6.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 67/153

1.1

EESO pozdravlja sporočilo Komisije o zeleni infrastrukturi in njeno namero, da s svežnjem ukrepov podpre tovrstne projekte.

1.2

Odbor priporoča, naj se izkušnje z izvajanjem tega svežnja ukrepov izkoristijo za to, da se jih razvije v strategijo za zeleno infrastrukturo, ki je bila napovedana v strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020.

1.3

EESO se zavzema za to, da se s projekti zelene infrastrukture ekološke koristi povežejo z gospodarskimi in družbenimi. Cilj je infrastruktura z naravnimi, polnaravnimi, uporabnimi ali urbanimi značilnostmi pokrajine, ki prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti in drugih značilnosti okolja, hkrati pa družbi zagotavlja stroškovno ugodne in trajnostne storitve. V nasprotju z mrežo Natura 2000 pri spodbujanju zelene infrastrukture ne gre za pravni instrument in tudi ne za vzpostavitev še ene mreže za varstvo narave poleg Nature 2000.

1.4

EESO ugotavlja, da so za projekte zelene infrastrukture odgovorne predvsem države članice, zlasti organi, ki so pristojni za regionalno in lokalno načrtovanje, EU pa predvsem podpira spodbujanje teh projektov. Koncept zelene infrastrukture je treba nemudoma in dejansko vključiti zlasti v politična področja, kot so kmetijstvo, gozdarstvo, ohranjanje narave, vodna, pomorska, ribiška, regionalna in kohezijska politika, urbanizem, podnebna politika, prometna in energetska politika, zaščita pred naravnimi nesrečami in raba zemljišč, ter v ustrezne instrumente financiranja EU.

1.5

EU mora prevzeti odgovornost za projekte zelene infrastrukture, ki so vseevropskega pomena. EESO podpira predlog, da se podobno kot vseevropsko prometno, energetsko in telekomunikacijsko omrežje uvede tudi vseevropsko omrežje zelene infrastrukture TEN-G za financiranje zelene infrastrukture, vključno s seznamom kartografsko predstavljenih projektov vseevropskega pomena.

1.6

Glavni akterji pri projektih zelene infrastrukture na lokalni in regionalni ravni so organi, pristojni za lokalno in regionalno načrtovanje, mesta in občine, nosilci infrastrukturnih projektov, kot so gradnja cest, železnic, vodnih objektov in objektov za preprečevanje poplav, kmeti, gozdarji, podjetja, investitorji, okoljske organizacije civilne družbe in sindikati. Te akterje je treba podpreti, saj je uspeh projektov zelene infrastrukture močno odvisen od tega, ali ti projekte začenjajo, jih sprejemajo in izvajajo.

1.7

EESO meni, da je treba čimprejšnji vključitvi civilne družbe v projekte zelene infrastrukture posvetiti bistveno več pozornosti, kot jo namenja sporočilo Komisije. Participativno načrtovanje s čimprejšnjo udeležbo državljanov in organizacij civilne družbe je odločilnega pomena.

1.8

Pri tem je treba upoštevati, da lahko projekti zelene infrastrukture povzročijo tudi navzkrižja legitimnih interesov različnih udeležencev, zato je treba predvideti primerne mehanizme za njihovo reševanje, zbliževanje interesov in optimizacijo projektov. Zelena infrastruktura, če se z njo pravilno ravna, bi lahko pomagala ublažiti ali odpraviti običajna nasprotja med varstvom narave in izkoriščanjem naravnih virov. EESO poudarja, da je treba za mobilizacijo potrebnih zasebnih vlaganj zagotoviti zadostne spodbude.

2.1

Ohranjanje in obnova biotske raznovrstnosti sta tako zaradi njene osnovne vrednosti kot tudi storitev, ki jih kot naravni kapital omogoča, ključnega pomena za človekovo dobro počutje, gospodarsko blaginjo in humane življenjske pogoje. Zato si je Evropska komisija v strategiji za biotsko raznovrstnost do leta 2020 (1) zastavila cilj, da bo do leta 2020 zaustavila izgubljanje biotske raznovrstnosti in poslabševanje ekosistemskih storitev v EU ter jih bo v čim večji meri obnovila. Evropska strategija tem področju mora spodbujati zlasti zelene infrastrukture.

2.2

Sporočilo z naslovom Zelena infrastruktura – izboljšanje evropskega naravnega kapitala, ki ga je Komisija sprejela 6. maja 2013, obsega naslednje osrednje točke:

2.3

EESO je v mnenju o strategiji za biotsko raznovrstnost z dne 26. oktobra 2011 (2) strategijo načeloma pozdravil, vendar je izrazil kritiko, ker niso bili analizirani vzroki za nedoseganje ciljev na tem področju. Njihovo uresničitev po njegovem mnenju zavira zlasti pomanjkanje politične volje v državah članicah.

3.1

David Rose je v delu z naslovom Green Infrastructure: A Landscape Approach (Zelena infrastruktura: krajinski pristop) podal nazorno opredelitev tovrstne infrastrukture: "Zelena infrastruktura pomeni elemente, ki povezujejo naravno in grajeno okolje ter iz mest naredijo okolje, privlačnejše za življenje, kot so na primer parki, pešpoti, zelene strehe, zelene ulice in mestni drevesni sestoji. Zelena infrastruktura na regionalni ravni obsega mrežo naravnih območij, zelenih površin, zelenih poti, obdelovalnih zemljišč (gozdarskih in kmetijskih) ter drugih elementov, ki na splošno zagotavljajo številne koristi za zdravje in dobro počutje ljudi in ekosistemov (…)."

3.2

Primeri zelene infrastrukture so:

3.3

82 % površin v EU ni zajetih v mrežo Natura 2000. Zato je povsem jasno, da sta ohranjanje in obnova biotske raznovrstnosti s spodbujanjem zelene infrastrukture tudi zunaj mreže Natura 2000 nepogrešljiva tako za delovanje mreže zavarovanih območij kot tudi za zagotavljanje ekosistemskih storitev na splošno. V nasprotju z mrežo Natura 2000 pri spodbujanju zelene infrastrukture ne gre za pravni instrument. Zato ne more nadomestiti izvajanja programa Natura 2000, temveč ga zgolj dopolnjuje z dodatnim elementom. Pobuda za zeleno infrastrukturo tudi ni namenjena vzpostavitvi še ene mreže za ohranjanje narave poleg Nature 2000. EESO se zavzema za to, da se pobuda za zeleno infrastrukturo izkoristi tudi za spodbujanje sodelovanja pri ohranjanju narave oziroma varstvu okolja ter za dosego bistvenega napredka na tem področju v vseh državah članicah.

3.4

EESO opozarja na nujnost čim zgodnejšega in aktivnega vključevanja civilne družbe v projekte zelene infrastrukture, ki je predvideno tudi v Aarhuški konvenciji o sodelovanju javnosti pri okoljskih vprašanjih. Številni primeri dokazujejo, kako zelo je uspeh projekta odvisen od tega, ali ga civilna družba sprejema ali zavrača. Zato bi morala Evropska komisija v strategiji veliko bolj upoštevati pristop od spodaj navzgor ter oblikovanje partnerstev s predstavniki občin, nosilcev infrastrukturnih projektov, gospodarstva in sindikatov, kmetijstva, gozdarstva, vodnega gospodarstva, obalne zaščite ter okoljskih nevladnih organizacij.

3.5

EESO z obžalovanjem ugotavlja, da sporočilo Komisije o zeleni infrastrukturi še ne pomeni evropske strategije za zeleno infrastrukturo, ki je bila napovedana v strategiji za biotsko raznovrstnost do leta 2020. EESO kljub temu pozdravlja v sporočilu napovedane ukrepe kot korake v pravo smer. Izkušnje z izvajanjem teh ukrepov bi bilo treba izkoristiti tako, da se jih razvije v strategijo za zeleno infrastrukturo.

3.6

EESO meni, da se je treba pri izvajanju pobud za zeleno infrastrukturo osredotočiti na še več glavnih točk, kot jih je določenih v sporočilu. Enako kot v strategiji za biotsko raznovrstnost tudi v sporočilu ni jasno analizirano, zakaj se zelena infrastruktura ne uveljavi v zadostni meri. Pomanjkanja politične volje v posameznih državah članicah za izvajanje teh konceptov ne bo mogoče odpraviti samo s predvidenimi tehničnimi smernicami ter izboljšanjem informacij in znanja. Strategija za zeleno infrastrukturo bo po mnenju EESO učinkovita samo, če bo vzpostavljen strožji nadzor in pripravljena kritična analiza ukrepov v državah članicah ter če bodo po potrebi izvedeni usmerjeni nadaljnji ukrepi za podporo državam članicam ali regijam, ki na tem področju močno zaostajajo.

4.1.1

Za projekte zelene infrastrukture so odgovorne predvsem države članice, zlasti organi, ki so pristojni za regionalno in lokalno načrtovanje. EU ima pri tem predvsem vlogo podpornika, ki javnost seznanja s koncepti zelene infrastrukture ter – kot je predvideno v sporočilu Komisije – zagotavlja primerne in dobro dostopne informacije ter znanje. Poleg tega s svojimi instrumenti financiranja precej vpliva na lokalno in regionalno načrtovanje, zato mora biti vključitev koncepta zelene infrastrukture v te instrumente med najpomembnejšimi prednostnimi nalogami.

4.1.2

EU mora prevzeti odgovornost za nekatere projekte zelene infrastrukture, ki so vseevropskega pomena. Tovrstni projekti se običajno nanašajo na čezmejna območja, kot so pogorja, reke ali gozdovi. Kot uspel primer takega projekta sporočilo navaja pobudo evropski zeleni pas. Posebno pozornost bi bilo treba posvetiti tudi čezmejnim rečnim dolinam, ki bi lahko bile podlaga za evropski projekt zelene infrastrukture. Ravno v primeru rek, kot sta Donava ali Laba, ki sta letos znova povzročili hudo poplavno škodo, je mogoče na podlagi koncepta zelene infrastrukture združiti izboljšanje protipoplavne varnosti z ohranjanjem občutljivih vodnih območij, ki so pomembna za biotsko raznovrstnost v celotni Evropi, ter z gospodarskim in turističnim razvojem.

4.1.3

EESO se zavzema za podporo strateške evropske mreže projektov zelene infrastrukture z vseevropskim pomenom in seznamom kartografsko predstavljenih projektov. Ta načrt je treba umestiti v okvir pobude TEN-G in mu nameniti enak pomen, kot ga imajo vseevropska prometna, energetska in telekomunikacijska omrežja.

4.3.1

Stanje glede razpoložljivosti naravnih, polnaravnih ali urbanih površin se v posameznih državah članicah in regijah zelo razlikuje. Medtem ko je v nekaterih gosto poseljenih regijah in mestih izjemno veliko površin s sivo infrastrukturo, pa imajo druge regije na razpolago velike naravne površine. Evropski ukrepi za spodbujanje zelene infrastrukture morajo razlikovati med regijami, kjer je treba ustvariti novo zeleno infrastrukturo, in drugimi območji, kjer so prizadevanja usmerjena predvsem v ohranjanje in negovanje krajine.

4.4.1

V sporočilu se največja prednost upravičeno pripisuje uspešni vključitvi vidikov zelene infrastrukture v širok spekter politik.

4.4.2

EESO pozdravlja pripravo tehničnih smernic z načeli in okvirnimi pogoji za vključitev vidikov zelene infrastrukture v regionalno, kohezijsko, podnebno, okoljsko in zdravstveno politiko, politiko varstva potrošnikov ter skupno kmetijsko politiko, vključno s tem povezanimi mehanizmi financiranja. Smernice bi bilo treba objaviti zelo hitro, da bi jih države članice, ki že zdaj pripravljajo operativne načrte, lahko uporabile za programsko obdobje 2014–2020.

4.4.3

Zelena infrastruktura ni odvisna samo od javnih, temveč tudi od zasebnih naložb. EESO poudarja, da so za zasebne naložbe v zeleno infrastrukturo potrebne zadostne spodbude, in pozdravlja namero o vzpostavitvi posebnega mehanizma financiranja EU skupaj z Evropsko investicijsko banko.

4.5.1

Sporočilo sicer priznava, da je treba zeleno infrastrukturo nujno vključiti v prostorsko načrtovanje na lokalni in regionalni ravni, vendar EESO pri tem pogreša konkretne ukrepe v akcijskem načrtu. Prav prostorsko načrtovanje, krajinski inženiring in urbanistično načrtovanje na kraju samem zelo močno vplivajo na izvajanje projektov zelene infrastrukture, toda zaradi načela subsidiarnosti lahko evropska raven nanje le omejeno vpliva.

4.5.2

EESO poziva k temu, da se zagotovi čim zgodnejša vključitev lokalnih in regionalnih akterjev civilne družbe, saj brez njih ne bo mogoče uresničiti projektov oz. bodo spodleteli, ker jih akterji ne bodo sprejemali. Potrebno je participativno načrtovanje, v katerem imajo ti akterji aktivno vlogo in pri katerem lahko soodločajo. Ob tem je treba upoštevati, da tudi pri odločitvah o zeleni infrastrukturi ni mogoče vedno najti rešitve, ki bi bila ugodna za vse strani, temveč se morajo posamezni udeleženci po potrebi sprijazniti tudi s slabimi stranmi (npr. kadar je gradnja na bregovih rek ali jezer zaradi ohranjanja zelene infrastrukture prepovedana). Navzkrižje konfliktov, ki izhaja iz konkurenčnih pravic uporabe (npr. proizvodnja hrane, naselitev in infrastruktura, mreža biotopov, biotska raznovrstnost), je treba nedvoumno obravnavati in poiskati možne rešitve.

4.6.1

EESO meni, da je na mestnih območjih zelo velik potencial za ukrepe zelene infrastrukture, ki tja prinašajo zdravstvene koristi, izboljšujejo klimo, ustvarjajo delovna mesta in povečajo privlačnost območja. Prav v mestih je odločilnega pomena, da se izboljša razumevanje za rešitve zelene infrastrukture – začenši v šolah – ter da se okrepi aktivno sodelovanje civilne družbe. Po mnenju EESO je trenutno velik interes za urbano vrtnarjenje in kmetijstvo jasen znak pripravljenosti številnih državljanov, da tudi sami prispevajo k nedotaknjenim ekosistemom in preizkusijo nove oblike skupnosti in smisla za skupnost.

4.7.1

Vrsta in obseg vključitve zelene infrastrukture sta v tem primeru močno odvisna od rezultatov skupne kmetijske politike in večletnega finančnega okvira EU za obdobje 2014–2020. V obeh vprašanjih so bili doseženi politični dogovori. EESO se je že večkrat zavzel za večfunkcionalno kmetijstvo in namensko usmerjena neposredna plačila. V okviru trenutno načrtovane kmetijske reforme so bila za okolju prijaznejše evropsko kmetijstvo med drugim neposredna plačila vezana na izpolnjevanje višjih okoljskih standardov in določanje ekoloških prednostnih zemljišč. EESO bo temeljito preučil sklepe o reformi skupne kmetijske politike in jih uskladil s svojimi stališči.

4.7.2

EESO pričakuje, da bodo v okviru Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in zlasti kmetijsko-okoljskih ukrepov zagotovljene dodatne storitve v smislu ekološke povezanosti. EESO je že večkrat opozoril, da je večina kmetov in gozdarjev naklonjena ohranjanju narave in življenjskega prostora. Številni vzorčni projekti učinkovito dokazujejo, da je s partnerskim sodelovanjem mogoče doseči dobre rezultate. EESO se zavzema za to, da se v projekte zelene infrastrukture vključijo tako zemljišča za ekstenzivno kot tudi intenzivno kmetijstvo, ki se obdelujejo gospodarno z viri. V tem primeru bi morali imeti prednost prostovoljni, v proizvodnjo vključeni ukrepi. Prav tako je treba raziskati možnosti zelene infrastrukture za razvoj podeželja s socialnega in demografskega vidika.

4.8.1

Integrirano upravljanje voda in obal mora čim bolj izkoristiti potencial zelene infrastrukture (4).

4.8.2

Poslabšanje ekosistemov v EU je predvsem posledica vse obsežnejše in intenzivnejše rabe zemljišč ter njihove naraščajoče razdrobljenosti. Zelena infrastruktura lahko prepreči takšen razvoj. Podpreti jo je treba z okrepljenimi – tudi zakonodajnimi – ukrepi evropske politike za varstvo tal, da se zmanjša raba površin (5).

4.8.3

Zelena infrastruktura učinkuje zlasti z varovanjem naravnih tal kot ponor CO2. Glede na splošni cilj podnebne politike, tj. razvoj evropskega gospodarstva v smeri nizkoogljičnega biogospodarstva, so dobro delujoči ekosistemi še toliko pomembnejši. Države članice bi morale v strategijah za prilagajanje podnebnim spremembam še posebej upoštevati raznolike koristi zelene infrastrukture.