15.1.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 13/63

Poročevalec:

Filip HAMRO-DROTZ

Soporočevalec:

Pierre GENDRE

1.1

EU bi morala nemudoma razviti skladno in celovito petletno protikorupcijsko strategijo skupaj z akcijskim načrtom, ki bi ju podprli predsedniki Evropske komisije, Evropskega parlamenta in Evropskega sveta. Predsedstva in institucije EU bi se morali v svojih programih in pri medinstitucionalnem sodelovanju zavezati jasnim protikorupcijskim ciljem. Njihova agenda bi morala biti usmerjena naprej in se osredotočiti na horizontalna protikorupcijska vprašanja znotraj EU in v odnosih s tretjimi državami, na večjo podporo državam članicam in poglobljeno nadnacionalno sodelovanje, izboljšanje integritete institucij in zaščito finančnih interesov EU. Glavna cilja vseh politik EU bi morala biti spodbujanje preglednosti in preprečevanje korupcije. Strategija bi morala upoštevati priporočila iz tega mnenja.

1.1.1

Prva prednostna naloga bi morala biti podpreti države članice v prizadevanjih za izvajanje in izvrševanje obstoječih nacionalnih, evropskih in mednarodnih instrumentov.

1.1.2

Napredek pri izvajanju strategije bi bilo treba preučiti v okviru evropskega semestra in upoštevati protikorupcijska poročila in redne analize Evropske komisije. Razširjenost korupcije bi bilo treba upoštevati tudi pri nadzoru EU nad spoštovanjem načel pravne države v državah članicah in jo izrecno obravnavati v okviru pogojevanja programov gospodarske podpore, dogovorjenih z državami članicami in tretjimi državami.

1.2

Ključni koncept strategije bi moralo biti poglobljeno in vključujoče nadnacionalno sodelovanje na področju boja proti korupciji.

1.2.1

Evropska komisija in države članice EU bi morale okrepiti nadnacionalno sodelovanje na področju boja proti korupciji v okviru prenovljene strategije notranje varnosti za EU za obdobje 2015–2020 (COM(2015) 185 final), povečati usklajevanje med ustreznimi agencijami (OLAF, Eurojust, Europol, varuh človekovih pravic, Računsko sodišče) in zagotoviti učinkovito upravljanje evropske protikorupcijske mreže (EACN). Razširiti bi morale izmenjavo primerov najboljšega ravnanja in povečati usklajevanje ter sodelovanje med nacionalnimi javnimi tožilci v primerih čezmejnega kriminala, na primer pri ponovni pridobitvi in repatriaciji premoženja, pridobljenega s kaznivimi dejanji.

1.2.2

Evropski svet ima pri tem pomembno vodilno vlogo in lahko boj proti korupciji spodbudi z:

1.2.3

Na tristranskem socialnem vrhu bi bilo treba na podlagi členov 152–155 PDEU razpravljati o tem, kako lahko socialni dialog na horizontalni in sektorski ravni prispeva k prizadevanjem za preprečevanje korupcije in boj proti temu pojavu.

1.2.4

Glede sodelovanja v pobudah EU na področju boja proti korupciji bi bilo treba na podlagi člena 11 PDEU povečati posvetovanje in vključevanje civilne družbe, pa tudi Evropskega ekonomsko-socialnega odbora in Evropskega odbora regij.

1.2.5

Institucije EU in ustrezna telesa bi morali v sodelovanju z državami članicami izboljšati ukrepe za povečanje ozaveščenosti javnosti o tem, kako se lahko državljani vključijo v boj proti korupciji, pri čemer bi se poudarile pravice in možnosti pritožbe, ki jih zagotavlja zakonodaja EU. Potrebna bi bila informativna kampanja, namenjena sredstvom množičnega obveščanja, ki bi na primer pojasnila možnosti, ki jih imajo državljani za prijavljanje suma korupcije in zlorabe sredstev EU. Hkrati bi morali zagotoviti večjo preglednost glede načina porabe sredstev EU.

1.3

Poleg zakonodajnih ukrepov bi morala EU predlagati in podpreti alternativne ukrepe, s katerimi bi v skladu z mednarodnimi, sektorskimi in evropskimi instrumenti in smernicami spodbudila sprejemanje in upoštevanje skladnosti s predpisi ter standardov in kodeksov za boj proti podkupovanju in korupciji v posameznih podjetjih. Koncept preglednega in vključujočega sodelovanja zainteresiranih strani, tudi zaposlenih, bi moral biti del izvajanja etičnega kodeksa posameznega podjetja (vključno z ustreznimi določbami o prijavljanju nepravilnosti). Eden od pogojev, ki bi jih morala izpolnjevati podjetja z vsega sveta za sodelovanje pri projektih, ki se financirajo s sredstvi EU, bi morala biti uvedba protikorupcijskega sistema upravljanja.

1.3.1

EU bi morala tudi izkoristiti prenovitev strategije EU za družbeno odgovornost podjetij in s pomočjo poslovnih in trgovinskih združenj ter socialnih partnerjev preučiti, kako je mogoče široko razširiti primere dobre prakse v upravljanju in etiki podjetij.

1.3.2

Nedavna direktiva o nefinančnem poročanju, ki od velikih družb EU zahteva, da poročajo o svojih standardih skladnosti s predpisi in etičnih standardih, je dobrodošla. Podjetja bi morala spodbuditi k zagotavljanju, da se protikorupcijski standardi, tudi primerni mehanizmi opozarjanja, spoštujejo in uporabljajo v vsej njihovi dobavni verigi ter da tudi mala in srednja podjetja sprejmejo sorazmerne ukrepe.

1.3.2.1

To zadeva predvsem oskrbo z naravnimi viri, ki je pogosto točka, občutljiva za korupcijo. EU lahko izkoristi primere najboljše prakse iz gozdarstva in regulativnih pristopov h „konfliktnim mineralom“ v ZDA. Evropska komisija bi morala v tem oziru zagotoviti doslednost pri pregledu svoje strategije glede surovin. Sodelovati bi morala tudi s predstavniki podjetij na evropski ravni, da se razvije skladen in dosleden pristop k odpravljanju korupcije v dobavni verigi.

1.4

Evropska komisija bi morala znova pregledati direktive o javnem naročanju s konkretnim namenom ugotavljanja možnosti za izboljšanje preglednosti in zanesljivosti postopkov. Proaktivno bi morala spremljati, kako države članice izvajajo sedanje določbe o preprečevanju navzkrižij interesov in favoriziranja (tudi na regionalni in lokalni ravni) in poskrbeti za podrobnejše usmeritve, če je to potrebno. Pravila o javnem naročanju bi morala veljati za vsa podjetja, ne glede na njihov izvor.

1.4.1

Evropska komisija bi morala zagotoviti, da obstajajo ustrezni kanali za prijavljanje korupcije v postopkih javnega naročanja na nacionalni in lokalni ravni, ter omogočiti boljše možnosti za pritožbe – tudi tistih, ki niso neposredno prizadeti. EU in države članice bi morale spodbujati visoko stopnjo preglednosti teh postopkov. Dejstvo, da bo elektronsko naročanje postalo standard, je pozitivno. Javnost bi bilo treba obveščati, da so podatki, povezani z javnim razpisom in uspešnim kandidatom za pogodbo, na voljo na elektronski platformi TED (Tenders Electronic Daily) v takšni obliki, da so lahko dostopni in jih je mogoče analizirati.

1.4.2

Podjetja, ki se potegujejo za javna naročila, bi morala posredovati podatke o svojih lastnikih, tudi o dejanskem lastniku podjetja. Velika podjetja, ki se potegujejo za naročila, bi morala imeti trden kodeks proti podkupovanju in korupciji (v skladu z mednarodnimi, evropskimi in sektorskimi instrumenti ter smernicami). Pri razkrivanju informacij bi bilo treba upoštevati zaščito poslovne skrivnosti (glej mnenje EESO INT/145), razlike med nacionalnimi zakoni s področja varstva podatkov pa ne bi smele biti ovira.

1.4.3

EU bi morala kot sredstvo za odvračanje od korupcije spodbujati uporabo sankcij ter kot skrajno kazen uvesti prepoved udeležbe v razpisih javnih naročil za sorazmerno časovno obdobje ter enakovredne ukrepe za osebe v javnem sektorju. Evropska komisija, Evropska investicijska banka in države članice EU bi morale uvesti vseevropski sistem prepovedi udeležbe, ki bi povezal tovrstne sisteme na evropski in nacionalni ravni ter zagotovil, da skorumpirane osebe ne morejo sodelovati v javnih razpisih v EU, kakor je predvideno v novih direktivah EU o javnih naročilih (2014/24 in 25). Osebe v javnem sektorju bi se morale soočiti z enakimi posledicami. Tako prepoved udeležbe bi bilo treba uporabiti predvsem v primerih, ko je bilo podjetje obsojeno za nepravilnosti ali ni uvedlo preventivnih protikorupcijskih ukrepov. Sistem bi moral dati več možnosti podjetjem, ki so izpeljala reforme in naredila ustrezne korake za preprečevanje koruptivnih dejanj („samoočiščenje“). Spodbujati bi bilo treba dogovore proti podkupovanju – zavez javnih oblasti in podjetij za večjo preglednost in integriteto pri javnih naročilih. Večjo pozornost je treba posvetiti etičnemu ravnanju in spoštovanju v državnih podjetjih in javni upravi na nacionalni in regionalni/lokalni ravni.

1.5

EU bi morala izboljšati preglednost finančnih tokov po EU. Nedavno sprejeta zakonodaja za povečanje preglednosti lastništva podjetij v okviru četrte direktive o preprečevanju pranja denarja je dobrodošla, potrebno pa je obveščanje javnosti o lastnikih trustov in drugih podjetniških instrumentov. Preglednost mednarodnih finančnih tokov bi se izboljšala predvsem z boljšim poročanjem družb na podlagi mednarodnih, sektorskih smernic in ustrezne zakonodaje EU, ki bi mednarodna podjetja obvezovala k sporočanju ključnih finančnih podatkov v državah, v katerih delujejo.

1.5.1

Izboljšati bi bilo treba skladnost delovanja bank z veljavno zakonodajo EU. Evropska komisija in Evropski bančni organ bi morala v tem smislu prevzeti aktivnejšo vlogo pri zagotavljanju, da pomanjkljivosti v izvajanju pravil v eni državi članici ne oslabijo celotnega sistema. Evropska komisija bi morala svoje pristojnosti uporabiti tudi za harmonizacijo kazenskih sankcij na tem področju in zagotoviti, da na vseh območjih sodne pristojnosti v EU obstajajo res odvračilne sankcije. Države članice bi bilo tudi treba usmeriti v opredelitev kaznivega dejanja namerne nezakonite obogatitve javnega uslužbenca, kakor je navedeno v členu 20 Konvencije Združenih narodov proti korupciji (UNCAC).

1.6

V mnogih primerih je razkrivanje korupcije odvisno od pripravljenosti prijaviteljev nepravilnosti, da se izpostavijo, če to poteka v dobri veri in z utemeljenim razlogom. Evropska komisija bi morala poiskati alternativne načine spodbujanja varovanja prijaviteljev in izpeljati študijo izvedljivosti instrumentov na ravni EU, morda uredbe ali direktive, ki bi upoštevala mednarodne, sektorske smernice in ustrezne resolucije Evropskega parlamenta. Spoštovanje zasebnosti in poslovnih skrivnosti ne bi smelo preprečiti razkrivanja korupcije (Direktiva 2013/36/EU (CRD IV)). Uvesti bi bilo treba primerne določbe za zaščito zadevnih strani pred netočnimi prijavami.

1.7

Razdeljevanje in poraba denarja davkoplačevalcev EU prek strukturnih in naložbenih skladov EU (vključno z Evropskim skladom za strateške naložbe, EFSI) prinaša tveganje zlorab, kot to dokazujejo izkušnje in raziskave. Goljufije so pogosto povezane s korupcijo, vendar pa preiskovanje ovira pomanjkljivo sodelovanje med EU in nacionalnimi oblastmi. EU bi morala prevzeti vidnejšo vlogo pri spremljanju/preverjanju uporabe financiranja, pri tem pa se opreti na koncept nične tolerance do korupcije in goljufij. Evropsko javno tožilstvo (EPPO) bi moralo delovati kot neodvisen in učinkovit evropski urad z zadostnimi viri, da lahko neodvisno preiskuje in preganja ne samo zločine, ki so povezani s financami EU, temveč tudi resna čezmejna kazniva dejanja, kot je korupcija, kot to določa Lizbonska pogodba. Okrepiti bi bilo treba tudi zmogljivosti Eurojusta, saj so včasih vpletene tretje države, za katere Evropsko javno tožilstvo nima pristojnosti.

1.8

EU bi morala povečati sodelovanje v protikorupcijskih prizadevanjih na svetovnem prizorišču. V svoje sporazume s tretjimi državami bi morala vključiti stroge protikorupcijske določbe. Programi financiranja (skladi za predpristopno in sosedsko pomoč, razvojno sodelovanje in čezmorsko pomoč) bi morali vsebovati stroge določbe o pogojevanju, povezane z bojem proti korupciji in njenem preprečevanju (tudi za zaščito samih skladov). Vzpostaviti je treba trdne mehanizme za spremljanje izvajanja in učinkovitosti.

1.8.1

Sprejeti je treba ukrepe, ki bodo podjetja iz EU, ki spoštujejo etične standarde, na notranjem trgu in mednarodnem prizorišču učinkovito zaščitili pred tekmeci iz tretjih držav, ki takšne določbe zanemarjajo. Eden od elementov zaščite bi moral biti ta, da „bi bilo treba pogodbene pogoje oblikovati tako, da bi bila tveganja, povezana s pogodbo, pošteno porazdeljena“ (glej uvodno izjavo 65 Uredbe (EU) št. 1316/2013 o vzpostavitvi Instrumenta za povezovanje Evrope). To načelo bi bilo treba vključiti v besedilo vseh instrumentov EU, ki se nanašajo na sredstva EU.

1.8.2

Poleg tega bi morala EU okrepiti prizadevanja in preprečiti, da njen finančni sistem postane varno zatočišče za umazani denar. Dogodki v Afriki, na Bližnjem vzhodu in v Ukrajini so na primer v zadnjih letih dokazali nezadostnost dvostranskih pristopov k odkrivanju in repatriaciji ukradenih dobrin. Evropska komisija bi morala prevzeti aktivnejšo vlogo pri zagotavljanju pomoči in usklajevanju vračanja ukradenih dobrin v te države.

1.9

Same institucije EU morajo zagotoviti, da so vzor preglednosti, integritete in dobrega upravljanja, s tem pa postavijo standard za države članice. Le tako bodo imele avtoriteto in verodostojnost za sprožanje, usmerjanje in izvajanje prej navedenih pobud. V ta namen bi si morale prizadevati za kar največjo odgovornost in preglednost postopka odločanja, vključno s pripravo „zakonodajnega odtisa“ zakonodaje in politik EU – tj. javnega in pravočasnega popisa interakcije med institucijami EU, državami članicami in lobisti – ter zakonodaje o obvezni registraciji lobistov v EU.

1.9.1

EU bi morala biti tudi dosledna in proaktivna pri spremljanju in preprečevanju navzkrižij interesov, saj lahko ta vplivajo na odločanje. Ustanoviti bi bilo treba neodvisne etične odbore, ki bi lahko izdajali zavezujoča priporočila in sankcije. Nadaljnje reforme bi bilo treba uvrstiti v petletni akcijski načrt, omenjen v priporočilu (1), in upoštevati sklepe iz poročil Komisije in OLAF-a o boju proti korupciji.

1.10

EESO bi moral sprejeti smotrne ukrepe in prispevati k boju proti korupciji v EU, tako da:

2.1

2.2

Korupcija je po svetu močno razširjena. Ocenjujejo, da v Evropi korupcija davkoplačevalce EU stane približno 120 milijard EUR letno (goljufije z javnim denarjem EU so izvzete), kar je skoraj toliko, kot znaša celoten letni proračun EU, ki je en odstotek BDP EU. Korupcija se v posameznih državah članicah močno razlikuje. V mnogih državah je prodrla v vse plasti javnega in zasebnega življenja. V uvodu poročila o boju proti korupciji v EU za leto 2014 je Evropska komisija zapisala: „Korupcija močno škoduje gospodarstvu in celotni družbi. […] Tudi države članice EU se temu ne morejo izogniti. […] Negativno vpliva na dobro upravljanje, premišljeno upravljanje z javnim denarjem in konkurenčne trge. V skrajnih primerih spodkopava zaupanje državljanov v demokratične institucije in procese.“

2.3

Korupcija ima mnogo obrazov. Glede na sektor, v katerem se dogaja, jo lahko razvrstimo v korupcijo javnega sektorja, korupcijo zasebnega sektorja in politično korupcijo. V nezakonito dejanje sta vedno vpletena vsaj dva akterja, ki s takim dejanjem soglašata.

2.3.1

Tipični primeri korupcije so dejanja podkupovanja, tako v aktivni kot pasivni obliki, vključno s ponujanjem, dajanjem in sprejemanjem ali zahtevanjem ugodnosti kot spodbude za nezakonito ali neetično dejanje. To ima lahko obliko darila, posojila, provizije, plačil za pomoč („podmazovanje“), nagrad (dogovorjenih provizij) in drugih ugodnosti, kot so znižanje davkov, vizumi, storitve, sponzorstvo in donacije. Korupcija je pogosto povezana z drugimi nezakonitimi praksami, kot so dogovarjanje o cenah, prikrojevanje razpisnih ponudb, pranje denarja, nezakonita obogatitev, izsiljevanje in goljufije. Najdemo jo tudi v manj otipljivih transakcijah, kot so favoriziranje in nepotizem pri imenovanju javnih uradnikov, trgovanje z vplivom in uslugami, klientelizem, neetična imuniteta, pomilostitev in privatizacijske prakse, podkupovanje predstavnikov pravosodja in policije, financiranje političnih strank in volilne prevare. V korupcijo lahko vodijo tudi neregulirana ali slabo upravljana navzkrižja interesov, kot so na primer dobičkonosni položaji v podjetjih, ki so brez obdobja „mirovanja“ ponujeni nekdanjim javnim uradnikom (praksa „vrtljivih vrat“).

2.3.2

Vse te neetične in nezakonite dejavnosti omogoča vrsta dejavnikov, med drugim pravne ovire (imuniteta, ki jo uživajo izvoljeni uradniki, in roki zastaranja), odsotnost kodeksov ravnanja, etičnih smernic in mehanizmov opozarjanja, nepreglednost postopka javnega odločanja in načinov vplivanja nanj, na primer nerazkrivanje zunanjih prihodkov in dejavnosti izvoljenih ali imenovanih javnih uradnikov ali nepreglednih srečanj z osebami, katerih namen je vplivati na odločitve v postopkih javnega naročanja.

2.3.3

Korupcija je pogosto povezana z neuradnim gospodarstvom in organiziranim kriminalom. Europol je leta 2013 v svoji oceni ogroženosti zaradi hudih kaznivih dejanj in organiziranega kriminala (SOCTA) ocenil, da obstaja 3 600 organiziranih kriminalnih združb in mrež, ki trenutno delujejo v mejah EU in vse pogosteje vdirajo v vse vidike gospodarstva.

2.4

Korupcija velja za velik in vse bolj nadnacionalen problem po vsej EU in po svetu. Državne meje korupcije ne ustavijo.

2.5

Junija 2011 je Evropska komisija naredila pomemben korak v spopadanju s korupcijo v Evropi in sprejela izčrpen sveženj protikorupcijskih ukrepov, s katerim je bil uveden mehanizem EU za poročanje o boju proti korupciji. Februarja 2014 je bilo objavljeno prvo Poročilo o boju proti korupciji v EU – COM(2014) 38 final. Vsaki dve leti naj bi mu sledilo novo poročilo. Namen prvega je bil sprožiti široko razpravo udeleženih strani, vključno s civilno družbo, da bi se zagotovila pomoč v prizadevanjih proti korupciji in opredelili načini, na katere lahko evropske institucije pomagajo odpravljati korupcijo. Ta koncept „udeležbe družbe“ se opira na člen 13 Konvencije UNCAC.

2.5.1

Poročilo obravnava konkretne težave s korupcijo, ki jih imajo posamezne države članice, in na splošno poudarja, da bi morale države članice okrepiti svoja prizadevanja za boj proti korupciji, saj se določbe ustreznih mednarodnih in evropskih instrumentov ne prenašajo, izvajajo in uveljavljajo v zadostni meri.

2.5.2

Poleg poročila sta bili objavljeni dve raziskavi Eurobarometer o zaznavanju korupcije: (a) posebna raziskava Eurobarometer o korupciji in (b) hitra raziskava (Flash Survey), osredotočena na podjetja.

2.5.2.1

Glavni poudarki teh raziskav so (vsi podatki se nanašajo na število državljanov/podjetij EU, ki so sodelovala v raziskavi):

2.6

Poročilo OECD iz decembra 2014 kaže, da obseg podkupovanja iz tujine ostaja nesprejemljivo visok. V obdobju 2009–2014 je naštetih več kot 400 primerov podkupovanja tujih javnih uslužbencev. V povprečju so podkupnine znašale 11 % celotne vrednosti transakcije in v številnih primerih so bile povezane z javnimi naročili. Dve tretjini primerov so zabeležili v štirih sektorjih: rudarstvu, gradbeništvu, prometu ter skladiščenju, informatiki in komuniciranju.

2.7

Glede prizadevanj za zaščito finančnih interesov EU (davkoplačevalskega denarja, s katerim upravlja EU) je bilo leta 2013 sporočenih16 000 primerov nepravilnosti (približna vrednost 2 milijardi EUR) pri uporabi sredstev EU, od katerih je bilo 1 600 primerov (vrednost 350 milijonov EUR) goljufij. Od leta 2009 naprej se je število sporočenih nepravilnosti povečalo za 22 %, njihova vrednost pa za 48 %. Glavni vir takšnega ravnanja je bilo ponarejanje dokumentov (verjetno pogosto povezano s korupcijo). Računsko sodišče EU je v svojem letnem poročilu za leto 2013 zabeležilo zlorabo ali napake pri 5 % dodeljenih sredstev EU, zlasti na področjih regionalne politike, energetike, prometa, kmetijstva, okolja, ribištva in zdravja.

3.1

Poleg nacionalne zakonodaje proti podkupovanju in korupciji so države članice EU podpisale tudi več mednarodnih konvencij in pogodb, spoštovati pa morajo tudi ustrezno zakonodajo EU. Vsaka od teh konvencij ima lastne postopke spremljanja, ki običajno vključujejo neko obliko medsebojnega pregleda.

3.2

Najpomembnejši mednarodni instrumenti in mehanizmi v boju proti korupciji so:

3.3

Najpomembnejši pravni instrumenti, ki jih ima za boj proti korupciji EU:

3.4

UNCAC je najbolj izčrpna mednarodna konvencija: ratificirale so jo vse države članice EU, podpisnica pa je tudi EU.

3.5

EU je sprejela direktive, sporočila in okvirne sklepe, ki v glavnem vzpostavljajo minimalne standarde in obravnavajo vprašanja, ki se navezujejo na boj proti korupciji in goljufijam: davčne goljufije in utaje, pranje denarja, družbeno odgovornost podjetij, poročanje o nefinančnih transakcijah, upravljanje podjetij, javna naročila in revizijo. EESO je redno pripravljal mnenja o teh pobudah EU.

3.6

EU je boj proti korupciji in goljufijam vnesla tudi v določbe svojih programov financiranja – tako notranjih kot zunanjih (vključno s kohezijsko, regionalno, kmetijsko, širitveno, sosedsko in razvojno politiko).

3.7

Kot prvi ukrep za zaščito podjetij EU, ki poslujejo v tretjih državah in spoštujejo zakone, bi bilo treba v besedilo vseh instrumentov EU, ki se nanašajo na financiranje s sredstvu EU, vključiti načela iz uvodne izjave 65 Uredbe (EU) št. 1316/2013 in člena 3.24 politike in pravil naročanja Evropske banke za obnovo in razvoj; ta načela zahtevajo pošteno porazdelitev tveganj, povezanih s pogodbo.

3.8

Na podlagi člena 325 PDEU Evropska komisija od leta 2011 izvaja izčrpno strategijo na področju boja proti goljufijam (COM(2011) 376) z namenom izboljšati celoten cikel boja proti goljufijam: preprečevanje in odkrivanje goljufij ter pogoje za preiskave goljufij, pa tudi z odvračilnimi sankcijami doseči zadostni odškodovalni in svarilni učinek. Službe Komisije so razvile sektorske strategije boja proti goljufijam. Pomemben je tudi predlog direktive (COM(2012) 363) o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava.

4.1

Samourejanje je pomembno v boju proti korupciji in podkupovanju. Družbeno odgovornost podjetij, skladnost s predpisi in preprečevanje korupcije podjetja vse pogosteje vključujejo v okvir svoje celotne politike in upravljanja. Etični kodeksi posameznih podjetij temeljijo v glavnem na mednarodnih, sektorskih smernicah, povzemali pa naj bi tudi povezane standarde EU (sporočanje nefinančnih informacij, družbena odgovornost podjetij itd.). Ključni cilj kodeksa podjetja je spodbujanje etičnega ravnanja v vseh dejavnostih podjetja, zavezanost vseh deležnikov in izvajanje kodeksa na pregleden in vključujoč način, tako da se obravnava tudi v okviru socialnega dialoga.

4.2

Osnovne mednarodne smernice in mehanizmi, ki navajajo načela, ki jih morajo upoštevati podjetja, da se izognejo korupciji in podkupovanju ter spodbudijo etično ravnanje in transparentnost, so:

Smernice industrije na ravni EU, na primer evropske gradbene industrije (http://www.fiec.org, vključno z ustreznimi smernicami in skupnimi izjavami) in ekstraktivne industrije (www.eiti.org), so ključnega pomena v vpletenih sektorjih. Podobno velja za nacionalne smernice (na primer nemški kodeks trajnosti in smernice danske industrije), ki naj bi imele pomembno vlogo pri usmerjanju ravnanja podjetij.

4.3

Evropski parlament in Komisija sta sprejela lastne interne etične smernice, ki dopolnjujejo obveznosti javnih uslužbencev iz kadrovskih predpisov EU, med drugim kodeks ravnanja evropskih komisarjev in kodeks ravnanja za poslance Evropskega parlamenta, ki narekujejo, kako ravnati z darili in donacijami, drugimi finančnimi interesi in navzkrižji interesov. EESO je sprejel podobne kodekse.

5.1

Stanje glede korupcije in goljufij z javnimi sredstvi v EU je nesprejemljivo. Posledice močno občutijo civilna družba in podjetja. Korupcija ustvarja dodatne stroške za potrošnike in negotovo okolje za podjetja, ki spoštujejo etične standarde. EESO izraža nezadovoljstvo zaradi razširjenosti korupcije in goljufij v državah članicah EU, pa tudi zaradi šibke politične zavezanosti vlad in lokalnih oblasti učinkovitemu boju proti korupciji, kar vključuje nezadostno izvajanje in uveljavljanje obstoječih mednarodnih, evropskih in nacionalnih instrumentov.

5.1.1

Državljani ter socialni in gospodarski akterji imajo ne glede na to, kje v Evropi živijo, pravico do življenja v pregledni in pravično vodeni družbi, ki temelji na pravni državi. Zaradi finančne krize in krize euroobmočja so se pomnožile kritike državljanov na račun očitne korupcije, upadlo je zaupanje državljanov v demokratično upravljanje na ravni EU, s tem pa se je razširil tudi evroskepticizem. Civilna družba pričakuje, da bodo EU in države članice povečale svoja prizadevanja v boju proti korupciji in goljufijam. Nosilci odločanja jo morajo prepričati, da delujejo v javnem interesu.

5.2

Iz teh razlogov se EESO pridružuje prizadevanjem za reševanje tega problema. Odziva se na željo Evropske komisije, da se civilna družba vključi v boj proti korupciji; glavni cilj mnenja je prispevati k naslednjemu poročilu o boju proti korupciji v EU, ki ga bo pripravila Komisija (leta 2016), ter prevzeti svoj del dejavnosti ozaveščanja, širjenja informacij in spodbujanja preglednosti.

5.3

Korupcija ni zgolj vprašanje integritete in etike, ampak tudi ekonomije, saj škoduje zakonitemu gospodarstvu – poštenemu okolju in pogojem za trgovino, naložbe in konkurenco – s tem pa vpliva tudi na rast in konkurenčnost. Podatki Svetovne banke in Svetovnega gospodarskega foruma razkrivajo, da je konkurenčnost gospodarstva tesno povezana s sposobnostjo vlade za obvladovanje korupcije. Študije so pokazale, da je obvladovanje korupcije v EU močno povezano z enostavnostjo poslovanja pa tudi z negativnimi posledicami, ki jih ima korupcija na zasebne naložbe.

5.3.1

Korupcija ustvarja dodatne stroške za podjetja, saj lahko „neomadeževana“ podjetja v skorumpiranem okolju izgubijo pogodbe. Tako ovira učinkovitost notranjega trga in lahko negativno vpliva na prizadevanja za doseganje ciljev strategije Evropa 2020 za rast in za izboljšanje splošne konkurenčnosti Evrope. S tem pa omejuje tudi možnosti za povečanje zaposlovanja in blaginje v Evropi ter konkurenčnosti evropskih podjetij, ki delujejo v tujini.

5.3.2

Podjetja, ki sodelujejo v boju proti korupciji, pritegnejo vlagatelje. Obsodba nekega podjetja zaradi podkupovanja in korupcije ogroža tudi dobro podobo poslovnega sveta, saj ne škoduje samo njegovemu ugledu, ampak v slabo luč postavi celoten poslovni svet. Pri določbah o skladnosti s protikorupcijsko zakonodajo in zahtevah poročanja bi bilo treba upoštevati tudi upravno in finančno obremenitev za podjetja, zlasti MSP.

5.4

Mediji redno poročajo o korupciji na najvišjih ravneh v številnih državah članicah in drugod po svetu. Politično korupcijo (na primer povezano z imenovanji, podkupninami in financiranjem političnih strank in volilnih kampanj ter prirejanjem športnih dogodkov) državljani zaznavajo kot zelo škodljivo za družbo, zlasti v primerih, ko so vpleteni predstavniki pravosodja ali policije. Tej praksi je treba narediti konec, kot je treba izkoreniniti tudi razširjeno prakso plačil „pod mizo“, ki je v številnih državah članicah del vsakdanjega življenja državljanov. Ti družbeni pojavi se zdijo povezani s spremembo dojemanja zakonitosti. S tem se je treba spopasti: državljani imajo pravico do pravne države, dobrega upravljanja in javnih storitev, ki jih ne spremlja korupcija. Potrebna je sprememba razmišljanja: tam, kjer kultura korupcije obstaja, bi jo morala zamenjati kultura preglednosti. Za to bi bilo treba poskrbeti z zakonodajo, pa tudi z vzgojo in izobraževanjem.

5.5

EESO podpira protikorupcijske ukrepe in priporočila Evropske komisije, ukrepe EU proti goljufijam in dejavnosti Evropskega parlamenta, zlasti akcijski načrt za obdobje 2014–2019 za boj proti organiziranemu kriminalu, korupciji in pranju denarja. Tudi priporočila iz poročil Skupine držav proti korupciji pri Svetu Evrope (GRECO), ZN, OECD in Mednarodnega kazenskega sodišča so nepogrešljiva in bi jih bilo treba upoštevati pri krepitvi protikorupcijskih politik in dejavnosti EU in njenih držav članic.

5.6

Tesna prepletenost gospodarstev držav članic ter naraščanje obsega in hitrosti čezmejnih denarnih tokov povečujeta nevarnost širjenja korupcije znotraj EU. Korupcija je postala nadnacionalni pojav in ne more več veljati zgolj za vprašanje nacionalnega kazenskega prava. Primerjamo jo lahko z nalezljivo boleznijo, na katero nihče ni avtomatično imun: potrebni so smotrni zdravstveni ukrepi. Da bi dosegli občuten napredek, mora sedanji razdrobljeni pristop zamenjati skladnejši pristop. Komisija bi morala to razsežnost ustrezno obravnavati v svojih poročilih: protikorupcijski ukrepi morajo biti oblikovani in izvajani z mislijo na čedalje večjo povezanost Evrope in globalizacijo gospodarstva.

5.6.1

Boj proti korupciji bi zato moral imeti pomembnejše mesto na dnevnem redu EU; EU bi morala prevzeti vidnejšo vlogo pri zagovarjanju preglednosti in zaščiti integritete notranjega trga, zunanjih odnosov ter institucij in porabe EU. V vseh ustreznih politikah EU, tako notranjih kot zunanjih, bi bilo treba močneje poudariti boj proti korupciji in goljufijam. Podjetja in civilna družba to pričakujejo in v tem mnenju opozarjamo na potrebo po učinkovitem vodstvu in usklajevanju, ki ju mora zagotavljati EU. EU ima možnosti za to, da uporabi svojo politično moč in spodbudi nastanek vseevropskega območja, ki temelji na integriteti in visokih protikorupcijskih standardih.

5.7

Potrebna je najmanj izrecna zaveza – evropski protikorupcijski pakt, da se doseže verodostojna in izčrpna strategija. Upravljati jo je treba „od zgoraj“, vanjo pa je treba pritegniti vse ustrezne vpletene strani na evropski, nacionalni in lokalni ravni.

5.8

Države članice so v prvih vrstah boja proti korupciji in goljufijam. Odgovorne so za izvajanje strogih protikorupcijskih ukrepov (zlasti gre za trdno zakonodajo in učinkovite protikorupcijske pristojnosti za boj proti korupciji v političnem in pravosodnem upravljanju ter organiziranemu kriminalu), pa tudi za proaktivno udeležbo v nadnacionalnem sodelovanju ter pri ozaveščanju javnosti o boju proti korupciji in goljufijam.

5.8.1

Pomembno bi bilo sodelovanje civilne družbe, vključno s podjetji, poslovnimi združenji in socialnimi partnerji, v nacionalnih protikorupcijskih dejavnostih, zlasti s ciljem ozaveščanja in svetovanja o tem, kako se izognemo korupciji, goljufijam in podkupovanju. Ravnanje posameznih podjetij in organov je pri tem osrednjega pomena. Nacionalne platforme, kot so nacionalne kontaktne točke OECD in centri Transparency International za zagovorništvo in pravno svetovanje (ALAC), bi tudi imeli pomembno vlogo v nacionalnih protikorupcijskih prizadevanjih. Mediji bi morali priznati svojo temeljno vlogo in odgovornost pri ozaveščanju javnosti o korupciji in protikorupcijskih dejavnostih v državah članicah.