52011DC0023

[pic] | EVROPSKA KOMISIJA |

Bruselj, 31.1.2011

COM(2011) 23 konč.

Priporočilo

SKLEP SVETA

o ureditvah za ponovna pogajanja o monetarnem sporazumu s Kneževino Monako

OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

Monetarni sporazumi med Evropsko unijo ter Monakom, San Marinom in Vatikanom so bili sklenjeni, da se zagotovi pravna kontinuiteta ureditev, ki so pred uvedbo eura obstajale med temi državami ter Francijo in Italijo.

Deset let potem, ko je euro zamenjal stari valuti Italije in Francije, ki so ju uporabljali tudi v Monaku, San Marinu in Vatikanu, je Svet Komisijo pozval, naj preuči delovanje monetarnih sporazumov[1]. Rezultati te ocene so bili vključeni v sporočilo Komisije „Poročilo o monetarnih sporazumih z Monakom, San Marinom in Vatikanom“[2].

Komisija je sklenila, da je treba obstoječe monetarne sporazume spremeniti za boljšo uskladitev odnosov med Unijo in državami podpisnicami monetarnega sporazuma. Na podlagi tega je Svet 16. oktobra 2009 sprejel dva sklepa, s katerima Evropsko komisijo in Republiko Italijo pooblašča za ponovna pogajanja glede obstoječih sporazumov. 17. decembra 2009[3] je bil sklenjen nov monetarni sporazum z Vatikansko mestno državo, medtem ko razprave z Republiko San Marino še potekajo.

V tem osnutku priporočila za sklep Sveta so opredeljene ureditve za ponovna pogajanja o sporazumu s Kneževino Monako.

Medtem ko je bilo treba sporazuma z Vatikanom in San Marinom precej spremeniti, mora biti obseg ponovnih pogajanj glede monetarnega sporazuma s Kneževino Monako precej manjši, saj kneževina že uporablja vso zadevno zakonodajo Unije na področju bančništva in financ. Komisija torej predlaga spremembo naslednjih določb:

- Zgornja meja za izdajo eurokovancev

Zgornje meje za letno izdajo eurokovancev za Monako, San Marino in Vatikan so bile iz zgodovinskih razlogov določene na dva različna načina (Monako lahko trenutno izda največ 1/500 količine kovancev, skovanih v Franciji, medtem ko so za Vatikan in San Marino količine fiksno določene), kar je privedlo do zelo različnih rezultatov.

Da bi zagotovili pravično obravnavo vseh držav, s katerimi so sklenjeni monetarni sporazumi, Komisija predlaga uvedbo nove enotne metode za izračun zgornjih mej za izdajo eurokovancev , ki se mora uporabljati tudi v vseh sporazumih. Komisija je poleg tega predlagala povišanje zgornjih mej za izdajo v državah, ki so podpisale monetarne sporazume, da bi omogočile določen obtok njihovih kovancev. Kovanci, ki se kujejo v majhnih količinah, so zelo iskani pri zbirateljih kovancev. Zato se ti kovanci ne uporabljajo za njihov prvotni namen kot plačilno sredstvo, ampak se hranijo izključno kot zbirateljski predmeti.

V skladu z novim sporazumom z Vatikanom in s sporazumom, o katerem potekajo pogajanja s San Marinom, bi bila nova zgornja meja za Monako sestavljena iz fiksnega in spremenljivega dela:

1. fiksni del mora pokrivati povpraševanje zbiratelj kovancev. Glede na skupne ocene mora skupna vrednost v višini približno 2 340 000 EUR zadoščati za pokritje povpraševanja na trgu zbirateljev,

2. spremenljivi del bi v primeru Monaka temeljil na povprečni izdaji na prebivalca v Franciji. Povprečno število kovancev na prebivalca, izdanih v Franciji v letun–1, bi se pomnožilo s številom prebivalcev Kneževine Monako.

3. Izbira sodne pristojnosti

V skladu s sedanjimi monetarnimi sporazumi nima Unija nobene možnosti za ukrepanje, če države, ki so podpisale monetarne sporazume, ne izpolnjujejo svojih obveznosti (npr. ne prenesejo pravočasno zadevne zakonodaje Unije), razen skrajne – zato malo verjetne – možnosti enostranske prekinitve sporazuma. Komisija zato predlaga, da se Sodišče Evropske unije izbere kot organ, pristojen za reševanje sporov , ki lahko nastanejo zaradi uporabe sporazumov.

- Oblika sporazuma

Obliko sporazuma je treba prilagoditi.

- Priporočilo

SKLEP SVETA

o pogojih glede ponovnih pogajanj monetarnega sporazuma s Kneževino Monako

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije ter zlasti člena 219(3) Pogodbe,

ob upoštevanju priporočila Komisije[4],

ob upoštevanju mnenja Evropske centralne banke[5],

ob upoštevanju naslednjega:

4. Od uvedbe eura je za monetarne zadeve in zadeve, povezane z menjalnim tečajem, pristojna Unija.

5. Svet določi pogoje za pogajanja in sklepanje sporazumov o monetarnih zadevah ali zadevah, povezanih z menjalnim tečajem.

6. Republika Francija je v imenu Evropske Skupnosti 26. decembra 2001 sklenila monetarni sporazum s Kneževino Monako.

7. Francija ima s Kneževino Monako dolgoletne monetarne vezi, ki se odražajo v različnih zakonodajnih instrumentih. Finančne institucije v Kneževini Monako lahko dostopajo do mehanizmov francoske centralne banke (Banque de France) za refinanciranje, poleg tega sodelujejo v nekaterih francoskih plačilnih sistemih pod istimi pogoji kot francoske banke.

8. Svet je 10. februarja 2009 sklenil, da mora Komisija preveriti, ali obstoječi sporazumi delujejo in ali bi bilo treba povišati zgornje meje za izdajo kovancev.

9. Komisija je v sporočilu „Poročilo o monetarnih sporazumih z Monakom, San Marinom in Vatikanom“[6] sklenila, da je treba obstoječi monetarni sporazum s Kneževino Monako spremeniti, da bi bili odnosi med Unijo in državami podpisnicami monetarnega sporazuma bolj usklajeni.

10. Zato se je treba ponovno pogajati o monetarnem sporazumu z Monakom, da se spremenijo zgornje meje za izdajo kovancev in izbere organ, ki bo pristojen za reševanje morebitnih sporov, ter da se oblika sporazuma prilagodi novi skupni obliki sporazumov. Sedanji sporazum velja, dokler pogodbenici ne skleneta novega.

SPREJELA NASLEDNJI SKLEP:

Člen 1

Republika Francija obvesti Kneževino Monako, da je treba čim prej spremeniti obstoječi monetarni sporazum, ki ga je v imenu Evropske unije sklenila s Kneževino Monako, ter ji ponudi ponovna pogajanja o zadevnih določbah sporazuma.

Člen 2

Unija si pri ponovnih pogajanjih o sporazumu s Kneževino Monako prizadeva za naslednje spremembe:

11. Sporazum se sklene med Unijo, ki jo zastopata Republika Francija in Evropska komisija, ter Kneževino Monako.

12. Metoda za določanje zgornje meje za izdajanje monaških eurokovancev se spremeni. Nova zgornja meja se izračuna z metodo, ki bo vključevala fiksni del, namenjen preprečevanju čezmernih špekulacij z monaškimi kovanci na področju numizmatike z zadovoljitvijo povpraševanja na trgu zbirateljev kovancev, in spremenljivi del, ki se izračuna kot povprečna izdaja kovancev na prebivalca v Franciji v letu n–1, pomnoženo s številom prebivalcev Monaka. Brez poseganja v izdajo zbirateljskih kovancev določa sporazum 80-odstotni minimalni delež monaških eurokovancev, ki se izdajo v nominalni vrednosti.

13. Sodišče Evropske unije se izbere kot organ, pristojen za reševanje sporov, ki lahko nastanejo pri uporabi sporazuma. Če Unija ali Monako meni, da druga pogodbenica ni izpolnila obveznosti iz monetarnega sporazuma, lahko predloži zadevo Sodišču. Sodba Sodišča je zavezujoča za pogodbenici, ki bosta sprejeli potrebne ukrepe za upoštevanje sodbe v roku, ki ga določi Sodišče v svoji sodbi. Če Unija ali Monako ne sprejme potrebnih ukrepov za upoštevanje sodbe v določenem roku, lahko druga pogodbenica nemudoma prekine sporazum.

14. Oblika sporazuma se prilagodi.

Člen 3

Pogajanja s Kneževino Monako vodita Republika Francija in Komisija v imenu Unije. Evropska centralna banka je v celoti vključena v pogajanja, pri področjih njene pristojnosti pa mora dati soglasje. Republika Francija in Komisija predložita osnutek sporazuma Ekonomsko-finančnemu odboru, da poda mnenje.

Člen 4

Republika Francija in Komisija sta pristojni za sklenitev sporazuma v imenu Evropske unije, razen če Ekonomsko-finančni odbor ali ECB meni, da je treba sporazum predložiti Svetu.

Ta sklep je naslovljen na Republiko Francijo, Komisijo in Evropsko centralno banko.

V Bruslju,

Za Svet

Predsednik

[1] Sklepi Sveta o „skupnih smernicah za nacionalne strani in izdajo evrskih kovancev, namenjenih obtoku“, 2922. seja Sveta Ecofin z dne 10. februarja 2009.

[2] COM(2009) 359 z dne 14. julija 2009.

[3] UL C 28, 4.2.2010, str. 13–18.

[4] UL C , , str.

[5] UL C , , str.

[6] COM(2009) 359.