19.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/136

—

ob upoštevanju Deklaracije tisočletja Združenih narodov z dne 8. septembra 2000,

—

ob upoštevanju resolucije „Uresničiti obljube: združeni za doseganje razvojnih ciljev tisočletja“, ki jo je leta 2010 sprejela generalna skupščina Združenih narodov na 65. plenarnem zasedanju na visoki ravni o razvojnih ciljih tisočletja,

—

ob upoštevanju četrte svetovne konference o ženskah, ki je potekala septembra 1995 v Pekingu, izjave in izhodišč za ukrepanje, sprejetih v Pekingu, ter poznejših končnih dokumentov s posebnih zasedanj Združenih narodov Peking + 5, Peking + 10 in Peking + 15 o nadaljnjih ukrepih in pobudah za izvajanje pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, ki so bili sprejeti 9. junija 2000, 11. marca 2005 ter 2. marca 2010, v njih pa so se države članice zavezale k izvajanju ukrepov za spodbujanje enakosti med ženskami in moškimi na dvanajstih področjih,

—

ob upoštevanju istanbulskega akcijskega programa za najmanj razvite države za desetletje 2011–2020,

—

ob upoštevanju izvajanja akcijskega programa mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju, sprejetega v Kairu leta 1994, s katerim je bilo priznano, da spolno in reproduktivno zdravje ter pravice predstavljajo temelj za uresničevanje trajnostnega razvoja,

—

ob upoštevanju poročila Programa ZN za razvoj (UNDP) „Vmesna točka: doseganje razvojnih ciljev tisočletja“, objavljenega januarja 2010,

—

ob upoštevanju poročila o človekovem razvoju za leto 2010 Programa ZN za razvoj (UNDP) „Resnično bogastvo držav: možnosti za človekov razvoj“,

—

ob upoštevanju poročila ZN „Enakost spolov: pregled napredka za leto 2012“ , ki ocenjuje izboljšanje vidikov glede enakosti spolov na področju osmih razvojnih ciljev tisočletja,

—

ob upoštevanju poročila o človekovem razvoju za leto 2011 Programa ZN za razvoj (UNDP),

—

ob upoštevanju sklepne deklaracije s konference ZN o trajnostnem razvoju (Rio+20), ki je potekala od 20. do 22. junija 2012 v Riu de Janeiru, Brazilija,

—

ob upoštevanju Konvencije za odpravo vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW), ki jo je leta 1979 sprejela generalna skupščina ZN ter opredeljuje vse oblike diskriminacije žensk in določa načrt za nacionalne ukrepe, ki bi odpravili te oblike diskriminacije,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah in pravnega okvira za človekove pravice,

—

ob upoštevanju dela posebne skupine strokovnjakov v okviru sistema ZN za razvojno agendo ZN po letu 2015, ki ga s podporo vseh agencij ZN in v posvetovanju z ustreznimi zainteresiranimi stranmi skupaj vodita Oddelek za ekonomsko-socialne zadeve ZN (UN DESA) in Program ZN za razvoj,

—

ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja ZN z junija 2012 „Uresničevanje prihodnosti, ki jo želimo za vse“,

—

ob upoštevanju dela skupine uglednih osebnosti na visoki ravni pri generalnem sekretarju ZN v zvezi z razvojno agendo po letu 2015 in izida konference Rio+20,

—

ob upoštevanju soglasja iz Monterreyja, sprejetega na mednarodni konferenci o financiranju za razvoj, ki je potekala v Monterreyju v Mehiki od 18. do 22. marca 2002,

—

ob upoštevanju deklaracije in akcijskega načrta, sprejetih na srečanju na visoki ravni o učinkovitosti pomoči, ki je potekalo decembra 2011 v Busanu,

—

ob upoštevanju pariške deklaracije o učinkovitosti pomoči in agende za ukrepanje iz Akre,

—

ob upoštevanju Evropskega soglasja o razvoju (1) ter kodeksa ravnanja EU o dopolnjevanju in delitvi dela v okviru razvojne politike (2),

—

ob upoštevanju člena 7 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki potrjuje, da mora EU zagotoviti usklajenost svojih politik in dejavnosti ob upoštevanju vseh svojih ciljev,

—

ob upoštevanju člena 208 PDEU, ki določa, da „Unija upošteva cilje razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvaja in ki lahko vplivajo na države v razvoju“,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. aprila 2005„Usklajenost politik za razvoj“ (COM(2005)0134) in sklepov Sveta „Usklajenost politik za razvoj“, sprejetih na 3166. seji Sveta za zunanje zadeve dne 14. maja 2012,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010„Okvir politike EU za pomoč državam v razvoju pri reševanju vprašanja zanesljive preskrbe s hrano“ (COM(2010)0127),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 31. marca 2010„Humanitarna pomoč v hrani“ (COM(2010)0126),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. oktobra 2012„Pristop EU k odpornosti: izkušnje s krizami prehranske varnosti“ (COM(2012)0586),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. marca 2013„Krepitev prehrane mater in otrok v zunanji pomoči: okvir politike EU“ (COM(2013)0141),

—

ob upoštevanju Evropskega poročila o razvoju z dne 19. septembra 2008„Razvojni cilji tisočletja na polovici: kje smo in kam moramo iti?“,

—

ob upoštevanju sporočila Evropske komisije z dne 27. februarja 2013 z naslovom „Dostojno življenje za vse: odpravimo revščino in dajmo svetu trajnostno prihodnost“ (COM(2013)0092),

—

ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi instrumenta partnerstva za sodelovanje s tretjimi državami (COM(2011)0843, SEC(2011)1475, SEC(2011)1476),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 7. decembra 2011 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (COM(2011)0840),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 29. junija 2011„Proračun za strategijo Evropa 2020“ (COM(2011)0500) in delovnega dokumenta Komisije z istega dne „Proračun za strategijo Evropa 2020: sedanji sistem financiranja, izzivi, ki so pred nami, rezultati posvetovanja z zainteresiranimi stranmi in različne možnosti glede glavnih horizontalnih in sektorskih vprašanj“ (SEC(2011)0868),

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 7. decembra 2011: „Evropa v svetu: nov pristop k financiranju zunanjega ukrepanja EU“ (COM(2011)0865),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 7. decembra 2011„Priprava večletnega finančnega okvira za financiranje sodelovanja EU za afriške, karibske in pacifiške države ter čezmorske države in ozemlja za obdobje 2014–2020“ (COM(2011)0837),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o podpori EU trajnostnim spremembam v tranzicijskih družbah, 3218. seja Sveta za zunanje zadeve dne 31. januarja 2013,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta „Povečanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe“, 3166. seja Sveta za zunanje zadeve dne 14. maja 2012,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. septembra 2012 Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij „Korenine demokracije in trajnostnega razvoja: sodelovanje Evrope s civilno družbo na področju zunanjih odnosov“ (COM(2012)0492),

—

ob upoštevanju javnih posvetovanj Komisije o pripravi stališča EU „Razvojnemu okviru za obdobje po letu 2015 naproti“ (3), ki so potekala od 15. junija 2012 do 15. septembra 2012 in so bila odprta vsem zainteresiranim stranem, posameznikom, organizacijam (vladnim/nevladnim, parlamentarnim in akademskim organizacijam, organizacijam iz zasebnega sektorja, itd.) in državam,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. aprila 2010„Akcijski načrt EU za podporo razvojnim ciljem tisočletja v dvanajstih točkah“ (COM(2010)0159),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. junija 2010„Napredek pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja: vmesni pregled za pripravo na srečanje ZN na visoki ravni septembra 2010“ (4),

—

ob upoštevanju študije o razvojnih ciljih tisočletja in obdobju po letu 2015 – odločno vključevanje EU,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj ter mnenja Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0165/2013),

A.

ker so razvojni cilji tisočletja izboljšali ozaveščenost o tem, da je odprava svetovne revščine nujen izziv in prednostna naloga za ukrepanje na svetovni ravni, po zaslugi omejenega števila konkretnih in časovno omejenih ciljev; ker je dve leti pred ciljnim datumom leta 2015, ki je določen za razvojne cilje tisočletja, že dosežen velik napredek; dosežen je bil cilj zmanjšanja skrajne revščine za polovico in prav tako cilj zmanjšanja za polovico deleža ljudi, ki nimajo zanesljivega dostopa do saniranih virov pitne vode, izboljšali so se pogoji za več kot 200 milijonov ljudi, ki živijo v barakarskih naseljih, vpis deklet v osnovno šolo je zdaj enak vpisu fantov, opaziti pa je tudi pospešen napredek pri zmanjševanju umrljivosti otrok in mater; ker pa sedanji razvojni cilji tisočletja ne obravnavajo v zadostni meri osnovnih vzrokov revščine, kot so neenakosti v državah in med državami, socialna izključenost, biotska raznovrstnost in upravljanje;

B.

ker je Evropsko soglasje o razvoju, ki so ga podpisali Komisija, Svet in Evropski parlament, del pravnega reda; opozarja na pomen in obseg tega dokumenta, ki vsebuje evropski časovni načrt za razvoj ter pravni red in smernice, ki izhajajo iz tega;

C.

ker so razvojni cilji tisočletja pomagali opredeliti revščino kot večplastno prikrajšanost v življenju ljudi ter zajemajo izobraževanje, zdravje, okolje, hrano, zaposlovanje, nastanitev in enakost med spoloma;

D.

ker so svetovni izzivi še vedno prisotni in se bodo po pričakovanjih še povečali – revščina, lakota in podhranjenost, pomanjkanje dostopa do kakovostnega zdravstvenega varstva za vse, omejen dostop do zdravil, pomanjkanje ustrezne in varne sanitarne oskrbe in higiene, nezadostne ravni kakovostnega osnovnega in srednjega izobraževanja, visoka brezposelnost, zlasti brezposelnost mladih, pomanjkanje socialne varnosti in spoštovanja človekovih pravic, neenakosti, vključno z neenakostjo med spoloma, uničevanje okolja in podnebne spremembe – in je zato treba poiskati nove poti razvoja, ki bi lahko pripeljale do vključujočega in trajnostnega razvoja za vse;

E.

ker je skoraj ena milijarda ljudi na svetu podhranjena in je več kot 200 milijonov ljudi brezposelnih; ker je samo 28 % svetovnega prebivalstva vključenih v celovite sisteme socialne varnosti, kar je odraz visoke stopnje neformalne zaposlitve, in ker približno 1,4 milijarde ljudi nima dostopa do zadostnih energetskih storitev, kar omejuje njihove možnosti, da bi premagali revščino;

F.

ker približno 2,6 milijona otrok v državah v razvoju vsako leto umre zaradi podhranjenosti in ker se bo število podhranjenih zaradi učinkov podnebnih sprememb po pričakovanjih še povečalo;

G.

ker bo približno 140 milijonov deklet do leta 2020 postalo otroških nevest, če se bodo nadaljevale zdajšnje stopnje zgodnjih porok;

H.

ker tri četrtine revnih ljudi na svetu živi v državah s srednje visokim dohodkom in ker so se neenakosti v dohodku in premoženju znotraj držav v skladu s kazalci svetovnega razvoja 2008 Svetovne banke od začetka 80. let prejšnjega stoletja povečale, med drugim tudi v državah z visokim dohodkom; ker se je negotovost dohodka in zaposlitve povečala tudi zaradi vzorcev globalizacije, ki temeljijo na zunanjem izvajanju del in slabšem varstvu delavcev;

I.

ker napovedujejo, da bo leta 2015 več kot 600 milijonov ljudi še vedno uporabljalo nesanirane vodne vire, ki ogrožajo zdravje, in da bo ena milijarda ljudi, od tega 70 % žensk, živela z manj kot 1,25 USD na dan, zlasti v številnih afriških državah, a tudi v državah v vzponu, razvojni cilj tisočletja, da se delež ljudi, ki živijo brez osnovnih sanitarnih storitev, zmanjša za polovico, pa ne bo dosežen do leta 2049, če se bodo sedanji trendi nadaljevali; ker je sedaj skoraj 200 milijonov ljudi brezposelnih – približno 74 milijonov teh je starih od 15 do 24 let in samo 20 % svetovnega prebivalstva je vključenih v ustrezen sistem socialne varnosti, več kot polovica pa nima nobene socialne varnosti; ker bo potrditev leta 2015 kot evropskega leta za razvoj omogočila ozaveščanje v Evropi o pomenu novih razvojnih ciljev tisočletja;

J.

ker je svetovna prehranska, energetska in finančna kriza v obdobju 2007–2010 skupaj s svetovnim gospodarskim upadom in podnebnimi spremembami pokazala, kako ranljivi so svetovni sistemi preskrbe s hrano, ter izpostavila neuspehe finančnih trgov in trgov primarnih proizvodov ter slabosti mehanizmov globalnega upravljanja;

K.

ker so vprašanja trajnosti, tudi v zvezi s tem, da je treba nujno zmanjšati svetovne emisije toplogrednih plinov ter doseči bolj uravnoteženo in trajnostno upravljanje naravnih virov in gospodarjenje z njimi, ključni izziv agende za spremembe;

L.

ker deklaracija o pravici do razvoja iz leta 1986 potrjuje, da je razvoj temeljna človekova pravica; ker se deklaracija zavzema za pristop, „ki temelji na človekovih pravicah“, za katerega je značilno uresničevanje vseh človekovih pravic (gospodarskih, socialnih, kulturnih, državljanskih in političnih), in ker se enako zavzema za krepitev mednarodnega sodelovanja;

M.

ker bo uresničitev razvojnih ciljev tisočletja pred rokom v veliki meri odvisna od izpolnjevanja globalnega partnerstva za razvoj in ker bi EU in njene države članice morale vztrajati pri svojih zavezah in ne bi smele dopustiti, da bi sedanja gospodarska in finančna kriza zavrla doseženi napredek;

N.

ker člen 208 PDEU določa, da je zmanjšanje revščine in dolgoročno njeno izkoreninjenje glavni cilj razvojne politike EU;

O.

ker je 50 let donatorsko usmerjene razvojne politike ustvarilo čezmerno odvisnost in zanašanje (5);

P.

ker OZN na vključujoč način tesno sodeluje z vsemi zainteresiranimi stranmi, da bi izkoristila zagon, ki so ga ustvarili razvojni cilji tisočletja, in da bi nadaljevala z ambiciozno razvojno agendo za obdobje po letu 2015, ki bi morala temeljiti na kakovostnejši pomoči, boljšem usklajevanju in spoštovanju načel skladnosti politik;

Q.

ker je Evropska unija v skladu s sklepi Evropskega sveta iz leta 2005 ponovno potrdila zavezo EU glede usklajenosti politik za razvoj v sklepih z dne 14. maja 2012 (6);

R.

ker je EU kot največja svetovna donatorica odločena, da bodo razvojni cilji tisočletja doseženi pravočasno, in je intenzivno vključena v pogajanja o razvojni agendi za obdobje po letu 2015;

S.

ker je ta proces za Evropski parlament še posebej pomemben in ker meni, da bi EU morala biti gonilna sila za okvir za obdobje po letu 2015;

T.

ker precejšnje število nestabilnih držav ali držav, ki so jih prizadeli konflikti, ni uresničilo niti enega razvojnega cilja tisočletja (7);

U.

ker pomanjkanje miru, varnosti, demokracije, spoštovanja človekovih pravic in politične stabilnosti skupaj s korupcijo in kršitvami človekovih pravic preprečuje revnim državam, da bi dosegle svoj razvojni potencial,

V.

ker kljub gospodarski rasti držav s srednje visokim dohodkom v teh državah živi 75 % vseh revnih ljudi na svetu in ker je treba pri pregledu razvojnih ciljev tisočletja zato upoštevati posebne razmere v državah s srednje visokim dohodkom in hkrati upoštevati načelo diferenciacije, kot je dogovorjeno v novi razvojni agendi;

1.

potrjuje, da so razvojni cilji tisočletja, določeni leta 2000, del številnih uspešnih ukrepov v državah s srednje visokim dohodkom in državah v razvoju, in meni, da je treba te rezultate pravilno analizirati za prihodnji okvir, da bi dosegli bolj globalne in trajnostne rezultate;

2.

poudarja, da se je globalno okolje v zadnjem desetletju korenito spremenilo in prav tako narava revščine, vse večja vrzel in neenakost med državami in znotraj njih pa postaja pomembno vprašanje v smislu njenega izkoreninjanja;

3.

opozarja, da se kljub temu, da so nekatere države v razvoju postale donatorice, še vedno soočajo z visokimi in vse višjimi stopnjami neenakosti, primerljivimi s tovrstnimi stopnjami v drugih državah v razvoju; opozarja, da med drugim podnebne spremembe, nezanesljiva preskrba s hrano, migracije, brezposelnost, demografske spremembe, korupcija, omejeni viri, nevzdržna rast, finančna in gospodarska kriza ter kršitve človekovih pravic predstavljajo zapletene in medsebojno povezane izzive;

4.

opozarja, da uničevanje okolja ogroža uresničitev razvojnih ciljev tisočletja, med drugim tudi cilj izkoreninjenja skrajne revščine in lakote; posebej opozarja, da so vztrajne neenakosti in boji za redke vire nekateri od ključnih vzrokov konfliktov, lakote, negotovosti in nasilja, slednji pa so ključni dejavniki, ki zavirajo človekov razvoj in prizadevanja za dosego trajnostnega razvoja; poziva k celovitejšemu pristopu, ki bo odražal rezultate in nadaljnje ukrepanje s konference Rio+20 o trajnostnem razvoju;

5.

opozarja na potrebo po skladnosti trgovinskih politik EU in politik, ki se izvajajo na področju razvoja, zlasti v zvezi z najbolj oddaljenimi regijami;

6.

poziva EU, naj nastopa z odločnim in enotnim stališčem na razpravah o okviru za obdobje po letu 2015 do vrhunskega srečanja ZN ter naj sprejme skupno, učinkovito in ambiciozno stališče o načelih in ciljih, ki bi morali biti del novega razvojnega okvira v obdobju po letu 2015; istočasno opozarja, da mora obstajati enoten, obsežen in celovit okvir z jasnimi merili, ki bo zajemal ključna razvojna vprašanja in vprašanja trajnosti, in da mora biti ta okvir splošen in globalen, da se mora zavzemati za blaginjo, človekove pravice in dobrobit za vse, izražati neposredno in aktivno vključenost vseh držav v njegovo izgradnjo in izvajanje ter posvečati pozornost vlogi in obveznostim bogatejših držav – kar presega zgolj financiranje – pri zagotavljanju njegove uspešnosti;

7.

opozarja, da bi bilo treba svetovno partnerstvo za razvoj preoblikovati, da bi upoštevalo spremenjene razmere, in da bi moralo biti tesno povezano z novim obsegom agende za obdobje po letu 2015; poudarja, da bo preoblikovano in okrepljeno svetovno partnerstvo za razvoj nujno za izvajanje agende za obdobje po letu 2015 ter za zagotovitev učinkovitih mehanizmov odgovornosti na vseh ravneh;

8.

meni, da ta poenoteni pristop zahteva ustrezno usklajevanje med EU in njenimi državami članicami pred predstavitvijo na jesenskem vrhunskem srečanju v New Yorku in veliko prepoznavnost v procesu pogajanj pod vodstvom evropskega komisarja za razvoj; poziva EU, ki je največja svetovna donatorica, naj v celoti prevzame svojo vlogo kot glavna akterka za agendo v obdobju po letu 2015;

9.

poziva, naj bodo med cilje razvojnega okvira za obdobje po letu 2015 vključeni razvojni cilji tisočletja pa tudi cilji trajnostnega razvoja (CTR) ter naj spodbujajo blaginjo in dobrobit za vse, vključno z zapostavljenimi skupinami, kot so ženske, otroci, starejši in invalidi; poudarja, da mora obstajati dejanska prožnost v skladu z zmogljivostjo za določanje nacionalnih ciljev z neposredno in aktivno udeležbo držav in partnerjev v razvoju, zlasti civilne družbe; opozarja, da morajo bogate države sprejeti trdne zaveze v zvezi z lastnim razvojem in svojimi politikami, ki vplivajo na druge države;

10.

poudarja, da pomanjkanje napredka pri razvojnih ciljih tisočletja, ki so povezani s položajem žensk, ni samo posledica finančnih ali tehničnih ovir, temveč predvsem pomanjkanja politične volje;

11.

poziva, da bi morali biti izkoreninjenje revščine, ki je prednostni cilj razvojnega sodelovanja EU, in uresničitev trajnostnega socialnega in okoljskega razvoja v okviru zmogljivosti planeta nujni prednostni nalogi na svetovni ravni za razvojno agendo v obdobju po letu 2015;

12.

poudarja, da neenakost ovira gospodarski razvoj in prizadevanja za zmanjšanje revščine; zlasti opozarja, da je zaradi visokih stopenj neenakosti težko vzpostaviti univerzalne, prerazporedljive in javnofinančno vzdržne sisteme socialnega varstva, ki temeljijo na načelih socialne solidarnosti, visoke stopnje neenakosti pa lahko tudi zvišajo stopnje kriminala ali povzročijo nasilne konflikte, zlasti v večetničnih družbah; meni, da je treba obravnavati strukturne vzroke revščine, da bi lahko dejansko spremenili družbo;

13.

priznava, kako sta razvoj in izkoreninjenje revščine povezana z izzivi miru in varnosti, okolja, človekovih pravic, enakosti spolov, demokracije in dobrega upravljanja; zato poziva k prenovljenemu pristopu k izkoreninjanju revščine, ki upošteva pomen vključujočega gospodarskega razvoja in rasti, prerazporeditve bogastva prek proračunskih sredstev, dostojnega dela, učinkovitega poklicnega usposabljanja, okoljske trajnosti, človekovih pravic in dobrega upravljanja;

14.

poziva, naj „agenda po razvojnih ciljih tisočletja“ temelji na deklaraciji o pravici do razvoja iz leta 1986, ki ne le trdi, da je razvoj temeljna človekova pravica, temveč ga obravnava tudi kot proces;

15.

poziva, naj postane načelo enakosti med spoloma sestavni del v rast usmerjenega pristopa za odpravo revščine in naj se enakost med spoloma vključi v vse programe, politike in strategije EU ter v okvir za obdobje po letu 2015;

16.

poudarja, da je vključenost dinamičen pojem, ki presega strategijo „v korist revnih“, in pomeni širjenje usmerjenosti, da bi vključevala ranljive skupine prebivalstva, ki se preživljajo z negotovim delom, zaradi česar je treba razvojno strategijo umestiti v makroekonomski okvir; meni, da bo določanje kvalitativnih kazalnikov bistveno za spremljanje stopnje, do katere je napredek v razvoju vključujoč in trajnosten, in obsega, v katerem se upoštevajo potrebe najbolj prikrajšanih in ranljivih skupin;

17.

v povezavi s tem poziva k širši opredelitvi revščine od tiste, ki temelji samo na bruto domačem proizvodu (BDP); poudarja, da v svetovne in nacionalne povprečne vrednosti ni zajeto veliko število revnih ljudi na svetu;

18.

priznava, da obravnavanje podhranjenosti otrok in mater zahteva dolgotrajne razvojne strategije, osredotočene na sektorje, ki vplivajo na podhranjenost, kot so zdravje, izobraževanje, voda in sanitarna oskrba ter kmetijstvo;

19.

opozarja, da je treba v celoti upoštevati večrazsežnost človekove blaginje; v povezavi s tem opozarja, da so zdravje, prehrana, socialna varnost, enakost med spoloma in izobraževanje ključna gonila izkoreninjanja revščine in vključujočega gospodarskega razvoja;

20.

poudarja pomen zmanjšanja razlik med spoloma v izobraževanju, ko gre za povečanje povprečne kakovosti človeškega kapitala, in v zdravstvu, da bi dosegli večji napredek pri izboljšanju zdravja mater in zmanjšanju umrljivosti otrok;

21.

poziva EU, naj se močno zavzame za pravico do zdravja najvišjega možnega standarda, vključno s spolnim in reproduktivnim zdravjem in pravicami ter vključevanjem HIV/aidsa, med drugim z zagotavljanjem prostovoljnega načrtovanja družine, varnega splava in kontracepcijskih sredstev;

22.

poudarja, da okvir razvojnih ciljev tisočletja za obdobje po letu 2015 vključuje poseben cilj o odpravi vseh oblik nasilja nad ženskami;

23.

poudarja, da bi morali za glavne cilje agende po letu 2015 določiti dostop do splošnega zdravstvenega zavarovanja, ki bi obsegalo tako zdravljenje kot preventivni pristop, splošen dostop do hrane z ustrezno hranljivo vrednostjo in visoko kakovostno izobrazbo za vse na vseh ravneh, ki omogoča zaposlitev;

24.

vztraja, da mora okvir za obdobje po letu 2015 vključevati cilje o dostopnosti in cenovni ustreznosti kakovostne zdravstvene oskrbe s poudarkom na ključnih elementih, kot je spodbujanje zdravja, preprečevanje bolezni in kurativni posegi, vključno s spolnim in reproduktivnim zdravjem in pravicami, ter HIV/aids, ter konkretne ukrepe za vzpostavitev osnovnih sistemov zdravstvenega varstva, ki zagotavljajo preprečevanje, zdravljenje, oskrbo in podporo za vse ljudi, tudi za najbolj marginalizirane in zapostavljene skupine, kot so manjšine, zaporniki, migranti, osebe brez dokumentov, spolni delavci in uživalci drog;

25.

poziva k pospešenim globalnim ukrepom za zmanjšanje umrljivosti mater, novorojenčkov in otrok ter znova potrjuje osrednji pomen univerzalnega dostopa do reproduktivne zdravstvene oskrbe;

26.

poziva, naj se tudi v prihodnje podpirajo raziskave za učinkovitejše in bolj trajnostne programe preprečevanja in zdravljenja, vključno z raziskavami in razvijanjem učinkovitih medicinskih posegov, tudi cepiv, zdravil in diagnostike;

27.

ugotavlja, da imajo ženske ključno vlogo na področju prehrane in zanesljive preskrbe s hrano, saj so odgovorne za 80 % kmetovanja v Afriki, čeprav imajo še vedno komaj kakšno možnost, da bi bile lastnice zemlje, ki jo obdelujejo; poudarja, da je izkoreninjenje lakote posledično odvisno od pomoči malim kmetom, da bodo lahko proizvedli dovolj hrane zase in za svoje družine; opozarja, da je med malimi kmeti največ žensk; poziva k pristopu, ki upošteva razlike med spoloma in ki naj bo vključen v vse elemente načrtovanja zanesljive preskrbe s hrano; poudarja, da je treba podhranjenost preprečevati in zdraviti s posredovanjem na podlagi dokazov, pri čemer morajo imeti prednost nosečnice in majhni otroci;

28.

poudarja, da je treba pripraviti in izvesti zdravstvene programe za okrepitev zdravstvenih sistemov ob upoštevanju dejstva, da je svetovna gospodarska kriza omejila napredek na področju virusa HIV/aidsa, tuberkuloze, malarije in zapostavljenih tropskih bolezni;

29.

poudarja pomen cilja boljšega zdravja mater v zvezi z zmanjševanjem stopnje umrljivosti mater in zagotavljanjem splošnega dostopa do storitev spolnega in reproduktivnega zdravja ter načrtovanja družine; poudarja, da sta izobraževanje in osveščanje na področju spolnega in reproduktivnega zdravja pomembna kot sestavna dela programa za zdravje žensk;

30.

ugotavlja, da je treba vse od začetka izobraževanja posvetiti posebno pozornost izobraževanju obeh spolov o spolnih vprašanjih, da se postopoma spremenijo odnosi in socialni stereotipi ter da enakost spolov postane osnovno načelo družbe v vseh državah sveta;

31.

poziva, naj bo zagotavljanje humanitarne pomoči EU, ki prispeva k uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja, dejansko neodvisno od omejitev na področju humanitarne pomoči, ki so jih uvedle ZDA ali druge donatorice, zlasti z zagotavljanjem dostopa do splava za ženske in dekleta, ki so žrtve posilstva v oboroženih spopadih;

32.

priznava, da možnosti za dostojno delo omogočajo revnim gospodinjstvom, da se izvlečejo iz revščine, in so ključnega pomena za posameznike in družine, da pridobijo samospoštovanje, občutek pripadnosti skupnosti in način, kako produktivno prispevati vanjo; poziva, naj bosta polna in produktivna zaposlenost ter dostojno delo osrednja cilja razvojne agende po letu 2015, in poziva, naj se ta cilj podpre z izvajanjem dobro premišljenih nacionalnih minimalnih ravni socialne varnosti za zmanjšanje revščine in odpornost proti njej;

33.

poudarja, da so zdravstvene informacije in izobraževanje pomembne prvine za boljše javno zdravje;

34.

poziva, da bi bilo posebno pozornost treba nameniti tudi odpravljanju nenalezljivih bolezni, kot je rak;

35.

poziva, naj okvir razvojnih ciljev tisočletja za obdobje po letu 2015 prispeva h krepitvi vloge žensk in enakosti med spoloma z odpravo razlik med spoloma na vseh ravneh izobraževanja s posebnimi cilji, med katerimi so splošni dostop do kakovostnega izobraževanja in njegovo dokončanje (na osnovni, srednji in višji ravni) ter poklicnega usposabljanja v okolju, kjer vlada politika ustvarjanja delovnih mest za mlade, kakor tudi z odpravo nepismenosti žensk ter dostopom do celovite spolne vzgoje v šoli in zunaj nje;

36.

poudarja, da okvir trajnostnega razvoja za obdobje po letu 2015 zahteva spoštovanje načela demokratičnega upravljanja in človekovih pravic, učinkovite, pregledne in odgovorne institucije in partnerje na vseh ravneh ter močno civilno družbo, ki bo sistematično udeležena v demokratičnem procesu; vztraja, da mora okvir temeljiti na ključnih pojmih participativne demokracije in učinkovitega državljanstva s polnim in večjim uveljavljanjem državljanskih in političnih pravic;

37.

poziva EU, naj deli svoje izkušnje in strokovno znanje z državami v razvoju, tako da jim zagotovi dostop do znanja z ustreznih področij trajnostnega razvoja, predvsem pa izkoristi tranzicijske izkušnje držav članic EU;

38.

meni, da je treba tekoča pogajanja in razprave strukturirati tako, da se bo v novem razvojnem okviru odražala in uresničevala jasna zaveza demokratičnemu upravljanju;

39.

poudarja, da je mogoče podnebne spremembe, nedavno krizo zaradi visokih cen hrane in svetovno finančno krizo povezati s pomanjkanjem ustreznega globalnega upravljanja; zato poudarja, da bi moralo biti globalno upravljanje ključni sestavni del razvojne agende po letu 2015;

40.

obžaluje pomanjkanje usklajenosti med institucijami globalnega upravljanja, zlasti v zvezi z večstransko trgovinsko, finančno in okoljsko arhitekturo; meni, da je treba, ker so države zaradi nezadostnega globalnega upravljanja kot odgovor na razvojne potrebe svojih regij poiskale regionalne rešitve, takšne ureditve usklajevati ter tako preprečiti politično razdrobljenost in neskladnost z večstranskimi režimi in mednarodnimi standardi; v širšem smislu meni, da so kot dopolnilo nacionalnim prizadevanjem potrebni ukrepi na svetovni ravni;

41.

ugotavlja, da je format okvira razvojnih ciljev tisočletja sicer omogočil določanje konkretnih in časovno omejenih ciljev, ki jih je mogoče spremljati s statistično zanesljivimi kazalniki, vendar primanjkuje zavezanosti ciljem; glede na to svari pred uporabo enega pristopa za vse in meni, da je treba cilje na svetovni ravni prirediti in prilagoditi nacionalnim in regionalnim razmeram in začetnim pogojem;

42.

opozarja, da imajo organi na vseh ravneh ključno vlogo pri agendi za trajnostni razvoj, tako da se udeležujejo političnih razprav, prenašajo zaveze v zakonodajo, zagotavljajo odgovorno ravnanje vlad, ko gre za socialne, okoljske in pravosodne politike, ter se zavzemajo za načelo prevzemanja odgovornosti;

43.

poziva mednarodno skupnost, naj posveti posebno pozornost ustvarjanju spodbudnega in v sodelovanje usmerjenega okolja, ki bo organizacijam civilne družbe, zasebnemu sektorju, nepridobitnim fundacijam in drugim neodvisnim razvojnim partnerjem, pa tudi nacionalnim parlamentom in lokalnim organom na lokalni, nacionalni in regionalni ravni omogočilo, da bodo sprejeli svoje odgovornosti pri načrtovanju politik in njihovem spremljanju, da bi imele ustrezno vlogo v okviru za obdobje po letu 2015;

44.

nadalje poziva, da je treba mladim, zlasti dekletom in mladim ženskam, omogočiti, da bodo imeli ključno vlogo v okviru za obdobje po letu 2015, in opozarja, da je sodelovanje mladih v upravljanju lahko zelo koristno, vključno s spodbujanjem struktur in postopkov demokratičnega odločanja ter izboljšanjem blaginje mladih in njihovih skupnosti;

45.

poziva, naj bodo načela o človekovih pravicah podlaga za okvir za obdobje po letu 2015, ki mora obravnavati predvsem vprašanja neenakosti, škodljivih tradicionalnih običajev, diskriminacije, nasilja na podlagi spola, sodelovanja in krepitve položaja marginaliziranih in zapostavljenih ljudi v družbi, s posebnim poudarkom na pravicah mladih, žensk, migrantov, okuženih z virusom HIV, oseb, ki so tarče diskriminacije na podlagi kaste, lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev ter invalidov;

46.

v povezavi s tem poziva, naj bo obravnavanje vztrajnih neenakosti, s katerimi se soočajo ženske in dekleta, samostojen cilj, ki naj spodbuja potrebno politično voljo, sredstva in zavezanost za trajnostne in učinkovite ukrepe;

47.

poudarja, da mora razvojna agenda ZN za obdobje po letu 2015 vsebovati pristop, ki temelji na človekovih pravicah in vključuje socialne in gospodarske pravice, a tudi državljanske in politične pravice s področja miru in varnosti, ter pravico do razvoja;

48.

priporoča, naj se oblikuje splošen cilj v zvezi z enakostjo;

49.

spodbuja EU, naj podpira države v razvoju pri razvijanju njihove politične volje in krepitvi prizadevanj za izboljšanje stopnje ratifikacije in izvajanja pravnih instrumentov s področja človekovih pravic za prepoved diskriminacije ali vseh pravnih, političnih, regulatornih ovir in kazenskih določb na podlagi starosti, spola, rase, etnične pripadnosti, kaste, kulture, vere, prepričanja, zakonskega stanu, invalidnosti, okužbe z virusom HIV, nacionalnega izvora, statusa migranta, znanja jezika, spolne usmerjenosti, spolne identitete ali drugih dejavnikov ali statusov; prav tako spodbuja EU, naj podpira države v razvoju pri uvedbi ustreznih socialnih pragov,

50.

poziva vse države, naj ratificirajo Konvencijo ZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk in s tem spodbujajo enakost spolov;

51.

poudarja, da so oboroženi konflikti in razmere po konfliktih nekatere od glavnih ovir za razvoj in zmanjšanje revščine ter ogrožajo demokracijo; enako poudarja, da so mir in varnost, razvoj in človekove pravice medsebojno povezani in se medsebojno krepijo; zato spodbuja Unijo, naj uporabi vse pomembne instrumente, kot so mednarodna deklaracija o človekovih pravicah ali tisti iz okvira sporazuma iz Cotonouja, da bi okrepila preprečevanje konfliktov;

52.

v povezavi s tem poziva, naj ima prednost krepitev zmogljivosti v državah, ki so jih prizadeli konflikti, in nestabilnih državah; meni, da so učinkovita mednarodna partnerstva, metode izmenjave znanja in razvoja zmogljivosti, ki temeljijo na tranzicijskih izkušnjah držav članic EU, osnovana na modelu novega dogovora o delovanju v nestabilnih državah, ki je bil predstavljen na četrtem srečanju na visoki ravni o učinkovitosti pomoči v Busanu, nujna za stabilizacijo in razvoj teh držav;

53.

poziva EU, naj bo še naprej zelo dejavna v nestabilnih državah, tako da zagotavlja celovite odzive, povezane z razvojnimi politikami, humanitarno pomoč in prispeva k zmanjševanju nevarnosti nesreč, preprečevanju konfliktov in utrjevanju države;

54.

meni, da mora okvir za obdobje po letu 2015 odražati cilje izgradnje miru in oblikovanja države, dogovorjene v Busanu;

55.

poudarja, da bi bilo treba preprečevanje nasilja in diskriminacije, zlasti spolnega nasilja nad dekleti in ženskami, obravnavati v okviru za obdobje po letu 2015 ter da je treba vzpostaviti ali okrepiti celovite sisteme zaščite, ki bodo dostopni vsem;

56.

poziva EU, naj na vključujoč in pregleden način prispeva k okrepitvi skladnosti med cilji za trajnostni razvoj v socialnih in okoljskih zadevah in razvojnimi cilji za obdobje po letu 2015;

57.

poudarja, da bi moral biti končni rezultat „ena razvojna agenda“, s čimer bi se izognili podvajanju ukrepov in sredstev; poudarja, da bi morala EU glede na dejstvo, da se okoljska in razvojna vprašanja običajno obravnavajo ločeno na svetovni ravni, poiskati nove načine, da bi premagala to delitev in povezala ta med seboj tesno povezana področja, vključno z institucionalnega vidika;

58.

poudarja, da je trajnost najpomembnejši izziv, saj neuspeh lahko ogrozi vse razsežnosti človekovega razvoja; zlasti priznava neločljivo povezavo med hrano, trajnostnim in varnim dostopom do energije, vodo, trajnostno uporabo zemljišč, učinkovito rabo naravnih virov, zaščito morskega okolja in drugih ekosistemov ter biotske raznovrstnosti, krčenjem gozdov in blažitvijo podnebnih sprememb in prilagajanjem nanje, zmanjševanjem nevarnosti nesreč, trajnostno proizvodnjo in porabo, socialno vključenostjo in dostojnim delom v okviru boja proti revščini;

59.

opozarja, da je univerzalen dostop do čiste pitne vode in sanitarne oskrbe kot horizontalne osnovne socialne storitve za dosego vseh ciljev ter do sodobnih, zanesljivih, dosegljivih, podnebju prijaznih in trajnostnih energetskih storitev za vse ključno gonilo izkoreninjanja revščine in vključujoče trajnostne rasti;

60.

poudarja, da je za zanesljivo oskrbo z energijo treba izvajati strategije, ki temeljijo na diverzifikaciji virov, vključno s sončno energijo, zaščiti ekosistemov in naravnih virov, zmanjševanju nevarnosti nesreč, integriranem upravljanju vodnih virov, izboljšanju trgov, infrastruktur in regulativnih ukrepov;

61.

poziva tudi h konkretnim ukrepom za spodbujanje in razvoj zdravih morskih ekosistemov, trajnostnega ribištva in trajnostne akvakulture, ki bi lahko imeli pomembno vlogo pri zanesljivi preskrbi s hrano in prehrani ter trajnostnem kmetijstvu;

62.

poudarja, da je treba nujno primerno izvajati načelo diferenciacije, ki ga določa nova razvojna agenda; poziva države v vzponu, naj prevzamejo svojo odgovornost pri prerazporeditvi bogastva med svojimi državljani prek državnega proračuna, da bi zmanjšale vrzel revščine;

63.

opozarja na zavezo o dodelitvi 0,7 % bruto nacionalnega dohodka (BND) za uradno razvojno pomoč do leta 2015; poudarja, da se mora ta stopnja v prihodnjem okviru ohraniti, in poziva vse države članice, naj to uvedejo z zavezujočo zakonodajo in sprejmejo večletne proračunske časovne razporede za uresničitev tega cilja;

64.

poudarja pomen proračuna Unije, ki bo kos izzivom, s katerimi se sooča, zlasti v kriznih časih in v smislu financiranja razvoja; v povezavi s tem, in da proračun EU ne bi bil več odvisen zgolj od vprašanja stopnje odobritve plačil, poziva k uvedbi lastnih sredstev, kot je davek na finančne transakcije, katerega delež bi bilo treba razvrstiti v razdelek IV proračuna EU;

65.

vztraja, da morajo biti sredstva za boj proti učinkom podnebnih sprememb in za prilagajanje nanje resnično dodatek k že obstoječim zavezam; zato poziva EU, naj predlaga, da se za boj proti podnebnim spremembam poleg uradne razvojne pomoči zagotovijo še druga finančna sredstva, da se bo v razpravah za obdobje po letu 2015 lahko razjasnila vloga uradne razvojne pomoči in sredstev za prilagajanje na podnebne spremembe v okviru trajnostnega izkoreninjanja revščine;

66.

poziva Komisijo, naj spodbudi razprave z vsemi zainteresiranimi stranmi o mehanizmih financiranja, da bi izpolnili finančne potrebe na področju razvoja v obdobju po letu 2015;

67.

opozarja, da je bila med forumom ZN za razvojno sodelovanje 2012 jasno izpostavljena potreba po večjem usklajevanju in ne konkurenci med različnimi mehanizmi in donatorji; poziva EU, naj spodbuja agendo za učinkovitost pomoči, saj so EU in njene države članice skupaj odgovorne za zmanjšanje razdrobljenosti pomoči;

68.

poziva Komisijo, naj še naprej sodeluje z drugimi donatorji na svetovni ravni za razvoj nadaljnjih inovativnih finančnih mehanizmov za razvoj, ker bodo imeli ti skupaj z novimi partnerstvi bistveno vlogo v novem okolju za razvoj, saj bodo dopolnili druga sredstva in kompromise o financiranju trajnostnega razvoja; spominja države članice EU, ki so se dogovorile za uvedbo davka na finančne transakcije, naj del teh sredstev namenijo trajnostnemu razvoju in boju proti podnebnim spremembam;

69.

opozarja, da bi EU morala spodbujati celostni in dopolnilni pristop k financiranju, tudi prek javno-zasebnih partnerstev;

70.

poziva EU, naj spodbuja socialna, etična in okolju prijazna javna naročila na mednarodni ravni kot orodje za izvajanje okvira za obdobje po letu 2015;

71.

poziva EU, naj ustrezno oceni mehanizem združevanja posojil in nepovratnih sredstev, zlasti z vidika razvoja in finančne dodatnosti, preglednosti in odgovornosti, lokalne avtonomije in tveganja zadolženosti, preden naprej razvija združevanje posojil in nepovratnih sredstev za povečanje finančnih sredstev za razvoj in spodbujanje mikro kreditov; poziva Komisijo, naj objavi smernice in podrobna merila, ki temeljijo na usklajenih strategijah za zmanjševanje revščine in bodo imela jasen učinek na trajnostni razvoj po izvedbi novih ureditev;

72.

ponavlja svoj poziv, naj postane boj proti korupciji, pranju denarja, davčnim oazam, nezakonitim kapitalskim tokovom in škodljivim davčnim sistemom najpomembnejša prednostna naloga agende EU za področje mednarodnih finančnih in razvojnih institucij, da bi državam v razvoju omogočili povečanje domačih prihodkov;

73.

poudarja, da je treba nujno mobilizirati več domačih sredstev, in zato poziva EU in mednarodno skupnost, naj povečata svojo podporo državam v razvoju pri uveljavitvi učinkovite fiskalne politike in vzdržne davčne osnove pa tudi pri krepitvi usposobljenosti in kvalifikacij njihovih uprav, da bi odpravili nezakonite finančne tokove, izogibanje plačilu davkov, davčne utaje in goljufije ter izboljšali pobiranje davkov;

74.

opozarja, da je kakovost računovodskega poročanja bistvena za učinkovit boj proti davčnim utajam; zato poudarja pomen popolne preglednosti poročanja podjetij o dobičkih in plačanih davkih, zlasti, vendar ne izključno, tistih podjetij, ki se ukvarjajo z izkoriščanjem naravnih virov; zato poziva Komisijo, naj se zavzema za to, da se v mednarodni standard računovodskega poročanja IASB vključi zahteva, da vse večnacionalne korporacije svoje prihodke in plačane davke poročajo po državah; opozarja, da je ta zahteva v skladu s potrebo po izboljšanju družbene odgovornosti večnacionalnih podjetij;

75.

poudarja, da je treba nujno preiti na primerno mešanico količinskih in kakovostnih meril razvoja;

76.

opozarja, da je za dosego blaginje in razvoja ter premagovanje novih socialnih in okoljskih izzivov potreben nov sklop kazalnikov poleg BDP, ki bi zato moral vključevati kazalnike, kot so indeks človekovega razvoja, stopnjo revščine na število prebivalcev, indeks vrzeli revščine in Ginijev količnik;

77.

opozarja, da so jasni in merljivi kazalniki, vključno z učinki in rezultati, ključni za spremljanje in poročanje o doseženem napredku na področju izkoreninjenja revščine ter gospodarskega in socialnega razvoja ter da bi morali vključevati enakost med spoloma, zaposlovanje, socialno varnost (na primer dostop do zdravstvene oskrbe in pokojnin, zaščito pred izpostavljenostjo brezposelnosti in zaščito pred posebno prikrajšanostjo žensk, otrok in starejših za preživetje), invalidnost, migracije in status manjšin;

78.

poziva EU, naj razvije ustrezna izhodišča, kazalnike in cilje za merjenje učinka usklajenosti politik za razvoj (UPR);

79.

poudarja, da je treba izvajati vodilna načela ZN o podjetništvu in človekovih pravicah; zaradi tega poziva vse države, naj vzpostavijo pravi poslovni regulativni okvir, spodbujajo polno in produktivno zaposlenost in dostojno delo, spoštovanje človekovih pravic, vključno s standardi Mednarodne organizacije dela, preglednost ter socialne in okoljske standarde;

80.

meni, da bi moral biti glavni namen podpore zasebnemu sektorju ta, da se državljanom držav v razvoju zagotovi izhod iz revščine in prispeva h krepitvi zasebnega sektorja v državah v razvoju, saj bi v nasprotnem primeru lahko spodbudili neuravnotežen razvoj in rast;

81.

poziva podjetja s sedežem v EU, ki imajo proizvodne obrate v državah v razvoju, naj izpolnjujejo svoje obveznosti spoštovanja človekovih pravic in svoboščin, socialnih in okoljskih standardov, enakosti med spoloma, temeljnih delovnih standardov, mednarodnih dogovorov in plačevanje davkov na pregleden način;

82.

opozarja, da je pomembno zaščititi zasebno lastnino ter na ta način izboljšati naložbeno okolje in okrepiti pravno državo;

83.

poudarja, da je, čeprav ima zasebni sektor ključno vlogo v gospodarstvu, za zagotavljanje osnovnih kakovostnih storitev za državljane in prispevanje k boju proti revščini v prvi vrsti odgovorna država;

84.

poudarja, da morata javni in zasebni sektor poiskati nove načine za uskladitev svojih interesov, zmogljivosti in prizadevanj, da bi tako prispevala k uresničitvi agende v obdobju po letu 2015;

85.

poudarja, da bi morala biti gospodarska rast in razvoj vzdržna in vključujoča ter da bi morala prispevati k okrepitvi proizvodnih zmogljivosti, ustvarjanju dostojnih delovnih mest in socialne vključenosti za vse, da bi omogočila gospodarsko preobrazbo držav v razvoju; poziva k vzpostavitvi nacionalno opredeljenih socialnih pragov v državah v razvoju in odpravi vseh oblik dela otrok;

86.

poudarja, da je pravična trgovina trgovinsko partnerstvo, ki temelji na dialogu, preglednosti in spoštovanju ter si prizadeva za večjo enakopravnost v mednarodni trgovini (8). meni, da je pravična trgovina primer uspešnega partnerstva, ki vključuje več zainteresiranih strani po svetu v različnih fazah vzdolž dobavne verige in zagotavlja dostop do trga za prikrajšane proizvajalce, jamči trajnostne možnosti preživetja, spoštuje delovne standarde, odpravlja delo otrok in spodbuja okoljsko trajnostne prakse kmetovanja in proizvodnje;

87.

poziva EU, naj ob zagotavljanju, da je skladnost politik za razvoj vključeno v okvir za obdobje po letu 2015, tudi vnaprej posveča posebno pozornost naslednjim prednostnim področjem: trgovina in finance, zdravje in izobraževanje, podnebne spremembe, naravni viri, kmetijstvo, ribištvo, zdravstveno varstvo, prehrana in zanesljiva preskrba s hrano, migracije, energija, mirovna in varnostna politika ter človekove pravice;

88.

opozarja, da je trgovina lahko temeljno gonilo za zmanjševanje revščine, ki zagotavlja večjo pravičnost in preglednost ter spodbuja trajnostni človekov razvoj in gospodarsko rast; v zvezi s tem poziva EU, naj zagotovi skladnost svoje trgovinske politike z razvojnimi cilji EU;

89.

meni, da so razvojni cilji tisočletja resda uspešno pritegnili pozornost k razvojni pomoči, vendar je zgolj osredotočenost na pomoč premalo; meni, da je potreben nov pristop, ki bo vključeval globalno upravljanje in se močno osredotočil na skladnost politik za razvoj ter zagotavljanje svetovnih javnih dobrin;

90.

meni, da mora agenda za razvoj po letu 2015 opredeliti osnovne svetovne javne dobrine ter določiti, na kakšen način se financirajo in katere svetovne institucije so lahko odgovorne za njihovo zagotavljanje;

91.

meni, da bi skladnost politik za razvoj morala preseči vidik „ne škoditi“ v Evropi in zunaj njenih meja v smeri bolj celovitega pristopa, ki mednarodno trgovino, okolje in mednarodno finančno strukturo razume kot globalne javne politike, ki pomagajo krepiti globalne razvojne cilje; s tega vidika podpira idejo o ustanovitvi svetovnega gospodarskega sveta v okviru sistema Združenih narodov;

92.

opozarja, da lahko skladnost politik za razvoj dejanske in učinkovite rezultate doseže le s skupnimi prizadevanji in aktivnim sodelovanjem razvitih držav in držav v razvoju, gospodarstev v vzponu in mednarodnih organizacij;

93.

poudarja, da bi se moral prihodnji okvir za razvoj sklicevati na pomoč in pojem „razvojne učinkovitosti“; zlasti meni, da predstavlja prehod od agende za „učinkovitost pomoči“ na agendo za „razvojno učinkovitost“ kombinacijo razvojne pomoči, pomoči za zagotavljanje svetovnih javnih dobrin in prilagajanja obstoječih struktur globalnega upravljanja, da bi se povečala njihova sposobnost za odzivanje na svetovne izzive;

94.

poziva EU, naj ukrepa kot gonilna sila ter na vključujoč in pregleden način zagotovi dopolnjevanje in delitev dela v razvojnem procesu, med drugim prek večje uporabe skupnega načrtovanja;

95.

pozdravlja ambiciozno in zanimivo sporočilo Komisije z dne 27. februarja 2013 o dostojnem življenju za vse;

96.

poudarja, da bi bilo pri opredeljevanju usklajenega stališča EU za pogajanja o novem razvojnem okviru treba upoštevati naslednja načela:

97.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter generalnemu sekretarju Združenih narodov.