6.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 67/1

1.1.1

Zasebni sektor ima lahko bistveno vlogo v boju proti revščini v svetu, saj ustvarja delovna mesta, proizvaja blago in zagotavlja storitve, ustvarja prihodke in koristi ter s plačevanjem davkov prispeva h kritju javnih izdatkov, pod pogojem, da spoštuje mednarodno priznana načela razvojnega sodelovanja ter da ustvarja dostojna delovna mesta v skladu z agendo za dostojno delo, ki jo je sprejela Mednarodna organizacija dela.

1.1.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) poziva, naj zasebni sektor veliko bolj prispeva k programu razvoja za obdobje po letu 2015 in k novemu globalnemu partnerstvu. Sodelovanje zasebnega sektorja pri določanju ciljev za izkoreninjenje revščine in doseganje trajnostnega razvoja ter za pravično in vključujočo rast, ki upošteva tako količino kot tudi kakovost, bo omogočilo, da bo sektor prevzel svoj delež odgovornosti za izpolnitev teh ciljev.

1.1.3

Organizacije civilne družbe ne opozarjajo samo na prednosti, temveč tudi na tveganja, povezana z delovanjem zasebnega sektorja. Zato mora podpora zasebnemu sektorju v državah v razvoju temeljiti na načelih transparentnosti, odprtega dodeljevanja javnih naročil, učinkovitosti, uspešnosti vloženih sredstev in odgovornosti javnih akterjev do vseh akterjev, zainteresiranih za izvajanje sprejete razvojne strategije. Zaradi vse večjega skupnega deleža uradne razvojne pomoči, namenjenega za razvoj zasebnega sektorja, se ne bi smela zmanjšati finančna sredstva, ki so v okviru te pomoči dodeljena najmanj razvitim državam.

1.2.1

V tem mnenju zasebni sektor, ki vključuje tudi socialni sektor, tvorijo samozaposleni delavci, mikropodjetja, mala in srednje velika podjetja, velike multinacionalne družbe, zadruge in druga podjetja socialne ekonomije. Vključuje zaposlene v zasebnih podjetjih in njihovih sindikalnih organizacijah ter nevladne organizacije, ki sodelujejo pri zasebnih projektih. Pri podpori zasebnega sektorja in sodelovanju z njim bi bilo treba upoštevati različno naravo vseh posameznih akterjev. V državah v razvoju obstaja tudi obsežen zasebni sektor v okviru sive ekonomije in pri razvojnem sodelovanju bi si bilo treba prizadevati za boj proti sivi ekonomiji in okoliščinam, ki jo spodbujajo.

1.2.2

Civilno družbo bi bilo treba aktivno vključiti v opredeljevanje vloge zasebnega sektorja in kazalnikov njegovega prispevka k mednarodnemu razvojnemu sodelovanju; k temu bi lahko prispevali z oblikovanjem široke evropske platforme v sodelovanju z vsemi zainteresiranimi stranmi.

1.2.3

Uradno razvojno pomoč bi bilo treba uporabiti kot multiplikativni faktor za pridobitev zasebnega kapitala za naložbe v državah v razvoju z uporabo inovativnih finančnih instrumentov. Tako zagotovljeno pomoč morajo dopolnjevati jasno opredeljeni cilji, na primer ustvarjanje številčnejših in boljših delovnih mest, bolj kakovostna proizvodnja, prenos strokovnega znanja in izkušenj glede upravljanja v zasebnem sektorju itd.

1.2.4

Partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem lahko postanejo pomembno orodje za izvajanje razvojnih strategij, če sta predhodno zagotovljena ustrezna ureditev in učinkovito komuniciranje z udeleženimi stranmi.

1.3.1

Da bi zasebni sektor v državah v razvoju lahko prispeval k razvoju, mu je treba zagotoviti ugodno poslovno okolje, ki ob upoštevanju splošno sprejetih demokratičnih načel spodbuja ustanavljanje in razvoj podjetij, omejuje pretirane upravne ovire, povečuje transparentnost, omejuje nebrzdano korupcijo ter spodbuja tuje in domače vlagatelje.

1.3.2

Družbeno odgovornost podjetij je treba obravnavati kot prostovoljno pobudo podjetij in njihovo zavezanost poštenemu podjetništvu. Predlagati bi bilo treba okvir za družbeno odgovornost podjetij na področju razvoja v skladu s Smernicami OECD za večnacionalne družbe in drugimi svetovno priznanimi načeli.

1.3.3

Pri ustvarjanju delovnih mest bi moral zasebni sektor spoštovati temeljne ekonomske in socialne pravice, zlasti glavne konvencije Mednarodne organizacije dela (MOD). Nova delovna mesta bi bilo treba ustvarjati v skladu z agendo MOD za dostojno delo.

1.4.1

Treba je oblikovati programe za razvoj institucionalnih zmogljivosti državne uprave v državah v razvoju v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji in nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo z razvojno pomočjo, in treba je izboljšati razmere za poslovanje zlasti malih in srednje velikih podjetij, saj imajo te največji potencial za ustvarjanje delovnih mest in zmanjševanje revščine.

1.4.2

Podjetniške organizacije v državah v razvoju morajo pridobiti znanje in usposobljenost, da bodo lahko izboljšale svojo sposobnost pozitivnega vplivanja na poslovno okolje. Treba je podpirati krepitev njihovih zmogljivosti in izkoristiti dejaven prispevek partnerskih organizacij iz razvitih držav. Z evropskimi programi zunanje pomoči bi bilo treba torej financirati tudi tehnično pomoč, ki jo evropske podjetniške organizacije zagotavljajo svojim partnerjem v državah v razvoju, in krepiti njihovo motiviranost.

1.4.3

Razvojna pomoč bi morala bolj podpirati inovativne projekte in poslovne modele, ki spodbujajo vključevanje, vključno s podporo družbi brez ovir, s čimer bi prispevali k odpravljanju revščine ogroženih skupin prebivalstva, kot so invalidi, ženske, starejši itd.

1.4.4

Treba je podpirati sodelovanje zasebnega sektorja z nevladnimi organizacijami, na primer s pomočjo prostovoljcev za prenos strokovnega znanja s področij upravljanja in tehnologij na domača podjetja itd. Z uspešnimi inovativnimi poslovnimi projekti je treba bolj in tudi sistematično seznanjati javnost.

1.4.5

Razvoj zasebnega sektorja zahteva, da je treba bolj podpreti usposabljanje in pridobivanje znanja za ključne tehnologije, zlasti v korist manj kvalificiranih delavcev.

1.4.6

Odbor priporoča, da se program Erasmus za mlade podjetnike razširi tudi na zainteresirane mlade podjetnike iz držav v razvoju, ali pa, da se pripravi program s podobnimi cilji in zanj zagotovijo potrebna finančna sredstva.

1.4.7

Posebno pozornost je treba nameniti rudarstvu in industriji surovin, kjer je treba dosledno uveljavljati zahteve glede varstva okolja, socialnih razmer delavcev in vzdržnosti gospodarskega razvoja države.

1.4.8

Države v razvoju pogosto nimajo strategij na področju razvoja MSP; to pomanjkljivost bi lahko odpravili v okviru razvojnega sodelovanja. Evropske izkušnje pri pomoči malim in srednje velikim podjetjem je treba usmerjeno in ustrezno prenašati v države v razvoju.

2.1

Evropski komisar Maroš ŠEFČOVIČ je predsedniku EESO poslal dopis, v katerem je Odbor obvestil, da Komisija pripravlja predloge za bolj učinkovito sodelovanje zasebnega sektorja v svetovnem partnerstvu za razvoj po letu 2015, zato Odbor prosi za pripravo raziskovalnega mnenja o vlogi zasebnega sektorja pri spodbujanju pametnega, trajnostnega in vključujočega razvoja v tem obdobju, o čemer se trenutno razpravlja v Združenih narodih.

2.2

Odbor je v mnenju REX/372 (1) o sporočilu Komisije Dostojno življenje za vse: izkoreninjenje revščine in zagotavljanje trajnostne prihodnosti sveta dal številna priporočila za vključitev civilne družbe v pripravo, izvajanje in spremljanje ciljev trajnostnega razvoja v obdobju po letu 2015 na svetovni ravni.

2.3

Odbor se v okviru svojih mnenj (2) že dolgo in intenzivno posveča razvojnemu in zunanjemu sodelovanju in je pridobil veliko izkušenj in praktičnega znanja na podlagi lastnih dejavnosti v zvezi z državami AKP, Euromedom, vzhodnim partnerstvom, mednarodnimi trgovinskimi pogajanji in drugimi področji, ki so povezana s problematiko razvoja. Te izkušnje in znanje je uporabil pri pripravi tega mnenja.

3.1

Zasebni sektor ima lahko bistveno vlogo v boju proti revščini v svetu, saj ustvarja delovna mesta, proizvaja blago in storitve, ustvarja prihodke in koristi ter s plačevanjem davkov prispeva h kritju javnih stroškov, pod pogojem, da spoštuje mednarodno priznana načela razvojnega sodelovanja. Uradna razvojna pomoč bo tudi po letu 2015 pomembno prispevala k razvoju, vendar sama po sebi ne bo dovolj za izkoreninjenje revščine (3).

3.2

Pri razvojnih ciljih tisočletja za izkoreninjenje revščine ni bilo jasno opredeljeno, kako te cilje doseči, prav tako niso bile predvidene vzajemne povezave in ni bila upoštevana vloga zasebnega sektorja na področju razvoja (4). Zasebni sektor bi bilo treba veliko močneje vključiti v prihodnji razvojni okvir za obdobje po letu 2015 kot strateškega partnerja in motor trajnostne rasti, ki sloni na treh stebrih – ekonomskem, socialnem in okoljskem, ki ne temeljijo samo na količinskih, temveč tudi na kvalitativnih kazalnikih.

3.3

Organizacije civilne družbe (5) so opozorile tako na prednosti kot na tveganja pri udeležbi zasebnega sektorja v razvojnem sodelovanju. Za odpravo teh tveganj je nujno, da podpora zasebnemu sektorju s pomočjo sredstev, namenjenih za razvoj, temelji na načelih transparentnosti, učinkovitosti, uspešnosti vloženih sredstev, odprtega dodeljevanja javnih naročil in odgovornosti javnih akterjev do vseh akterjev, zainteresiranih za izvajanje sprejete razvojne strategije.

3.4

Zasebni sektor tvorijo samozaposleni delavci, mikropodjetja, mala in srednje velika podjetja, velike multinacionalne družbe, zadruge in druga podjetja socialne ekonomije ter finančne institucije. V širšem smislu v ta sektor sodijo tudi zaposleni v zasebnih družbah in njihovih sindikalnih organizacijah ter nevladnih organizacijah, ki sodelujejo pri zasebnih projektih. V državah v razvoju poleg zasebnih podjetij, ki svoje dejavnosti opravljajo zakonito, obstaja tudi obsežen zasebni sektor v okviru sive ekonomije. Pri dodeljevanju razvojne pomoči je treba razlikovati med vsemi temi zasebnimi subjekti in vplivi njihovih dejavnosti na razvoj, kar je odvisno od njihove velikosti, področja njihove dejavnosti in razvojne stopnje zadevne države (manj razvite države, srednje razvite države, države v razvoju in ogrožene države).

3.5

Zasebni sektor bi moral skupaj s predstavniki civilne družbe sodelovati pri opredeljevanju potreb na področju razvoja v vsaki posamezni državi in prispevati k določitvi novih ciljev trajnostnega razvoja za obdobje po letu 2015, da prevzame svoj delež odgovornosti pri njihovem uresničevanju. Ti cilji bi morali biti konkretni in merljivi ter nadgrajevati razvojne cilje tisočletja. Nanašati bi se morali na področja vode, kmetijstva, prehranske varnosti, energije, prometne infrastrukture, izobraževanja, zdravstva, digitalnega gospodarstva, enakosti spolov in družbene enakopravnosti.

3.6

Zasebni sektor bi bilo treba priznati kot bistven sestavni del novega svetovnega partnerstva za razvoj. Zaželeno bi bilo ustvariti platformo, v okviru katere bi s predstavniki evropskih in finančnih institucij razpravljali o udeležbi zasebnega sektorja pri mednarodnem razvojnem sodelovanju. Platforma bi združevala predstavnike evropskih podjetnikov in delodajalcev ter bi bila odprta tudi za druge zainteresirane strani, vključno s predstavniki civilne družbe.

3.7

Zasebni sektor držav donatork sodeluje pri razvojnem sodelovanju kot ponudnik storitev in opreme, ki se financira iz sredstev uradne razvojne pomoči, kot neposredni donator razvojne pomoči iz človekoljubnih razlogov ali v okviru skupnih projektov z zasebnim sektorjem in nevladnimi organizacijami ter kot vlagatelj v projekte, ki imajo poleg koristi za podjetje tudi znaten učinek za razvoj. Treba bi bilo prednostno podpirati projekte, usmerjene v inovacije z uvajanjem inovativnih zmogljivosti, svetovalnih storitev, podjetniških inkubatorjev in grozdov podjetij v državah prejemnicah pomoči. Javna naročila za razvojne projekte morajo biti transparentna in odprta.

3.8

Prispevek zasebnega sektorja k razvoju bi moral vključevati tudi podporo družbi brez ovir, s čimer bi prispevali k izkoreninjenju revščine med ogroženimi skupinami državljanov, kot so invalidi, ženske, starejši ali ljudje z začasnimi poškodbami. To zahtevo bi bilo treba vključiti v prihodnji razvojni okvir, pri čemer bi lahko kot zgled služil okvirni sporazum o vključujočem trgu dela, ki so ga evropski socialni partnerji sklenili marca 2010.

3.9

Zasebnemu sektorju v državah v razvoju je treba sistematično zagotavljati pomoč, da bo lahko prispeval k razvoju. Zato se delež uradne razvojne pomoči, namenjen za razvoj zasebnega sektorja, povečuje. Zaradi tega pa se ne sme zmanjšati delež uradne razvojne pomoči, ki se zagotavlja najmanj razvitim državam in brez katerega ne bi bile zmožne obravnavati svojih najbolj perečih problemov.

3.10

Zasebne naložbe velikih večnacionalnih družb v projekte, ki so pomembni za razvoj, obstoječim ali novim lokalnim malim in srednje velikim podjetjem zagotavljajo možnost, da pridobijo naročila, kar jim omogoča, da v sodelovanju s partnerji iz razvitih držav pridobijo strokovno znanje in izkušnje ter dostop do ustreznih naprednih tehnologij. Multinacionalna podjetja morajo spoštovati načela, ki so jih sprejeli Združeni narodi, OECD in druge mednarodne organizacije (6).

3.11

Mala in srednje velika podjetja v državah v razvoju tako kot povsod po svetu ponujajo največji razvojni potencial, k sproščanju katerega naj bi prispevala predvsem mikroposojila in ugodna posojila evropskih in mednarodnih institucij za financiranje razvoja. Poleg tega so nakazila prihrankov in drugih finančnih sredstev izseljencev pomemben vir naložb in treba jih je – s spodbudami – bolj usmerjati k razvojnim potrebam zadevne države.

3.12

Odbor izraža zadovoljstvo z zamislimi, ki jih predstavlja Komisija v svojem sporočilu Razvojni program po letu 2015: celosten in integriran pristop k financiranju ukrepov za izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj  (7), ter poziva, da se zasebni sektor in organizirana civilna družba vključita v predlagano razpravo o celostnem pristopu k financiranju.

3.13

Uradno razvojno pomoč bi bilo treba uporabiti kot glavni multiplikativni dejavnik za pridobivanje zasebnega kapitala za naložbe v državah v razvoju. K temu bi morali prispevati inovativni instrumenti, zlasti blending (kombiniranje virov), različni jamstveni mehanizmi in nižje obrestne mere. Pri izračunu zneska uradne razvojne pomoči bi bilo treba upoštevati državna jamstva za naložbe v državah v razvoju. Pomoč, ki se zagotavlja za zasebni sektor, morajo dopolnjevati jasno opredeljeni pogoji in kazalniki, pri čemer se upoštevajo trajnostni vidik razvoja, varstvo okolja, zeleno gospodarstvo, ustvarjanje delovnih mest, povečevanje kakovosti proizvodnje, prenos strokovnega znanja in izkušenj glede upravljanja v zasebnem sektorju itd.

3.14

Naložbe je treba bolj usmerjati h krepitvi storitvenega sektorja, kot so bančništvo, zavarovalništvo, telekomunikacije, prevoz in druge podporne storitve za podjetja, brez katerih se industrija in kmetijstvo ne moreta zdravo razvijati. V tem okviru mora država zagotoviti spoštovanje konkurenčnega okolja in ustrezno zaščito za naložbe.

3.15

Partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem so lahko pomemben instrument za oblikovanje razvojnih strategij, saj združujejo subvencijski mehanizem javnih sredstev in zasebne naložbene pobude, da zadovoljujejo razvojne potrebe končnih upravičencev. Za uspešnost teh projektov sta potrebna transparentno obveščanje in odprto komuniciranje z zainteresiranimi stranmi.

4.1

V državah v razvoju, ki so prejemnice pomoči, je treba zagotoviti nekaj osnovnih pogojev za obstoj in ustrezno izvajanje dejavnosti zasebnega sektorja, da bo lahko prispeval k razvoju. Razvojno sodelovanje bi se moralo torej bolj usmeriti k stalnemu izboljševanju poslovnega okolja, kar bi olajševalo ustanavljanje in rast podjetij, zmanjševalo širjenje birokracije, krepilo transparentnost in tako brzdalo povsod prisotno korupcijo. Uveljavljanje pravne države spodbuja tuje in domače investitorje ter prispeva k diverzifikaciji domačih gospodarstev.

4.2

Ustvarjanje zdravega poslovnega okolja mora temeljiti na tržnih mehanizmih, vključno z gospodarsko konkurenco, učinkovitih finančnih trgih, neodvisnih sodiščih, splošni uporabi veljavnih zakonov, zlasti z gospodarskega področja, ter upoštevanju pravil mednarodne trgovine in pravic intelektualne lastnine. Treba je spoštovati tudi lokalne kulturne navade, če to ne ogroža gospodarske konkurence ali povzroča korupcije in sterilne porazdelitve sredstev.

4.3

Družbeno odgovornost podjetij v okviru razvojnega sodelovanja je treba obravnavati kot prostovoljno pobudo podjetij in njihovo zavezanost poštenemu podjetništvu. Podjetja v osnovnem okviru in med svetovno priznanimi načeli (8) sama izberejo določbe, ki so prilagojene njihovi gospodarski dejavnosti. Z opredelitvijo takšnega okvira bo mogoče zagotoviti pošteno konkurenco z drugimi podjetji v sektorju.

4.4

Zasebni sektor ustvarja delovna mesta in tako lahko pomaga odpravljati revščino; vendar pa mora obenem spoštovati temeljne ekonomske in socialne pravice. Dosledno je treba uporabljati štiri glavne konvencije MOD (svoboda sindikalnega združevanja in pravica do kolektivnih pogajanj, prepoved prisilnega dela, dela otrok in vsakršne diskriminacije pri zaposlovanju).

4.5

Novoustvarjena delovna mesta morajo biti v skladu z agendo MOD za dostojno delo; to pomeni, da je treba zagotoviti možnost svobodne izbire dela, da se zaposlenim zagotavlja socialno varstvo, da mora delodajalec spoštovati temeljne pravice zaposlenih in da je treba vzpostaviti socialni dialog. Hkrati je treba zagotoviti, da vsi vlagatelji, zlasti pa vlagatelji, ki uporabljajo uradno razvojno pomoč, dosledno spoštujejo ta načela pri izvajanju svojih projektov in da v tem smislu pozitivno vplivajo na svoje partnerje.

4.6

Programi za krepitev institucionalnih zmogljivosti državne uprave v državah v razvoju bi morali krepiti načela pravne države ter prispevati k izboljševanju poslovnega okolja in povečevati sposobnost domačih podjetij za črpanje sredstev pomoči. Te programe bi bilo treba snovati v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji in nevladnimi organizacijami, ki delujejo na področju razvojne pomoči.

5.1

Podjetniške organizacije v državah donatorkah, kot so gospodarske zbornice, poklicna združenja, združenja delodajalcev in organizacije socialne ekonomije bi morale biti dejavno vključene v programe pomoči za zasebni sektor v državah v razvoju v vseh fazah izvajanja projekta. Za to je treba pripraviti program, ki bi podprl domače organizacije, odgovorne za zastopanje malih in srednje velikih podjetij, ter bi slednjim omogočal, da pridobijo izkušnje, predvsem na področju trženja, povezovanja v dobavne verige, certificiranja, logistike itd.

5.2

Podjetniške organizacije iz držav v razvoju morajo pridobiti znanje in usposobljenost za izboljšanje poslovnega okolja, krepitev demokratične usmerjenosti svojih organov, pridobivanje novih članov in dejavno komuniciranje z njimi. Treba je podpirati krepitev njihovih zmogljivosti in izkoristiti dejaven prispevek podobnih partnerskih organizacij EU. Z evropskimi programi zunanje pomoči bi bilo treba torej financirati tudi tehnično pomoč, ki jo evropske podjetniške organizacije zagotavljajo svojim partnerjem.

5.3

V okviru razvoja zasebnega sektorja bi bilo treba predvideti programe usposabljanja za podjetnike, vključno s pripravništvi v razvitih državah. Odbor priporoča, naj se prouči možnost razširitve programa Erasmus za mlade podjetnike tudi na zainteresirane podjetnike iz držav v razvoju, ali pa, da se pripravi program s podobnimi cilji in zanj zagotovijo potrebna finančna sredstva.

5.4

Treba je bolj podpreti usposabljanje in pridobivanje znanja za ključne tehnologije, zlasti v korist manj kvalificiranih delavcev. Že nekaj časa ni dovolj programov za poklicno usposabljanje, saj države donatorke dodeljujejo predvsem štipendije za visokošolski študij. Vendar pa zasebni sektor v industriji in drugih sektorjih potrebuje zaposlene s sodobnim znanjem in usposobljenostjo, ki so ju pridobili v okviru tradicionalnega poklicnega izobraževanja, pa tudi z določenimi delovnimi navadami, ki so potrebne pri delu za tujega vlagatelja ali mešano industrijsko podjetje.

5.5

Z razvojno pomočjo bi bilo treba bolj podpirati inovativne projekte in nove poslovne modele, ki spodbujajo vključevanje in zagotavljajo veliko prostora za sodelovanje zasebnega sektorja z nevladnimi organizacijami. Eden od primerov za to je napotitev strokovnjakov prostovoljcev, ki nudijo pomoč pri razvoju podjetništva v državah v razvoju (9). Z boljšim obveščanjem javnosti o inovativnih podjetniških projektih v prid razvoju, ki so bili uspešni, bi lahko prispevali k medsebojni izmenjavi izkušenj držav članic.

5.6

Posebno pozornost je treba nameniti rudarstvu in industriji surovin. Investicijski projekti morajo upoštevati vprašanja, kot so varstvo okolja, socialne razmere delavcev in trajnosti razvoj. Državni organi in organi lokalnih oblasti države prejemnice pomoči morajo opredeliti ustrezen okvir za vse sektorje dejavnosti in zagotoviti, da se upošteva, med drugim glede izpolnjevanja davčnih obveznosti. Pomoč bi morala omogočiti oblikovanje tega sistemskega pristopa z opredelitvijo optimalnih pravil, ki omejujejo pretirano upravno obremenitev in preprečujejo širjenje korupcije.

5.7

Razvojna pomoč bi morala podpirati trajnostno kmetijstvo ter domačo predelovalno industrijo, da bi izboljšali predelavo živil in surovin. Spodbujati bi bilo treba ustanavljanje združenj kmetov in malih proizvajalcev, ki predelujejo kmetijske proizvode, in jih vključiti v oskrbovalne verige.