Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Spodbujanje kratkih in alternativnih verig preskrbe s hrano v EU: vloga agroekologije

(mnenje na lastno pobudo)

(2019/C 353/11)

Poročevalka: Geneviève SAVIGNY

Sklep plenarne skupščine	24.1.2019
Pravna podlaga	člen 32 poslovnika mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	28.6.2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	17.7.2019
Plenarno zasedanje št.	545
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	135/7/21

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO v tem mnenju poudarja, da so kratke verige preskrbe s hrano in agroekologija nove priložnosti za evropsko kmetijstvo. Ti inovativni pristopi, ki so v nasprotju z globalizacijo prehranskih sistemov, nastajajo že več kot 50 let, preučujejo jih v številnih nacionalnih in evropskih raziskovalnih programih, podpirajo jih javni in zasebni skladi, privabljajo pa tudi vse več novih kmetov, da se vključujejo v te sisteme. Za agroekologijo in kratke verige se je tako izkazalo, da so dovolj zmogljive in primerne za obvladovanje izzivov preskrbe s hrano. Lahko bi bile pomemben steber politike, ki si prizadeva, da bi v prihodnjih desetih letih (do leta 2030) ustvarili trajnostne prehranske sisteme in uresničili cilje trajnostnega razvoja.

1.2

Po vsej Evropi se pojavljajo inovativni sistemi, ki združujejo potrošnike in proizvajalce, kot so skupnostno podprto kmetijstvo (community supported agriculture) in drugi sistemi na podlagi zabojčkov. Med temi proizvajalci jih je veliko, ki se ukvarjajo z ekološkim kmetijstvom ali uporabljajo druge okolju prijazne metode, ki niso standardizirane. Pri tem pogosto sodelujejo lokalne in regionalne oblasti, ki vzpostavljajo sisteme lokalnega upravljanja preskrbe s hrano, ki združujejo različne akterje, in spodbujajo uporabo lokalnih proizvodov v obratih javne prehrane. Kratka prodajna veriga je resnična priložnost za male kmetije, da ustvarijo večjo dodano vrednost in so bolj donosne. Vrnitev na lokalno preskrbo s hrano ustvarja delovna mesta in lokalno dinamiko, kmetje pa se s tem ukvarjajo z veliko predanostjo. Za potrošnike je to vir svežih in kakovostnih proizvodov, prežetih s preteklostjo in človeškimi odnosi, in način, da se začnejo zanimati za prehrano in vrednost proizvodov ter se o tem izobražujejo.

1.3

Ta metoda proizvodnje in distribucije ni primerna za vse kmetije zaradi vrste proizvodnje, geografskega položaja ali premajhnega števila mestnega prebivalstva, ki bi lahko na primer kupilo vse vino ali oljčno olje z nekega izrazito kmetijskega območja. Prav tako ne nadomešča potrebe po hrani, ki ni lokalno proizvedena. V daljših verigah sistemi evropskih znakov kakovosti (zaščitene geografske označbe, zaščitene označbe porekla, zajamčena tradicionalna posebnost) omogočajo ugotavljanje istovetnosti in vrednosti, s čimer se potrošnikom olajša izbira.

1.4

EESO v zvezi s tem ugotavlja, da je pojav agroekologije nov vzorec preskrbe s hrano in kmetovanja. Agroekologija kot znanstvena in tehnološka veda ter družbeno gibanje obravnava sistem preskrbe s hrano celostno in si prizadeva približati proizvajalca njegovemu okolju ter pri tem ohraniti ali povrniti kompleksen in bogat agroekološki družbeni sistem. Agroekologija, ki jo spodbuja Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo in ki se obravnava v številnih raziskavah in na konferencah, se je v Evropi močno razmahnila, tudi na institucionalni ravni, v okviru nacionalnih programov za razvoj kmetijstva.

1.5

EESO meni, da je agroekologija smer, ki jo mora ubrati celotno evropsko kmetijstvo, katerega razvoj je neločljivo povezan z ohranjanjem naravnih virov. Spodbujati in ceniti je treba prizadevanja za zmanjšanje uporabe fitofarmacevtskih sredstev, revitalizacijo tal, uvedbo različnih kultur in zaščito biotske raznovrstnosti ter se pri tem zgledovati po uspešnih modelih, kot so ekološko kmetijstvo (z izjemo nekaterih neprimernih praks „industrijskega“ekološkega kmetijstva), permakultura in drugi tradicionalni načini kmetovanja.

1.6

EESO želi, da bi agroekološki projekt uvedli na ravni EU in ga podprli s strukturiranim akcijskim načrtom ter pri tem uporabili različne vzvode na lokalni, regionalni in evropski ravni. Okvir bi bila lahko celostna prehranska politika, za katero se zavzema EESO. Pomembni ukrepi so med drugim: — zagotavljanje sredstev za pridobitev potrebne osebne ali skupne opreme (drugi steber skupne kmetijske politike), — izvajanje živilske zakonodaje, ki je prilagojena malim proizvajalcem in omogoča prožnost, kar zadeva proizvode, pridelane v majhnih količinah, in zahteve glede označevanja itd., — uvajanje ali krepitev ustreznih izobraževalnih in svetovalnih storitev na področju predelave, neposredne prodaje in agroekologije, — spodbujanje mrež za izmenjavo informacij med kmeti, — usmerjanje raziskav k akroekologiji in potrebam proizvajalcev v kratkih verigah, — uvajanje ustreznih pravil o konkurenci na teritorialni ravni, da bi olajšali preskrbo obratov javne prehrane v kratkih in lokalnih verigah.

2.   Uvod

2.1

V dveh mnenjih EESO (1) je bila poudarjena potreba po oblikovanju celostne prehranske politike v EU, ki bo temeljila na več stebrih, med katerimi je tudi razvijanje krajših verig preskrbe s hrano.

2.2

Na lokalni in regionalni ravni je uvedenih vse več pobud za podporo alternativnih prehranskih sistemov in kratkih verig preskrbe s hrano. Celostna prehranska politika bi morala nadgrajevati, spodbujati in razvijati skupno upravljanje na vseh ravneh, tj. na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni. S tem pristopom bi lahko ustvarili okvir, v katerem bi lahko te pobude razvijali ne glede na njihov obseg. Omenjeni pristop je potreben tudi za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja v Evropi.

2.3

V zvezi s tem se zdi, da je agroekologija nova kmetijska in prehranska paradigma, ki spremlja razvoj teh novih načinov preskrbe s hrano in njene proizvodnje.

2.4

Namen tega mnenja je, da bi spremljali zbliževanje proizvajalcev in potrošnikov v krajših verigah in razvoj agroekologije ter tako ugotovili, kakšne razmere in orodja so potrebni, da bi sistem preskrbe s hrano usmerili k celovitemu uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja.

3.   Razvoj kratkih verig preskrbe s hrano

3.1

V Evropski uniji se v okviru politik razvoja podeželja (Uredba EU 1305/2013) uporablja naslednja opredelitev: „dobavn[a] verig[a], ki vključuje omejeno število gospodarskih subjektov, zavezanih sodelovanju, lokalnemu gospodarskemu razvoju ter tesnim geografskim in socialnim odnosom med proizvajalci, predelovalci in potrošniki“ (2).

3.2

Distribucija živil se je od konca devetdesetih let 20. stoletja močno spremenila. Zaradi boljše seznanjenosti z vprašanjem prehrane in zaporednih zdravstvenih kriz, povezanih s slabimi kmetijskimi in agroživilskimi praksami so se pri vse večjem številu potrošnikov oblikovala nova merila kakovosti, ki upoštevajo zdravje in trajnostni razvoj (3). Zaradi deregulacije kmetijskih trgov, velike nestanovitnosti cen, ki so pogosto nižje od proizvodnih stroškov, in nizkih kmetijskih dohodkov ter vse večje skrbi potrošnikov za zdravo in kakovostno prehrano so nekateri kmetje prilagodili svoje načine proizvodnje in prodaje. Celotna veriga od proizvodnje do potrošnje se diverzificira. Pojavljajo se novi načini kmetijske proizvodnje, proizvajalci pa morajo na lastno pobudo iskati nove trge ali oblikovati nove pristope k prodaji v okviru kratkih verig preskrbe s hrano, da se povrne človeški in finančni vložek v diverzifikacijo, prakse pa postajajo bolj trajnostne in temeljijo na zbliževanju proizvajalcev in potrošnikov. Služba Evropskega parlamenta za raziskave je leta 2015 ugotovila, da je 15 % kmetov polovico svoje proizvodnje prodalo prek kratkih verig preskrbe s hrano, raziskava Eurobarometer iz leta 2016 pa je pokazala, da je po mnenju štirih od petih evropskih državljanov pomembno okrepiti vlogo kmetov v prehranski verigi. Kratke verige preskrbe s hrano so v Evropi vse bolj razširjene, vendar ne enako po vseh državah.

3.3

Tako obstaja zelo veliko oblik neposredne prodaje. Poleg tradicionalnih oblik na kmetiji ali zunaj nje se razvijajo nove pobude. Eno najbolj dinamičnih področij inovacij v zadnjih dvajsetih letih so lokalna in solidarnostna partnerstva, ki povezujejo potrošnike in proizvajalce z dostavo „zabojčkov“na podlagi pogodbe, ki večinoma vsebujejo ekološke proizvode, združila in razvila pa jih je mednarodna organizacija Urgenci. Poleg tega se v številnih državah izvajajo skupni pristopi za povečanje dinamičnosti sektorja z organizacijo sejmov ali lokalnih dogodkov, kot je mreža Campagna amica v Italiji. Prispevek zadružnega sektorja je zelo pomemben, saj gre za področje, ki privablja mlade in nove kmete, ki imajo pogosto veliko zagona.

3.4

V zgoraj navedenem mnenju (4) je bil poudarjen zelo pozitiven učinek kratkih verig preskrbe s hrano, zlasti na svežino ter organoleptično kakovost in hranilno vrednost proizvodov. Po tridesetih letih razvoja globaliziranega sistema preskrbe s hrano se zdaj na splošno priznava, da imajo povezovanje med proizvajalci in potrošniki ter lokalni sistemi številne koristi. Kratke verige izboljšujejo dodano vrednost in donosnost malih kmetij, omogočajo prodajo proizvodov, za katere je znano, od kod prihajajo, in ki „pripovedujejo zgodbo“potrošnikom, ki so zato pripravljeni plačati več, ter ustvarjajo spodbudno okolje in socialne vezi na podeželju. Boljša kakovost proizvodnje hrane in distribucijskih verig krepi odgovornost potrošnikov v odnosu do vrednosti hrane in razmetavanja s hrano ter tako prispeva k zmanjšanju učinka preskrbe s hrano na podnebne spremembe.

3.4.1

Ta način prodaje ima pozitivne zunanje učinke za celotno skupnost (ustvarjanje delovnih mest, ki jih ni mogoče preseliti, ohranjanje dodane vrednosti na ozemlju, privlačnost za turiste ali prebivalce). Obsežnejše zunanje učinke je treba upoštevati pri podpiranju razvoja kratkih verig preskrbe s hrano in dinamičnosti ozemelj.

3.4.2

Pobud za kratke verige preskrbe s hrano je vse več. Te pobude temeljijo na socialnih, organizacijskih in teritorialnih inovacijah, ki ostanejo v fazi strukturiranja. Pri številnih prizadevanjih se teritorialna razsežnost in skupna identiteta poudarjata kot ključna dejavnika njihove trajnosti. Zato je treba zagotoviti sredstva za vzpostavitev teritorialnih prehranskih sistemov, ki bodo temeljili na lokalnem in reprezentativnem upravljanju akterjev samih (5).

3.5

Splet je še eno področje, ki omogoča raziskovanje in inovacije za kratke verige. V zadnjih desetih letih se je začel na splošno uporabljati tudi v kratkih verigah preskrbe s hrano. Ker ima širšo ponudbo od običajnega trga proizvajalcev, omogoča tudi boljše in bolj tekoče trgovanje. V zadnjih petih letih so se pojavile številne platforme za spletno naročanje. Ta središča preskrbe s hrano omogočajo neposredno povezavo med proizvajalci in potrošniki, zlasti za proizvode, ki so dostopni le lokalno. Proizvajalcem, pa tudi potrošnikom, omogočajo, da se povežejo pri skupnem kupovanju in prodaji ter s tem spodbujajo logistiko kratkih verig preskrbe s hrano. Digitalizacija se uporablja tudi pri proizvodnji in predelavi proizvodov.

4.   Agroekologija kot nova oblika kmetijstva

4.1

Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo je na drugem mednarodnem simpoziju o agroekologiji, ki je leta 2018 potekal v Rimu, predlagala naslednjo opredelitev: „Agroekologija uporablja ekološke koncepte in načela, da bi dosegla optimalno povezanost med rastlinami, živalmi, ljudmi in okoljem ob upoštevanju socialnih vidikov ter tako zagotovila trajnosten in pravičen sistem preskrbe s hrano. Agroekologija lahko z ustvarjanjem sinergij prispeva k proizvodnji hrane, prehranski varnosti in prehrani ter pomaga obnoviti ekosistemske storitve in biotsko raznovrstnost, ki so bistvene za trajnostno kmetijstvo“ (6).

4.2

Agroekologijo sestavljajo tri glavne razsežnosti. Prva je agroekologija, ki se je pojavila v dvajsetih letih 20. stoletja v obliki znanstvenih disciplin (fizika, kemija, ekologija, prostorsko načrtovanje), ki obravnavajo kmetijstvo prek zapletenih sistemov povezanosti kmetijskega ekosistema. Druga razsežnost je agroekologija, ki zajema trajnostne kmetijske prakse za optimizacijo in stabilizacijo pridelkov. Tretja razsežnost pa je agroekologija kot družbeno gibanje v iskanju neodvisnosti pri preskrbi s hrano in novih večnamenskih vlog kmetijstva (7). Razvoj agroekologije je šel tudi v smeri večjega upoštevanja vprašanj, povezanih s hrano, kot je razvidno iz dokumentov, kot sta Redesigning the food system (Preoblikovanje prehranskega sistema) (Hill, 1985) in priročnik Steva Gliessmana Agroecology: Ecology of Sustainable Food Systems (Agroekologija: ekologija trajnostnih prehranskih sistemov).

4.3

Agroekologija temelji na skupnem stebru desetih načel, ki jih je opredelila in zapisala Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo ter katerih „cilj je državam pomagati preoblikovati njihove prehranske in kmetijske sisteme, razširiti trajnostno kmetijstvo ter uresničiti cilj popolne odprave lakote in številne druge cilje trajnostnega razvoja: — raznolikost, sinergije, učinkovitost, odpornost, recikliranje, soustvarjanje in izmenjava znanja (opis skupnih značilnosti agroekoloških sistemov, temeljnih praks in inovativnih pristopov), — družbene in človeške vrednote, prehranjevalne kultura in navade (kontekstne značilnosti), — krožno in solidarnostno gospodarstvo, odgovorno upravljanje (spodbujajoče okolje). Teh deset elementov agroekologije je medsebojno povezanih in soodvisnih“ (8).

4.4

Na podlagi teh desetih načel lahko v to kategorijo spada več oblik kmetijstva: ekološko kmetijstvo, ki uporablja enaka načela v standardiziranem okviru (predpisi EU o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov (9)), biodinamično kmetijstvo, integrirano kmetijstvo, kmetijsko-gozdarski sistem, ki združuje pridelavo kultur in lesno pridelavo, ter permakultura se opirajo na skupni steber, ki zajema zapleten in sistemski pristop kmetijstva od proizvodnje do potrošnje hrane. Poudariti je treba osrednjo vlogo ohranjanja kakovosti tal in življenja v teh oblikah kmetijstva. Agroekologija pomeni spremembo vzorca v kmetijstvu, da bi se borili proti podnebnim spremembam, povrnili žive ekosisteme in zaščitili vodo, tla in vse vire, od katerih je odvisna kmetijska proizvodnja. Spodbujati bi bilo treba vse zaveze kmetov k ponovnemu razmisleku o njihovih praksah in vplivu na ekosistem, da bi zmanjšali negativne zunanje učinke in povečali pozitivne. Zmanjšanje uporabe kemičnih sredstev, uvedba večje raznolikosti pri kolobarjenju, ohranitveno kmetijstvo in ohranjanje biotske raznovrstnosti so koraki, ki jih je treba spodbujati na poti k agroekološkemu prehodu vseh kmetij v Evropi.

4.5

Družbeno gibanje, ki so ga v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja v Latinski Ameriki razvile organizacije, kot je Via Campesina, je s svojimi tremi razsežnostmi (znanstveno, tehnično in družbeno) spodbudilo pospešen mednarodni razvoj tega pristopa k sistemu preskrbe s hrano. V tem gibanju sodeluje tudi Evropa. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo, ki je septembra 2014 v Rimu organizirala prvi simpozij o agroekologiji za prehransko varnost in prehrano, ki so mu sledili številni regionalni seminarji, med drugim evropski novembra 2016 v Budimpešti, poziva k razvoju agroekologije za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja in Pariškega sporazuma. Naslednji dogodek bo potekal konec leta 2019 v Evropi. Evropski program za raziskave Obzorje 2020 vključuje številne teme v zvezi z agroekologijo, ekološkim kmetijstvom in kratkimi verigami, evropsko partnerstvo za inovacije na področju kmetijske produktivnosti in trajnosti, ki prav tako raziskuje te teme za kmetijski razvoj, pa junija 2019 v Franciji organizira prihodnji vrh kmetijskih inovacij o agroekologiji.

4.6

Agroekologija se je postopno institucionalizirala, zlasti v Franciji (10). Z vključitvijo v francoski zakonik o kmetijstvu ter vzpostavitvijo pravnih in finančnih orodij je postala osrednji element kmetijskega razvoja v Franciji (11). S finančnimi sredstvi in usmeritvijo več specifičnih francoskih programov so bili ustvarjeni in financirani številni dinamični projekti kmetijskih skupnosti, kar je omogočilo, da sta postala kmetijski razvoj in proizvodnja bolj trajnostna (12).

4.6.1

Med pomembnimi rezultati agroekologije, ki so izpostavljeni v akademskih delih in so jih prevzele razvojne organizacije, so zlasti naslednji: — za kmete: povečanje rodovitnosti tal, znižanje stroškov proizvodnje, večja svoboda odločanja, razvoj odpornosti kmetijskih sistemov na podnebna tveganja prevrednotenje poklica, — za potrošnike: zdravstvena ustreznost ter kakovost hrane in vode, ohranjanje biotske raznovrstnosti in krajine ter zagotovila v zvezi s kmetijskimi praksami (živinoreja ali poljedelstvo) (13).

4.6.2

Pomen teh rezultatov je še večji zaradi skupne razsežnosti, ki jo imajo agroekološki projekti z vključevanjem kmetov kot gonilne sile predlogov in inovacij na njihovem področju zaradi želje po izboljšanju in potrebe po zmanjšanju stroškov proizvodnje. Spletne platforme (14) lahko omogočijo potrebno kapitalizacijo doseženih tehničnih in znanstvenih rezultatov ter izkušenj kmetov, ki so izvedli prehod, pri čemer se ne sme zanemariti pomen usposabljanja in skupnostnega dela.

4.6.3

Poslanstvo usposabljanja prihodnjih kmetov v javnih ustanovah za kmetijsko izobraževanje je tudi prispevati k razvoju agroekologije. Pedagoških vsebin o tej temi je vse več (15) in tudi učenci so vedno bolj naklonjeni prehodu na agroekologijo in agroekološki proizvodnji v svojem prihodnjem poklicnem življenju (16). Francoski program za agroekološki prehod predvideva izboljšanje prehrane učencev z uvedbo obrokov v menzah kmetijskih srednjih šol, ki so pripravljeni iz lokalnih proizvodov, s čimer se bo povečala njihova ozaveščenost o vprašanju prehrane.

4.6.4

Francoska vlada je za spremljanje prehoda na teritorialni ravni vzpostavila teritorialne prehranske projekte, v okviru katerih prosto oblikovane skupnosti pripravijo potrebne ukrepe za izboljšanje lokalnih sistemov preskrbe s hrano. Zdi se, da so programi kljub pomanjkanju sredstev zanimivi in tudi rezultati so spodbudni.

4.7    Medsebojna povezanost prehodov na kratke verige preskrbe s hrano in agroekologijo

4.7.1

Za agroekologijo je značilna zlasti raznolikost dopolnjevanja proizvodenj na ravni kmetijskih gospodarstev. Tako za živinorejske kot za poljedelske agroekološke proizvode je pomembno, da se ustvarjajo in ohranjajo nove prodajne možnosti. Zato se zdijo kratke verige preskrbe s hrano ustrezna rešitev tega izziva, povezanega s prehodom.

4.7.2

Poleg tega je pomembno poudariti, da se s povezovanjem agroekologije in kratkih verig preskrbe s hrano na evropski, nacionalni in lokalni ravni vzpostavlja lokalno upravljanje preskrbe s hrano z novimi načini sodelovanja akterjev. Ti postopki za ponovno povezovanje mest z njihovimi bližnjimi območji proizvodnje hrane se že izvajajo v številnih krajih, kot so Milano v Italiji, Montpellier v Franciji, Gent, Bruselj in Liège v Belgiji in Toronto v Kanadi.

5.   Razvoj kratkih verig in agroekologije za trajnostne prehranske sisteme

5.1    Prispevek h kakovostni preskrbi s hrano

5.1.1

Leta 2012 je bilo v evropskem raziskovalnem programu o kratkih verigah in lokalnih sistemih preskrbe s hrano, pri katerem je sodelovala Univerza v Coventryju in v katerega so bili vključeni tudi generalni direktorati Evropske komisije za kmetijstvo in zdravje, poudarjeno, da mora dejanje nakupa in prodaje temeljiti na kakovosti, sledljivosti in preglednosti. Zato mora EU proizvajalcem in potrošnikom zagotoviti sredstva za vzpostavitev in stabilizacijo teh treh dejavnikov, ki sestavljajo kratko verigo preskrbe s hrano. Ugotovljeno je, da večina proizvodov, ki se prodajajo v kratkih verigah preskrbe s hrano, izhaja iz ekološkega kmetijstva ali necertificiranih metod brez uporabe sintetičnih sredstev, odvisno od posameznih držav članic. To je očitno ključni element zbliževanja agroekologije in kratkih verig preskrbe s hrano. Na podlagi načel in okvira agroekologije se lahko ustvari okolje dovolj velikega in stabilnega zaupanja tudi zunaj certificiranega kmetijskega sistema, da bi potrošnikom zagotovili kakovost, sledljivost in preglednost, ki so potrebne za razvoj in trajnost kratkih verig preskrbe s hrano. Redni obiski potrošnikov in drugih proizvajalcev na kmetijah so učinkovita metoda „participativnega jamstva“za povečanje preglednosti, oblikovanje kontekstualiziranih kazalnikov in spremljanje agroekoloških praks (17).

5.1.2

Kar zadeva vsakega posameznika, najnovejše študije kažejo, da kratke verige preskrbe s hrano znatno izboljšujejo zdravje ljudi. Po eni strani je več pozornosti namenjeno temu, kaj jedo in kako poteka proizvodnja, po drugi strani pa so prostor za bogato družbeno učenje, tudi glede zdravih prehranjevalnih navad.

5.2    Dostopnost in prehranska varnost

5.2.1

Trenutno se v več evropskih raziskovalnih projektih (18) (19), poudarja, da so kratke verige preskrbe s hrano pogosto strukturirane in organizirane tako, da se lahko iz nišnega trga spremenijo v prave navade potrošnje hrane. To je omogočilo zlasti mreženje številnih akterjev na ravni EU prek projektov, podprtih z različnimi evropskimi programi financiranja. Ta razvoj pa je še vedno omejen, ker najrevnejša gospodinjstva težko dostopajo do nekaterih proizvodov. Nadaljevati bi bilo treba delo, opravljeno v okviru predhodnih mnenj EESO o vprašanju ukrepov, s katerimi bi spodbujali dostopnost teh prehrambnih proizvodov. Več francoskih raziskovalnih projektov o tem vprašanju je v zadnji fazi načrtovanja (RMT Alimentation (20), Projet Casdar ACCESSIBLE (21) in teritorialni prehranski projekti (22)).

5.2.2

V okviru razpoložljivih orodij bi se lahko sredstva za raziskave in inovacije, ki jih imata na voljo evropsko partnerstvo za inovacije na področju kmetijske produktivnosti in trajnosti ter GD za raziskave in inovacije, v prihodnjem programu Obzorje Evropa namenila agroekologiji in kratkim verigam preskrbe s hrano. V okviru prihodnje skupne kmetijske politike bi bilo treba mobilizirati programe ekologizacije (ekosheme) za spodbujanje postopne uporabe agroekoloških metod med kmeti in razvoja sistemov v smeri kratkih verig preskrbe s hrano. To velja tudi za ukrepe drugega stebra, kot so kmetijsko-okoljsko-podnebni ukrepi ter subvencije za naložbe, ki so potrebne za njihovo vzpostavitev, ter orodja za predelavo in trženje. V okviru programa LEADER je treba zagotoviti ustrezno usposabljanje in svetovanje ter lokalne spodbude. Podpora za teritorialne pobude se lahko med drugim črpa iz sredstev, namenjenih koheziji.

5.2.3

Oblikovati bi bilo treba ustrezna pravila, ki bi omogočala izvajanje pogodb o javnih naročilih v kratkih verigah, kar je sedaj omejeno s pravili o konkurenci. Prav tako je treba oblikovati ustrezna pravila za kratke verige preskrbe s hrano. Uredba (ES) št. 852/2004 o higieni živil (23) omogoča prožnost pri uporabi metode HACCP (analiza tveganj in kritičnih nadzornih točk) za male proizvajalce, kar mora veljati v vseh državah EU. Enako velja za pravila o označevanju proizvodov. Označevanje porekla predelanih živil (npr. v restavracijah in obratih javne prehrane) ima lahko podporno vlogo: če je poreklo živila znano, je bolj verjetno, da bo potrošnik izbral jed ali proizvod, ki je bil narejen v bližini, čeprav bo moral plačati nekoliko več. Na podeželju je treba zagotoviti pokritost z omrežjem 4G (telefonija in internet), da bi olajšali dostop in stik s potrošniki, ki ga omogoča razvoj digitalizacije.

5.2.4

Pogosto se pojavlja pomislek, ali so agroekologija in kratke verige preskrbe s hrano dovolj zmogljive, da nahranijo ves svet, na katerem naj bi do leta 2050 živelo že 10 milijard ljudi. Delo številnih raziskovalnih organizacij je glede tega jasno: na mednarodni ravni sta razvoj agroekologije in uporaba virov v kmetijstvu in zunaj njega nujna in mogoča ob upoštevanju gospodarskih, okoljskih in družbenih potreb. V Evropi je nedavno delo Inštituta za trajnostni razvoj in mednarodne odnose pokazalo, da bo s postopnim prehodom na agroekologijo, ki vključuje živinorejo, poljedelstvo in gozdarstvo, mogoče nahraniti celotno evropsko prebivalstvo do leta 2050, pri čemer je cilj popolna odprava emisij ogljika.

5.3    Pot k agroekologiji

5.3.1

Začetek agroekološkega projekta na ravni EU mora temeljiti na strukturiranem akcijskem načrtu, ki ga je treba podpreti z različnimi spodbudami več vidikov javnega in zasebnega ukrepanja na različnih področjih: usposabljanje, razvoj kmetijstva, preusmeritev pomoči, prilagoditev zakonodaje, teritorializacija sektorjev, genska selekcija, čezmorske regije in mednarodno ukrepanje (24). EU bi torej morala iskati priložnosti za zagotavljanje podpore, ki bi omogočila skupni razvoj ter povezovanje agroekologije in kratkih verig preskrbe s hrano, da bi se zagotovila njuna skupna trajnost. Ti spodbujevalni ukrepi morajo biti dovolj ambiciozni, da si bodo lahko dolgoročno številna kmetijska podjetja prizadevala za takšen prehod. Dolgoročnost je pomembna, ker bodo imeli tako akterji dovolj časa za svoja prizadevanja, hkrati pa jim bo omogočila izvedbo celostnega prehoda na sistem, ki ga je težko vzpostaviti.

5.3.2

Okvir programa bi lahko zagotovila globalna prehranska politika, ki jo EESO spodbuja že vrsto let, pod vodstvom evropskega sveta za prehrano, kjer bi EESO lahko imel spodbujevalno vlogo, usklajena pa bi bila na ravni generalnih direktoratov pod nadzorom podpredsednika Evropske komisije. Predlog za skupno prehransko politiko je bil uveden na ravni EU na podlagi dela mednarodne skupine strokovnjakov za trajnostne prehranske sisteme (IPES-Food) (25).

5.3.3

Delo Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo je lahko vir navdiha za razvoj agroekologije na evropski ravni. V zvezi s tem so zlasti poučna priporočila regionalnega simpozija za trajnostne kmetijske in prehranske sisteme v Evropi in Srednji Aziji. Vodnik Povezovanje malih kmetov in trgov, ki ga je Odbor za svetovno prehransko varnost sprejel leta 2016, državam priporoča, naj podpirajo teritorialne (lokalne, regionalne in nacionalne) trge za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja.

---

(1)  Mnenje EESO Bolj trajnostni prehranski sistemi (UL C 303, 19.8.2016, str. 64) in mnenje EESO Prispevek civilne družbe k oblikovanju celostne prehranske politike v EU (UL C 129, 11.4.2018, str. 18).

(2)  Uredba (EU) 1305/2013.

(3)  Codron J.-M., Sirieix L., Reardon T., Social and Environmental Attributes of Food Products: Signaling and Consumer Perception, With European Illustrations (Družbene in okoljske lastnosti živil: označevanje in dojemanje potrošnikov z evropskimi primeri), Agriculture and Human Values, zvezek 23, št. 3, 2006, str. 283–297.

(4)  Glej opombo 1.

(5)  Le Velly, R., Dynamiques des systèmes alimentaires alternatifs (Dinamika alternativnih prehranskih sistemov), Systèmes agroalimentaires en transition (Prehodni agroživilski sistemi), Éditions Quae, 2017, str. 149–158.

(6)  http://www.fao.org/about/meetings/second-international-agroecology-symposium/en/

(7)  https://pubs.iied.org/14629IIED/?c=foodag.

(8)  (http://www.fao.org/3/i9037en/I9037en.pdf).

(9)  Uredba Sveta (ES) št. 834/2007 z dne 28. junija 2007 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov in razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 2092/91.

(10)  Delo S. Bellona.

(11)  Člen 1, spremenjen z zakonom o prihodnosti kmetijstva, sprejetim 13. oktobra 2014, Code rural et de la pêche maritime (Zakonik o kmetijstvu in morskem ribištvu).

(12)  Evropsko partnerstvo za inovacije Agroecology Europe: http://www.agroecology-europe.org/

(13)  Claveirol, C., La transition agroécologique: défis et enjeux (Agroekološki prehod: izzivi in cilji), mnenja CESE, 2016.

(14)  https://rd-agri.fr/

(15)  https://pollen.chlorofil.fr/?s=agroecologie.

(16)  http://www.bergerie-nationale.educagri.fr/fileadmin/webmestre-fichiers/formation/articles_presse/Plan_EPA1-bilan-Fevrier_2019.pdf.

(17)  http://www.cocreate.brussels/-CosyFood-.

(18)  https://ec.europa.eu/eip/agriculture/sites/agri-eip/files/eip-agri_brochure_short_food_supply_chains_2019_en_web.pdf.

(19)  http://www.shortfoodchain.eu/news/

(20)  www.rmt-alimentation-locale.org/

(21)  http://www.civam.org/images/M%C3%A9lanie/AcceCible/PRESENTATION-Accessible.pdf.

(22)  http://rnpat.fr/les-projets-alimentaires-territoriaux-pat/

(23)  Uredba (ES) 852/2004.

(24)  Claveirol, C., La transition agroécologique: défis et enjeux (Agroekološki prehod: izzivi in cilji), mnenja CESE, 2016.

(25)  IPES-Food, Towards a Common Food Policy for the European Union (Za skupno prehransko politiko Evropske unije), Bruselj, IPES Food, 2017.