52013PC0038

OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

1.           OZADJE PREDLOGA

1.1         Uvod

Mednarodna konvencija iz Torremolinosa o varnosti ribiških plovil iz leta 1977 je bila spremenjena s protokolom iz leta 1993, s katerim so bile posodobljene določbe in revidirana obvezna uporaba najpomembnejših poglavij za plovila dolžine 45 metrov in več, pri čemer je bila uporaba za plovila dolžine 24 metrov ali več prepuščena regionalnemu odločanju. Niti prvotna konvencija niti protokol iz leta 1993 nista začela veljati, ker nikoli niso bile dosežene minimalne zahteve za ratifikacijo.

Mednarodna pomorska organizacija (IMO) je v okviru prizadevanj za lažji začetek veljavnosti protokola iz leta 1993 med 9. in 11. oktobrom 2012 v Cape Townu, Južni Afriki, sklicala diplomatsko konferenco, da bi obravnavala in sprejela sporazum o izvajanju protokola iz Torremolinosa.

Rezultat diplomatske konference je bilo sprejetje sporazuma o spremembi protokola iz Torremolinosa iz leta 1993 z naslovom „Capetownski sporazum iz leta 2012 o izvajanju določb Protokola iz leta 1993, ki se nanaša na Mednarodno konvencijo iz Torremolinosa o varnosti ribiških plovil iz leta 1977“ (v nadaljnjem besedilu: sporazum).

1.2         Pristojnost EU in posledice

V skladu s predpisi o zunanji pristojnosti iz člena 3(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) spremembe protokola iz Torremolinosa iz leta 1993 spadajo v izključno pristojnost Unije, ker je bil protokol z Direktivo Sveta 97/70/ES z dne 11. decembra 1997 o vzpostavitvi usklajenega varnostnega režima za ribiška plovila dolžine 24 metrov in več[1] prenesen v zakonodajo EU.

Evropska unija ne more postati podpisnica osnutka sporazuma, ker sedanji osnutek, kakor ga je odobril Odbor za pomorsko varnost Mednarodne pomorske organizacije (IMO), ne vključuje klavzule o REIO (organizaciji za regionalno gospodarsko povezovanje). Ker pa se sporazum nanaša na zadevo, ki je v izključni pristojnosti EU, države članice ne morejo samostojno odločati o njegovem podpisu in ratifikaciji. To lahko storijo le v imenu Unije na podlagi pooblastila Sveta in soglasja Evropskega parlamenta na predlog Komisije.

1.3         Podrobnosti sporazuma

Sporazum predvideva, da protokol iz Torremolinosa začne veljati 12 mesecev od datuma, na katerega je najmanj 22 držav, ki imajo skupaj vsaj 3 600 ribiških plovil dolžine 24 metrov in več, ki ribarijo na odprtem morju, privolilo, da jih sporazum zavezuje. Glede na protokol iz leta 1993 je to precejšnje zmanjšanje minimalnega števila ribiških plovil, ki je zdaj realno dosegljivo.

Sporazum bo na voljo za podpis na sedežu Mednarodne pomorske organizacije od 11. februarja 2013 do 10. februarja 2014, nato pa bo na voljo za pristop k sporazumu. Predvideno je, da bo uporaba podatkovnih zbirk Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO) zagotovila objektivno podlago za oceno ladjevja, ki pluje pod zastavo pogodbenic, ki so opravile ratifikacijo, in s tem olajšala začetek veljavnosti sporazuma, kar so podprle tudi države članice EU med pogajanji, ki so privedla do sporazuma.

Področje uporabe: določbe sporazuma se uporabljajo za nova plovila, če ni posebej določeno drugače. V sporazum je bilo vključenih nekaj določb o prožnosti, da se olajša širše sprejetje. Uprave lahko v skladu z načrtom določbe poglavja IX (radiokomunikacije) izvajajo postopoma, v obdobju največ desetih let, določbe poglavij VII (reševalna oprema in naprave), VIII (postopki, pregledi in urjenja za ravnanje v nujnih primerih) in X (ladijska navigacijska oprema in naprave) pa v obdobju največ petih let.

Izjeme: sporazum omogoča upravi, da iz katere koli regulativne zahteve izvzame vsako plovilo, ki je upravičeno pluti pod njeno zastavo, če meni, da bi bila takšna uporaba zaradi vrste plovila, vremenskih razmer in odsotnosti splošne nevarnosti za plovbo nerazumna in neizvedljiva, in sicer pod naslednjimi pogoji:

(a) plovilo izpolnjuje varnostne zahteve, ki po mnenju navedene uprave ustrezajo uporabi, za katero je plovilo namenjeno, ter zagotavljajo splošno varnost plovila in oseb na plovilu;

(b) plovilo ribari izključno:

(i) na skupnem ribolovnem območju, določenem na sosednjih morskih območjih v pristojnosti sosednjih držav, ki so navedeno območje določile za plovila, upravičena, da plujejo pod njihovimi zastavami, in sicer samo do obsega in pod pogoji, za katere se navedene države glede tega dogovorijo v skladu z mednarodnim pravom; ali

(ii) v izključni ekonomski coni države zastave, pod katero je upravičeno pluti, če navedena država take cone ni določila, pa na območju zunaj in zraven teritorialnega morja navedene države, ki ga je navedena država določila skladno z mednarodnim pravom in se ne razteza več kot 200 navtičnih milj od temeljnih črt, od katerih se meri širina teritorialnega morja; ali

(iii) v izključni ekonomski coni, na morskem območju v pristojnosti druge države ali skupnem ribolovnem območju v skladu s sporazumom med zadevnimi državami, sklenjenim v skladu z mednarodnim pravom, in sicer samo do obsega in pod pogoji, za katere so navedene države glede tega dogovorijo; in

(c) uprava uradno obvesti generalnega sekretarja Mednarodne pomorske organizacije o pogojih, pod katerimi je izjema v okviru tega odstavka odobrena.

Pregledi in spričevala: mednarodno varnostno spričevalo za ribiška plovila se spremeni tako, da se v njem navede, da je izdano v skladu z določbami Capetownskega sporazuma iz leta 2012 o izvajanju določb Protokola iz Torremolinosa iz leta 1993, ki se nanaša na Mednarodno konvencijo iz Torremolinosa o varnosti ribiških plovil iz leta 1977.

Režim pregledov se spremeni tako, da odraža časovni okvir, ki se uporablja za tovorna in potniška plovila, in sicer letni pregled, obvezen vmesni pregled med drugim in tretjim letom ter obnovitveni pregled po največ petih letih. Usklajena so tudi obdobja odloga po roku pregleda. Poleg tega je v sporazumu določba, na podlagi katere uprava ladjo izvzame iz letnega pregleda, če meni, da je uporaba pregleda nerazumna ali neizvedljiva.

Na splošno je novi režim pregledov strožji: letni in periodični pregledi so obsežnejši; vprašanja, ki jih je bilo treba prej preverjati v okviru vmesnih pregledov po lastni presoji, so vključena v obvezni periodični pregled; dodatni pregledi popravil ne potekajo več po lastni presoji. Novi najdaljši časovni presledek pet in ne več štiri leta za obnovitveni pregled temelji na dejstvu, da je bil petletni presledek možen že v sedanjem režimu. Obdobja odloga po prenehanju veljavnosti spričevala zdaj odražajo tudi usklajena obdobja za spričevala, izdana v skladu s SOLAS (Mednarodna konvencija o varstvu človeškega življenja na morju), pri čemer je glavno obdobje odloga skrajšano s petih na tri mesece.

Prvotna konvencija iz Torremolinosa, protokol iz leta 1993 in tudi sporazum iz leta 2012 podpisnicam ne omogočajo oblikovanja pridržkov ali izjav.

1.4         Posledice za Direktivo 97/70/ES

Člen 3(5) protokola iz Torremolinosa se ne spremeni in omogoča razvoj regionalnih sporazumov, s čimer se zagotavlja stalno izvajanje enotnega in skladnega varnostnega režima za vsa ribiška plovila, ki ribarijo v vodah EU. Sporazum vključuje tudi minimalni sklop varnostnih pravil, s čimer omogoča EU, da še naprej uporablja prvotna pravila v skladu s protokolom iz Torremolinosa.

Dve vprašanji lahko zahtevata ukrepanje za zaščito nekaterih sedanjih standardov EU: prvič, izključitev širših splošnih izjem in izvzetja letnega pregleda, ki jih je uvedel sporazum, in drugič, posodobitev sklicevanja v Direktivi in njenih prilogah. Člena 8 in 9 Direktive 97/70/ES v povezavi s členom 5 Uredbe (ES) št. 2099/2002[2] določata, da je obe vprašanji možno rešiti s spremembo Direktive v skladu s postopkom regulativnega odbora s pregledom.

V skladu z Direktivo 97/70/ES določbe protokola iz Torremolinosa v skladu s splošnimi pravili mednarodnega prava ne veljajo le za ribiška plovila, ki plujejo pod zastavo države članice EU, temveč tudi za ribiška plovila, ki plujejo pod zastavo tretjih držav in ribarijo v notranjih vodah ali teritorialnem morju države članice ali iztovarjajo svoj ulov v pristanišču države članice. Določbe protokola iz Torremolinosa bi bilo treba še naprej uporabljati za vse te skupine ribiških ladij. Zato Komisija meni, da bi morale države članice EU pri podpisu sporazuma in privolitvi, da jih sporazum zavezuje, predložiti izjavo o tem, da bodo določbe protokola iz Torremolinosa še naprej veljale za ti dve skupini plovil iz tretjih držav v skladu s sedaj veljavnim pravom Unije.

Ker se bodo zahteve iz sedanje direktive v bistvu ohranile, so učinki na stroške ribiških plovil EU zanemarljivi. Čeprav bodo pregledi obsežnejši, se bodo opravljali v daljšem časovnem obdobju.

1.5         Sklepna ugotovitev

Sprejetje in začetek veljavnosti globalnih varnostnih pravil za ribiška plovila sta v sektorju, za katerega je značilno zlasti veliko število nesreč z več kot 24 000 smrtnimi žrtvami letno[3], izjemno pomembna.

Zaradi prožnosti, ki jo uvaja sporazum, se pričakuje, da bo sporazum prispeval k temu, da bo protokol iz Torremolinosa iz leta 1993 končno začel veljati. Poleg tega se lahko spremembe protokola za posodobitev njegovih določb opravijo šele, ko začne veljati. Ker se Direktiva 97/70/ES sklicuje na določbe protokola iz Torremolinosa iz leta 1993, ki se v preteklih 20 letih večinoma niso bistveno spremenile, in te določbe izvaja, bo začetek veljavnosti sporazuma omogočil spremembe za posodobitev več zahtev iz protokola, ki jih bo treba uvesti v Mednarodni pomorski organizaciji in se bodo nato lahko izvajale z Direktivo 97/70/ES.

Komisija meni, da bo sporazum s tem zelo olajšal doseganje ciljev, ki so določeni v Pogodbah in vključeni v Direktivo 97/70/ES. Kot je razloženo v odstavku 1.4.3 zgoraj, pa je treba zagotoviti, da se področje uporabe navedene direktive ne spremeni, in sicer tako, da se od držav članic ob podpisu sporazuma in privolitvi, da jih sporazum zavezuje, zahteva predložitev ustreznih izjav.

2.           REZULTATI POSVETOVANJ Z ZAINTERESIRANIMI STRANMI IN OCENE UČINKA

Pristop k temu sporazumu ne bo spremenil tehničnih zahtev za ribiška plovila v skladu s sedanjo direktivo.

3.           PRAVNI ELEMENTI PREDLOGA

Člen 1

Ta člen pooblašča države članice, da jih sedanji sporazum zavezuje glede zadeve, ki je v izključni pristojnosti Unije, ker Unija ne more postati podpisnica takšnega sporazuma. Za države članice Mednarodne pomorske organizacije sporazum določa različne možnosti, s katerimi izrazijo privolitev, da jih sporazum zavezuje, in člen vključuje različne metode, s katerimi lahko države članice EU to storijo.

Člen 2

V skladu s tem členom se države članice EU strinjajo, da jih sporazum v dveh letih od začetka veljavnosti tega sklepa zavezuje. Če bodo vse države članice EU hitro pristopile k sporazumu, bodo s tem omogočile, da bo spodnja meja, ki zadeva število držav članic Mednarodne pomorske organizacije in zahtevanega skupnega ladjevja (22 držav članic in 3 600 plovil), hitreje dosežena. Ob upoštevanju, da bo sporazum spodbujal izboljšanje varnosti ribiških plovil po vsem svetu, s čimer bo zmanjšal razlike v ravni varnosti in odpravil morebitni slabši konkurenčni položaj za plovila EU, ki lahko zaradi teh razlik nastane, kot tudi olajšal dodatne posodobitve tehničnih zahtev iz sporazuma, je hiter začetek veljavnosti sporazuma zelo zaželen.

Člen 3

Ta člen določa jasen datum začetka veljavnosti sklepa Sveta.

Člen 4

Namen Sklepa je pooblastiti države članice, da jih sporazum zavezuje, zato je sklep naslovljen nanje.

4.           PRORAČUNSKE POSLEDICE

Jih ni.

2013/0020 (NLE)

Predlog

SKLEP SVETA

o pooblastitvi držav članic, da podpišejo ali ratificirajo Capetownski sporazum iz leta 2012 o izvajanju določb Protokola iz leta 1993, ki se nanaša na Mednarodno konvencijo iz Torremolinosa o varnosti ribiških plovil iz leta 1977

(Besedilo velja za EGP)

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti člena 100(2) v povezavi s členom 218(5), členom 218(6)(a)(v) in prvim pododstavkom člena 218(8) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

ob upoštevanju odobritve Evropskega parlamenta[4],

ob upoštevanju naslednjega:

(1)       Ukrepanje Evropske unije v sektorju pomorskega prometa bi moralo biti namenjeno izboljšanju varnosti v pomorskem prometu.

(2)       Protokol iz Torremolinosa, ki se nanaša na Mednarodno konvencijo iz Torremolinosa o varnosti ribiških plovil iz leta 1977 (v nadaljnjem besedilu: protokol iz Torremolinosa), je bil sprejet dne 2. aprila 1993.

(3)       Z Direktivo Sveta 97/70/ES[5], ki določa usklajen varnostni režim za ribiška plovila dolžine 24 metrov in več, so bili določeni varnostni standardi, ki temeljijo na protokolu iz Torremolinosa, ter po potrebi v celoti upoštevane regionalne in lokalne razmere.

(4)       Protokol iz Torremolinosa ni začel veljati, ker nikoli niso bile dosežene minimalne zahteve za ratifikacijo.

(5)       Da bi se po skupnem dogovoru določili najvišji izvedljivi standardi za varnost ribiških plovil, ki jih lahko izvajajo vse zadevne države, je bil pod pokroviteljstvom Mednarodne pomorske organizacije (IMO) na diplomatski konferenci v Cape Townu, Južni Afriki, ki je potekala od 9. do 11. oktobra 2012, dokončan osnutek sporazuma, ki ga je treba brati v povezavi s protokolom iz Torremolinosa.

(6)       Naslov tega sporazuma, sprejetega 11. oktobra 2012, je „Capetownski sporazum iz leta 2012 o izvajanju določb Protokola iz Torremolinosa iz leta 1993, ki se nanaša na Mednarodno konvencijo iz Torremolinosa o varnosti ribiških plovil iz leta 1977“ (v nadaljnjem besedilu: sporazum). Sporazum bo na voljo za podpis na sedežu Mednarodne pomorske organizacije od 11. februarja 2013 do 10. februarja 2014, nato pa bo na voljo za pristop k sporazumu.

(7)       Določbe sporazuma spadajo v izključno pristojnost Unije glede varnostnega režima za ribiška plovila dolžine 24 metrov in več.

(8)       Evropska unija ne more postati pogodbenica tega sporazuma, ker sporazum ne vključuje klavzule o REIO (organizaciji za regionalno gospodarsko povezovanje).

(9)       V interesu varnosti v pomorskem prometu in poštene konkurence je, da zdaj države članice Evropske unije sporazum ratificirajo ali k njemu pristopijo, da se zagotovi začetek veljavnosti določb protokola iz Torremolinosa. Poleg tega bo začetek veljavnosti sporazuma na podlagi predlogov, predloženih Mednarodni pomorski organizaciji, omogočil poznejšo posodobitev več določb iz protokola, ki so po sprejetju Direktive 97/70/ES zastarele.

(10)     Zato bi moral Svet v skladu s členom 2(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije pooblastiti države članice, da v interesu Unije podpišejo in ratificirajo sporazum ali pristopijo k sporazumu. Da se ohranijo sedanje ravni varnosti, določene z Direktivo Sveta 97/70/ES, bi morale države članice pri podpisu sporazuma in deponiranju svojih listin o ratifikaciji ali pristopu izdati izjavo o tem, da se izjeme v zvezi z nacionalnimi pregledi in skupnim ribolovnim območjem oziroma izključno ekonomsko cono, določene v pravilu 1(6) in 3(3) sporazuma, izvzamejo iz uporabe in da bodo za ribiška plovila dolžine 24 metrov in več iz tretjih držav, ki ribarijo v njihovih teritorialnih ali notranjih vodah ali iztovarjajo svoj ulov v njihovih pristaniščih, veljali varnostni standardi, določeni v navedeni direktivi –

SPREJEL NASLEDNJI SKLEP:

Člen 1

Države članice so pooblastijo, da podpišejo, podpišejo in ratificirajo Capetownski sporazum iz leta 2012 o izvajanju določb Protokola iz Torremolinosa iz leta 1993, ki se nanaša na Mednarodno konvencijo iz Torremolinosa o varnosti ribiških plovil iz leta 1977, ali da k temu sporazumu pristopijo.

Člen 2

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da nemudoma, vsekakor pa najpozneje v dveh letih po datumu začetka veljavnosti tega sklepa deponirajo svoje listine o ratifikaciji sporazuma ali pristopu k sporazumu pri generalnem sekretarju Mednarodne pomorske organizacije.

Ko države članice podpišejo, ratificirajo sporazum ali k njemu pristopijo, deponirajo tudi izjavo, določeno v Prilogi k temu sklepu.

Člen 3

Ta sklep začne veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 4

Ta sklep je naslovljen na države članice.

V Bruslju,

                                                                       Za Svet

                                                                       Predsednik

PRILOGA

IZJAVA, KI JO MORAJO DRŽAVE ČLANICE PREDLOŽITI OB PODPISU, RATIFIKACIJI CAPETOWNSKEGA SPORAZUMA IZ LETA 2012 O IZVAJANJU DOLOČB PROTOKOLA IZ TORREMOLINOSA IZ LETA 1993, KI SE NANAŠA NA MEDNARODNO KONVENCIJO IZ TORREMOLINOSA O VARNOSTI RIBIŠKIH PLOVIL IZ LETA 1997, ALI PRISTOPU K TEMU SPORAZUMU

[Vstavite ime države članice pogodbenice] kot del regionalnega sporazuma na podlagi člena 3(5) protokola iz Torremolinosa iz leta 1993 zavezuje ustrezna zakonodaja Evropske unije (EU) (Direktiva Sveta 97/70/ES z dne 11. decembra 1997), ki določa usklajen varnostni režim za ribiška plovila dolžine 24 metrov in več, zato bo uporabljala določbe protokola iz Torremolinosa za ribiška plovila dolžine 24 metrov in več, ki plujejo pod zastavo tretjih držav in ribarijo v njenih notranjih ali teritorialnih vodah ali iztovarjajo ulov v enem od njenih pristanišč, v skladu s pogoji, določenimi v navedeni zakonodaji EU.

V skladu s tem regionalnim sporazumom so izjeme, določene v pravilu 1(6) Capetownskega sporazuma v zvezi z letnimi pregledi in pravilu 3(3) v zvezi s skupnim ribolovnim območjem ali izključno ekonomsko cono, izvzete iz uporabe.

[1]               UL L 34, 9.2.1998, str. 1.

[2]               UL L 324, 29.11.2002, str. 1.

[3]               ILO (2001) Report on safety and health in the fishing industry (Poročilo o varnosti in zdravju v ribiški industriji).

[4]               UL C, , str. .

[5]               UL L 34, 9.2.1998, str. 1.