27.6.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 224/36

—

ob upoštevanju vrhunskega srečanja Združenih narodov (ZN) o trajnostnem razvoju in končnega dokumenta, ki ga je generalna skupščina sprejela 25. septembra 2015, z naslovom „Spreminjamo naš svet: Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030“, zlasti cilja 17 v okviru ciljev trajnostnega razvoja iz te agende, ki države članice ZN zavezuje, da okrepijo sredstva za izvajanje agende ter oživijo svetovno partnerstvo za trajnostni razvoj (1),

—

ob upoštevanju akcijske agende iz Adis Abebe, dokumenta z rezultati, ki je bil sprejet na tretji mednarodni konferenci o financiranju za razvoj (Adis Abeba, Etiopija, 13.–16. julij 2015) in ki ga je v resoluciji št. 69/313 z dne 27. julija 2015 podprla generalna skupščina ZN (2),

—

ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja ZN o trendih in napredku v mednarodnem razvojnem sodelovanju, predloženega na seji foruma za razvojno sodelovanje 2016 (E/2016/65) (3),

—

ob upoštevanju Pariške deklaracije o učinkovitosti pomoči, sprejete na drugem forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči leta 2005, agende za ukrepanje iz Akre, sprejete na tretjem forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči leta 2008 v Akri (Gana) (4) ter rezultatov četrtega foruma na visoki ravni o učinkovitosti pomoči v Busanu (Republika Koreja) decembra 2011, s katerim se je začelo izvajati svetovno partnerstvo za učinkovito razvojno sodelovanje (GPEDC) (5),

—

ob upoštevanju deklaracije iz Dilija z dne 10. aprila 2010 o vzpostavljanju miru in izgradnji države ter „novega dogovora za nestabilne države“, doseženega 30. novembra 2011 na četrtem forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči,

—

ob upoštevanju sporočila s prvega srečanja na visoki ravni GPEDC, ki je potekalo aprila 2014 v Mexico Cityju (6),

—

ob upoštevanju skorajšnjega drugega srečanja na visoki ravni svetovnega partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje, ki bo potekalo od 28. novembra do 1. decembra 2016 v Nairobiju (7),

—

ob upoštevanju poročila OECD/UNDP o napredku za leto 2014 z naslovom „Povečanje učinkovitosti razvojnega sodelovanja“ (8),

—

ob upoštevanju soglasja organizacij civilne družbe o mednarodnem okviru za razvojno učinkovitost organizacij civilne družbe, ki je bilo doseženo v Siem Reapu leta 2011,

—

ob upoštevanju člena 208 PDEU, ki zmanjševanje in izkoreninjenje revščine opredeljuje kot osrednji cilj razvojne politike EU in zahteva, da Unija in države članice izpolnijo zaveze, ki so jih sprejele v sklopu ZN in drugih pristojnih organizacij, ter upoštevajo cilje razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvajajo in lahko vplivajo na države v razvoju,

—

ob upoštevanju Evropskega soglasja o razvoju (9) in načrtov o novem soglasju leta 2017,

—

ob upoštevanju Kodeksa ravnanja Evropske unije o dopolnjevanju in delitvi dela v okviru razvojne politike (10),

—

ob upoštevanju konsolidiranega besedila operativnega okvira za učinkovitost pomoči (11), temelječega na sklepih Sveta z dne 17. novembra 2009 o operativnem okviru za učinkovitost pomoči, sklepih Sveta z dne 14. junija 2010 o delitvi dela med državami in sklepih Sveta z dne 9. decembra 2010 o preglednosti in vzajemni odgovornosti,

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 26. marca 2015 z naslovom „Priprava okvira EU za rezultate pri mednarodnem sodelovanju in razvoju“ (SWD(2015)0080) in sklepov Sveta z dne 26. maja 2015 o okviru za rezultate (12),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 17. marca 2014 o skupnem stališču EU za prvo srečanje na visoki ravni svetovnega partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje (13),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 26. maja 2015 o novem svetovnem partnerstvu za izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj po letu 2015 (14),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 12. maja 2016 o pospešitvi skupnega načrtovanja programov (15),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 12. maja 2016 o letnem poročilu Evropskemu svetu glede ciljev razvojne pomoči EU za leto 2016 (16),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 23. junija 2015 z naslovom „Poročilo o odgovornosti EU na področju financiranja za razvoj za leto 2015 – Pregled napredka EU in držav članic“ (SWD(2015)0128),

—

ob upoštevanju globalne strategije za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije z naslovom „Skupna vizija, enotno ukrepanje: močnejša Evropa“, ki jo je junija 2016 predstavila podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko (17),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. maja 2008 o ukrepih po Pariški deklaraciji iz leta 2005 o učinkovitosti pomoči (18),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2011 o prihodnosti proračunske podpore EU državam v razvoju (19),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2011 o četrtem forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči (20),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2013 s priporočili Komisiji o usklajenosti med donatorji EU glede razvojne pomoči (21),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. maja 2015 o financiranju za razvoj (22),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. aprila 2016 o zasebnem sektorju in razvoju (23),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2016 o nadaljnjih korakih in pregledu Agende 2030 (24),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. junija 2016 o poročilu EU za leto 2015 o usklajenosti politik za razvoj (25),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A8-0322/2016),

A.

ker ostajajo načela, sprejeta s Pariško deklaracijo in agendo za ukrepanje iz Akre, v celoti veljavna in so dokazala svojo vrednost z izboljšanjem kakovosti razvojne pomoči, pa tudi javne podpore zanjo v donatorskih državah;

B.

ker politične zaveze na visoki ravni, kot so soglasje iz Monterreya (2002), rimska deklaracija (2003), pariška deklaracija (2005), agenda za ukrepanje iz Akre (2008) in četrti forum o učinkovitosti pomoči v Busanu (2011), vse zasledujejo isti cilj izboljšanja kakovosti izvajanja, upravljanja in uporabe uradne razvojne pomoči za maksimiranje njenega učinka;

C.

ker so načela učinkovitosti pomoči v številnih državah očitno prispevala k napredku pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja, vendar so pri napredku še vedno razlike, prav tako pa niso vse države in vsi razvojni akterji vseskozi v celoti izvajali vseh načel;

D.

ker lahko globalno partnerstvo odigra bistveno vlogo pri izvajanju Agende za trajnostni razvoj do leta 2030 in uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja, in sicer tako, da središče pozornosti preusmeri s koncepta „učinkovitosti pomoči“, ki izhaja iz tradicionalne uradne razvojne pomoči, na „učinkovitost razvojnega sodelovanja“;

E.

ker ima lahko uradna razvojna pomoč bistveno vlogo pri uresničevanju Agende 2030, zlasti v državah z nizkim dohodkom, pa tudi pri boju proti skrajni revščini in neenakosti, če je bolje usmerjena in če spoštuje načela učinkovitega razvojnega sodelovanja, torej demokratično odgovornost držav, usklajenost, krepitev lokalnih zmogljivosti, preglednost in demokratično odgovornost, osredotočanje na rezultate in vključenost; poudarja, da pogojevanje pomoči spoštuje načela demokratične odgovornosti;

F.

ker so poleg razvojne pomoči in razvojnega sodelovanja potreba druga orodja razvojne politike, da bi uspešno izkoreninili revščino in spodbujali cilje trajnostnega razvoja;

G.

ker ima proračunska podpora številne prednosti, kot so odgovornost države, natančnejša analiza rezultatov, večja skladnost politik, učinkovitejše napovedovanje pomoči in optimalna uporaba razpoložljivih sredstev za neposredne koristi prebivalstva;

H.

ker postaja zasebni sektor, poleg drugih tradicionalnih vladnih in nevladnih razvojnih organizacij, resničen partner v naših razvojnih strategijah, kar zadeva doseganje vključujočega in trajnostnega razvoja;

I.

ker je za učinkovitost pomoči bistveno, da države prejemnice sočasno – z uvajanjem mehanizmov tržnega gospodarstva, mobilizacijo zasebnega kapitala in zemljiškimi reformami – izvajajo gospodarske politike, ki so naklonjene rasti, in da postopoma odpirajo svoje trge za svetovno konkurenco;

J.

ker Komisija v eni od svojih študij navaja, da drobljenje pomoči pomeni dodatne stroške za EU v višini med dvema in tremi milijardami EUR na leto;

K.

ker GPEDC ponuja vključujoč forum, ki združuje vlade, dvostranske in večstranske organizacije, civilno družbo, parlamente, sindikate in zasebni sektor iz vseh držav;

L.

ker se GPEDC osredotoča na delovanje razvojnih akterjev in razmerja med njimi, učinkovito izvajanje razvojnih politik in programov ter spremljanje napredka pri spoštovanju bistvenih načel, opredeljenih v zadnjem desetletju, s čimer se želi povečati učinkovitost prizadevanj vseh akterjev za razvoj; ker bi bilo treba razjasniti njegovo artikulacijo v zvezi z globalno razvojno arhitekturo, s katero se nadzira izvajanje Agende 2030;

M.

ker imajo države, kot so Kitajska, Brazilija, Turčija, Rusija in Indija, kot donatorske države v vzponu vse pomembnejšo vlogo, tudi ko gre za prenos strokovnega znanja in tehnologije na področju razvoja, nenazadnje tudi zaradi lastnih razvojnih izkušenj iz bližnje preteklosti in sedanjosti; ker je mogoče okrepiti njihovo sodelovanje z bolj tradicionalnimi donatorji pri spodbujanju globalnih javnih dobrin in njihovo udeležbo v vključujočem razvojnem sodelovanju v okviru GPEDC;

N.

ker ima Komisija aktivno vlogo v usmerjevalnem odboru GPEDC, eden od njegovih sopredsednikov pa je iz države članice EU, in sicer Nizozemske; ker bo to funkcijo sopredsednika prevzela Nemčija;

O.

ker prevzemanje odgovornosti držav v razvojnem sodelovanju zahteva uskladitev donatorjev z nacionalnimi razvojnimi načrti in mednarodno dogovorjenimi cilji trajnostnega razvoja, pa tudi domačo udeležbo, kar zadeva oblikovanje in odgovornost pri izvajanju razvojnih načrtov in programov;

P.

ker je donosnost pomoči dvakratna, če ta ni namenjena zgolj financiranju razvojnih projektov, temveč se tudi porabi lokalno za lokalne proizvode in storitve; ker je zato krepitev državnih sistemov in nacionalnih sistemov za javna naročila bistven element učinkovitosti pomoči v skladu s pariško deklaracijo o učinkovitosti pomoči, bistvena pa je tudi za izboljšanje dobrega upravljanja in demokratične odgovornosti v partnerskih državah;

Q.

ker so lahko programi razvojnega sodelovanja in vezana pomoč, ki jih usmerjajo tisti, ki dajejo pomoč, tudi na področju javnih naročil, izraz različnih političnih interesov, ki so včasih v nasprotju z razvojnimi politikami, ter utegnejo predstavljati tveganje, da bi spodkopali odgovornost in trajnost razvojne pomoči ter že doseženi napredek pri usklajevanju in privedli do neučinkovitosti in večje odvisnosti; ker je vloga lokalne odgovornosti pomembna za zagotavljanje učinkovitega razvoja za državljane;

R.

ker je večja potreba po okvirih za rezultate, s katerimi bi merili dosežke programov razvojnega sodelovanja, vendar se države v razvoju še vedno spoprijemajo s popolno odgovornostjo in uporabo teh okvirov;

S.

ker krog spremljanja GPEDC v letu 2016 kaže, da napredek pri uporabi sistemov držav ostaja skromen ter da sproščanje pomoči ni napredovalo in ostaja na najvišji vrednosti 80 %, ki je bila dosežena leta 2010;

T.

ker poslanci partnerskih držav, lokalne oblasti in civilna družba še naprej izražajo nezadovoljstvo nad tem, v kolikšni meri so vključeni v načrtovanje in izvajanje razvojnega sodelovanja ter obveščeni o tem;

U.

ker je razvojna učinkovitost, ki se razume kot učinkovita uporaba vseh virov in sredstev, namenjenih razvoju, vključno z zmanjšanjem revščine, odvisna tako od držav, ki dajejo pomoč, kot tistih, ki jo prejemajo, ter od učinkovitih in odzivnih institucij, preudarnih politik, sodelovanja lokalnih deležnikov in civilne družbe, pravne države, vključujočega demokratičnega upravljanja, navzočnosti učinkovitih in preglednih mehanizmov za nadaljnje spremljanje ter varoval za preprečevanje korupcije v državah v razvoju in nezakonitih finančnih tokov na mednarodni ravni; ker bi moral GPEDC prevzeti večjo vlogo pri poenostavljanju in spodbujanju napredka v zvezi z zgoraj omenjenimi razvojnimi dejavniki;

V.

ker razdrobljenost pomoči ostaja trdovraten izziv, ki izhaja iz večanja števila donatorjev in agencij za pomoč ter premajhnega usklajevanja njihovih dejavnosti in projektov;

W.

ker se je sodelovanje na osi jug-jug še naprej povečevalo, kljub počasnejši rasti gospodarstev v vzponu in padanju cen surovin;

X.

ker področje razvoja postaja vedno bolj raznoliko, saj več revnih živi v državah s srednjimi dohodki kot v državah z nizkimi dohodki; ker so se z novimi globalnimi izzivi, kot so migracije, prehranska varnost, mir in stabilnost ter podnebne spremembe, istočasno spremenili razvojni izzivi;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.