša – a enostavna – metodologija za harmonizacijo energijskih izkaznic bi lahko bila določitev skupnega kazalnika na ravni Unije, ki bi bil glavni dejavnik, na primer poraba primarne energije v kWh/(m2 na leto) ali emisije CO2 ali po možnosti kombinacija obojega, ki bi se potem izračunal za vse stavbe, rezultati pa bi se razdelili v sedem razredov. Kot dopolnitev informacij iz energijskih izkaznic o energijski učinkovitosti na podlagi porabe primarne energije v kWh/(m2 na leto) bi lahko razmislili o zgornji meji sprejemljivih emisij toplogrednih plinov (kgCO2eq/m2 na leto) za vsak razred energijskih izkaznic, da se zagotovi hitrejše razogljičenje nepremičnin.

(5)  Glej odstavek 2 Priloge VI k predlagani direktivi.

(6)  Uredba (EU) 2019/2088 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. novembra 2019 o razkritjih, povezanih s trajnostnostjo, v sektorju finančnih storitev (UL L 317, 9.12.2019, str. 1).

(7)  Uredba (EU) 2020/852 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2020 o vzpostavitvi okvira za spodbujanje trajnostnih naložb ter spremembi Uredbe (EU) 2019/2088 (UL L 198, 22.6.2020, str. 13).

(8)  Delegirana uredba Komisije (EU) 2021/2139 z dne 4. junija 2021 o dopolnitvi Uredbe (EU) 2020/852 Evropskega parlamenta in Sveta z določitvijo tehničnih meril za pregled za določitev pogojev, pod katerimi se šteje, da gospodarska dejavnost bistveno prispeva k blažitvi podnebnih sprememb ali prilagajanju podnebnim spremembam, ter za ugotavljanje, ali ta gospodarska dejavnost ne škoduje bistveno kateremu od drugih okoljskih ciljev (UL L 442, 9.12.2021, str. 1) določa naslednje merilo za bistven prispevek za dejavnost „prenova obstoječih stavb“: prenova stavbe izpolnjuje zahteve, ki se uporabljajo za večje prenove. Alternativno vodi do najmanj 30-odstotnega zmanjšanja potreb po primarni energiji.

(9)  Glej zbirko znanja infrastrukture za prostorske informacije v Evropi, dostopno na naslovu https://inspire.ec.europa.eu.

(10)  Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1).

(11)  Glej člen 19(3) in (4) predlagane direktive.

(12)  Glej 2022 climate risk stress test, julij 2022, dostopno na spletišču bančnega nadzora ECB na naslovu www.bankingsupervision.europa.eu

(13)  Glej člen 9 predlagane direktive.

(14)  Glej Prilogo I, oddelek 7.1, k Delegirani uredbi (EU) 2021/2139; Prilogo I k Delegirani uredbi Komisije (EU) 2022/1288 z dne 6. aprila 2022 o dopolnitvi Uredbe (EU) 2019/2088 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z regulativnimi tehničnimi standardi, ki določajo vsebino in prikaz informacij o načelu, „da se ne škoduje bistveno“, vsebino, metodologije in prikaz informacij o kazalnikih trajnostnosti in škodljivih vplivih na trajnostnost ter vsebini in prikazu informacij o spodbujanju okoljskih ali socialnih značilnosti in ciljev trajnostnih naložb v predpogodbenih dokumentih, na spletnih mestih in v periodičnih poročilih (UL L 196, 25.7.2022, str. 1).

(15)  Glej člen 15(4) predlagane direktive.

(16)  Glej člen 2, točka 36, predlagane direktive.