18.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 391/120

—

pozdravlja pobudo Komisije za pregled direktive o ponovni uporabi informacij javnega sektorja in spremljajoče sporočilo o odprtih podatkih, saj bi bila lahko za državljane, podjetja in organe oblasti koristna ter bi pripomogla k ustvarjanju delovnih mest in izboljšanju kakovosti javnih storitev;

—

je poudaril, da so skupna pravila in prakse za ponovno uporabo in izkoriščanje informacij javnega sektorja zelo pomembna, da se tako zagotovijo enaki osnovni pogoji za vse akterje na evropskem informacijskem trgu, večja preglednost pogojev za ponovno uporabo teh informacij in odprava izkrivljanj na notranjem trgu;

—

ugotavlja, da so ukrepi v okviru Evropske digitalne agende, vključno z revizijo direktive o informacijah javnega sektorja in sporočilom o odprtih podatkih, namenjeni predvsem lokalnim in regionalnim oblastem, ki imajo posebej pomembno vlogo pri spodbujanju izvajanja teh ukrepov;

—

meni, da je treba pri ponovni uporabi informacij javnega sektorja dosledno spoštovati zakonodajo EU in držav članic o varstvu zasebnosti. Pri uporabi odprtih podatkov je poleg tega treba upoštevati pravice intelektualne lastnine tretjih oseb in zagotoviti enako raven varstva podatkov in zasebnosti pri povezovanju odprtih podatkov za ponovno uporabo v komercialne namene, kot jo mora jamčiti javni sektor pri svojih podatkih.

Poročevalka

Anne KARJALAINEN (FI/PES), članica mestnega sveta Kerave

Referenčna dokumenta

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2003/98/ES o ponovni uporabi informacij javnega sektorja

COM(2011) 877 final

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Odprti podatki – Gonilna sila za inovacije, gospodarsko rast in pregledno upravljanje

COM(2011) 882 final

1.

pozdravlja pobudo Komisije za pregled direktive o ponovni uporabi informacij javnega sektorja in spremljajoče sporočilo o odprtih podatkih, saj bi bila lahko za državljane, podjetja in organe oblasti koristna ter bi pripomogla k ustvarjanju delovnih mest in izboljšanju kakovosti javnih storitev (1);

2.

ugotavlja, da je bil cilj sedanje direktive o informacijah javnega sektorja (sprejete leta 2003) po vsej Evropski uniji olajšati ponovno komercialno uporabo informacij javnega sektorja z uskladitvijo osnovnih pogojev za lažjo ponovno uporabo. Direktiva vsebuje tudi določbe o nediskriminaciji, zaračunavanju pristojbin, izključnih ureditvah, preglednosti, izdajanju dovoljenj in praktičnih orodjih za lažje iskanje in ponovno uporabo javnih dokumentov. Mesta in regije imajo pri tem vlogo akterjev in ponudnikov obenem;

3.

poudarja, da je Komisija v sporočilu iz leta 2011 o odprtih podatkih ugotovila, da kljub doseženemu napredku še vedno obstajajo številne ovire za uporabo informacij javnega sektorja, na primer nepoznavanje njihovega gospodarskega potenciala, pomanjkanje informacij o razpoložljivih informacijah javnega sektorja, tehnične in praktične težave, ki ovirajo ponovno uporabo;

4.

ugotavlja, da je pregled direktive del Evropske digitalne agende, ki pa sodi v strategijo Evropa 2020, katere cilj je preoblikovanje Evrope v "pametno, trajnostno in vključujoče gospodarstvo, ki ga bo odlikovala visoka stopnja zaposlenosti, produktivnosti in socialne kohezije" (2);

5.

poudarja, da bo največji izziv Evrope v bližnji prihodnosti pospešitev gospodarske rasti ob spodbujanju trajnostnega razvoja. Protislovje med tema ciljema je obravnavano v strategiji Evropa 2020, kjer je trajnostni razvoj ena od najpomembnejših prednostnih nalog. To je razvoj, ki ustreza potrebam sodobne družbe in pri katerem se ne sklepajo kompromisi, za katere bi morale plačati prihodnje generacije. Največje možnosti za trajnostno rast ima digitalno gospodarstvo (3);

6.

je opozoril na pomen ponovne uporabe informacij javnega sektorja za komercialne in nekomercialne namene ter na pomen naložb v raziskave za podporo specifičnim dejavnostim in v razvoj prihodnjih aplikacij za povečanje vrednosti področja IKT (4);

7.

je poudaril, da so skupna pravila in prakse za ponovno uporabo in izkoriščanje informacij javnega sektorja zelo pomembna, da se tako zagotovijo enaki osnovni pogoji za vse akterje na evropskem informacijskem trgu, večja preglednost pogojev za ponovno uporabo teh informacij in odprava izkrivljanj na notranjem trgu (5);

8.

ugotavlja, da so ukrepi v okviru Evropske digitalne agende, vključno z revizijo direktive o informacijah javnega sektorja in sporočilom o odprtih podatkih, namenjeni predvsem lokalnim in regionalnim oblastem, ki imajo posebej pomembno vlogo pri spodbujanju izvajanja teh ukrepov (6);

9.

poudarja, da javni organi pripravljajo, zbirajo in hranijo izjemno veliko informacij in vsebin. Informacije javnega sektorja so pomembna surovina za proizvode in storitve z digitalno vsebino, njihov precejšnji potencial v Evropski uniji pa še ni v celoti izkoriščen;

10.

opozarja, da je treba za razvoj trga za ponovno uporabo informacij javnega sektorja pregledati izključne sporazume med organi javnega sektorja in zasebnimi podjetji ter sprejeti ukrepe za uvedbo modelov izdajanja dovoljenj in zaračunavanja stroškov, s čimer bi olajšali in povečali ponovno uporabo informacij javnega sektorja, hkrati pa zagotovili finančna sredstva za ohranjanje in posodabljanje dokumentov. Treba je tudi preučiti in pojasniti, kako je mogoče organizirati mehanizme za upravljanje javnih podatkov, ki se pogosto že uporabljajo, da bodo imeli čim več skupnih točk in s tem omogočali velik učinek sinergije (7);

11.

meni, da je nadvse pomembno določiti objektiven način merjenja gospodarske vrednosti informacij, saj so to javne informacije in se nanašajo na organe oblasti (8);

12.

poudarja, da bi lahko vse možnosti, ki jih nudi ponovna uporaba informacij javnega sektorja, izkoristili z intenzivnejšim vključevanjem lokalnih in regionalnih oblasti, kar bi lahko bistveno pripomoglo k spodbujanju ponovne uporabe informacij javnega sektorja, s tem pa k boljšim pogojem za podjetja in ustvarjanju delovnih mest (9);

13.

spodbuja nosilce političnega odločanja na lokalni in regionalni ravni k razmisleku o tem, kako lahko lokalne in regionalne oblasti pospešijo uporabo odprtih javnih podatkov in ponovno uporabo informacij;

14.

meni, da je treba pri ponovni uporabi informacij javnega sektorja dosledno spoštovati zakonodajo EU in držav članic o varstvu zasebnosti. Pri uporabi odprtih podatkov je poleg tega treba upoštevati pravice intelektualne lastnine tretjih oseb in zagotoviti enako raven varstva podatkov in zasebnosti pri povezovanju odprtih podatkov za ponovno uporabo v komercialne namene, kot jo mora jamčiti javni sektor pri svojih podatkih;

15.

je poudaril, da morajo tudi lokalne in regionalne oblasti sodelovati pri obsežnih prizadevanjih za izboljšanje interoperabilnosti sistemov javne uprave in učinkovitejše zagotavljanje javnih storitev (10).

16.

ugotavlja, da revidirana strategija Komisije v zvezi z odprtimi javnimi podatki temelji na treh področjih politike, ki se medsebojno dopolnjujejo:

17.

ugotavlja, da pregled direktive uvaja načelo o tem, da je vse javne informacije, ki niso izrecno navedene med izjemami, možno ponovno uporabiti za komercialne in nekomercialne namene;

18.

poudarja, da bi moral predlog, ki širi področje uporabe direktive z vključevanjem knjižnic (med drugim tudi univerzitetnih knjižnic), arhivov in muzejev, upoštevati posebno vlogo teh ustanov, katerih gradivo je javno dostopno; poudarja, da bi bilo treba z razširitvijo področja uporabe direktive omejiti možne finančne učinke in ne ustvarjati večjih upravnih bremen in velikih dodatnih stroškov za take organe; opozarja, da kulturnih ustanov ne bi smeli prisiliti v digitalizacijo in da predlagani način določanja pristojbin, ki so višje od mejnih stroškov, ne bi smel zavirati prizadevanj navedenih ustanov za digitalizacijo in dolgoročno arhiviranje zaradi visokih stroškov digitalizacije in shranjevanja podatkov ter zmanjšanja možnosti za dobiček;

19.

opozarja, da je v predlogu določen tudi znesek, ki se lahko zaračunava za informacije javnega sektorja, ki pa ne presega mejnih stroškov za njihovo izdelavo in razširjanje, razen v izjemnih primerih, kadar znaten delež sredstev organov javnega sektorja, povezanih z izvajanjem njihovih javnih nalog, izvira iz izkoriščanja njihovih pravic intelektualne lastnine; predlaga, da se pri določanju zneska načeloma omogoči tudi upoštevanje stroškov, ki nastanejo zaradi izpolnjevanja zahtev direktive o informacijah javnega sektorja;

20.

ugotavlja, da morajo države članice v skladu s predlogom poskrbeti, da nadzor nad ponovno uporabo informacij javnega sektorja izvajajo neodvisni organi. Vendar Odbor meni, da tak nadzor ni potreben, če so države članice že sprejele dovolj ukrepov za nadzor javnega sektorja. Države članice morajo Komisiji vsako leto predložiti poročilo o ponovni uporabi informacij javnega sektorja in ter postopkih in ukrepih za zagotovitev te uporabe;

21.

ugotavlja, da namerava Komisija v sodelovanju z državami članicami, organi javnega sektorja in regionalnimi zbirališči oblikovati vseevropski podatkovni portal, ki bo omogočal neposreden dostop do različnih podatkovnih zbirk v EU (vključno s podatki, ki so na voljo na portalu Komisije);

22.

poziva Komisijo, naj v svojih programih za financiranje podpre ukrepe za spodbujanje odprtih javnih podatkov ter pri tem upošteva tudi lokalne in regionalne oblasti;

23.

poziva javne organe, naj po možnosti objavljajo podatke v strojno berljivi obliki, vendar pa ugotavlja, da v direktivi ne bo zahteve, da je treba vse podatke spremeniti v tako obliko; to bi bilo treba jasno navesti tudi v uvodnih izjavah k direktivi.

24.

meni, da ponovna uporaba informacij javnega sektorja prinaša koristi družbi kot celoti. Razvoj novih praks z uporabo povezanih odprtih podatkov je korak naprej k storitvam, osredotočenim na uporabnika. Med druge koristi bi lahko šteli tudi inovativne storitve, nove modele poslovanja in večjo učinkovitost javnega sektorja (11);

25.

poudarja, da je bilo v študijah Komisije ugotovljeno, da enostaven dostop do podatkov javnega sektorja spodbuja gospodarsko rast in ustvarja nove poslovne priložnosti, med drugim tudi za majhna podjetja, ne glede na njihovo lokacijo. Pri tem je treba predvsem MSP spodbujati k ponovni uporabi podatkov ter zagotoviti finančna sredstva za zbiranje, prejemanje in posodabljanje dokumentov javnega sektorja;

26.

opaža, da lahko ponovna uporaba javnih informacij in pomen odprtih podatkov za podjetja pozitivno vplivata na razvoj celotne regije;

27.

ob upoštevanju študij Komisije in drugih mednarodnih študij ugotavlja, da naj bi bile socialne in makroekonomske prednosti omogočanja ponovne uporabe javnih podatkov celo po konzervativnih ocenah precej večje od izgube prihodnjih dohodkov od prodaje. Vendar bodo mogoče potrebni usmerjeni (podporni) ukrepi Evropske unije, da se ob sedanjem in prihodnjem težkem proračunskem stanju ter ob zmanjšanih prihodkih pokrijejo dodatni izdatki, povezani z izpolnjevanjem zahtev iz direktive o informacijah javnega sektorja;

28.

ugotavlja, da je gospodarska vrednost informacij odvisna od njihove vsebine. Gospodarske prednosti in inovacije prinaša zlasti združevanje informacij, npr. geografskih informacij in informacij o storitvah;

29.

ugotavlja, da bo omogočanje ponovne uporabe informacij javnega sektorja ugodno vplivalo tudi na preglednost, učinkovitost in odgovornost organov oblasti ter prispevalo h krepitvi vloge državljanov in spodbujanju demokracije. Take informacije bodo preverljive in pregledne;

30.

opozarja, da odprti javni podatki izboljšujejo kakovost znanja, na podlagi katerega se sprejemajo odločitve, na primer na področju prometa, prostorskega načrtovanja in boja proti podnebnim spremembam, kjer se odločitve sprejemajo v skladu z informacijami;

31.

ugotavlja, da so viri odprtih javnih podatkov in množično zunanje izvajanje (angl. crowd-sourcing) za lokalne medije dobra priložnost, da odločanje na lokalni ravni predstavijo na razumljiv in zanimiv način;

32.

opozarja, da je poleg tega z odprtimi javnimi podatki mogoče z manjšimi stroški zagotavljati elektronske javne storitve, kar pomeni manj podvajanja shranjenih informacij;

33.

poudarja, da širši dostop do javnih podatkov za namene ponovne uporabe ne omogoča zgolj novih poslovnih dejavnosti, temveč je za organe oblasti tudi priložnost, da razvijejo svoje lastne sisteme in postopke ter zanje oblikujejo vmesnike;

34.

ugotavlja, da so številni proizvodi in storitve, ki temeljijo na informacijah javnega sektorja, čezmejne narave, in meni, da bi bilo treba podjetjem olajšati opravljanje storitev v celotni EU;

35.

poudarja, da odprti javni podatki prispevajo k izboljšanju pogojev za učinkovit digitalni notranji trg, ki potrošnikom nudi enostaven, varen in prilagodljiv dostop do zakonitih digitalnih vsebin in storitev (12);

36.

ugotavlja, da imajo evropski državljani – v vlogi potrošnikov in podjetnikov pa tudi v vlogi zaposlenih v ustvarjalnih sektorjih in informacijskem sektorju – koristi od razvoja digitalnega notranjega trga ter storitev in informacijskih proizvodov, katerih nastanek omogočajo odprti javni podatki (13);

37.

opozarja, da upravljavci javnega sektorja na lokalni ravni pogosto nimajo dovolj virov, strokovnega znanja ali finančnih sredstev, da bi razvijali inovativne storitve, usmerjene k uporabnikom. Lokalne in regionalne upravljavce bi bilo zato treba podpreti in jih spodbuditi, naj za razvijalce in podjetja, vključno z MSP, optimizirajo informacije javnega sektorja, ki so dane v ponovno uporabo, ter s tem zagotovijo nove poslovne priložnosti in ustvarijo nova delovna mesta, obenem pa prispevajo k morebitnemu razvoju popolnoma novih digitalnih storitev, ki bi verjetno koristile tudi lokalnemu in regionalnemu javnemu sektorju;

38.

ugotavlja, da sta zagotavljanje oskrbe z naravnimi viri in zmanjševanje ogljičnega odtisa ključna vidika trajnostnega razvoja, ki pa omejujeta rast na podlagi proizvodnje. Gospodarska rast Evrope zato ne bi smela temeljiti zgolj na povečevanju proizvodnje potrošniškega blaga. Rast je mogoče spodbuditi tudi s proizvodnjo izdelkov in izvajanjem storitev v digitalni obliki ter njihovo prodajo, pri čemer je obremenitev za naravne vire manjša; vendar poudarja, da povečanje števila digitalnih postopkov – tudi zaradi uporabe produktov in storitev, po katerih prej ni bilo povpraševanja – povzroči večjo porabo energije in virov, ki se uporabljajo v proizvodnji digitalnih nosilcev;

39.

ugotavlja, da odprti javni podatki omogočajo nove načine razvoja inovativnega digitalnega poslovanja. Glede na to, da je vedno več informacij javnega sektorja na voljo v strojno berljivem formatu za ponovno uporabo, lahko podjetja z uporabo teh informacij razvijajo in nudijo nove vrste storitev. Povezovanje informacijskih storitev in avtomatizirano preverjanje podatkov zmanjšujeta obseg ročnega shranjevanja in popravljanja podatkov;

40.

poudarja, da odprti javni podatki ne prispevajo k inovacijam zgolj v podjetjih, pač pa tudi na ravni organov oblasti in raziskovalnih ustanov, v tretjem sektorju in pri posameznikih;

41.

opozarja, da ima širša uporaba informacij gospodarske in socialne multiplikacijske učinke ter ustvarja sinergije, na primer s povečevanjem obsega virov podatkov, ki so na voljo za raziskave in izobraževanje;

42.

ugotavlja, da odprti javni podatki za namene ponovne uporabe spodbujajo turizem, saj omogočajo, da lahko turisti uporabljajo storitve in dostopajo do specifičnih informacij o krajih, kamor so namenjeni, v svojem maternem jeziku;

43.

ugotavlja, da ponovna uporaba razpoložljivih informacij prek informacijskih in komunikacijskih tehnologij omogoča večjo energetsko učinkovitost, s tem pa boljšo konkurenčnost Evropske unije ter številnejše poslovne priložnosti na lokalni in regionalni ravni (14);

44.

poudarja, da bi bilo treba možnosti za inovacije, ki jih nudi uporaba odprtih javnih podatkov, upoštevati tudi pri izvajanju okvirnega programa EU Obzorje 2020;

45.

pozdravlja dejstvo, da bodo v obdobju 2014–2020 finančna sredstva za evropsko infrastrukturo, namenjena izvajanju elektronskih storitev na podlagi javnih podatkov, zagotovljena v okviru instrumenta za povezovanje Evrope. Pri dodeljevanju sredstev je pomembno upoštevati tudi potrebe lokalnih in regionalnih oblasti ter izzive, ki jih zanje predstavlja omogočanje dostopa do virov podatkov za namene ponovne uporabe.

46.

meni, da je treba organom javnega sektorja – v primerih, ko znaten delež njihovih operativnih stroškov, povezanih z izvajanjem njihovih javnih nalog, izvira iz izkoriščanja njihovih pravic intelektualne lastnine –, omogočiti, da lahko za ponovno uporabo dokumentov izterjajo več kot samo mejne stroške;

47.

ugotavlja, da se lokalne in regionalne oblasti še vedno spoprijemajo s težavami pri pridobivanju, zbiranju, obdelovanju in ponovni uporabi podatkov nacionalnih oblasti. Lokalne, regionalne in nacionalne oblasti bi morale tesneje sodelovati in s tem omogočiti učinkovito uporabo virov odprtih javnih podatkov;

48.

meni, da bi se bilo treba posebej posvetiti vprašanju o tem, kakšne so ovire in težave lokalnih in regionalnih oblasti ter razvijalcev pri uporabi informacij javnega sektorja, pa tudi reševanju tega vprašanja. Pomembno je tudi, da se priprava dokumentov v strojno berljivem formatu in skupaj z njihovimi metapodatki zahteva samo, če je to možno in smiselno;

49.

opozarja, da je tehnologija, potrebna za odprte javne podatke, že močno napredovala, da pa je na lokalni in regionalni ravni morda še niso ustrezno usvojili ter da morda ni na voljo potrebnih orodij za iskanje informacij, ki jih je mogoče ponovno uporabiti. Primanjkuje tudi znanja in spretnosti, kar pomeni, da se odprti javni podatki pri izvajanju storitev za splošno javnost ne uporabljajo dovolj učinkovito;

50.

ugotavlja, da lokalne in regionalne oblasti, zlasti najmanjše občine, nimajo vedno dovolj sredstev ali zmogljivosti za uvedbo ukrepov za dostopnost velike količine podatkov in pri tej nalogi potrebujejo pomoč (smernice in priporočila, ponovljivo tehnično infrastrukturo, skupne podatkovne kataloge, finančno podporo itd.);

51.

ugotavlja, da bi bilo za razvijalce in podjetja težje, če bi morali aplikacije razvijati na podlagi popolnoma decentraliziranih odprtih javnih podatkov, ki se ne upravljajo centralno;

52.

ugotavlja, da bi bilo za razvijalce ob upoštevanju raznolikosti lokalnih in regionalnih akterjev v Evropi morda težko zagotavljati ponovljive tehnične platforme in uporabniške programe, zato priporoča, da se organizirajo vseevropski projekti za usklajen razvoj in vodenje programov. Eden od primerov je projekt CitySDK, v katerem sodelujejo številna evropska mesta, ki razvijajo programe in si delijo pridobljene izkušnje;

53.

poudarja, da za vzdrževanje odprtih javnih podatkov po vzpostavitvi in usvojitvi temeljev zanje ne bo več potrebnih toliko sredstev kot v fazi preučevanja. Za lokalne in regionalne uradnike bi bilo treba organizirati tečaje o odprtih javnih podatkih, s čimer bi v teh organih povečali ozaveščenost o njihovem pomenu;

54.

ugotavlja, da ni dovolj, da so podatki zgolj na voljo nosilcem odločanja in državljanom – za uporabo informacij so namreč potrebna posebna znanja in spretnosti. O veščinah upravljanja podatkov in analize bi bilo treba poučevati na tečajih, na različnih ravneh pa zagotavljati nadaljnje usposabljanje;

55.

posebej opozarja na dejstvo, da predlog direktive ne bi smel vplivati na temeljne dejavnosti knjižnic, arhivov in muzejev v digitalnem okolju. Predlog ne bi smel ogroziti sposobnosti javnega organa za upravljanje njegovih temeljnih dejavnosti – če bi na primer direktiva močno omejila njegove možnosti za razvoj finančno izvedljivih dejavnosti, v okviru katerih bi skupaj z upravljavci javnega in zasebnega sektorja uporabljal svoje zbirke. Predvsem pri pogodbenih sporazumih, kot so projekti masovne digitalizacije, bi bilo treba razmisliti o dodelitvi izključnih pravic za prehodno obdobje, če se zdi to potrebno za zagotavljanje storitve v javnem interesu;

56.

meni, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti logistiki za ravnanje z veliko količino podatkov pri uporabi uporabniških programov, ki jih bodo razvile in upravljale javne uprave;

57.

ugotavlja, da so javne informacije na razpolago v različnih oblikah, podatki, s katerimi na ta način spodbujamo preglednost v družbi (npr. osebni davčni podatki), pa lahko ob dostopu na zahtevo povzročijo težave glede varstva zasebnosti, če se objavijo v okviru ponovne uporabe odprtih javnih podatkov;

58.

meni, da bi bilo treba na vseh ravneh nujno določiti varnostne zahteve, da se zagotovi čim višja stopnja zasebnosti in varstva osebnih podatkov, prepreči vsakršen nepooblaščen dostop do osebnih informacij in profilov, vključno z nakupovalnimi navadami, zdravstvenimi podatki, zdravstvenimi kartotekami itd. Varstvo zasebnosti bi bilo treba preučiti tudi glede na to, kako je mogoče podatke iz različnih datotek samodejno združevati, s tem pa ustvarjati podrobne osebne profile posameznikov;

59.

ugotavlja, da je omogočanje dostopa do podatkov z osebnimi informacijami, vključno z informacijami za raziskave in razvoj (npr. medicinske raziskave), dovoljeno le, če se prej odstranijo podatki, na podlagi katerih je mogoča osebna identifikacija, in sprejmejo možni ukrepi za omejitev takšnega povezovanja podatkov. Organe, ki upravljajo z osnovnimi podatki, bi bilo treba spodbuditi, da te podatke spremenijo v anonimne; slednje je nato mogoče uporabljati tudi za razvoj storitev v javnem in zasebnem sektorju, vendar samo, če s povezovanjem teh in drugih podatkov ni mogoče priti do takih osebnih informacij, ki zahtevajo zaščito. Stroške spreminjanja podatkov v anonimne bi bilo treba upoštevati pri zaračunavanju stroškov;

60.

ugotavlja, da so metapodatki pomemben vidik ponovne uporabe informacij; njihovo objavljanje v standardizirani obliki bi izboljšalo predvsem čezmejno izmenjavo informacij. Komisija bi morala oblikovati priporočilo za standardiziran model metapodatkov in pri tem upoštevati veljavne standarde (med drugim določbe glede metapodatkov v direktivi INSPIRE);

61.

opozarja, da predlog direktive ne sme ovirati lokalnih, regionalnih in nacionalnih organov pri izvajanju njihovih osnovnih nalog;

62.

meni, da je treba na vseh ravneh zaščititi tiste javne interese, za katere je zaščita potrebna. Preprečiti je treba kakršno koli uporabo podatkov, ki bi ogrozila javni interes.

63.

meni, da so trenutni ukrepi iz predloga direktive povsem v skladu z načeli subsidiarnosti in sorazmernosti. Da pa bi se izognili morebitnemu tveganju za kršitev teh načel, bi se bilo treba z lokalnimi in regionalnimi oblastmi sistematično posvetovati pri snovanju, izvajanju in upravljanju ukrepov, s katerimi naj bi spodbudili ponovno uporabo informacij javnega sektorja, da bi pospešili gospodarsko rast in ustvarjanje delovnih mest;

64.

meni, da je izjemno pomembno, da Evropska unija, države članice ter lokalne in regionalne oblasti pri sodelovanju upoštevajo načelo subsidiarnosti, kar pomeni skupno odgovornost različnih upravnih ravni, temelji pa na vseh virih demokratične legitimnosti in reprezentativnosti različnih udeleženih akterjev, kot je navedeno v beli knjigi OR o upravljanju na več ravneh (15);

65.

ugotavlja, da namen predloga o spremembi direktive ni v tem, da bi določili, kateri dokumenti v državah članicah bi morali biti javni. Za zakonodajo o javnem dostopu do informacij bi bile še naprej pristojne izključno države članice. Predlagane določbe se nanašajo na ponovno uporabo tistih dokumentov, ki so tudi v skladu z nacionalnimi pravili o dostopu splošno dostopni. V zvezi s tem je treba pozvati k opredelitvi "splošno dostopnih javnih dokumentov", ki mora zajemati samo tiste dokumente, do katerih je mogoče dostopati v skladu z zakonodajo držav članic;

66.

meni, da bi morali biti posameznikom in podjetjem na voljo jasni postopki za pritožbe in ugovore v zvezi z nepravilnostmi pri ponovni uporabi informacij;

67.

ugotavlja, da bi moralo biti omogočanje dostopa do javnih informacij za namene ponovne uporabe in izboljšanje takega dostopa dobro načrtovano ter temeljiti na rezultatih študij, pridobljenih izkušnjah in najboljši praksi;

68.

ugotavlja, da spletne upravne storitve doslej prepogosto niso ponujale ničesar drugega kot zgolj prenos papirne birokracije na splet. EU in države članice morajo v tesnem sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi prevzeti pobudo in biti na čelu prizadevanj na evropski in nacionalni ravni za temeljitejše preoblikovanje upravnih postopkov in struktur z IKT, vključno z uporabo odprtih podatkov, da bi s tem izboljšali pomen, kakovost in produktivnost dela javnih oblasti in njihovo učinkovitost ter zmanjšali upravna bremena za prebivalstvo in podjetja;

69.

meni, da bi se morala Komisija za odprte javne podatke zavzeti s pripravo tehničnih smernic in priporočil, objavo skupnega podatkovnega kataloga ter uvedbo skupnega dovoljenja za odprte podatke.