15.1.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 13/97

Poročevalec:

Volker PETERSEN

1.1

Z vidika tržne in cenovne politike je skupna kmetijska politika (SKP) precej liberalizirana. Kmetijski trg EU je odprt in del svetovnega tržnega dogajanja, ki ga uravnavata povpraševanje in ponudba. Med odpiranjem trgov se je trgovina s kmetijskimi proizvodi med EU in tretjimi državami v zadnjih desetih letih zelo dinamično razvijala.

1.2

Glede na ta razvoj EESO ugotavlja, da je trgovina s kmetijskimi proizvodi za kmetijstvo in živilsko-predelovalni sektor ter za podeželje ključni gospodarski dejavnik. Z zaskrbljenostjo opaža, da je stališče družbe do te trgovine včasih kritično, drugače kot pri drugih gospodarskih panogah, kot sta avtomobilska, kemijska ipd.

1.3

Brez dvoma je treba v svetu, kjer vlada lakota ali – s količinskega in kakovostnega vidika – neustrezna prehranjenost, s kmetijskimi proizvodi trgovati posebej odgovorno. EESO se te odgovornosti močno zaveda. V svetu, kjer prebivalstvo narašča in se v nekaterih državah povečujejo prihodki, v drugih pa revščina, je treba po eni strani pokriti povpraševanje bogatih, po drugi pa zagotoviti pomoč in podporo tistim, ki z lastnimi močmi ne morejo odpraviti lakote in pomanjkanja.

1.4

EESO pozdravlja, da sta kmetijska in razvojna politika EU vse bolj usmerjeni v isto smer. To je po njegovem mnenju pogoj za trajnostno usmeritev trgovine s kmetijskimi proizvodi in razvojnega dela ter z njimi povezanih dejavnosti.

1.5

EESO se zavzema za to, da se kmetijski in živilsko-predelovalni sektor dolgoročno podpreta v prizadevanjih za uspešno udeležbo v rastoči svetovni trgovini s kmetijskimi proizvodi. Ta je pomembna za zagotavljanje gospodarskih struktur na podeželskih območjih EU, poleg tega pa v večstopenjski vrednostni verigi živil v EU zagotavlja 40 milijonov kvalificiranih delovnih mest, ki so manj občutljiva na krizo kot delovna mesta v drugih panogah.

1.6

Dvostranski prostotrgovinski sporazumi EU lahko močno prispevajo k odpravi necarinskih trgovinskih ovir. Pri tem bodo na obeh straneh vedno tudi ureditve, o katerih se ni mogoče pogajati. Zato je treba sprejeti pravila za lažjo trgovino, ki ne sodijo v okvir usklajevanja.

1.7

Mala in srednja podjetja veliko prispevajo k trgovini s kmetijskimi proizvodi EU. V mednarodnem okviru so še posebej odvisna od dolgoročne administrativne podpore pri osvajanju trgov v tretjih državah, ki jo morajo zagotavljati ustrezne službe EU.

1.8

EESO pozdravlja nadaljnjo širitev partnerskih sporazumov s tretjimi državami; na njihovi podlagi lahko pozitivni učinki odprte in pravične trgovine koristijo tudi tem državam. Cilj tovrstnih sporazumov mora biti, da se podpre določena raven samooskrbe teh držav s kmetijskimi proizvodi; trgovina s kmetijskimi proizvodi lahko dopolnjuje lokalno proizvodnjo.

2.1

Trgovina s kmetijskimi proizvodi in predelanimi živili je že skozi celo zgodovino izredno pomembna. V 20. stoletju, ki sta ga zaznamovali dve svetovni vojni, so mednarodno trgovino s kmetijskimi proizvodi dolgo uravnavala zelo dirigistična pravila. V splošnem sporazumu o tarifah in trgovini (GATT), ki je bil sklenjen po 2. svetovni vojni, je imela ta trgovina posebno vlogo, saj liberalizacija zanjo ni veljala. Pravila sporazuma GATT so za področje trgovine s kmetijskimi proizvodi začela veljati šele po urugvajskem krogu pogajanj, ki se je zaključil leta 1993. EU se je takrat zavezala k zmanjšanju domače podpore ter odpravi carin in izvoznih subvencij. Tako je trgovina s kmetijskimi proizvodi EU, odkar so bile odpravljene carinske ovire za uvoz in izvozne subvencije, v veliki meri – če odmislimo manjše število izjem – liberalizirana. Mednarodna trgovina s temi proizvodi pa je še vedno razmeroma močno regulirana, zlasti jo usmerjajo necarinski standardi.

2.2

EESO je že večkrat izrazil svoje stališče o splošnih trgovinskih vprašanjih (1) in pri tem opozarjal na pomen trgovine za stalno rast in s tem uspešen razvoj socialnega tržnega gospodarstva. EESO se je vedno zavzemal za odprto in pravično trgovino. V mnenjih je prišel do zaključka, da bosta vse večja globalizacija in internacionalizacija trgov le tako prinesla koristi in priložnosti državam sveta v skladu z njihovim gospodarskim potencialom.

2.3

EESO je v vseh doslej pripravljenih mnenjih o trgovinskih vprašanjih upošteval tudi interese držav v razvoju in jim namenil veliko pozornosti. Vedno se je zavzemal za to, da morata trgovina in trgovinska politika v globaliziranem svetu prispevati k rasti in razvoju držav z različno stopnjo razvoja.

2.4

Razprava o pomenu trgovine s kmetijskimi proizvodi poteka v posebej napetem ozračju. V zadnjih letih se je v svetovnem merilu povečalo povpraševanje potrošnikov z veliko kupno močjo po kmetijskih proizvodih in živilih, npr. v državah v vzponu z naraščajočim prebivalstvom in rastjo dohodka. Kljub temu trgovina s kmetijskimi proizvodi ni mogla popolnoma odpraviti pomanjkanja hrane. Predvsem zaradi premajhne kupne moči je po celem svetu skoraj 800 milijonov ljudi, ki trpijo lakoto.

2.5

EESO želi v tem mnenju raziskati možnosti, ki jih v kmetijstvu in kmetijskem gospodarstvu EU ponuja rastoča svetovna trgovina s kmetijskimi proizvodi. Pri tem ne smemo prezreti odgovornosti do držav v razvoju, ki jo mora prevzeti tudi EU.

3.1

Kmetijski izvoz EU je leta 2014 znašal okoli 125 milijard EUR, kar pomeni 7 % vsega izvoza v EU. Številke kažejo, da je dinamika kmetijskega izvoza bistveno večja kot dinamika celotnega izvoza, saj se je prvi v primerjavi s preteklim letom povečal za 2,2 %, od leta 2005 do 2014 pa letno za 8 %, drugi pa je leta 2014 v primerjavi s prejšnjim letom celo padel za 2 % (v obdobju od 2005 do 2014 se je vsako leto povečal za 5,5 %).

Stanje je podobno na področju kmetijskega uvoza, ki je leta 2014 znašal 104 milijarde EUR in 6,2 % celotnega uvoza EU (glej tabele A-1 do A-3 v prilogi).

3.2

Kmetijski izvoz EU je trden steber njene zunanje trgovine in je v primerjavi z drugimi panogami na četrtem mestu za stroji, kemijskimi izdelki in farmacevtskimi proizvodi. Med liberalizacijo trgovine v preteklosti se je EU iz neto uvoznice razvila v neto izvoznico in od leta 2010 ustvarja presežek v trgovini s kmetijskimi proizvodi, ki je leta 2014 znašal približno 21 milijard EUR.

3.3

Za to mnenje na lastno pobudo je posebnega pomena dejstvo, da je delež trgovine s kmetijskimi proizvodi v celotni zunanji trgovini EU leta 2014 znašal 7 % in je bistveno večji kot delež celotnega kmetijskega in živilsko-predelovalnega sektorja v BDP, ki v EU znaša 3,5 %.

3.4

Velika razlika med splošnim gospodarskim pomenom tega sektorja in pomenom trgovine s kmetijskimi proizvodi za zunanjo trgovino kaže na to, da pomen te trgovine v zadnjih letih narašča. Rast v kmetijskem in živilsko-predelovalnem sektorju vse bolj temelji na izvozu.

3.5

Splošen gospodarski pomen vrednostne verige živil:

3.6

To mnenje obravnava predvsem trgovino s kmetijskimi proizvodi med EU in tretjimi državami, vendar je na kratko omenjena tudi trgovina znotraj EU. Ta je za države članice še vedno bistveno pomembnejša kot zunanja trgovina EU. Leta 2014 je bilo skoraj 73 % kmetijskega izvoza vseh držav članic namenjenega drugim državam EU. Skupni trg je torej pripomogel k živahnejši trgovini in s tem večji blaginji v EU. Kar velja za trgovino znotraj EU, je treba v liberaliziranem mednarodnem okolju prenesti tudi na trgovino s tretjimi državami.

3.7

EU je od leta 2013 vodilna v svetovni trgovini s kmetijskimi proizvodi in je v zadnjih desetletjih močno prispevala k njenemu pozitivnemu razvoju. Od leta 2000 se izvoz EU v tretje države letno povečuje za približno 8 %; čeprav je ta razvoj pozitiven, so druge države s svojim kmetijskim izvozom EU še prehitele. Tako se je delež EU v svetovni trgovini s kmetijskimi proizvodi s skoraj 13 % leta 2000 zmanjšal na 10,3 % v letu 2012 (glej razpredelnico A-4 v prilogi).

4.1

EU je bila v preteklosti zaradi svojega kmetijskega izvoza deležna mednarodne kritike, na primer med pogajanji v okviru sporazuma GATT in Svetovne trgovinske organizacije. To se je od začetka novega tisočletja korenito spremenilo.

4.2

Institucionalne cene EU so bile z več reformami SKP močno znižane. Tržne cene v EU oblikujeta globalna ponudba in povpraševanje in zato običajno sledijo svetovnim tržnim cenam. Skupna tržna ureditev je za kmetijstvo v EU samo še varnostna mreža, ki bi se aktivirala, če bi prišlo do hudega padca cen na mednarodni ravni. Nadomestila za izvoz, ki so leta 1992 še znašala 3 milijarde EUR, zdaj niso več pomembna.

4.3

Kot največja svetovna kmetijska izvoznica (pred ZDA, Brazilijo, Kitajsko in Kanado) in največja svetovna kmetijska uvoznica (pred ZDA, Kitajsko, Japonsko in Rusijo) ima EU dvojno in vse večjo odgovornost za stanje glede prehranjenosti in za prehransko varnost na svetu. Zato je treba močno okrepiti zunanjo razsežnost SKP in jo uvrstiti veliko bolj na vrh prednostnih nalog te politike.

4.4

EESO ugotavlja, da je bil glede usklajenosti med SKP in razvojno politiko že dosežen velik napredek. Kmetijski izvoz poteka brez subvencij in ne izkrivlja trga; na področju uvoza je EU danes eden najbolj odprtih trgov, zlasti za države v razvoju. Uvoz iz najmanj razvitih (48) držav je v letih 2011–2013 v povprečju znašal malo manj kot 3 % kmetijskega uvoza EU. To je štirikrat več, kot pa Kanada, ZDA, Avstralija in Nova Zelandija skupaj uvozijo iz teh držav.

5.1

V svetu, kjer je lakota še vedno nerešen problem, ki pesti več kot 800 milijonov ljudi v mnogih državah, zlasti v Afriki in Aziji, mora biti s količinskega in kakovostnega vidika boljša prehrana ena glavnih nalog kmetijske in trgovinske politike.

5.2

Glede na te probleme je trgovina s kmetijskimi proizvodi zaradi njene posebne odgovornosti za prehransko varnost pogosto predmet kontroverznih razprav v civilni družbi. K temu pripomore tudi dejstvo, da ima lahko ta trgovina zelo različne učinke; lahko pomaga odpraviti pomanjkanje, lahko pa tudi povzroči neželeno odvisnost.

5.3

Za EESO je to razlog, da podrobneje preuči rezultate trgovine s kmetijskimi proizvodi, pa tudi zahteve, ki bi jih morala izpolniti. Izzive prinašajo globalizacija, liberalizacija kmetijskega trga EU, rastoča svetovna trgovina s kmetijskimi proizvodi, rast svetovnega prebivalstva ter spremembe prehranskih navad in povpraševanja zaradi gospodarske rasti.

5.4

Pri zagotavljanju prehranske varnosti je zaželena določena raven samooskrbe s kmetijskimi proizvodi, zlasti zelo revnih držav. Vednar cilj popolne samooskrbe posamezne države ali regije ne sme biti edino merilo. Tudi država, ki se 100-odstotno sama oskrbuje, ne more vedno jamčiti, da bo prebivalstvo dovolj preskrbljeno s hrano in bo imelo zadosten dostop do nje. Tako lahko ugotovimo, da celo v državah s kmetijskimi presežki mnogi trpijo zaradi slabe prehranjenosti ali podhranjenosti.

5.5

Podhranjenost je treba obravnavati, razumeti in reševati kot problem, ki je bolj povezan z revščino kot pa preskrbo. Prehranska varnost bo dosežena z zagotavljanjem dohodkov; manj je odvisna od stanja glede samooskrbe in/ali trgovinskega statusa. Velik del kmečkega prebivalstva zelo revnih držav se še vedno samooskrbuje in skoraj nima nobenega drugega dohodka. Zato morajo biti pri izboljševanju prehranske varnosti v ospredju – poleg ustvarjanja dohodkov in njihove ustrezne porazdelitve – merila, kot so razpoložljivost, cenovna dostopnost in dostop do hrane, ki mora biti stabilen.

5.6

Trgovina s kmetijskimi proizvodi lahko zagotovi rast prihodkov, tako z izvozom (ustvarjanje dohodkov in priložnosti za delo) kot tudi z uvozom (nakup poceni hrane na mednarodnih trgih in izvoz drugih dobrin). Vendar pa ta strategija zahteva dostop do mednarodnih trgov kmetijskih in industrijskih proizvodov.

6.1

Posebnost kmetijske proizvodnje je, da je – za razliko od industrijske proizvodnje – odvisna od naravnih sil. Proizvodnja in ponudba sta odvisni od spremenljivk, ki jih je težko napovedati in nadzorovati. To velja za vreme ali pa pojav rastlinskih ali živalskih bolezni. Zaradi svetovnih podnebnih sprememb bodo naravni pojavi postali še bolj nepredvidljivi, kar bo druge dele sveta veliko močneje prizadelo kot EU.

6.2

Za EU to pomeni, da bo po obsežnem odpiranju svojih kmetijskih trgov na splošno veliko bolj občutila posledice količinskih in cenovnih nihanj na svetovnih kmetijskih trgih. Hkrati pa se povečuje njena odgovornost glede svetovne prehranske varnosti, saj ima razmeroma ugodne in stabilne proizvodne pogoje.

6.3

Trgovina s kmetijskimi proizvodi je del rešitve problema, ki ga predstavlja takšna povečana nestabilnost, ne pa razlog zanj. Svetovna trgovina s kmetijskimi proizvodi lahko izravnava količinska nihanja in tako pripomore k zmanjševanju cenovnih nihanj. Izkušnje so pokazale, da ločeni tržni posegi posameznih držav, kot so prepoved izvoza, izvozni davek ali omejitev uvoza, problem bolj zaostrijo, kot pa da bi ga ublažili.

6.4

Splošen politični razvoj, kot je ruska prepoved uvoza od avgusta 2014, včasih moteče vpliva na trgovino s kmetijskimi proizvodi; to je EU izkusila v letih 2014 in 2015. Takšni geopolitični vplivi lahko v kmetijskem in živilsko-predelovalnem sektorju povzročijo precejšnje motnje na trgu, izgube in druge negativne ekonomske vplive. Trgovina s kmetijskimi proizvodi tako postane igrača velikih političnih teženj. V takšnih razmerah kmeti in podjetja potrebujejo politično podporo, da izravnavajo slabosti v zadevnih trgovinskih odnosih.

6.5

Glede na vse večji pomen trgovine s kmetijskimi proizvodi na svetu in za EU EESO meni, da je treba močno okrepiti zunanjo razsežnost SKP. To se lahko doseže na več spodaj opisanih načinov.

6.5.1

Ureditve trgovine s kmetijskimi proizvodi, ki še naprej obstajajo, izhajajo predvsem iz različnih pristopov k varstvu potrošnikov in zdravja v različnih državah. Institucije EU, zlasti Komisija, morajo države s takšnimi tehničnimi regulativnimi trgovinskimi ovirami opozarjati na nujnost hitrega odprtja njihovih trgov in, če je potrebno, z njimi začeti pogajanja.

6.5.2

Po mnenju EESO je izredno nujno, da Komisija pri teh vprašanjih prevzame jasno in izrecno odgovornost za celotno EU. Le tako bo mogoče stališča EU učinkovito in jasno uveljaviti pri trgovinskih partnerjih. Različni sporazumi s tretjimi državami hkrati škodijo pošteni konkurenci med državami članicami. Te bi morale sprejemati posebne ureditve samo v utemeljenih primerih, in sicer ko obstajajo posebne regionalne ali nacionalne omejitve.

6.5.3

EESO se zavzema za to, da EU na vse bolj odprtih kmetijskih trgih s svetovno konkurenco stori vse za okrepitev mednarodne konkurenčnosti kmetijstva, kmetijskega gospodarstva in živilsko-predelovalne industrije EU ter za nadaljnji razvoj trgovine s kmetijskimi proizvodi. Cilj, da je treba zmanjšati birokracijo, ki ga je oznanila nova Komisija, je korak v pravo smer. Hkrati je treba poskrbeti za učinkovitejše upravne strukture.

6.5.4

Dovoljenja za uvoz v EU bi morala temeljiti na njenih standardih. Proizvodni pogoji in druga pravila bi morala izpolnjevati minimalne zahteve za uvoz, ki ustrezno upoštevajo stanje v EU in tukajšnja podjetja ne postavljajo v nekonkurenčen položaj.

6.5.5

EESO opozarja, da so za uspeh trgovine s kmetijskimi proizvodi EU na zelo liberaliziranih trgih v veliki meri zaslužna MSP. Evropsko komisijo poziva, naj okrepi upravno podporo pri osvajanju mednarodnih kmetijskih trgov, kot to že počnejo tretje države. MSP na primer pri načrtovanju potrebujejo zanesljive tržne informacije.

6.6

Svetovni trgi morajo biti pregledni. Sem sodijo utemeljene napovedi in informacije o gibanjih glede količin, cen, menjalnih tečajev, vremena, bolezni ipd. EESO pozdravlja, da EU aktivno sodeluje pri vzpostavitvi informacijskega sistema za kmetijski trg (AMIS) Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO). Vendar pa morajo biti ta prizadevanja usmerjena predvsem v zagotovitev, da bodo udeleženci na trgu imeli dostop do informacij, ki bodo na voljo v okviru sistema AMIS, tako da bodo imeli od njih neposredne koristi.

6.7

Prostotrgovinski sporazumi EU so še posebej pomembni. Če večstranskih pogajanj v okviru STO ni mogoče uspešno zaključiti, je treba na dvostranski ravni poskusiti pridobiti nove trge. Vendar pa morajo biti sporazumi uravnoteženi zaradi različnih sektorjev, na katere vplivajo. Neprimerno bi bilo, če bi bila trgovina s kmetijskimi proizvodi EU pod enostransko večjim pritiskom v korist drugih gospodarskih panog.

6.8

EESO opozarja na poseben pomen partnerskih sporazumov z državami v razvoju. Razširitev preferencialnih sporazumov lahko tem državam prinese koristi, ki bodo posledica boljšega dostopa do trgov EU ter odprtih in pravičnih trgovinskih odnosov.