19.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 271/97

1.1

Zakonodajni predlog je del svežnja o naslednji generaciji mejnega nadzora, ki je strateška pobuda iz delovnega programa Komisije za leto 2012. Po besedah Evropske komisije sveženj ponuja „odgovor na glavna in medsebojno povezana izziva: tj. kako učinkovito spremljati potovalne tokove in premike državljanov tretjih držav prek zunanjih meja celotnega schengenskega območja ter kako zagotoviti, da bo lahko vse večje število rednih potnikov, ki predstavljajo veliko večino oseb, ki prečkajo mejo, to lahko storilo hitro in enostavno“ (1).

1.2

Komisija je v sporočilu z dne 13. februarja 2008 z naslovom Priprava naslednjih ukrepov pri upravljanju meja v Evropski uniji predlagala uvedbo sistema vstopa/izstopa (SVI).

1.3

Predlog je bil vključen v stockholmski program, sprejet na zasedanju Evropskega sveta decembra 2009, v katerem je potrjena možnost uvedbe sistema vstopa/izstopa, ki bi državam članicam omogočil učinkovito izmenjavo in hkrati varstvo podatkov.

1.4

Evropski svet je v sklepih z zasedanja 23. in 24. junija 2011 pozval k pospešitvi dela v zvezi s „pametnimi“ mejami. V odgovor je Komisija 25. oktobra 2011 sprejela novo sporočilo o različnih možnostih in prihodnjem razvoju.

1.5

Evropski ekonomsko-socialni odbor je pripravil več mnenj o izvajanju obeh dopolnilnih sistemov (2). V njih je opozoril na dodano vrednost, ki jo imajo zaveze in instrumenti EU pri soočanju z izzivi, povezanimi z vse večjo čezmejno mobilnostjo. EU ima pomembno vlogo pri zagotavljanju usklajevanja med državami članicami in odgovornost zanj. Glede na najnovejše izzive, ki jih prinašajo mobilnost in migracije, se EESO zavzema za sorazmernost in učinkovitost. Poudarja tudi ključni pomen varstva temeljnih pravic pri pripravi in izvajanju politik in programov.

2.1

Ker se je čezmejna mobilnost v EU po pričakovanjih povečala, je treba pospešiti prizadevanja za zanesljive in učinkovite sisteme upravljanja in nadzora meja.

2.2

EESO pozdravlja pristop, na katerem temelji sveženj o „pametnih“ mejah; njegov cilj je doseči pravo ravnovesje med nujnim spodbujanjem mobilnosti in ublažitvijo skrbi zaradi varnosti, za katere se zdi, da so se v zadnjih letih v EU okrepile.

2.3

EESO se zaveda dodane vrednost zavez, upravljanja in naložb na ravni EU ter upa, da bodo države članice uskladile svoja prizadevanja in tako zagotovile uspešno izvajanje načrtovanih programov.

2.4

EESO želi poudariti, da je identiteta Evropske unije neposredno in posredno povezana z odprtostjo in medsebojno povezanostjo ne le znotraj, temveč tudi prek njenih meja. EU je živahen kulturni, socialni, politični in gospodarski prostor, čezmejna mobilnost pa je v pomoč pri ohranjanju njegovega pomena na svetovnem prizorišču. Glede na našteto bi morale institucije EU in države članice zagotoviti, da novi sistemi ne omejujejo mobilnosti državljanov tretjih držav in njihove pripravljenosti, da potujejo v EU.

2.5

Poleg tega je treba precej pozornosti nameniti dojemanju obeh sistemov v javnosti in njunega delovanja. Pravila je treba državljanom tretjih držav dobro pojasniti. EU in države članice bi morale sodelovati z oblastmi tretjih držav, da bi morebitnim potnikom zagotovile dostop do informacij in pomoči, zlasti glede njihovih pravic. Komuniciranje, za katerega so na voljo ustrezna sredstva, mora biti del svežnja.

2.6

EESO poziva vse akterje in institucije, naj pri nadaljnjem razvoju in izvajanju obeh sistemov upoštevajo temelje pravice. Čeprav sta sistema bolj tehnične narave, pa precej vplivata na temeljne pravice in svoboščine posameznikov oz. državljanov tretjih držav, ki prihajajo v EU. EESO izraža zadovoljstvo, ker se upoštevata varstvo in zasebnost podatkov, ter upa, da bo zaščiti vseh temeljnih pravic posvečena ustrezna pozornost in da se bo njihovo spoštovanje učinkovito spremljalo.

2.7

EESO opozarja na precejšnje razlike med institucionalnimi okviri in možnostmi držav članic; nekatere izmed njih izvajajo lastno različico obeh sistemov. Tako obsežne spremembe, v katere je vpleteno veliko število institucij in ljudi, so težavna, celo tvegana naloga. Vpletene institucije morajo zagotoviti, da spremembe nikakor ne bodo negativno vplivale na potnike.

2.8

Glede na prejšnje izkušnje želi EESO opozoriti tudi na stroške in njihovo oceno. Tovrstni sistemi so precej dragi, zato je treba zagotoviti sorazmerno in učinkovito porabo sredstev. Poleg tega morajo biti prvotne ocene čim bolj točne.

2.9

EESO želi spodbuditi k nadaljnjemu razmisleku o razlikovanju med potniki, ki je glavna nit političnega programa o „pametnih“ mejah. Možno je, da bo takšno razlikovanje v praksi privedlo do navidezne diskriminacije. Dostop do programa za registrirane potnike (PRP) bo odvisen od statusa, dohodka, znanja jezikov in izobrazbe. Tveganje se lahko zmanjša, če bodo odgovorne oblasti ostale odprte za vse vrste sprejemljivih dejavnosti in pripadnosti morebitnih potnikov.

2.10

EESO ugotavlja, da ni relevantnih in specifičnih podatkov o mobilnosti. Poleg tega, da ni točnih številk o potnikih, ki prispejo za kratek čas in nato prekoračijo obdobje dovoljenega bivanja, tudi ni dovolj kakovostnih podatkov, ki bi pomagali razumeti ta pojav. Politika ne bi smela temeljiti zgolj na količinskih podatkih, ki se zberejo po uvedbi sistemov. Potrebnih je več sredstev, da se preučijo uporabe in zlorabe sedanjega sistema.

2.11

EESO spodbuja EU in države članice, naj ustrezno pozornost namenijo usposabljanju osebja, ki ima pri svojem delu stike s potniki, zlasti konzularnega osebja in mejnih uradnikov, ki morajo biti zelo dobro usposobljeni in sposobni pomagati potnikom, da se prebijejo skozi postopke, ki so s tehničnega vidika zahtevni in psihično obremenjujoči.

2.12

EESO priznava, da ima zbiranje biometričnih podatkov prednosti, vendar opozarja na posledice jemanja prstnih odtisov za redne in občasne potnike. Psihološke posledice zmanjšajo pripravljenost za potovanje in na splošno negativno vplivajo na odnos posameznika do družbe gostiteljice. Poleg tega se jemanje prstnih odtisov običajno povezuje s kriminalnimi dejavnostmi in ukrepi policije. EESO poziva k dodatnemu razmisleku o zbiranju biometričnih podatkov, ki bo del obeh programov, in o možnostih za ublažitev negativnih posledic.

3.1

EESO meni, da je treba uveljavljati pravico do informacij, zlasti če gre za uporabo osebnih podatkov. Državljane tretjih držav je treba ozavestiti o njihovih pravicah. V nekaterih primerih lahko uveljavljanje te pravice onemogočajo tudi jezikovne prepreke. Sedanje in prihodnje podatkovne baze na področju pravosodja in notranjih zadev bi morale temeljiti na načelu nediskriminacije, ki ga je treba tesno povezati z zagotavljanjem, da se spoštuje varstvo podatkov državljanov tretjih držav (pravica do informacij, učinkovita pravna sredstva in privolitev posameznika v obdelavo podatkov). Posebno pozornost je treba posvetiti ranljivim skupinam teh državljanov kot osebam, na katere se podatki nanašajo.

3.2

EESO meni, da je potrebna podrobnejša slika o podatkovnih bazah in informacijskih sistemih na področju pravosodja in notranjih zadev. Evropska komisija bi morala redno, po možnosti vsako leto, pripraviti konsolidirano poročilo o spremljanju izvajanja vseh sistemov, s katerimi se v politiki na področju pravosodja in notranjih zadev izmenjujejo podatki in informacije. V poročilu bi morala navesti, katere informacije se izmenjujejo in v kakšen namen.

3.3

EU bi morala spodbujati nacionalne vlade, da ustrezno podprejo organe, pristojne za spremljanje in nadzor sistema vstopa/izstopa.

3.4

EESO pozdravlja dejstvo, da se glede dostopa do programa za registrirane potnike načrtuje postopen prehod od pristopa po posameznih državah k individualnemu pristopu. Odbor priporoča, naj bo pogovor z vložnikom pravilo, zlasti če so potrebna dodatna pojasnila. Poleg tega opozarja na logiko pripravljanja profilov (avtomatizirano odločanje) in analiziranja podatkov (t. i. data-mining), ki je povezana s podatkovnimi bazami v pravosodju ter pri notranjih zadevah in „pametnih“ mejah, ter meni, da je morebitna uporaba meril, kot so poreklo, narodnost ali druga občutljiva merila, kot podlage za „podatkovni nadzor“ (t. i. dataveillance – spremljanje dejavnosti in vzorcev obnašanja posameznika) težko združljiva z načeli nediskriminacije, sekundarno zakonodajo in spoštovanjem temeljnih pravic.

3.5

EESO se zavzema za bolj vključujočo opredelitev pogostih potnikov, ki bi zajela vse kulturne, gospodarske in družbene dejavnosti. Države članice spodbuja, naj upoštevajo vso raznolikost družbenega življenja. Izogniti se moramo prednostni obravnavi katere koli družbene ali poklicne kategorije državljanov.

3.6

Državljani tretjih držav lahko na konzulatu, v katerem koli skupnem zajemnem centru ali na katerem koli zunanjem mejnem prehodu vložijo vlogo za dostop do programa za registrirane potnike. To je vložnikom v pomoč, vendar je z vidika upravljanja težavna naloga. Vse zadevno osebje mora poznati delovanje sistema in biti na tem področju ustrezno usposobljeno.

3.7

EESO meni, da bi lahko postopek za predložitev dokazila o prevzemu plačila stroškov in/ali dokazila o zasebni nastanitvi pomenil obremenitev. Če se ohrani, bi se moral v vsej EU uporabljati vsaj standardni obrazec z minimalnimi zahtevami. Tako države članice dokazila ne bodo uporabljale za odvračanje vložnikov.

3.8

Izdaja dokazil, ki jih je treba priložiti vlogi za dostop do PRP, načeloma ne bi smela biti povezana z nepotrebnimi in prekomernimi stroški za vložnika in vpletene organizacije. Stroške, ki jih morajo plačati posamezni vložniki in organizacije, ki jih podpirajo, bi bilo treba izračunati v okviru vmesnih ocen.

3.9

Glede roka, do katerega morajo pristojni organi sprejeti odločitev, priporočamo, da se določi obdobje 25 dni, organe pa se spodbuja, da odločitev sprejmejo čim prej.

3.10

Merila za zavrnitev vloge za dostop do PRP je treba pojasniti. Ni jasno, na kaki podlagi se oceni grožnja javnemu redu, notranji varnosti in javnemu zdravju. To omogoča samovoljne odločitve. Ocene izvaja na tisoče posameznikov, ki prihajajo iz zelo različnih okolij, so različno usposobljeni in imajo različne informacije o potnikih, njihovih dejavnostih in državah, iz katerih prihajajo. Uvrstitev grožnje za mednarodne odnose države članice med razloge za zavrnitev vloge je vprašljiva.

3.11

Zelo pomembno je, da se vložniki, ki niso imeli uspeha (njihove vloge niso bile sprejete ali so bile zavrnjene), lahko učinkovito pritožijo nad odločitvijo. EESO spodbuja Komisijo in države članice, naj pomagajo posameznikom, ki želijo uveljaviti svojo pravico do pritožbe.