Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Evropski podnebni pakt

(raziskovalno mnenje)

(2020/C 364/10)

Poročevalec:	Dimitris DIMITRIADIS
Soporočevalec:	Peter SCHMIDT

Zaprosilo	Evropska komisija, 11. 3. 2020
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	29. 6. 2020
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	16. 7. 2020
Plenarno zasedanje št.	553
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	206/4/2

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Smo v podnebni krizi. V času, ko se zaradi pandemije COVID-19 svet spoprijema z zdravstveno krizo in se bliža gospodarska kriza, mora EU ponovno potrditi, da je zavezana prehodu na trajnostno, odporno, podnebno nevtralno in z viri gospodarno ekonomijo blaginje. Zdaj potrebujemo korenite spremembe v kulturi, infrastrukturi, obnašanju, udeležbi in možnostih preživljanja, ki bodo na več načinov vplivali na državljane, vendar jih tudi opolnomočili.

1.2

Podnebne spremembe ogrožajo nas vse, vendar tako kot pandemija najhuje prizadenejo najbolj ranljive ljudi, ki so že potisnjeni na rob družbe. Bistveno je zagotoviti, da pri prehodu ne bo nihče zapostavljen.

1.3

EESO poudarja, da je za prehod na podnebno nevtralnost nujna dejavna udeležba vseh delov družbe – podjetij, delavcev, raziskovalcev, potrošnikov, skupnosti ter državljanov in njihovih organizacij.

1.4

EESO zato podpira poziv, naj se Evropska unija zaveže doseganju ogljične nevtralnosti do leta 2050 in naj v skladu s tem prilagodi svoj cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za leto 2030. Poročilo o emisijski vrzeli za leto 2019, pripravljeno v okviru Programa Združenih narodov za okolje (UNEP), navaja, da je treba za omejitev svetovnega segrevanja na 1,5 oC emisije zmanjšati za 7,6 % na leto in da je treba začeti takoj. Po izračunih to pomeni, da jih je treba zmanjšati za vsaj 68 % do leta 2030.

1.5

Na vseh ravneh je potreben premik k participativnemu modelu, Komisija pa ima pri izvajanju podnebnega pakta pomembno priložnost in dolžnost, da oblikuje inovativen pristop, ki bo ustrezal ukrepom, ki jih civilna družba, skupnosti, mesta in regije že izvajajo, jih podpiral in navdihoval.

1.6

S participativnimi modeli, ki so preozko usmerjeni ali zasnovani tako, da omejijo obseg preučevanih sprememb, ali pa so takšni, da jih instituciji, ki jih vzpostavi, ni treba upoštevati, se bo doseglo le to, da bodo sodelujoči zmedeni in razočarani.

1.7

Evropa mora pospešiti sistemske spremembe za podnebno ukrepanje z inovacijami (tehnološkimi in socialnimi), in sicer tako, da poveže ponudbo inovacij z akterji na strani povpraševanja, tistimi, ki jih problemi zadevajo, in tistimi, ki si močno prizadevajo za spremembe. Digitalno preobrazbo bi morali usmerjati cilji trajnostnega razvoja, da se preprečijo tveganja, tudi tista, ki so povezana s pravicami delavcev. (1) Izvajanje evropskega stebra socialnih pravic skupaj z evropskim zelenim dogovorom je priložnost za pravičen prehod, pri katerem je v središču cilj, da je treba vsem zagotoviti kakovostna delovna mesta.

1.8

Splošni izzivi, ki jih je opredelila večina akterjev civilne družbe, dejavnih na področju podnebnih ukrepov, so pomanjkljiv dostop do financiranja, premalo strokovnega znanja in osebja ter neustrezno priznavanje, pa tudi nedosledno komuniciranje EU in nacionalnih vlad.

1.9

Za doseganje podnebnih ciljev na ravni EU in mednarodni ravni bodo potrebna znatna finančna sredstva. Proračun za evropski zeleni dogovor (javna in zasebna sredstva) in 750 milijard EUR za sklad za okrevanje, vključno z dodelitvami za proces evropskega semestra, bi moralo biti namenjenih predvsem trajnostnemu okrevanju, kamor sodijo tudi podnebni ukrepi.

1.10

Pri oblikovanju načrtov za okrevanje po pandemiji COVID-19, usmerjenih k izpolnjevanju agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 in Pariškega sporazuma, bi moralo biti pravilo, da je financiranje pogojeno s trajnostnimi praksami v vseh sektorjih. Odziv za okrevanje po pandemiji COVID-19 ne bi smel biti namenjen vrnitvi na prejšnje stanje, temveč premiku k nečemu novemu in boljšemu.

1.11

Vsi deležniki potrebujejo krepitev zmogljivosti in tehnično podporo za prehod na odpornejšo in bolj trajnostno prihodnost. Ustanovitev foruma EU za podnebno financiranje bi spodbudila dostop do finančnih sredstev in odpravila ovire.

1.12

EESO predlaga ustanovitev platforme deležnikov za evropski podnebni pakt, ki bi temeljila na načelih vključevanja, preglednosti, dejanske udeležbe in odgovornosti podnebnih akterjev na vseh ravneh.

1.13

Podnebni pakt bi moral biti osredotočen na opolnomočenje ljudi za spremembo sistemov – z raziskovanjem, preskušanjem in predstavljanjem. Nujni bodo pogledi, ki upoštevajo več ravni, oblikovanje vizije, pripovedovanje zgodb in retrospektivni pristop. Spodbujati in pospeševati bi bilo treba širok nabor podnebnih pobud.

2.   Uvod

2.1

Obvladovanje podnebnih in okoljskih izzivov postaja vse nujnejša naloga in zahteva korenito spremembo sedanjih netrajnostnih socialno-ekonomskih pristopov. Svetovna pandemija COVID-19 je pokazala, da preproste prilagoditve naših načinov življenja in sistemov ne bodo zadostovale. Temeljne spremembe proizvodnih metod, ki vplivajo na podjetja, delavce in organizacijo dela, so se dogajale že pred pandemijo, ta pa jih bo verjetno pospešila. Evropska komisija je sprejela evropski zeleni dogovor kot novo strategijo za trajnostne, čistejše, varnejše in bolj zdrave socialno-ekonomske in finančne modele EU.

2.2

Po krizi zaradi COVID-19 je treba podnebno ukrepanje in zaveze glede trajnosti postaviti v ospredje politike za okrevanje in obnovo, pa tudi ustreznih proračunov, saj EU ne sme biti še naprej obsojena na prihodnost z visokimi emisijami ogljika. Ukrepe za obdobje po krizi je treba oblikovati tako, da bodo zagotovili odpornost sistema, zaščitili in obnovili biotsko raznovrstnost ter prednostno obravnavali javno zdravje, s tem pa utrli pot ekonomiji blaginje, ne da bi bil pri tem kdo zapostavljen. Glede na navedeno evropskega zelenega dogovora ne bi smeli opustiti ali odložiti, temveč še okrepiti.

2.3

Uspeh evropskega zelenega dogovora bo v veliki meri odvisen od sposobnosti EU, da sodeluje s svojimi državljani. Komisija ob upoštevanju tega pripravlja evropski podnebni pakt, ki bo povezal različne akterje, vključno z regijami, lokalnimi oblastmi, lokalnimi skupnostmi, civilno družbo, šolami, podjetji in posamezniki.

3.   Potreba po sodelovanju s civilno družbo in državljani na področju podnebja

3.1

Spoprijemamo se s svetovno podnebno krizo. Odzivi vlad nanjo doslej še niso bili zadovoljivi in svet ni na dobri poti, da uresniči cilje Pariškega sporazuma in cilje trajnostnega razvoja. Mladi protestniki za podnebje in drugi v civilni družbi odločno pozivajo k veliko ambicioznejšim in nujnim podnebnim ukrepom. Nosilci odločanja, ki so podpisali Agendo 2030 in Pariški sporazum, so odgovorni za nujno obravnavanje teh zahtev, sprejetje odločnih in ambicioznih političnih odločitev ter premik k novemu modelu vključujočega podnebnega ukrepanja, pri katerem dejavno sodelujejo vsi deležniki.

3.2

EESO zato podpira poziv, naj se Evropska unija zaveže doseganju ogljične nevtralnosti do leta 2050 in naj v skladu s tem prilagodi svoj cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za leto 2030. (2) EESO pričakuje, da bo nov cilj glede emisij za leto 2030 temeljil na obsežnem pregledu in ustrezni oceni učinka. Meni, da obstajajo trdni argumenti za cilj najmanj 55-odstotnega zmanjšanja do leta 2030, če želi EU prispevati svoj delež k potrebnemu občutnemu zmanjšanju emisij na svetovni ravni. Poročilo o emisijski vrzeli za leto 2019, pripravljeno v okviru Programa Združenih narodov za okolje (UNEP), (3) na primer navaja, da je za dosego cilja 1,5 oC iz Pariškega sporazuma (4) na svetovni ravni potreben celo ambicioznejši cilj za zmanjšanje emisij do leta 2030.

3.3

Raziskava Eurobarometer iz leta 2019 je pokazala, da se 93 % državljanom EU podnebne spremembe zdijo resen problem, 79 % pa zelo resen problem. Po mnenju velike večine vprašanih je pomembno, da njihove nacionalne vlade določijo ambiciozne cilje za povečanje rabe energije iz obnovljivih virov (92 %) in izboljšanje energijske učinkovitosti (89 %).

3.4

Podnebni pakt mora mobilizirati sposobnosti Evropejcev, da do leta 2050 uresničijo vizijo uspešne, vključujoče in podnebno odporne družbe z ogljično nevtralnim krožnim gospodarstvom, kot jo določa evropski zeleni dogovor. Medvladni panel za podnebne spremembe (IPCC) v svojem poročilu izrecno omenja potrebo po hitrih in daljnosežnih spremembah brez primere v vseh vidikih družbe. Postopne spremembe ne bodo dovolj. Ozka osredotočenost na zmanjšanje emisij CO2 je na lokalni ravni kontraproduktivna, saj omejuje zavzetost in razmišljanje, s tem pa znatno omejuje tudi spremembe, ki si jih ljudje zamislijo in izvajajo. Kar zdaj potrebujemo, je temeljna preobrazba ekonomskega, družbenega in finančnega sistema, ki bo eksponentno pospešila razgoljičenje in okrepila podnebno odpornost. V ta namen potrebujemo navdihujoče, vseobsegajoče in raznolike razlage, ki pojasnjujejo, zakaj se mora svet spremeniti.

3.5

Sedanja svetovna kriza zaradi pandemije COVID-19 je dokazala, da lahko vlade sprejemajo drastične ukrepe za ublažitev eksistenčne grožnje ter da ljudje svoje življenje vsaj nekaj časa lahko prilagodijo novim omejitvam, ki jih nalagajo ti ukrepi. Pomembno je, da imajo skupnosti, podjetja, socialni partnerji in drugi nedržavni akterji ključno vlogo pri odzivu na pandemijo, saj pogosto opredelijo potrebe ter zasnujejo in izvajajo razmeram ustrezne ukrepe hitreje, učinkoviteje in bolj ustvarjalno, kot je to mogoče doseči od zgoraj navzdol.

3.6

Prehod na naslednjo fazo odziva na COVID-19 prinaša veliko priložnost in veliko tveganje. Gospodarski ukrepi in fiskalni svežnji, ki se pripravljajo za ohranitev in ponoven zagon evropskega gospodarstva, morajo biti skladni s taksonomijo EU za trajnostne naložbe in zagotoviti finančna sredstva tistim, ki so trajnostni ali bi lahko postali trajnostni ter se bodo zavezali, da bodo nujno opredelili in izvedli potrebne spremembe, kar bo treba spremljati.

3.7

Tragična motnja, ki jo je povzročila pandemija COVID-19 in zaradi katere so se začasno nehala izvajati fiskalna pravila, je pokazala, da se vizija lahko spremeni, če so ogrožena človeška življenja, naša gospodarstva in življenje na našem planetu, kakršnega poznamo. Vizija socialnega napredka, ki temelji zgolj na prizadevanjih za rast bruto domačega proizvoda (BDP), zanemarja temeljne elemente, ki so pomembni za blaginjo posameznika in družbe, ter ne upošteva pravilno okoljskih in socialnih pomislekov. Zato je potreben preskok z gospodarstva, ki temelji na BDP, na ekonomijo blaginje. (5) (6) Ekonomija blaginje: področje ekonomije, ki gospodarske politike ocenjuje z vidika njihovega učinka na blaginjo skupnosti. V 20. stoletju se je uveljavila kot dobro opredeljeno področje ekonomske teorije.

3.8

Eden od načinov za povečanje podnebnih ambicij je ustvarjanje spodbudnega okolja za več ukrepov nedržavnih akterjev, vključno z različnimi vrstami podjetij, tudi malimi, srednjimi in mikro podjetji, vlagatelji, socialnimi partnerji, zadrugami, mesti in regijami, sindikati, lokalnimi skupnostmi in skupinami državljanov, kmeti, šolami, verskimi in mladinskimi organizacijami ter drugimi nevladnimi organizacijami.

3.9

Za spodbudno okolje je potreben ključen premik od posvetovanja in sodelovanja, usmerjenega od zgoraj navzdol, k sooblikovanju, soustvarjanju in opolnomočenju. Standardni modeli posvetovanja redko dosežejo koga drugega kot zelo ozke sektorje družbe z veliko viri. Posameznikom, organizacijam in podjetjem, ki jim lahko preobrazbene spremembe najbolj koristijo in ki lahko k njim največ prispevajo, je treba ponuditi dejanske možnosti sodelovanja pri odločanju, če naj v ta proces vložijo čas in energijo.

3.10

Leta 2018 je EESO pozval k „evropskemu dialogu o ukrepih nedržavnih akterjev za boj proti podnebnim spremembam“. (7) Dialog ne bi smel biti namenjen zgolj poudarjanju in predstavljanju ukrepov, temveč tudi odzivanju na potrebe nedržavnih akterjev s spodbujanjem novih partnerstev med njimi in različnimi ravni upravljanja, podpiranjem vzajemnega učenja, usposabljanja in izmenjave nasvetov ter zagotavljanjem lažjega dostopa do financiranja.

3.11

EESO je predlagal, (8) da se vzpostavi stalen dialog z državljani kot obvezni pripravljalni element pri sprejemanju vseh pomembnih političnih odločitev in pobud na vseh ravneh.

3.12

Evropska komisija teh priporočil doslej ni upoštevala. (9) Evropski podnebni pakt je priložnost, da institucije tesno sodelujejo za vzpostavitev spodbudnega okolja za sodelovanje civilne družbe in državljanov, ki bi temeljilo na obstoječih postopkih posvetovanja, vendar jih presegalo.

4.   Učenje na podlagi obstoječih praks sodelovanja civilne družbe in državljanov

4.1

Primeri skupščin državljanov, dialogov z državljani in podobnih postopkov posvetovalnega sodelovanja (10) na nacionalni, regionalni in občinski ravni kažejo sposobnost in željo državljanov, da prevzamejo odgovornost za rešitve za podnebno krizo. Širši participativni pristopi, kadar so skrbno zasnovani, pogosto ustvarijo precejšnje koristi na področju trajnosti, tudi če niso izrecno osredotočeni na podnebno krizo. To poleg velike potrebe in želje po participativni demokraciji dokazuje, da vlade lahko ustvarijo take prostore in njihove predloge nadalje politično obravnavajo.

4.1.1

Leta 2019 se je 150 naključno izbranih francoskih državljanov začelo posvetovati o vprašanju, kako v duhu socialne pravičnosti do leta 2030 zmanjšati emisije toplogrednih plinov za vsaj 40 %. Seje te skupščine državljanov potekajo v francoskem ekonomsko-socialnem svetu. Vlada namerava javno obravnavati predloge in objaviti okviren časovni načrt za njihovo izvajanje. (11)

4.1.2

Irsko skupščino državljanov, ustanovljeno leta 2016, je sestavljalo 100 državljanov, naključno izbranih tako, da so reprezentativno zastopali irske volivce. Njihova naloga je bila, da se posvetujejo o temah, med drugim o ustavni prepovedi splava in o tem, kako naj Irska postane vodilna država pri obravnavanju podnebnih sprememb. Parlamentarni odbor, ustanovljen za nadaljnje delo na podlagi priporočil skupščine o podnebnih spremembah, je v znatni meri oblikoval prelomen irski podnebni akcijski načrt, objavljen junija 2019.

4.1.3

V dveh velikih španskih mestih so bili organizirani dialogi z državljani in lokalni forumi za spodbujanje širše udeležbe državljanov in organizacij civilne družbe pri odločanju o delih lokalnega proračuna in izmenjavi zamisli o prihodnosti mesta.

4.1.4

Mladinski podnebni svet pri danskem ministrstvu za energetiko, javne službe in podnebje si prizadeva v podnebno politiko uvesti novo razmišljanje in ministru zagotoviti prispevke o prihodnjih podnebnih rešitvah.

4.1.5

Poljsko mesto Gdansk je organiziralo tri skupščine državljanov o prilagajanju na ekstremne vremenske dogodke, zmanjšanju onesnaženosti zraka in izboljšanju državljanske udeležbe.

4.1.6

Na Finskem se je v prvem državljanskem panelu o trajnostnem razvoju zbralo približno 500 Fincev, da bi ocenili stanje trajnostnega razvoja. Z rezultati se bodo spodbudila prizadevanja finske vlade in parlamenta v zvezi s trajnostnim razvojem.

4.1.7

V Italiji so predstavniki civilne družbe po konferenci COP 25 vložili zakonodajni predlog za ustanovitev skupščine državljanov po vzoru francoske. Podoben proces se je začel v Združenem kraljestvu, in sicer z britansko skupščino državljanov za pot do ogljične nevtralnosti (Climate Assembly UK: the path to net zero).

4.1.8

V Bologni v Italiji je občina ustanovila „urad za državljansko domišljijo“, ki je del njenih širših prizadevanj za spodbuditev ponovnega sodelovanja državljanov. Ustanovila je šest „laboratorijev“, ki redno prirejajo dogodke za oblikovanje vizije, pri čemer uporabljajo tehniko odprtega prostora (Open Space) in druga orodja. Kadar se izoblikuje dobra zamisel za projekt, občina s skupnostjo sklene „pakt“ in s tem zagotovi, da se zamisel uresniči. V zadnjih petih letih je bilo sklenjenih več kot 500 paktov, ki segajo od novih klopi na ulicah do veliko večjih in ambicioznejših projektov. Urad je postal tudi kanal, prek katerega se organizira priprava participativnega proračuna.

4.2

Tudi več drugih pobud, ki jih vodi skupnost, spodbuja lokalno ukrepanje za ustvarjanje bolj trajnostne prihodnosti, pri tem pa dosega izjemne in navdihujoče uspehe. Med njimi je vredno omeniti pobudo za trajnostne soseske v Bruslju, Scottish Communities Climate Action Network, škotsko mrežo približno 120 skupin lokalnih skupnosti za podnebno ukrepanje, Coopérnico, zadrugo za energijo iz obnovljivih virov (RESCoop) na Portugalskem, ter gibanje Transition (Prehod), ki je zdaj vključeno v prizadevanja za povečanje odpornosti na ravni celotnih skupnosti v več kot 50 državah ter navdihuje ljudi, da spremenijo svoje načine razmišljanja, delovanja in bivanja v svetu. Akcijski program Communities for Future (Skupnosti za prihodnost), ki se bo začel to poletje, lahko zagotovi institucionalno okolje za udeležbo javnosti.

4.3

Na evropski ravni mora biti civilna družba strukturirano vključena in določiti je treba jasen okvir za njeno sodelovanje pri razvoju, izvajanju in spremljanju politik in strategij, namenjenih doseganju podnebne nevtralnosti.

4.3.1

Večstranska platforma deležnikov o ciljih trajnostnega razvoja je imela pomembno vlogo, vendar bi bile še možne izboljšave v smislu zagotavljanja virov za njeno delo, pogostosti srečanj, odgovornosti za določanje programa, možnosti za obsežnejšo razpravo in sodelovanje ter spodbujanja pogostejšega, preglednejšega in dostopnejšega javnega posvetovanja.

4.3.2

Evropska platforma deležnikov za krožno gospodarstvo, ki jo skupaj vodita EESO in Komisija, zagotavlja prostor, kjer si lahko različne skupine deležnikov izmenjujejo primere dobre prakse in zamisli ter oblikujejo koristne mreže. Glavna razlika v primerjavi z večstransko platformo o ciljih trajnostnega razvoja je, da so za platformo odgovorni deležniki sami, kar je dobra praksa za v prihodnje.

4.4

Pariških ciljev ne bo mogoče izpolniti brez močne zavzetosti socialnih partnerjev na vseh ravneh, zlasti v industrijskih panogah in sektorjih, ki se soočajo s hudimi posledicami zaradi razogljičenja in digitalizacije. Izvajanje evropskega stebra socialnih pravic skupaj z evropskim zelenim dogovorom je priložnost za zagotovitev pravičnega prehoda, ki je osredotočen na cilj, da je treba vsem zagotoviti kakovostna delovna mesta. Socialni dialog, ki ga vodijo sindikati in delodajalci, je ena najboljših možnosti za ozaveščanje o podnebni krizi. Sindikati in delodajalci so tudi ključni protagonisti, če želimo, da bo preobrazba, ki jo prinaša evropski zeleni dogovor, socialno pravična, produktivna in komercialna. Ti scenariji zajemajo vrhe socialnega dialoga na evropski ravni, čezmejni dialog, ki je nujen za okrepitev evropskega družbenega vključevanja, in kolektivne pogodbe v sektorjih in podjetjih. Vključevanje delavcev je sestavni del demokracije na delovnem mestu in delovni sili daje priložnost, da aktivno sodeluje pri odločitvah, ki se tam sprejemajo in ki lahko pozitivno prispevajo k podnebnim ukrepom.

4.5

Skupnost znanja in inovacij (SZI) za podnebne spremembe v okviru Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo (EIT) se osredotoča na oblikovanje, izvajanje in povezovanje podjetniških poskusov in učinkov „globokih predstavitev“ (deep demonstration) na vzvode sistemskih sprememb. Portfelj SZI za podnebne spremembe v okviru EIT vključuje poskuse, osredotočene na sprožanje novih načinov razmišljanja, izkoriščanje eksponentih učinkov novih tehnologij, mrež in sil skupnosti ter prizadevanje za učenje, ki je hitrejše od tempa sprememb. (12)

5.   Učenje na podlagi poslovnih odzivov

5.1

Inovacije pomenijo dodatne korake razvoja novih storitev in proizvodov na trgu ali v javnosti, ki izpolnjujejo nezadovoljene potrebe ali rešujejo probleme, ki jih v preteklosti ni bilo. Tehnološke inovacije se osredotočajo na tehnološke vidike proizvoda ali storitve. Socialne inovacije pomenijo nove socialne prakse, ki naj bi bolje izpolnjevale družbene potrebe kot obstoječe rešitve, izhajajo pa na primer iz delovnih pogojev, izobraževanja, razvoja skupnosti ali zdravja. Digitalne tehnologije imajo pri socialnih inovacijah pomembno vlogo, saj se uporabljajo informacijske in komunikacijske tehnologije, kot so spletna omrežja in druga digitalna orodja.

5.2

Proces sistemskih inovacij bi moral biti cenovno ugodno na voljo vsem deležnikom, ki morajo sodelovati pri sooblikovanju rešitev za omogočanje potrebnega prehoda na trajnost. Pri uresničevanju evropskega zelenega dogovora je finančna izvedljivost osnovni pogoj za socialno kohezijo in za to, da nihče ne bo zapostavljen. Zato bi bilo treba vidike sistemskih sprememb, ki imajo značilnosti javnega dobrega, financirati ali subvencionirati iz javnih virov, kar bo omogočilo nadaljnje spodbujanje zasebnih sredstev za financiranje naložb v zvezi s podnebnimi spremembami.

5.3

Skupnosti, ki uspejo uvesti sistemske inovacije, so tiste skupnosti, ki odlično razumejo problem ter zberejo rešitve in jih dodelijo v skladu s posebnimi potrebami in viri različnih krajev in razmer. Evropske skupnosti je treba opolnomočiti s temi znanji in spretnostmi ter ustvariti ustrezna spodbudna okolja, da bodo lahko nedržavni akterji več ukrepali.

5.4

Nujni so inovativni mehanizmi financiranja, ki bodo priznavali potencial in izzive sistemskih inovacij, ki jih vodi skupnost, ter se odzivali nanje. Za te inovacije je potrebna prožna temeljna podpora, da se lahko vzpostavijo in vzdržujejo, ter rizični zagonski kapital za večje projekte, pa tudi strokovno mentorstvo in podpora. Podnebni pakt bi lahko ustvaril izjemno dragoceno možnost, da socialni inovatorji dajejo povratne informacije o političnih in ekonomskih ovirah, ki jih onemogočajo in postavljajo v neugoden položaj ter zaradi katerih so nujni preobrazbeni projekti pogosto neizvedljivi.

5.5

Odzivi podjetij so zelo pomembni zgledi, kot ponazarjata naslednja primera: — multinacionalne družbe, ki proizvajajo oblačila, ki se po uporabi zavržejo, spodbujajo prodajo rabljenih oblačil kot strategijo recikliranja, — mentorstvo za velike proizvajalce nafte in zavarovalnice, ki bodo morali preusmeriti poslovanje.

5.6

Primera pomembnih odzivov v finančnem sektorju: — odločitev naložbenega sklada, da ne vlaga v projekte, pri katerih se ne upošteva spremenljivka podnebja, — mreža za ozelenitev finančnega sistema, ki jo je ustanovilo osem centralnih bank in nadzornikov, za zeleno financiranje.

6.   Izmenjava informacij in javno razumevanje podnebnega ukrepanja

6.1

Potrebni so neposredni dialogi z državljani za ozaveščanje o pomenu prehoda na bolj trajnostne družbe in bolj zdrave lokalne skupnosti. Dodana vrednost takih dialogov je največja, kadar so organizirani na lokalni, regionalni ali nacionalni ravni. Kljub temu bi bili nujni smernice, usklajevanje in podpora z ravni EU.

6.2

Za oblikovanje podnebnega regulativnega okvira bi morale biti predvsem odgovorne posamezne države članice. Okvir bi moral temeljiti na njihovem lokalnem okolju in njegovih potrebah ter biti prilagojen trajnostnemu razvoju države. Pomemben element tega bi bilo priznavanje pravic narave. (13)

6.3

Vsako posredovanje na ravni EU bi morali sooblikovati uporabniki ter bi moralo upoštevati spoznanja, pridobljena pri participativnem pristopu, potrebnem na drugih ravneh, obenem pa biti model za ta pristop in ga navdihovati. Vključiti je treba strokovno znanje in vire za oblikovanje in spodbujanje inovativnih prostorov za sodelovanje, privlačno pripovedovanje zgodb in uporabo inovativnih tehnologij. Za uspeh podnebnega pakta bo ključno, da bodo sodelujoče skupnosti lahko postale kar najboljše možne pripovedovalke zgodb, s čimer bodo živo predstavile preobraženo prihodnost, ki jo zagovarjajo, preučevale in spoznavale potrebe in želje ter opolnomočile ljudi za ukrepanje.

6.4

Za mrežno okolje, ki bo pospeševalo spodbujanje in podpiranje podnebnega ukrepanja, je potrebna spletna platforma za izmenjavo primerov praks in pridobljenih spoznanj pri projektih in pristopih. Taka participativna platforma bi lahko spodbudila vrstniško učenje in vzajemno svetovanje med akterji, saj bi jim bila v pomoč pri premagovanju regulativnih ovir. Z zagotavljanjem spletnih tečajev, seminarjev in delavnic bi lahko spodbujala izobraževanje in inovacije.

6.5

Priznavanje obstoječih ukrepov in verodostojno poročanje o njih sta lahko močni spodbudi za podnebno ukrepanje. Financiranje in drugi viri, specialistična podpora in možnost sodelovanja pri sprejemanju odločitev, ki vplivajo na delo ljudi, bodo omogočili širšo uporabo preskušenih pristopov.

6.6

Ambasadorji za podnebno ukrepanje bi lahko dobili nalogo, da spodbujajo sodelovanje med več akterji, določajo strateške/tematske prednostne naloge, organizirajo dogodke in spodbujajo nove podnebne ukrepe.

6.7

Taki ambasadorji podnebnega pakta bi lahko delovali kot informacijske točke za različne sektorje gospodarstva. Imenovati bi bilo treba tudi posebne ambasadorje za mlade, lokalne skupnosti, mesta in regije. Ambasadorji na ravni EU bi imeli drugačno vlogo kot ambasadorji na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni. Zagotoviti bi bilo treba usklajevanje med različnimi ravnmi.

6.8

Če bi imenovali člane EESO in OR za ambasadorje na ravni EU za volilna okrožja, ki jih predstavljajo, bi izkoristili njihove obsežne mreže v civilni družbi ter lokalnih in regionalnih oblasteh, pa tudi okrepili sodelovanje med posvetovalnima organoma in Komisijo.

6.9

Sindikati in poslovne organizacije na primer poznajo lokalno okolje ter demokratično predstavljajo delavce v različnih sektorjih. So ključni za oblikovanje različnih ukrepov, da bodo ti zadovoljili potrebe delavcev in podjetij, ter za opredelitev izzivov. Podnebni ambasadorji na različnih ravneh v sindikalnem in poslovnem okolju bi lahko izkoristili prednosti socialnega dialoga, učinkovito okrepili izmenjavo informacij in spodbudili podnebno ukrepanje. Za to delo je potrebno institucionalno okolje, ki je spodbudno za pravice pri delu.

6.10

Z digitalno preobrazbo se spreminjajo organizacija in proizvodne metode podjetij. Številna MSP se spoprijemajo z zelo resnimi pomanjkljivostmi v zvezi z digitalizacijo. Veliko delavcev skrbi vpliv digitalizacije na njihova delovna mesta, zaradi katerega bi se lahko povečale brezposelnost in neenakosti.

6.11

Za spodbuditev financiranja in zelenih naložb ter zagotovitev pravičnega prehoda, kar je cilj evropskega zelenega dogovora, je Komisija oblikovala taksonomijo za spodbujanje naložb v osem velikih gospodarskih skupin in 70 sektorjev dejavnosti, ki bodo korenito preobrazile proizvodnjo ter število in kakovost delovnih mest v teh skupinah in sektorjih. V tem dokumentu, ki je ključna podlaga za naložbeni načrt evropskega zelenega dogovora, so pravice delavcev iz temeljnih standardov MOD omenjene samo enkrat.

7.   Ustvarjanje resničnih in virtualnih prostorov za razpravo o podnebju

7.1

Podnebni pakt bi moral biti osredotočen na opolnomočenje ljudi za spremembo sistemov – z raziskovanjem, preskušanjem in predstavljanjem. Potrebni so programi izobraževanja in usposabljanja, ki bodo pokrivali celoten spekter civilne družbe in drugih nedržavnih akterjev. Nujno je izboljšati znanje o podnebnem izzivu in njegovo razumevanje, in sicer s poglobitvijo in razširitvijo njegovega preučevanja ter z izboljšanjem kakovosti razprav in pogovorov o problemu med deležniki.

7.2

Potrebna bodo orodja za strukturiranje in obvladovanje izzivov ter izkoriščanje priložnosti v zvezi s podnebnimi inovacijami in prehodi, ki bodo pripravljena za uporabo. Številna so se ustvarila in pilotno preskusila v okviru programa Obzorje 2020 Evropske komisije. Pravi pristop v večdisciplinarnih okoljih je učenje skozi prakso z uporabo orodij v primerih uporabnikov.

7.3

Za izvajanje podnebnega pakta bodo bistveni upravljanje deležnikov, pogled, ki upošteva več ravni, oblikovanje vizije in retroaktivni pristop ter nišno upravljanje. Namen te strukture je olajšati proces reševanja problemov z določitvijo poti za sistemske inovacije v zvezi s podnebnimi spremembami in izvajanjem evropskega zelenega dogovora.

7.4

Uspeh podnebnega pakta bo delno odvisen od zmožnosti podjetnikov in podjetij, da pridobijo nepovratna sredstva iz javnih, dobrodelnih in zasebnih virov. Pri takem financiranju bi si bilo treba prizadevati za obravnavanje slabosti trga, ki so povzročile podnebne spremembe, omogočanje prelomnih sprememb in dovolj velik obseg. Z večstranskim finančnim okvirom EU ter namenskimi evropskimi in mednarodnimi javnimi in zasebnimi skladi, katerih cilj je omogočiti sistemske spremembe na področjih blažitve podnebnih sprememb in prilagajanja nanje, se lahko spodbudijo milijarde za inovativno podnebno ukrepanje. Splošni cilj bi moral biti ustvariti vire, izkušnje in zmožnosti za smiselne rezultate glede zmanjšanja emisij in večje podnebne odpornosti, ki jih je mogoče pomnožiti za pospešitev sprememb in ustvarjanje upanja. V podnebnem paktu bi moralo biti dobrodošlo sodelovanje nacionalnega in mednarodnega finančnega sektorja, pa tudi ustreznih večstranskih in zasebnih skladov. Poleg tega bi moral davčni sistem odražati načelo, po katerem je treba zagotoviti čim večjo ekonomijo blaginje in jo ohranjati.

7.5

Razmisliti bi bilo treba tudi o vključitvi fizičnih in virtualnih prostorov za razprave o podnebju v obstoječa združenja civilne družbe, ki bi komunicirala prek deležniške platforme podnebnega pakta.

7.5.1

Na področju dela bi bilo primerno vzpostaviti observatorije za predvidevanje, analizo in tolmačenje delovnih, organizacijskih in tehnoloških sprememb, ki bi zajemali osem skupin iz taksonomije ter pri katerih bi sodelovali sindikati, delodajalci in uprave na evropski ravni in ravni držav članic, z materialno podporo Komisije.

8.   Krepitev zmogljivosti za spodbujanje pobud na lokalni ravni

8.1

Jasno bi bilo treba opredeliti splošni okvir, da bi se preprečila neskladnost z evropskim zelenim dogovorom.

8.2

Splošni izzivi v zvezi s sodelovanjem pri podnebnih ukrepih, ki jih je opredelila večina akterjev civilne družbe, so pomanjkljiv dostop do financiranja, pomanjkanje strokovnega znanja in osebja ter neustrezno priznavanje, (14) pa tudi nedosledno komuniciranje EU in nacionalnih vlad.

8.3

Več deležnikov poudarja, da je ovira za podnebno ukrepanje zapleteno regulativno in upravno okolje. Organizacijam civilne družbe in organizacijam, ki jih vodi skupnost, bi lahko koristila prizadevanja za krepitev zmogljivosti, ki bi jim bila v pomoč pri razumevanju regulativnega in upravnega okolja.

8.4

Zagotavljanje materialne (tehnična pomoč, krepitev zmogljivosti, financiranje itd.) in nematerialne (priznavanje, večja prepoznavnost itd.) podpore ter spodbujanje mreženja in povezav s posebnimi področji in procesi politike bi morali biti bistveni elementi platforme deležnikov za evropski podnebni pakt, ki si bo prizadevala za spodbujanje podnebnega ukrepanja na lokalni ravni.

8.5

Nedržavni akterji se pri dostopu do financiranja svojih podnebnih pobud lahko soočajo z različnimi izzivi, vključno z nedosegljivimi zahtevami v zvezi z velikostjo projekta, nenaklonjenostjo zasebnih vlagateljev do financiranja projektov ter zapletenimi postopki in zahtevami za prijavo in dostop do sredstev. (15) Druge ovire vključujejo pomanjkljivo seznanjenost z možnostmi podnebnega financiranja, nezadostne upravne zmogljivosti in tehnično znanje za pridobitev financiranja, proračunske in regulativne omejitve, zagotavljanje bankabilnosti potencialnih naložb, politične omejitve ter težave pri izpolnjevanju pretirano predpisujočih meril za upravičenost pri skladih EU in mednarodnih skladih. (16)

8.6

EESO je predlagal ustanovitev foruma za podnebno financiranje, v katerem bi se povezali ključni deležniki, da bi obravnavali glavna vprašanja, poiskali ovire, oblikovali rešitve in opredelili najučinkovitejše mehanizme za izboljšano dodeljevanje finančnih sredstev v skladu z načelom subsidiarnosti. Trenutno se pripravlja študija, (17) katere cilj je predlagati akcijski načrt in nato izboljšati dostop nedržavnih akterjev do financiranja.

9.   Za platformo deležnikov za evropski podnebni pakt

9.1

EESO glede na pozitivne izkušnje z evropsko platformo deležnikov za krožno gospodarstvo predlaga, naj se vzpostavi podobna platforma deležnikov za evropski podnebni pakt.

9.2

Vodilna načela platforme bi morala biti vključevanje, preglednost ter dejanska udeležba in odgovornost lokalnih podnebnih akterjev.

9.3

EESO je pozval, naj bo prehod na trajnostno, ogljično nevtralno in z viri gospodarno gospodarstvo pravičen ter naj pri njem nobeno gospodinjstvo, skupnost, regija, sektor ali manjšina ne bo zapostavljena. (18) Platforma deležnikov za evropski podnebni pakt bi morala vključevati observatorij za prehod na podnebno nevtralnost, ki bi spremljal izvajanje podnebne politike EU na nacionalni in regionalni ravni ter zbiral podatke za podporo oblikovanju politik na vseh ravneh.

9.4

EESO podpira organiziranje skupščin državljanov v državah članicah, ki obveščajo, navdihujejo in spodbujajo razumevanje ter svetujejo vsem ravnem upravljanja o podnebnih politikah. Platforma deležnikov za evropski podnebni pakt bi lahko promovirala obstoječe uspešne izkušnje ter razširjala smernice in dobre prakse državam, regijam in mestom, ki razmišljajo o oblikovanju podobnih skupščin.

9.5

Platforma deležnikov za evropski podnebni pakt bi lahko dobila nalogo, naj organizira skupščino državljanov na ravni EU, ki bi jo skupaj gostili EESO, OR in Evropski parlament s podporo Komisije.

9.6

Bistven element platforme bi bilo vozlišče za krepitev zmogljivosti in financiranje, ki bi zagotavljalo smernice, informacije in izobraževanje o podnebnih politikah in strategijah ter spodbujalo dostop majhnih projektov do financiranja. Vozlišče EU ter nacionalna vozlišča bi se lahko vzpostavila v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi.

9.7

Spletna platforma v okviru platforme deležnikov za evropski podnebni pakt bi ustvarila prostore za izmenjavo informacij in znanja, spodbujala mreženje in krepila zaveze.

9.8

Za platformo deležnikov za evropski podnebni pakt bi bilo treba ustanoviti usklajevalno skupino, ki bi jo sestavljali predstavniki različnih akterjev. Za izbor članov usklajevalne skupine bodo potrebna pregledna in jasna merila, da se zagotovita vključevanje in reprezentativnost, obenem pa ohrani učinkovito upravljanje strukture. Zastopani bi morali biti naslednji deležniki: institucije EU, civilna družba, vključno s podjetji, sindikati, lokalne in regionalne oblasti, znanstvena skupnost, finančna skupnost in mladi. Deležnikom iz institucij in sektorjev z manj viri bi bilo treba zagotoviti ustrezne vire, da bodo lahko sodelovali in imeli vlogo pri odločanju.

---

(1)  Mreža OZN za trajnostnorazvojne rešitve: Six Transformations to achieve the Sustainable Development Goals (Šest preoblikovanj za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja).

(2)  Poročevalka Evropskega parlamenta za evropska podnebna pravila (COM(2020)0080) Jytte Guteland predlaga dvig podnebnega cilja Unije za leto 2030 „na 65-odstotno zmanjšanje emisij v primerjavi z ravnmi iz leta 1990. Posledično bi morala Komisija do 30. junija 2021 oceniti, kako bi bilo treba zakonodajo Unije ustrezno spremeniti za izvajanje tega strožjega cilja.“

(3)  Poročilo o emisijski vrzeli.

(4)  Poročilo o emisijski vrzeli za leto 2019, pripravljeno v okviru Programa Združenih narodov za okolje (UNEP), navaja, da je treba za omejitev svetovnega segrevanja na 1,5 oC svetovne emisije zmanjšati za 7,6 % na leto in da je treba začeti takoj. Po izračunih za EU to pomeni, da jih je treba zmanjšati za vsaj 68 % do leta 2030.

(5)  Mnenje EESO – Trajnostno gospodarstvo, kakršno potrebujemo (UL C 106, 31.3.2020, str. 1).

(6)  ,

(7)  Mnenje EESO – Prispevek nedržavnih akterjev h krepitvi podnebnih ukrepov (UL C 227, 28.6.2018, str. 35).

(8)  Mnenje EESO – Strategija za dolgoročno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v EU (UL C 282, 20.8.2019, str. 51).

(9)  Predlagana so bila že v mnenju EESO – Vzpostavitev koalicije civilne družbe in podnacionalnih oblasti za uresničitev zavez iz Pariškega sporazuma (UL C 389, 21.10.2016, str. 20).

(10)  https://www.thersa.org/discover/publications-and-articles/rsa-blogs/2018/07/our-call-for-action-on-deliberative-democracy

(11)  https://www.conventioncitoyennepourleclimat.fr/en/

(12)  „Globoke predstavitve“ SZI za podnebne spremembe v okviru EIT zajemajo potencialne ekonomske „priložnosti za rast“, ki jih imajo najbolj ambiciozni „lastniki izzivov“ Evrope, da se razume njihov „problemski prostor“, in „oblikovalce“, ki evidentirajo sistem in ustvarijo portfelj možnosti za ukrepanje.

(13)  Mnenje EESO o dokumentu za razmislek z naslovom Za trajnostno Evropo do leta 2030 (UL C 14, 15.1.2020, str. 95), mnenje EESO o podnebni pravičnosti (UL C 81, 2.3.2018, str. 22).

(14)  Študija EESO.

(15)  Mnenje EESO – Lažji dostop nedržavnih akterjev do podnebnega financiranja (UL C 110, 22.3.2019, str. 14).

(16)  L. Rossi, M. Gancheva in S. O'Brien, str. 2017.

(17)  Forum za podnebno financiranje – načini dela in prve naloge. Študija za EESO, ki jo je pripravila Milieu Consulting SPRL.

(18)  Mnenje EESO – Pri izvajanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030 ne sme biti nihče zapostavljen (UL C 47, 11.2.2020, str. 30).