Končno poročilo pooblaščenca za zaslišanje v Zadevi COMP/M.5335 – Lufthansa/SN Airholding

(V skladu s členoma 15 in 16 Sklepa Komisije (2001/462/ES, ESPJ) z dne 23. maja 2001 o mandatu pooblaščenca za zaslišanje v nekaterih postopkih o konkurenci (UL L 162, 19.6.2001, str. 21))

2009/C 295/09

Osnutek odločbe daje podlago naslednjim ugotovitvam:

Uvod

Komisija je 26. novembra 2008 prejela priglasitev predlagane koncentracije v smislu člena 3(1)(b) Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 (1) (Uredba o združitvah), s katero namerava podjetje Deutsche Lufthansa AG („Lufthansa“) z nakupom delnic pridobiti izključni nadzor nad podjetjem SN Airholding SA/NV („SN“). Slednje je krovna družba podjetja SN Brussels Airlines.

Postopek in faza II

Komisija je 26. januarja 2009 uvedla postopek, ker je koncentracija vzbudila resne dvome o združljivosti s skupnim trgom (2). Podjetje Lufthansa je bilo 24. marca 2009 obveščeno o obvestilu o nasprotovanju in 25. marca 2009 mu je bil odobren dostop do spisa Komisije o preiskavi. Komisija je v obvestilu o nasprotovanju v zvezi s koncentracijo izrazila pomisleke glede konkurence, in sicer v povezavi z naslednjimi petimi progami: Bruselj–Frankfurt, Bruselj–München, Bruselj–Berlin, Bruselj–Hamburg in Bruselj–Zürich.

Lufthansa je odgovorila na obvestilo o nasprotovanju in zahtevala ustno zaslišanje, ki je bilo 15. aprila 2009. Priglasitelj je bil na ustnem zaslišanju uradno zastopan, podjetje SN pa ne. Toda nekateri uslužbenci SN so se zaslišanja udeležili skupaj s predstavniki podjetja Lufthansa.

Naknadno se je pokazalo, da Komisija podjetja SN o razlogih za nasprotovanje ni obvestila neposredno, ampak posredno prek pravnih zastopnikov priglasitelja, ki so prav tako zastopali podjetje SN. Tako je podjetje SN prejelo nezaupno različico obvestila o nasprotovanju. Podjetje SN prav tako ni uradno prejelo roka, do katerega bi imelo pravico predložiti pripombe ali zahtevati ustno zaslišanje. Čeprav se je podjetje SN dejansko odzvalo na pisni odgovor podjetja Lufthansa in je bilo zastopano na ustnem zaslišanju, pa naloge obvestitve in poziva za predložitev pripomb na obvestilo o nasprotovanju ni mogoče „prenesti“ na priglasitelja. V skladu s členom 13(2) Uredbe Komisije (ES) št. 802/2004 (3) (Izvedbena uredba) mora Komisija sama izpolniti svoje pravne obveznosti do drugih udeleženih strank. Komisija je odpravila nepravilnost tako, da je podjetju SN 29. aprila 2009 poslala nezaupno različico obvestila o nasprotovanju in dodatno obvestilo o nasprotovanju (glej v nadaljevanju) ter podjetju dala možnost, da do 6. maja 2009 predloži pripombe.

Podjetje Lufthansa je v svojem odgovoru na obvestilo o nasprotovanju med drugim opozorilo na dve postopkovni nepravilnosti.

Razkrilo je odstopanja med svojo razlago rezultatov tržne raziskave in razlago Komisije. Pokazalo se je, da je delni razlog za ta odstopanja nepravilna razlaga odgovorov priglasitelja. Nekatera odstopanja pa so se pojavila, ker podjetje Lufthansa zaradi zaupnosti ni prejelo popolnega dostopa do nekaterih odgovorov. Potem ko je Komisija preverila odgovore, je podjetju Lufthansa 29. aprila 2009 odobrila dostop do nezaupnih excelovih razpredelnic, v katerih je Komisija povzela vse odgovore.

Druga nepravilnost je bila povezana z oceno pogodbe o sodelovanju pri letih pod skupno oznako na podlagi člena 81 Pogodbe ES, ki jo je Komisija opravila v sklopu postopka združitve. Podjetje Lufthansa je izrazilo dvom o izvedljivosti tovrstne analize. Še zlasti je opozorilo na vprašanje, ali naj ne bi bili neposredni stranki pogodbe o sodelovanju pri letih pod skupno oznako, tj. podružnica podjetja Lufthansa in podjetje SN, zaslišani v zvezi z ugotovitvami Komisije. Da bi preprečila kršitev pravice do obrambe neposredno udeleženih strank, je Komisija 20. aprila 2009 podjetjema SN in Swiss (podružnici podjetja Lufthansa) poslala izvleček iz obvestila o nasprotovanju, ki se je nanašal na predhodno oceno pogodbe o sodelovanju pri letih pod skupno oznako, in jima dala možnost, da predložita pisne pripombe (4). Podjetji SN in Swiss sta obe odgovorili v predpisanem roku.

Komisija je 28. aprila 2009 podjetju Lufthansa poslala dodatno obvestilo o nasprotovanju v zvezi s progo Bruselj–Zürich. Naslednji dan mu je znova odobrila dostop do spisa Komisije. Priglasitelj je na dodatno obvestilo o nasprotovanju odgovoril 5. maja 2009.

Priglasitelj se je že zgodaj v postopku združevanja pogovarjal s Komisijo o možnostih odprave pomanjkljivosti. Vendar so se zdeli ukrepi za odpravo pomanjkljivosti z dne 16. aprila 2009 neustrezni in zato niso bili preskušeni na trgu. Nato je podjetje Lufthansa 24. in 29. aprila 2009 predložilo nadaljnje pakete ukrepov za odpravo nepravilnosti. Zadnji paket je Komisija predhodno sprejela in zanj opravila preskus trga. Podjetje Lufthansa je končno različico ukrepov za odpravo nepravilnosti (ki se vsebinsko ni razlikovala od različice z dne 29. aprila 2009) predložilo 28. maja 2009.

Osnutek odločbe

Osnutek odločbe v treh pogledih odstopa od obvestila o nasprotovanju. Komisija pušča odprto vprašanje, ali časovno občutljivi in časovno neobčutljivi potniki spadajo na dva različna proizvodna trga.

Poleg tega se ji ocena združljivosti pogodbe o sodelovanju pri letih pod skupno oznako na podlagi člena 81 Pogodbe ES ne zdi več potrebna. Nadalje Komisija ugotavlja, da so bili pomisleki glede konkurence v zvezi s progo Bruselj–Berlin odpravljeni že med postopkom nadzora združevanja. Podjetje EasyJet, konkurent podjetij Lufthansa in SN, se je medtem odločil, da svojo storitev na tej progi razširi z enega na dva dnevna leta, kar bi omogočilo povratno pot v enem dnevu. Glede preostalih štirih prog je v osnutku odločbe ugotovljeno, da koncentracija ob izpolnitvi obveznosti, ki jih je predložil priglasitelj, ne bi znatno ovirala učinkovite konkurence.

Od priglasitelja, druge udeležene stranke niti od tretjih oseb nisem prejel nobenih poizvedb ali pripomb. Zaradi tega in glede na zgoraj navedene pripombe menim, da je bila pravica strank, da se izjavijo, v tej zadevi spoštovana.

(1)  UL L 24, 29.1.2004, str. 1.

(2)  V skladu s členom 6(1)(c) Uredbe o združitvah.

(3)  UL L 133, 30.4.2004, str. 1.

(4)  Sodba sodišča prve stopnje z dne 11. julija 2007 v zadevi Alrosa (T-170/06).